»Vemo, da lažejo. Vedo, da lažejo. Vedo, da vemo, da lažejo. Vemo, da vedo, da vemo, da lažejo. A vseeno še naprej lažejo« (Alexander Solzhenitsyn). Ta »spirala laži« je trdovratna. Morda gre celo za največjo in najbolj trdovratno, nemara tudi najbolj usodno tegobo človeka in njegove vpetosti v družbo. Vsak poskus upiranja tej spirali in njenim škodljivim posledicam za človeka in družbo spremlja še dodatna težava, da so človekovi lastni možgani najpogostejši in največji lažnivec, ki mu mora človek kljubovati. A to ne spremeni dejstva, da mora človek pri kljubovanju spiralam laži, tudi zmot, odločno vztrajati. Ta naloga ni nemogoča, je pa težka. Tako težka je, da je prednostna.  

Informacijska pooblaščenka (IP) ima tudi tokrat – načeloma - prav. Pri svojem delu je preveč kompetentna, odgovorna in natančna, ko gre za veljavno, v zakone zapisano pravo, torej za tisto, kar piše v zakonodaji, da glede dopustnosti preverjanja osebnih dokumentov (in, v tem članku, samo glede tega!) ne bi imela načelno prav. Tokrat mislim na Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1). 

ESČP: "Slovenija diskriminirala invalide pri volitvah." ESČP je razsodilo, da je Slovenija diskriminirala oba pritožnika, ker jima Vrhovno in Ustavno sodišče nista omogočila, da na sodišču pred glasovanjem zahtevata prilagoditve volišča. Pritožnika, oba uporabnika invalidskih vozičkov, sta pred referendumom o Družinskem zakoniku leta 2015 prosila za prilagoditve volišč. Vrhovno sodišče, poročevalec je bil sodnik dr. Erik Kerševan, je odločilo, da volivci nimajo pravice zahtevati prilagoditev volišča vnaprej, ampak šele po volitvah. Ustavno sodišče pod vodstvom dr. Rajka Kneza je ustavni pritožbi zavrglo brez obrazložitve. 

»Ne želim policijske države. Ne želim manipulacij z javnostjo. Ne želim groženj. Ne želim prisile. Ne želim kaznovanja ljudi. Ne želim vsega tistega, kar vodi v tiranijo. Človek je najprej odgovoren zase. Nehajmo govoriti ljudem, naj se cepijo zaradi drugih. Cepijo se zaradi sebe, ali pa se pač ne. Ne govorimo ljudem, da so odgovorni za druge, če se ne cepijo. Ne grozimo jim s cepljenjem in ne silimo jih v to, ker za to ni nobenega opravičljivega razloga. Prišli smo do tja, do koder smo lahko prišli. Imamo cepivo. Več ni mogoče. In to je dovolj.« (Zoran Milanović, predsednik Republike Hrvaške; Vir)

Po približno dvajsetih letih je skrajni čas, da ZPIZ (Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS, v nadaljevanju Zavod) prekine s protiustavno in nezakonito prakso - sicer bo še naprej odškodninsko odgovarjal zavarovancem! To izhaja tudi iz nedavno sprejete (in pričakovane) sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, z opr. št. Psp 24/2021, z dne 16. april 2021.

Že dolgo, predolgo časa je vse, kar je bistveno in odločilno, jasno. O odlokih, sklepih in ukrepih, ki imajo skupni imenovalec (in edini skupni imenovalec) »uradno razglašeno pandemijo«. Tisto, kar je pravno in ustavnopravno odločilno in bistveno, je kristalno jasno. Meni, mislečim pravnikom in pravnicam in drugim mislečim ljudem. Ker je dokazano, preverjeno, analizirano, argumentirano, primerjano, preštudirano, utemeljeno, pojasnjeno, zapisano, izrečeno, prikazano … A vseeno še naprej velja, kot da ni.

