c S
Država se mora truditi zaščiti ljudi tudi pred tesnobo in strahom, zlasti tistim »nevidnim«
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem andraz.tersek@upr.si
15.05.2020 »Nepomembnost, dragi prijatelj, je bistvo življenja. Spremlja nas vseskozi in na vsakem koraku. Navzoča je celo tam, kjer je nihče noče videti: v grozodejstvih, v krvavih spopadih, v najhujših nesrečah. Prepoznati jo v teh dramatičnih okoliščinah in jo poimenovati s pravim imenom pogosto zahteva precejšen pogum. Vendar ni dovolj, da nepomembnost prepoznamo, moramo jo vzljubiti, naučiti se jo moramo ljubiti. Poglejte, dragi prijatelj, tukaj, v tem parku, tako rekoč nama tik pred nosom, je navzoča v vsej svoji razvidnosti, v vsej svoji nedolžnosti in vsej svoji lepoti.« (Milan Kundera: Slavje nepomembnosti; Modrijan, 2015, str. 130-131).

Prebiram prejeta pisma in sporočila. V času izjemnega stanja pandemije se jih je nabralo nepričakovano veliko.

Pri nekaterih gre morda zgolj za željo po dopisovanju, pisni komunikaciji. Nekatera so vznikla iz osamljenosti. Druga iz želje, da bi se tehtnost pošiljateljevih razmišljanj o dogajanju, vzrokih in posledicah, preverila z naslovnikovim odgovorom. Nekaj jih je napisanih motivacijsko, v smislu opogumljanja, naj naslovnik nadaljuje s svojim javnim delom, ker da je v njem smisel. Porajajo hvaležnost.

Pisma, ki ne izražajo pričakovanja po odgovoru, so sporočilno globoka. Ne gre samo za izražanje želja po pravnih pojasnilih in nasvetih, ali pomoči pri sestavi tožb proti državi in pritožb na odločitve upravnih organov in sodišč. Gre tudi za zapise o čustvenem in filozofskem doživljanju dogajanja, za razmišljanja o naravi in svetu, o znanosti in medicini, o ljubezni in sovražno nastrojeni nenaklonjenosti, o dobrodušni prizanesljivosti in ravnodušnosti. Pisma, ki so zelo osebna, pripovedujejo o osebnih stiskah, samoti in osamljenosti, tesnobi in strahu. Najmanj je pisem o strankarski politiki. A tudi ta so drugačna, kot pred pandemičnimi razmerami. V večini primerov izražajo željo po koncu prepirljivih predstav dnevne politike za javnost. Željo po prenehanju s tistim, kar ljudje razumejo kot vsiljene ideološke nezdružljivosti, ali bolje, nepomirljivosti. So kot apeli k umirjanju strasti, preseganju ostrih delitev na ene in druge, naše in vaše, leve in desne … So kot prošnja za zajezitev čustvenih napetosti in odzivov v politiki in pri odzivanju na početja politikov. Naslovnika nagovarjajo z odprtostjo duha in težnjo po solidarnosti. Nekatera pisma se berejo kot prošnja za spravo v narodu, za poenotenje nacije glede prioritetnih družbenih vprašanj in problemov: zdravstveni sistem, vzgoja in izobraževanje, zaščita narave in naravnih virov, odprava revščine, skrb za starostnike, pomoč mladim družinam, staršem otrok s posebnimi potrebami, delavnim ljudem z najnižjimi dohodki … Med pismi in sporočili skoraj ni prostaških besed in žaljivk.

Pisma, ki pripovedujejo o medčloveški solidarnosti in pomoči, so ganljiva. Na primer o taksistu, ki je priletni gospe vsak dan dostavljal dva topla obroka in za to ni želel plačila. Pa o policistu, ki je med dvanajst urnim delom na terenu namesto počitka kot prostovoljec opravljal nakupe za starostnike, potem pa se za naslednjih dvanajst ur vrnil na teren. Ali pa o redarju, ki je razumevajoče pogledal stran, ko se je družina namenila pozdraviti starše v sosednjo občino in je zaupal dani besedi, da bo šlo za klepet na zapovedani razdalji med osebami in vrnitev čez dobro uro. In družina je hvaležnost želela izraziti z »dokazom« o zvestobi dani besedi, zato je celotni družinski dogodek posnela z mobilnim telefonom.

