Ustavno sodišče tudi nikoli ni ujeto v samoprevaro ali samozanikanje. Ustavno sodišče se nikoli ne pretvarja ali spreneveda. Nojevska drža mu je tuja. Odgovorno in marljivo je zavezano k varovanju in razvijanju pravne države – kot vladavine prava – in ustavnosti v ustavni demokraciji (… temeljnih človekovih pravic in svoboščin, torej »temeljski«). Brezkompromisno in odločno, neomajno. Na krilih dokazov o dejstvih in objektivnih dejstev. Predvsem pa se Ustavno sodišče nikoli ne zlaže.

Mitja Vilar je v mojih očeh genij. V skromnem človeku iz Šmarja - Sapa prepoznamo optimalno kombinacijo srca, zdravega razuma, znanja in intelekta. Ogromno zadev odlično razume, jih zmore in uspe tudi tako pojasniti, zato brez pravega predaha, zlasti pa brez zadržka, ponuja dobre in hitre rešitve za aktualne in velike probleme.

Ne, mi tega ne smemo spraševati. Ne, njim o tem ni treba govoriti. Ne, nam se na ta spraševanja ne sme odgovoriti. Ne, oni na ta vprašanja ne smejo odgovoriti. Zato tudi o tem uradno ne obstaja nobena informacija javnega značaja. Tako piše v njihovih odločbah. V vseh, teh, ki jih imam tu, pred seboj.

»Morda je smisel življenja res ležanje na plaži in čivava na straži. Država ščiti javne uslužbence, ne pa državljanov« (Mitja Vilar). »Gate na glavo, pa dva svinčnika v nos« (Zoran Predin).

»Običajno ljudje, ko so otožni, ne storijo ničesar. Samo jokajo nad svojim stanjem.Toda, ko se razjezijo, storijo spremembo." (Angl.: “Usually when people are sad, they don't do anything. They just cry over their condition. But when they get angry, they bring about a change.”) Malcolm X.
Tokrat bom premišljeno krajši, kot običajno. Vseeno pa bom ponovil že tolikokrat ponovljeno - ker očitno ne uspem, pa tudi ne želim obmolkniti.

Prva kovidna odločba ustavnega sodišča, št. U-I-83/20 (glej kolumno), je bila pospremljena s štirimi odklonilnimi ločenimi mnenji. Odličnimi. V njih je bilo med drugim argumentirano prepričanje, da javne izjave, gola mnenja in razmišljanja ene ali dveh uradnih predstavnic javnega zdravstva ne pomenijo znanstvenih dognanj in dokazanega prepričanja »stroke.« Slovenske. Evropske. Svetovne. In o tem ne more biti razumnega dvoma.

V teh dneh je bil za generalnega sekretarja WHO ponovno izvoljen več kot le kontroverzni in genocida legitimno osumljeni dr. Tedros Adhanom Ghebreyesus Tedros. Bil je – zelo demokratično in prepričljivo - edini kandidat. Pričakovano in logično, tudi glede na svetovno družbeno realnost, je bil izvoljen tako rekoč soglasno. V izvršnem svetu WHO je ponovno pristala tudi ga. Vesna Kerstin Petrič, ki je v Sloveniji vodja Direktorata za javno zdravje na MZ.

V drugem odstavku 43. člena ZDR-1 je določena posebna zakonska obveznost, ki jo ima delodajalec do delavca in zadeva prost dostop do delovnega mesta in poslovnih prostorov: »Če ni drugače dogovorjeno, mora delodajalec delavcu zagotoviti vsa potrebna sredstva in delovni material, da lahko nemoteno izpolnjuje svoje obveznosti in mu omogočiti prost dostop do poslovnih prostorov.« Za spremembo te določbe je zahtevan pisni dogovor med delavcem in delodajalcem. Ni dovolj gola enostranska zahteva delodajalca, ali enostranski sprejem splošnega akta delodajalca.

»Ljudstvo je mogoče pripraviti do tega, da sledi pravi stvari, ni pa ga mogoče privesti do tega, da bi to razumelo« (Konfucij). »Vladati pomeni pravilno ravnati. Če vi prevzamete vodstvo v pravilnem ravnanju, kdo bi si upal napak ravnati … Če želi vaša visokost dobro, bo ljudstvo dobro. Krepost vladarja je kot veter, krepost malega človeka je kot trava. Trava se mora upogniti, ko veter zaveje preko nje« (Konfucij).

