c S
Popisovanje tistega, kar je?
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem ustavnik@andraz-tersek.si
04.01.2019 Kako novinarja vidita svojo družbeno vlogo? So novinarji tudi intelektualci? Kakšno je razmerje med demokracijo in kapitalizmom? O čem naj govorimo in kako naj naslavljamo teme, o katerih bi bilo dobro govoriti?

Zapis dela pogovora. Moderator: dr. Andraž Teršek. Gosta: novinarja Tanja Lesničar-Pučko (Dnevnik) in Grega Repovž (Mladina). Knjigarna Modrijan, Ljubljana

Repovž: Ne mislim, da je moj položaj kaj drugega kot ena zelo v redu obrt v svojem bistvu, z nekimi prepričanji, tako kot jih ima vsak, ki opravlja svoje delo. Vsak poskuša svoje delo opravljati dobro, to je temeljno in z dobrimi nameni, težko bi pa rekel, da ko vstopaš v to delo, v to službo,  da razmišljam o vsem tem. Seveda je tudi meni všeč ta prepoznavnost in vse to, ampak res bi težko rekel, da me kakorkoli to poganja. Nasprotno, jaz pač pišem o teh stvareh, ki se dogajajo, o svetu kot takem, in poskušam na nek svoj način, na podlagi, pri čemer je treba zelo poudariti, na podlagi tega kar zvem od drugih, ki pa se mi pa zdi, da jih lahko označuje z višjimi titulami, poskušam nekako v časnikarskem jeziku to prenašat bralcem. In to je v resnici vse. Rad delam to, ampak v trenutku, ko bi začutil, da je to neko poslanstvo, se mi zdi, da me je treba pač zamenjati. V tem trenutku, ko se malo 'prezačutiš', jaz mislim, da si prestopil in da to velja za marsikaterega od teh poklicev, da v tistem trenutku si že prestopil tisto mejo, kjer začneš stvari pač delati zaradi sebe. 

Lesničar-Pučko: Se strinjam z Gregorjem, to sva se res že večkrat pogovarjala, mi smo obrtniki. To je neko obrtno znanje, ki se seveda nalaga na neko predznanje kakršnegakoli že kdorkoli ima, jaz sem pač iz humanistike, drugi ki je od kod drugod pa mu je mogoče kako drugo znanje bližje. Treba se je zavedati, kaj ta obrt pomeni, samo na ta način lahko zdržiš, bom rekla, mislim jaz pišem kolumne od leta 2001, vsak torek, to jih je, ne vem koliko ... Skratka to pomeni, da ti ne moreš računati ne na navdih, ne na poslanstvo, ne na nič, ti moraš računati na to, da ti je dejansko to obrtno znanje prišlo tako daleč v kri, da boš vsak petek imel natančno 6000 znakov ideje, niti en znak več pa niti en znak manj. To je pač novinarstvo, zato govoriva verjetno oba o obrti, ker v novinarstvu ti rečejo, da se je zgodilo točno toliko, kolikor gre na eno stran ali pa na eno kolumno, skratka tukaj je dejansko nek nov "know-how", ki ga pridobiš z izkušnjami in ki je seveda zelo pomemben, veliko bolj, kot si pa ljudje mislijo. Moja motivacija – jaz sem prišla v novinarstvo iz prevajanja in si nisem nikoli mislila, da bom novinarka – moja motivacija v novinarstvu, z ozirom na to, da sem verjetno v najbolj privilegirani možni redakciji in to je kultura, je pa absolutno moj najintimnejši interes do umetnosti, do kulture, od kar vem zase. In tukaj se čutim absolutno privilegirana, ker si lahko kogarkoli v tej državi od tu ali pa, ki pride kot tujec in ima opravka z umetnostjo, humanizmom, tudi sociološkimi vedami, kogarkoli lahko v resnici dobim in se lahko z njim pogovarjam. In to je zame absolutni privilegij. Jaz sem v svojem življenju naredila intervjuje z najbolj pametnimi ljudmi, ki so mogoče čez ta prostor šli ali pa tukaj živijo. In to se mi zdi super, ne vem če ima kdo tak privilegij, da si  lahko tako blizu ljudi, ki res razumejo, ki vedo, ki so intelektualci, ki imajo dejansko res `big picture`, kot se reče, imaš to možnost, to srečo, da prideš zelo skromno, zelo tiho nastaviš mikrofon in se čudiš. To se mi zdi super.