Nekatere zgodbe pa so skoraj pretresljive. Na primer o starostnikih v enem od domov za ostarele ljudi, ki so menda prejemali tolikšne količine pomirjeval, da so »nemoteče« prespali noč in večji del dneva. Nekaterim se je poslabšalo stanje demence. Mater dveh otrok nastanjenih v zavodu, me sprašuje, kaj naj stori, da bo lahko videla otroka.  

Prelistavam komentar slovenske ustave… »Socialna država«… Socialna ustavna demokracija… Model ustavne demokracije temeljnih človekovih pravic… Pregledujem poročila urada varuha človekovih pravic… In spet razmišljam o tem, kako je lahko družbena realnost tako pogosto tako drugačna od črk, besed in stavkov v najvišjem pravnem aktu države, od njihove vsebine in duha, tolikokrat pojasnjenih v teoriji in ustavnosodni praksi, tako zelo in tako zlahka razumljivih… Pa v mednarodnih dokumentih, posebej tistih o pravni zaščiti človekovega osebnega dostojanstva, socialnega (materialnega) dostojanstva, dostojanstva človeka kot osebe, o družbi blaginje, državni in skupni evropski pravni zaščiti ljudi pred življenjem v pomanjkanju, pred življenjem pod minimalnimi materialnimi standardi za dostojno življenje, s pravnimi zavezami o solidarnosti, o politični enakosti in pravni enakopravnosti… O svobodi in varnosti. O varnosti pred pomanjkanjem, pred boleznimi, pred onesnaževanjem okolja. Pa o pravici do življenja in o pravni dolžnosti držav, da zagotovijo kakovostno paliativno oskrbo neozdravljivo bolnim in umirajočim, ki je sestavni del te pravice… Kako je dejansko delujoča institucionalizacija lahko tako pogosto tako nasprotna – in nasprotujoča - enostavnim in razumljivim zapisom na papirju?     

Preberem zadnje pismo. »Spoštovani in družbeno ugledni pravnik…« Včasih se teh besed ustrašim… »sprašujem vas in se zavedam možnosti, da gre pri tem morebiti za moje samospraševanje… Že pojma »družbeno ugledni« si v današnjih zapletenih družbenih razmerah ne znam prepričljivo razložiti. Kaj se mora dogajati in zgoditi, da nekdo postane družbeno ugleden strokovnjak? In na kakšen način se mora ta strokovnjak dokazovati, da ostaja takšno poimenovanje prepričljivo?

Berem dalje: »Slonim na okenski polici enega od 102 slovenskih zavodov za starostnike. Radijsko sporočilo me obvešča, da je v teh dneh ozračje polno cvetnega in puščavskega prahu.« Pisec se mi zdi bodisi literat bodisi velik izobraženec. Ali pa vešč natančnega in estetskega zapisovanja besed v slikovite povedi. »Se pa na srečo iz tovarniških dimnikov v predmestju že nekaj tednov ne kadi. Vem, da je to zgolj premor med hitenjem v klimatsko katastrofo in da to ni vprašanje, ki bi ga smel postaviti pravnemu strokovnjaku.« Zajamem sapo, osredotočim se. Močno me zanima, o čem pisec razmišlja. »Razmišljam o mojih dobrih in slabih življenjskih izkušnjah, o tem, da je starost smiselni del človeškega življenja. Nočem razmišljati o strahu pred staranjem.« Pisec naredi odstavek.