Ne bom pisal o pričakovanju jeseni in zime, četudi devetdeset odstotno vem, kaj naj bi nas takrat pričakalo. Tudi o volitvah ne bom pisal, četudi zanesljivo vem, kdo vse, kako in zakaj laže, blefira in se spreneveda. Bom pa nekaj napisal na temo neposredne grožnje za zlom, popolno odpoved pravne države – kot vladavine prava, etike, morale in razumnosti. Zaradi delovnih in socialnih sodišč in zaradi vodstev šol. Tega mi je zelo žal.

V letih 2020-2021 smo na MZ, NIJZ, pa JAZMP, MF ULJ, IJS, Vlado RS, SPSV… naslovili in naslavljali vloge za posredovanje informacij javnega značaja. Vloge so vsebovale (1) zaprosilo za pojasnila in odgovore na bistvena kovidna vprašanja in (2) zaprosilo za posredovanje informacij javnega značaja. Vselej smo prejeli isti, copy-paste odgovor: »vloga se zavrne, ker informacije ne obstajajo.«

»Vemo, da lažejo. Vedo, da lažejo. Vedo, da vemo, da lažejo. Vemo, da vedo, da vemo, da lažejo. A vseeno še naprej lažejo« (Alexander Solzhenitsyn). Ta »spirala laži« je trdovratna. Morda gre celo za največjo in najbolj trdovratno, nemara tudi najbolj usodno tegobo človeka in njegove vpetosti v družbo. Vsak poskus upiranja tej spirali in njenim škodljivim posledicam za človeka in družbo spremlja še dodatna težava, da so človekovi lastni možgani najpogostejši in največji lažnivec, ki mu mora človek kljubovati. A to ne spremeni dejstva, da mora človek pri kljubovanju spiralam laži, tudi zmot, odločno vztrajati. Ta naloga ni nemogoča, je pa težka. Tako težka je, da je prednostna.  

Informacijska pooblaščenka (IP) ima tudi tokrat – načeloma - prav. Pri svojem delu je preveč kompetentna, odgovorna in natančna, ko gre za veljavno, v zakone zapisano pravo, torej za tisto, kar piše v zakonodaji, da glede dopustnosti preverjanja osebnih dokumentov (in, v tem članku, samo glede tega!) ne bi imela načelno prav. Tokrat mislim na Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1). 

ESČP: "Slovenija diskriminirala invalide pri volitvah." ESČP je razsodilo, da je Slovenija diskriminirala oba pritožnika, ker jima Vrhovno in Ustavno sodišče nista omogočila, da na sodišču pred glasovanjem zahtevata prilagoditve volišča. Pritožnika, oba uporabnika invalidskih vozičkov, sta pred referendumom o Družinskem zakoniku leta 2015 prosila za prilagoditve volišč. Vrhovno sodišče, poročevalec je bil sodnik dr. Erik Kerševan, je odločilo, da volivci nimajo pravice zahtevati prilagoditev volišča vnaprej, ampak šele po volitvah. Ustavno sodišče pod vodstvom dr. Rajka Kneza je ustavni pritožbi zavrglo brez obrazložitve. 

»Ne želim policijske države. Ne želim manipulacij z javnostjo. Ne želim groženj. Ne želim prisile. Ne želim kaznovanja ljudi. Ne želim vsega tistega, kar vodi v tiranijo. Človek je najprej odgovoren zase. Nehajmo govoriti ljudem, naj se cepijo zaradi drugih. Cepijo se zaradi sebe, ali pa se pač ne. Ne govorimo ljudem, da so odgovorni za druge, če se ne cepijo. Ne grozimo jim s cepljenjem in ne silimo jih v to, ker za to ni nobenega opravičljivega razloga. Prišli smo do tja, do koder smo lahko prišli. Imamo cepivo. Več ni mogoče. In to je dovolj.« (Zoran Milanović, predsednik Republike Hrvaške; Vir)

Po približno dvajsetih letih je skrajni čas, da ZPIZ (Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS, v nadaljevanju Zavod) prekine s protiustavno in nezakonito prakso - sicer bo še naprej odškodninsko odgovarjal zavarovancem! To izhaja tudi iz nedavno sprejete (in pričakovane) sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, z opr. št. Psp 24/2021, z dne 16. april 2021.