Ne, ne, ne bom pisal o svetu, ki se barbarsko seseda pri dnevni svetlobi in pred našimi očmi, pred televizijskimi kamerami. Ne bom pisal o času totalne odsotnosti mere, popolne odprtosti meje in neizmerljive intenzivnosti pri žaljenju, poniževanju in norčevanju iz ljudi, če si politični funkcionar. Ne bom pisal o ustavnem sodišču, ki ga z uporabo elementarne logike in približno zdrave pameti ni mogoče razumeti.

Ustavno sodišče se je v odločbi št. U-I-32/15 opredelilo do vprašanja ustavnosti obstoječega volilnega sistema in zakonodaje glede volitev v Državni zbor. Izrek in obrazložitev odločbe sta jasna in razumljiva:

1. Drugi odstavek 91. člena Zakona o volitvah v Državni zbor (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo in 23/17) ni v neskladju z Ustavo.
2. Prvi odstavek 7. člena, 42., 43. in 44. člen Zakona o volitvah v Državni zbor niso v neskladju z Ustavo.
3. Člen 4 Zakona o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v Državni zbor (Uradni list RS, št. 24/05 – uradno prečiščeno besedilo) je v neskladju z Ustavo.
4. Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku dveh let po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
5. Zahteva za oceno ustavnosti petega odstavka 80. člena Ustave se zavrže.

“Zakon o nalezljivih boleznih je v neskladju z Ustavo, ker ne ureja postopka in pravic prizadetih v zvezi z ugotavljanjem obstoja upravičenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja in ker ne ureja odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo zaradi obveznega cepljenja utrpi posameznik. Državni zbor mora neskladnost iz prejšnje točke izreka odpraviti v enem letu od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.” (Odločba US št. U-I-127/01, leto 2004!)

»In pomembno je to, da če kdo sledi eni od teh vrednot, jaz, ki ji ne, zmorem razumeti, zakaj ji on sledi ali kako bi bilo, v njegovih okoliščinah, če bi mene prepričevali, naj ji sledim. Tu je možnost za razumevanje med ljudmi.« Kajti »morala lepi in slepi.«

»Nobenih drugih stvari ne začutimo in ne zaznavamo razen teles in modusov mišljenja« (Spinoza, Etika, Slovenska matica, 1988, str. 137). »Sicer pa, bi bilo življenje, postlano z rožicami, blagoslov ali obsodba? Morda obsodba, kajti če ga preživiš, ne da bi se kdaj vprašal, čemu živiš, zapraviš veliko priložnost. In samo bolečina te pripravi do tega, da se vprašaš« (T. Terzani, Še en krog na vrtiljaku, Založba Eno, str. 676).

Ni težko razumeti, da Ustavno sodišče zakona, ki ureja volitve, enostavno ne razveljavi, četudi ugotovi njegovo delno protiustavnost (Odločba U-I-32/15). Malo težje je razumeti, če je tudi v tem primeru ločeno mnenje enega sodnika v prizmi ustavnosti, demokracije in svobode prepričljivejše, kot zavezujoča odločitev večine sodnic in sodnikov. Še težje je razumeti poslanke in poslance v Državnem zboru, ki tudi te ustavnosodne odločbe (in ne »ustavne odločbe«!!) ne uresničijo.

Prekrškovno pravo je izmuzljivo področje pravnega urejanja družbenih odnosov. Prekrškovna pravna politika pa se zdi še bolj izmuzljiva reč. Poudarjeni razlog za to razberem v izkustveno potrjenem dejstvu, da omogoča in vključuje preveč primerov samovoljnega, neenakopravnega, pomanjkljivo transparentnega, včasih pa celo izrazito arbitrarnega odločanja: tistih, ki prekrške preiskujejo (policija) in tistih, ki potem od njih odločajo – sodišč.

Ne, tega pa sprva nisem verjel. Ali pa nisem bil več pripravljen verjeti. Najbrž zmožen. Ali voljan. Ob vsem tem družbenem dogajanju glede prava in s pravom. Predvsem, kar zadeva sodstvo. Ali pa … Pismo odvetnika me je šokiralo. Ponovno. Obveščen sem bil, v vlogi strokovnega javnega "psa čuvaja” (sintagma po sodbi ESČP v zadevi Magyar Helsinki Bizottsag proti Madžarski), da bo o pritožbi tožilstva zoper oprostilno sodbo odločal isti senat istega sodišča, ki je v tem istem primeru že dobil krepko nadzorno grajo Vrhovnega sodišča (in pomembnega dela verodostojne pravne stroke).