»Včasih se vprašam, kako je s staranjem in pomlajevanjem človekovih pravic.« Odlična metafora. »Kaj lahko in kaj ne sme vplivati na te človekove srčike. Se lahko, tako kot človek, tudi zakoni postarajo? Nekje sem prebral, da brez dobrih zgledov nihče več ne verjame, da je starost smiselni del človeškega življenja. In kdaj so zakoni smiselni del življenja?« To bo zame poseben izziv. »Pred nekaj tedni se je zdelo, da se bo, zaradi zloglasnega virusa, svet ustavil. Javnemu življenju je začela pohajati sapa. V naših življenjih se je pojavil bič prepovedi neomejenega gibanja in omejevanje osebnih svoboščin v imenu varovanja zdravja. Strah in upoštevanje novih samozaščitnih ukrepov sta si podala roke, a ne brez dodane skrbi, da bi znala oblast izredne razmere izkoristiti kot izgovor za povečanje ukrepov nadzora in siromašenje demokracije. Ob vseh, vsega spoštovanja vrednih, medicinsko zaščitnih in drugih aktivnostih posameznih segmentov družbe je bilo prisotno tudi vprašanje, če so morda na obzorju spremembe v organizaciji družbe!« O tem se sprašujejo mnogi ljudje.  

»Spoštovani gospod pravnik... Ali je bila pravniška stroka v teh samozaščitnih ukrepih povsem anemična in neaktivna? In v katerih smereh bi bila v takšnih primerih sploh lahko družbeno koristna?« Enako vprašanje postavljam samemu sebi. »Ali se morda spomnite, da so zaposleni v več kot 70 domovih starejših občanov po vsej državi s protesti opozorili, da je varstvo starostnikov v razmerah epidemij in pandemij ogroženo in da so ukrepi države nezadostni ali celo napačni? In znano je, da je bila z odklanjanjem sprejema v bolnišnico stanovalcem domov za starejše občane kršena ustavna pravica do zdravljenja.« Ta stavek ni zapisan kot vprašanje, ampak kot trditev. Ki ji ne oporekam. »Razmišljam o tem, kako se lahko v nekaj kratkih trenutkih življenje na večjem delu planeta korenito spremeni toliko stvari: ustavi se javni potniški promet, omeji se gibanje ljudi na javnih površinah, obiski v medicinskih ustanovah, institucijah in javnih servisih, večina trgovin in delovnih organizacij je nenadoma zaprtih, ukinjene so javne prireditve, zaprte šole ... Hkrati pa se je zlovešče oglasila prihodnost zaostrenih gospodarskih, socialnih in drugih težav. Vsekakor pa se je v določenem obdobju karantene dodobra izrisal psihološki občutek izgube svobode in pomanjkanja, ali popolnega pomanjkanja nadzora nad okoliščinami. In še nekaj se je pokazalo – da ljudje nismo pripravljeni na občutne omejitve, četudi kratkotrajne, naših možnosti in pravic!« Možnosti in pravice, v enem stavku, s klicajem. Obožujem te vrste miselnih izzivov. »V našem načinu življenja prevladuje individualizem, potrošništvo, kultura užitka...! Na družbene pretrese nismo pripravljeni.« Soglašam. Tudi pisal sem o tem. Na začetku pandemije. Nov odstavek.

»Mislite, gospod pravnik,« ta oznaka me ne razveseli, a jo sprejmem kot dobrohotno… »da bomo Slovenci, zaradi epidemije, spremenili svoje navade, še izostrili občutek medsebojne pomoči? In ali se bo od te izkušnje dalje spremenil naš odnos do države in njenih predstavnikov kot – avtoritete? Si bodo predstavniki vlade, oblasti, po tej izkušnji začeli na prsi pripenjati medalje junaških zmagovalcev?« To vprašanje sem sebi in bralcem postavil tudi sam, v zapisu Kdo so junaki? »Osebno mislim, da bo korona virus kot nevidno zlo še dolgo prisotno.« Da. Strah. Tesnoba. Nezaupanje. Dvom. »In kaj je v tem času pridobila ali izgubila pravna stroka?« Lepo me pozdravi in navede svoje ime in priimek. Glasno ponovim: kaj je v tem času pridobila ali izgubila pravna stroka?

O tem vprašanju bom še dolgo razmišljal. In o prostoru med najpomembnejšim in nepomembnostmi.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.