Že dolgo, predolgo časa je vse, kar je bistveno in odločilno, jasno. O odlokih, sklepih in ukrepih, ki imajo skupni imenovalec (in edini skupni imenovalec) »uradno razglašeno pandemijo«. Tisto, kar je pravno in ustavnopravno odločilno in bistveno, je kristalno jasno. Meni, mislečim pravnikom in pravnicam in drugim mislečim ljudem. Ker je dokazano, preverjeno, analizirano, argumentirano, primerjano, preštudirano, utemeljeno, pojasnjeno, zapisano, izrečeno, prikazano … A vseeno še naprej velja, kot da ni.

Ne, ne, ne bom pisal o svetu, ki se barbarsko seseda pri dnevni svetlobi in pred našimi očmi, pred televizijskimi kamerami. Ne bom pisal o času totalne odsotnosti mere, popolne odprtosti meje in neizmerljive intenzivnosti pri žaljenju, poniževanju in norčevanju iz ljudi, če si politični funkcionar. Ne bom pisal o ustavnem sodišču, ki ga z uporabo elementarne logike in približno zdrave pameti ni mogoče razumeti.

Ustavno sodišče se je v odločbi št. U-I-32/15 opredelilo do vprašanja ustavnosti obstoječega volilnega sistema in zakonodaje glede volitev v Državni zbor. Izrek in obrazložitev odločbe sta jasna in razumljiva:

1. Drugi odstavek 91. člena Zakona o volitvah v Državni zbor (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo in 23/17) ni v neskladju z Ustavo.
2. Prvi odstavek 7. člena, 42., 43. in 44. člen Zakona o volitvah v Državni zbor niso v neskladju z Ustavo.
3. Člen 4 Zakona o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v Državni zbor (Uradni list RS, št. 24/05 – uradno prečiščeno besedilo) je v neskladju z Ustavo.
4. Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku dveh let po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
5. Zahteva za oceno ustavnosti petega odstavka 80. člena Ustave se zavrže.

“Zakon o nalezljivih boleznih je v neskladju z Ustavo, ker ne ureja postopka in pravic prizadetih v zvezi z ugotavljanjem obstoja upravičenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja in ker ne ureja odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo zaradi obveznega cepljenja utrpi posameznik. Državni zbor mora neskladnost iz prejšnje točke izreka odpraviti v enem letu od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.” (Odločba US št. U-I-127/01, leto 2004!)

»In pomembno je to, da če kdo sledi eni od teh vrednot, jaz, ki ji ne, zmorem razumeti, zakaj ji on sledi ali kako bi bilo, v njegovih okoliščinah, če bi mene prepričevali, naj ji sledim. Tu je možnost za razumevanje med ljudmi.« Kajti »morala lepi in slepi.«

»Nobenih drugih stvari ne začutimo in ne zaznavamo razen teles in modusov mišljenja« (Spinoza, Etika, Slovenska matica, 1988, str. 137). »Sicer pa, bi bilo življenje, postlano z rožicami, blagoslov ali obsodba? Morda obsodba, kajti če ga preživiš, ne da bi se kdaj vprašal, čemu živiš, zapraviš veliko priložnost. In samo bolečina te pripravi do tega, da se vprašaš« (T. Terzani, Še en krog na vrtiljaku, Založba Eno, str. 676).

Ni težko razumeti, da Ustavno sodišče zakona, ki ureja volitve, enostavno ne razveljavi, četudi ugotovi njegovo delno protiustavnost (Odločba U-I-32/15). Malo težje je razumeti, če je tudi v tem primeru ločeno mnenje enega sodnika v prizmi ustavnosti, demokracije in svobode prepričljivejše, kot zavezujoča odločitev večine sodnic in sodnikov. Še težje je razumeti poslanke in poslance v Državnem zboru, ki tudi te ustavnosodne odločbe (in ne »ustavne odločbe«!!) ne uresničijo.

Prekrškovno pravo je izmuzljivo področje pravnega urejanja družbenih odnosov. Prekrškovna pravna politika pa se zdi še bolj izmuzljiva reč. Poudarjeni razlog za to razberem v izkustveno potrjenem dejstvu, da omogoča in vključuje preveč primerov samovoljnega, neenakopravnega, pomanjkljivo transparentnega, včasih pa celo izrazito arbitrarnega odločanja: tistih, ki prekrške preiskujejo (policija) in tistih, ki potem od njih odločajo – sodišč.