Teršek: Včasih malo pozabimo na te privilegije tudi jaz zase na primer. Se z globokim zavedanjem trdim, da sem močno privilegiran, v nekem oziru sem morda celo bolj privilegiran kot vidva, ker imam na univerzi opravka z mladimi ljudmi. In mladi ljudje so, vsaj v določeni meri pri svoji starosti tam od dvajset do triindvajset še pretežno nepopisani listi in je to seveda to pošastni privilegij, če v nek prostor, ki mu rečemo predavalnica pridejo zato, ker jih zanima, kaj jim boš povedal, ker jim tisto, kar jim poveš nekaj pomeni in ker te tudi poslušajo. Ker tudi pretežni del tistega, kar jim poveš odnesejo in pogosto to ponotranjijo ali kot svoje prepričanje ali pa kot zelo jasno nakazano pot nekega razmišljanja. In to je velik privilegij. 

Lesničar-Pučko: Jaz mislim, da tukaj zdaj govoriva o dveh stvareh. Ti govoriš o pedagoškem privilegiju o tem pedagoškem podajanju svojega znanja, jaz pa govorim o učenju. Jaz sem v bistvu učenka, `celoživljenjska` učenka. Jaz se samo sebe ne čutim kot nekoga, ki bi lahko druge učil,  ampak dejansko kot nekoga, ki bi se hotel do upokojitve učiti, pa potem še po upokojitvi, če se le da, na tretjo univerzo.

Teršek: Meni še vedno ni povsem jasno, predvsem, ker ne spremljam, statistika me ne zanima in nisem toliko v medijskih organizacijsko-logističnih vodah, koga nagovarja revija, ki ji ti urednikuješ? Mladina. Koga Mladina nagovarja? Ali nagovarja tisti procent in pol Slovencev, ki bi jih označili za razmišljajoče, kritične državljane, če nekaj takega obstaja ...

Repovž: Mladina si ne izbira v tem smislu intelektualca kot svojega sogovornika ali koga, ampak je v tem smislu res splošni tednik. Vsem tem, ki pa imajo svoja jasna stališča … jasna je v tem, kaj zagovarja. Veste, to je ta vzhodnoevropska fobija pred tem, da imajo mediji, seveda zaradi tega niso nič manj kredibilni … da imajo svoja stališča. Saj veste, tukaj na Vzhodu smo te osnove demokracije jemali res samo prve strani pobarvanke in tako recimo prodajamo zgodbe o tem, kako je zasebni kapital boljši, kako mediji morajo biti uravnoteženi, vse te stvari, te prve strani čitank o teh, da rečemo, o ureditvi države, družbe in tukaj pri medijih je pa v resnici prav tako. Mediji imajo neko svojo pozicijo, Mladina jo ima že ves čas. Ta pozicija se glede na družbene razmere seveda spreminja, je v neki interakciji in Mladina seveda nagovarja publiko, ki vidi družbo in družbena razmerja na tak način. Torej misli, da je namen države zadovoljevanje njenih prebivalcev, ker tukaj se seveda začne že velika distinkcija v prostoru med državljani in prebivalci, se pravi svojih prebivalcev in da jih nagovarja z vidika, da zagovarja njihove pravice in njihove svoboščine. Pravice v smislu interakcije z državo in svoboščine pa enako. In to je Mladina. Nobene večje zgodbe, večjega namena ni. Ne, zagovarjamo pač neka stališča, zagovarjamo pravice in kažemo, kako ljudje razmišljajo, skozi medij. To je ves namen. In seveda kažemo ljudi, za katere mi ocenjujemo, da so ljudje, ki govorijo modro oziroma, imajo dobre ideje.

Teršek: Tanja, kadar ti počneš to v svojih tekstih, da zagovarjaš rabo človekovega razuma, uma, empatijo, kadar skozi svoje tekste ščitiš človekove pravice, in nekaj takega pri svojem delu počnem tudi jaz, ali si pri tem pogosto jezna? A si kdaj jezna, ko pišeš svoje tekste? To te sprašujem tudi zato, ker sem sam bil že nekajkrat deležen vprašanja, ki ga je bilo slišati kot očitek, da se mnogim ljudem prepogosto zdim preveč jezen. In moj odgovor je bil, da ob tem kar se dogaja in nekaj malega vem, kaj se dogaja, sem še kako upravičen, skorajda prisiljen v to, da sem včasih tudi zelo jezen in to jezo pokažem. Kako je pa to pri tebi? Ti si cinična, pogosto si cinična, ampak ne znam si te pa predstavljati, je kdaj za tem tudi ozaveščena jeza?

