c S
Vprašanje »legitimacije in identifikacije« osebe z zahtevanjem osebnega dokumenta je zame temeljno vprašanje demokratične svobode in vladavine prava
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem andraz.tersek@upr.si
21.02.2020 Zgodilo se je že. Večkrat. Oziroma, dogaja se. Zgodilo se je meni, zgodilo se je znancem, zgodilo se je ljudem, ki so mi o tem pripovedovali, ali mi pisali. Policija nas je na javnem mestu zaustavila le zato, da bi preverila, ali imamo pri sebi veljavni osebni dokument. Brez posebnega, stvarno utemeljenega razloga. Pač, kar tako in samo s tem namenom; le ugotoviti, ali imamo pri sebi veljavni osebni dokument. Z zatrjevanjem, da je to naša zakonsko predpisana dolžnost in hkrati z zakonom določena pravica policistov in policistk.

Tistim, ki veljavnega osebnega dokumenta niso imeli pri sebi, so policisti v primerih, ki so mi znani, spisali izrek o globi. Zaradi prekrška. Zatrjujoče ponavljam prepričanje, o katerem sem pisal že pred leti (ker me taka vprašanja ne le zelo zanimajo, ampak jih razumem kot temeljna vprašanja svobode v ustavni demokraciji, ki so za slehernika in njegov družbeni vsakdan zelo pomembna): takšno početje je zame očitna in groba kršitev ustavnih pravic in svoboščin ljudi. Je arbitrarni in samovoljni poseg v osebno dostojanstvo, zasebnost in splošno svobodo ravnanja. Ni združljiv s konceptom sodobne ustavne demokracije, sodobnim ustavništvom in vladavino prava.

Trdim, da – z ustavnopravnega vidika – patrulja nikdar ne bi smela ustaviti človeka na cesti samo zato, da ga legitimira; da preveri, ali ima pri sebi veljavni osebni dokument. Razlogi za ugotavljanje identitete so navedeni v 40. členu > Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Znppol).  Sklicevanje na določbo 3. členaZakona o osebni izkaznici (ZOIzk-1), sam po sebi, ne more biti ne ustavno dopustni ne zakoniti razlog za zaustavitev in identifikacijsko legitimiranje svobodne osebe. Pravico policije, da to stori, je treba najprej presojati glede na pogoje iz Znppol. Še preden se o tem postavi temeljno vprašanje pred obličjem same ustave, njenih določb in njene (z razlago konkretizirane) vsebine. Vodilo za dopustno ravnanje policije v tem oziru, torej dovolitev in upravičenje za legitimiranje, je konkretizirano v Znppol.

 Zakon o osebni izkaznici v 3. členu (dolžnost in prepovedi) določa:

(1)   Osebno izkaznico ali drug uradni identifikacijski dokument, na katerem so navedeni točni osebni podatki, na katerem fotografija izkazuje imetnikovo podobo in ki ni poškodovan oziroma obrabljen, mora imeti državljan pri sebi, razen kadar bi bilo glede na okoliščine to nesmotrno, in ga na zahtevo uradne osebe, ki je po zakonu za to pooblaščena, dati na vpogled za preverjanje istovetnosti.

Sledi kazenska določba, v 23. členu:

Z globo od 400 do 830 eurov se kaznuje za prekršek posameznik, ki:
   1. nima uradnega identifikacijskega dokumenta, opremljenega s fotografijo, ki ga je izdal državni organ (drugi odstavek 2. člena);
   2. svojo osebno izkaznico da, proda ali posodi drugi osebi oziroma vzame, kupi ali uporabi tujo osebno izkaznico kot svojo ali ki spremeni, dopiše ali briše katerekoli podatke na osebni izkaznici (drugi in četrti odstavek 3. člena);


A o tem, kdaj smejo policistke in policisti, kot »uradne osebe«, od osebe zahtevati izkaz z veljavnim osebnim dokumentom, govori 40. člen Znppol:

(1) Policisti smejo ugotavljati identiteto osebe, ki:
-        jo je treba privesti ali pridržati;
-        vstopa v območje, kraj, prostor, objekt ali okoliš, na katerem je prepovedano ali omejeno gibanje, ali se tam nahaja;
-        je na območju, v kraju ali objektu, v katerem se izvajajo ukrepi za iskanje ali izsleditev storilca kaznivega dejanja ali prekrška ali predmetov in sledi, ki so pomembni za kazenski postopek ali postopek o prekršku;
-        z obnašanjem, ravnanjem ali zadrževanjem na določenem kraju ali ob določenem času vzbuja sum, da bo storila, izvršuje ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek;
-        je po opisu podobna iskani osebi;
-        z obnašanjem, ravnanjem ali zadrževanjem na določenem kraju ali v določenem času vzbuja sum, da je otrok ali mladoletnik na begu od doma ali iz vzgojnega zavoda, socialnovarstvenega zavoda, prevzgojnega doma ali zdravstvene ustanove ali se je izgubil;
-        je očitno nebogljena in je ugotavljanje identitete nujno za zagotovitev pomoči;
-        bi lahko dala koristne podatke za opravljanje policijskih nalog.

(2) Za zadrževanje na določenem kraju ali v določenem času se šteje zlasti navzočnost na javnih krajih, kjer je gibanje dovoljeno pod določenimi pogoji, v okolišu varovanih objektov, objektov posebnega pomena ali na drugih krajih, zlasti kjer je večja dnevna, občasna ali trenutna migracija ljudi oziroma na javnem prevoznem sredstvu, če gre za varnostno tvegana območja.

(3) Policisti smejo ugotavljati identiteto osebe in posredovati njene podatke tudi na upravičeno zahtevo uradnih oseb ter nosilcev javnih pooblastil, če je to nujno za izvajanje pooblastil teh uradnih oseb ali za zagotavljanje njihove varnosti.

(4) Policisti smejo ugotavljati identiteto osebe tudi na upravičeno zahtevo druge osebe, ki izkazuje premoženjsko in nepremoženjsko škodo, telesno poškodbo, sum storitve kaznivega dejanja ali prekrška in v podobnih primerih ter tako ugotovljene podatke posredovati upravičencu, ki izkaže pravni interes za uveljavljanje pravic pred sodnimi ali državnimi organi.


Na navedene določbe Znppol nimam posebne pripombe. Razumem jih kot razumne, stvarno utemeljene in zato ustrezajoče določbam in duhu Ustave Republike Slovenije. Zato ponovim trditev: policija nikoli ne sme človeka zaustaviti in ogovoriti samo zato, da od njega zahteva legitimiranje z veljavnim osebnim dokumentom. In mu v primeru, da takega dokumenta nima pri sebi, spisati globo. Za prekršek. Nikoli! Vsakič, ko se to zgodi, gre za kršitev ustavnih pravic in svoboščin človeka, pa tudi za nezakonito ravnanje - glede na Znppol.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.