Določeni ljudje mi pravijo, da “zagovarjam in opravičujem sovražni govor” in da “se pretvarjam, da mi gre za zaščito človekovih pravic, ker zagovarjam tiste, ki jih kršijo, s tem pa kršim pravice tistih, ki so žrtve sovražnega govora.” Zato sem, skupaj z nekaterimi drugimi kolegi, univerzitetnimi učitelji prava, “odgovoren za sovražni govor.”

"A zakonodajalec bi bil v težki situaciji, ker bi imel večino ljudstva na eni strani in na drugi strani večino ustavnega sodišča, ki pa je tudi izjemno pomembna. Pravzaprav bi šlo za boj dveh večin" (minister, pristojen za izobraževanje in znanost, v oddaji Studio City, glede predlaganega referenduma o vprašanju, o katerem je že odločilo Ustavno sodišče).

Sokratova obsodba pred poroto – sodiščem je bila literarno označena za »juridični monstrum.« Bila je očitno nepravična, pomenila je zanikanje tistega, kar danes označujemo kot temeljne človekove pravice do svobode vesti, verske svobode in svobode izražanja, hkrati pa ni bila utemeljena ne z legitimno zakonitostjo, ne s prepričljivimi dokazi. Določena je bila s čustvenim doživljanjem osebnosti in početij Sokrata pri njegovih juridičnih krvnikih, ki mu niso bili osebno naklonjeni.

Pravica do zdravja, podobno kot pravica do zdravega življenjskega okolja, seveda tudi pravica do kakovostnega in učinkovitega zdravstvenega sistema kot takšnega (sistemske – politične, pravne in sodne - ureditve in prakse zagotavljanja, spremljanja in vzpostavljanja zdravja ljudi) … so temeljne ustavne pravice. Tudi pomemben del pravnih dolžnosti socialne države. Zato so hkrati pomemben segment ustavnopravne doktrine o pozitivnih obveznostih (socialne) države.

(Namesto odprtega pisma pristojni ministrici in pristojnemu odboru DZ)
Pred dnevi sem na Evropski Pravni fakulteti v Ljubljani, v okviru predmeta Teorija in praksa socialne države, pogovorno gostil kolega Marka Blatnika. Tudi v smislu akademskega dogodka ob izidu novega Komentarja Ustave Republike Slovenije. Kolega je, kot smiselno nadaljevanje najinega nedavnega intervjuja v dveh delih, objavljenega na tem spletišču, izpostavil tri velike pravne problem v praksi. Zadevajo temeljne pravice delavcev in delavcev invalidov. Posebej smo govorili o problemu razlikovanja med “odpravnino” in “odškodnino” ob prenehanju delovnega razmerja, o problemu ničelne pravne zaščite delavcev invalidov in o problem zakonodaje in politike glede dela Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Bolečina kot svoboda Izbire.
Pravica do Dogodka.
Do transcendence.
Dogodek kot svoboda samouresničitve.

Večkrat sem že naletel na vprašanje o tem, ali organ javne oblasti sme izdajati odločbe po uradni dolžnosti? Ali pa je oblastno odločanje državne uprave vselej, v celoti in brez izjeme odvisno od (in s tem pogojeno) vloženih zahtev ali druge vrste vlog pravnih subjektov, da naj organ javne oblasti o nečem odloči, mu nekaj prizna ali podeli, oziroma izda oblastno in pravno zavezujočo odločbo?

Ob enem samem pravnem vprašanju – (politika in praksa Centrov za socialno delo pri odločanju o dodelitvah štipendij ali drugih socialnih prejemkov, kot so subvencije za plačilo vrtca ipd.) – je na površje delovanja slovenske javne uprave priplavala tako enormna količina tako zaudarjajočega sistemskega blata, da je osupla zaprepadenost najmanj, kar lahko prevzame razmišljujoče in čuteče ljudi. Kaj bi se šele pokazalo…