Lesničar-Pučko: Mislim, da gre tu bolj za vprašanje stila. Kako se nekega problema lotimo, kako nek problem skušamo ...recimo, da je kolumna nekako tri delna. Na nek način se najprej formulira problem, potem se poskuša različne vstope v ta problem in potem na koncu je navadno nek zaključek. Jaz sem najslabša v zaključkih. To mi je povedal moj profesor iz faksa, ki me je lepo bral, pridno, gospod Koren. Zdaj je že pokojni, jaz pa še vedno ne znam dobro končati kolumne. Skratka, kako v bistvu problem predstaviš, kako mu predstaviš nasprotna stališča, kontrapunkte, kako vnašaš, da rečem, razpoko v problem, kako kažeš, da je stvar dejansko večplastna in tako naprej. To je vprašanje kompozicije, tekstovne kompozicije. Moja kompozicija je dramatična, kot bi rekli v literarni teoriji. Imam te preskoke, da peljem nekaj časa po eni potki in potem nalašč klofnem drugam in skratka, da ima dramatično strukturo. Moj slog, moj osebni slog je  tudi nabuhel, strasten, sočen, je žargon, mislim je mešanje visokega jezika in najnižjih leg. Jaz zelo rada uporabljam kletvice, rada se norčujem iz kletvic, predvsem iz katoliških, skratka to je vprašanje stila in jaz cinizem v resnici preziram. Tako kot vsak pameten človek. Cinizem pomeni, da si se odrekel življenju, jaz pa daleč od tega. Cinizem je v bistvu pri meni stil. Je to, da v bistvu priženem stvar tako daleč, da se zdi, da ne gre več naprej, da je od tu naprej brezup. Ampak to nisem jaz. To je tako, kot v literaturi enačiti avtorja s pripovedovalcem. Jaz osebno sem ... ne jaz preveč rada živim, da bi bila cinik.

Teršek: Grega, nedavno si objavil uvodnik, kjer si, deloma sklicujoč se na drugega avtorja, postavil po mojem mnenju zelo legitimno in smiselno vprašanje, zakaj v javnem prostoru o določenih temah ne začnemo postavljati bolj radikalnih vprašanj, ki nakazujejo tudi iskanje bolj radikalnih rešitev, odgovorov, na primer, tudi glede oblike vladavine. malo si tudi, če sem te pravilno razumel, ciljal tudi na to, da navsezadnje zakaj pa se ne bi zelo resno tudi mi pogovarjali morda tudi o ukinitvi demokracije in zamenjavi s čim drugim, ali sem te prav razumel? Imaš izdelano mnenje glede tega?

Repovž: No, izhodišče tega teksta je bil tekst od Štiglica.  ne gre za vprašanje, ali ukinemo demokracijo, ampak za drugo vprašanje. Mi namreč ves čas .... v mojem pogledu na svet je naš temeljni problem kapitalizem. Prvič zato, ker producira množico, ki bo vse bolj revna v današnjem svetu, se pravi, vse kar je Marx pisal v resnici gledamo samo v nekem novem tehnološkem koraku naprej, ampak temeljno vprašanje, ki se postavlja, pa je, kaj pa če je v resnici sama demokracija tista, ki proizvaja kapitalizem tega tipa? Ves čas se jezimo - kapitalizem je ta, kaj pa če je ... in v resnici je ... kaj pa če je demokracija tista, ki je v sebi tako narejena, da bo vedno pripeljala do tega izkrivljenega sistema. Da ko bomo šli glasovat, ko bomo šli vsi glasovat, bomo pač izglasoval prav te ljudi. To je tisti primer, ki so na ABC-ju delali pogovor, hodili so po Harlemu in so spraševali tiste revne prebivalce Harlema, če so za dviga davkov. Pa so vsi bili proti, ker eden je računal, da bo že naslednje leto igral v NBA košarko, drugi je računal, da bo uspel s svojimi rep komadi in ker je računal v naprej je bil seveda proti dvigu davkov za bogate. In tako tudi volimo, kdo je volil Busha v Ameriki: revna Amerika. Torej ali ima demokracija sama v sebi to, ali ne moremo računati na demokracijo, da nas bo iz tega odrešila. Seveda pa odgovora ni. Tisti standardni, obrabljeni odgovor je , da tukaj imamo najboljši sistem, kar jih je in tudi kapitalizem se je v svojem bistvu, če smo iskreni, v tem trenutku za enkrat izkazal za najboljšega. Socializmi, ki smo jih dali skozi res niso bili v redu. Tudi slovenski socializem ni bil v redu. Danes ga hvaliti za nazaj je kot hvaliti stare filme. Pa še spomnimo se vsega tega. Ostali so v resnici neki naši intimni spomini, ki so pretežno dobri. Torej, vprašanje, ki se postavlja je ali bi se bilo v resnici treba osredotočiti na to, kako urejati demokracijo. Pa to je že vprašanje volilnih sistemov. ampak takrat se moramo zavedati, da ko spreminjamo volilni sistem, to je recimo rešitev, ki se nam vsakič znova pojavi. Rečemo, ja volilni sistem je problem, ker z volilnim sistemom dobimo te bebce gor? To je naš odgovor. Ampak v trenutku, ko prevzamemo odgovornost, da bomo uredili volilni sistem, v resnici že reguliramo volilno telo. Odvzemamo nekaterim volilno pravico, zmanjšujemo jim moč, saj največji absurd volilnega sistema so ZDA z minimalno udeležbo in z elektorji. Ampak temeljno vprašanje, kaj če rešitve brez tega ni, brez da bi se vprašali o demokraciji. Odgovora seveda nimamo. 