Ne, tega pa sprva nisem verjel. Ali pa nisem bil več pripravljen verjeti. Najbrž zmožen. Ali voljan. Ob vsem tem družbenem dogajanju glede prava in s pravom. Predvsem, kar zadeva sodstvo. Ali pa … Pismo odvetnika me je šokiralo. Ponovno. Obveščen sem bil, v vlogi strokovnega javnega "psa čuvaja” (sintagma po sodbi ESČP v zadevi Magyar Helsinki Bizottsag proti Madžarski), da bo o pritožbi tožilstva zoper oprostilno sodbo odločal isti senat istega sodišča, ki je v tem istem primeru že dobil krepko nadzorno grajo Vrhovnega sodišča (in pomembnega dela verodostojne pravne stroke).

Določeni ljudje mi pravijo, da “zagovarjam in opravičujem sovražni govor” in da “se pretvarjam, da mi gre za zaščito človekovih pravic, ker zagovarjam tiste, ki jih kršijo, s tem pa kršim pravice tistih, ki so žrtve sovražnega govora.” Zato sem, skupaj z nekaterimi drugimi kolegi, univerzitetnimi učitelji prava, “odgovoren za sovražni govor.”

"A zakonodajalec bi bil v težki situaciji, ker bi imel večino ljudstva na eni strani in na drugi strani večino ustavnega sodišča, ki pa je tudi izjemno pomembna. Pravzaprav bi šlo za boj dveh večin" (minister, pristojen za izobraževanje in znanost, v oddaji Studio City, glede predlaganega referenduma o vprašanju, o katerem je že odločilo Ustavno sodišče).

Sokratova obsodba pred poroto – sodiščem je bila literarno označena za »juridični monstrum.« Bila je očitno nepravična, pomenila je zanikanje tistega, kar danes označujemo kot temeljne človekove pravice do svobode vesti, verske svobode in svobode izražanja, hkrati pa ni bila utemeljena ne z legitimno zakonitostjo, ne s prepričljivimi dokazi. Določena je bila s čustvenim doživljanjem osebnosti in početij Sokrata pri njegovih juridičnih krvnikih, ki mu niso bili osebno naklonjeni.

Pravica do zdravja, podobno kot pravica do zdravega življenjskega okolja, seveda tudi pravica do kakovostnega in učinkovitega zdravstvenega sistema kot takšnega (sistemske – politične, pravne in sodne - ureditve in prakse zagotavljanja, spremljanja in vzpostavljanja zdravja ljudi) … so temeljne ustavne pravice. Tudi pomemben del pravnih dolžnosti socialne države. Zato so hkrati pomemben segment ustavnopravne doktrine o pozitivnih obveznostih (socialne) države.

(Namesto odprtega pisma pristojni ministrici in pristojnemu odboru DZ)
Pred dnevi sem na Evropski Pravni fakulteti v Ljubljani, v okviru predmeta Teorija in praksa socialne države, pogovorno gostil kolega Marka Blatnika. Tudi v smislu akademskega dogodka ob izidu novega Komentarja Ustave Republike Slovenije. Kolega je, kot smiselno nadaljevanje najinega nedavnega intervjuja v dveh delih, objavljenega na tem spletišču, izpostavil tri velike pravne problem v praksi. Zadevajo temeljne pravice delavcev in delavcev invalidov. Posebej smo govorili o problemu razlikovanja med “odpravnino” in “odškodnino” ob prenehanju delovnega razmerja, o problemu ničelne pravne zaščite delavcev invalidov in o problem zakonodaje in politike glede dela Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Bolečina kot svoboda Izbire.
Pravica do Dogodka.
Do transcendence.
Dogodek kot svoboda samouresničitve.

Večkrat sem že naletel na vprašanje o tem, ali organ javne oblasti sme izdajati odločbe po uradni dolžnosti? Ali pa je oblastno odločanje državne uprave vselej, v celoti in brez izjeme odvisno od (in s tem pogojeno) vloženih zahtev ali druge vrste vlog pravnih subjektov, da naj organ javne oblasti o nečem odloči, mu nekaj prizna ali podeli, oziroma izda oblastno in pravno zavezujočo odločbo?

Ob enem samem pravnem vprašanju – (politika in praksa Centrov za socialno delo pri odločanju o dodelitvah štipendij ali drugih socialnih prejemkov, kot so subvencije za plačilo vrtca ipd.) – je na površje delovanja slovenske javne uprave priplavala tako enormna količina tako zaudarjajočega sistemskega blata, da je osupla zaprepadenost najmanj, kar lahko prevzame razmišljujoče in čuteče ljudi. Kaj bi se šele pokazalo…