Teršek: Se vama res zdi, da mi državljani preveč kritično in včasih neupravičeno žaljivo naslavljamo politične veljake, ali je tako prav, ker pa oni na drugi strani ponižujejo slovenski narod in slovensko ljudstvo?

Repovž: Mi imamo tudi politike, ki so v redu. Jaz jih ne bi vrgel vse v isti koš. Pravim pa, da s tem, če imamo tak pristop do politike in politikov ne naredimo sebi nič dobrega. Jaz se seveda s tabo strinjam, da je marsikateri velik del slovenske politike in politikov vreden kritike, ne strinjam se pa, da bomo s tem kam prišli, če jih bomo dajali na tak način v nič. S tem res ne bomo nikoli povzročil, da bodo ljudje, ki pa si jih želimo na oblasti, res lahko tja prišli.

Lesničar-Pučko: Jaz bi se mogoče vrnila na to dilemo med demokracijo in to nevralgično zvezo med demokracijo in kapitalizmom. Seveda Grega ima prav. To ali je demokracija v resnici morda res na nek način kriva za kapitalizem ali ne, je vprašanje o katerem se splača misliti. Jaz bi tukaj opozorila na nekaj, kar bodo starejši državljani poznali, o tem je govoril marksizem - o izkrivljeni zavesti. Da ljudje ne delujemo biološko v političnih sistemih ampak, da smo dejansko oblikovani preko izobraževalnega sistema, da se nam skratka zavest formira in ena izmed formacij te zavesti je točno ta, da v prejšnjem režimu na primer, da je pač socializem prava pot v demokracijo, na zahodu pa so jih formirali, da je kapitalizem pravi brat tej sestri demokraciji. Meni se zdi, da bi bilo tukaj dobro dejansko se povrniti in se vprašati ali je demokratični postopek v svoji osnovi nekaj, kar zahteva hierarhijo ali ne. Meni se zdi, da je tukaj najbolj koristna lahko antropologija. Antropološko gledano seveda ni res, da se demokratične izbire zmeraj formirajo v hierarhičnih razmerjih. Imamo celo vrsto plemen, kultur, kjer je dejansko hierarhija nižja. Na primer grška demokracija je bila v resnici hecna, je bila neposredna demokracija, ni bila ta demokracija posredniška, ki nam zdaj pere glavo in zaradi česar bi ti uvedel žreb. Grška demokracija ... na trgu so vsi ljudje dvigovali roke. Dobro, Atenskih državljanov je bilo malo, sužnji niso bili noter, ženske niso bile noter, bilo jih je malo, ampak bila je neposredna demokracija. Treba je razmisliti, ali je res kapitalizem edina oblika, ki se na demokracijo lahko prilepi in ali ne obstaja drugačna družbena ureditev, kjer bi se demokracija bolje lahko izvajala. To je utopični projekt, ki sem ga sedaj zastavila, ampak jaz sem zelo dobra v utopičnih projektih in se mi zdi, da je treba razmišljati točno v tej smeri, kako družbo reformirati na način, da bo demokratično odločanje postalo bolj neposredno in v tem smislu, da bo rezalo te ekstreme. Saj ni treba biti utopičen, saj skandinavske demokracije, kjer imajo ta velik element lokalnega ... Ampak v resnici, ta demokracija, ki je spodaj, ni inherentno vezana na kapitalizem. O tem se čisto premalo govori. Takoj ko začneš govoriti o tem, da bi demokracijo izločil iz kapitalizma, bi ti vsak rekel, da si utopist, da si ultra levičar in da te je treba itak odstraniti ...

(Zapis celotnega pogovora hrani moderator)


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.