c S
Postopkovno vprašanje stranke, vabljene pred prekrškovno sodišče
dr. Andraž Teršek Univerza na Primorskem, Inštitut Ustavnik – Pravni inštitut dr. Andraža Terška ustavnik@andraz-tersek.si
24.01.2020

Prekrškovno pravo je izmuzljivo področje pravnega urejanja družbenih odnosov. Prekrškovna pravna politika pa se zdi še bolj izmuzljiva reč. Poudarjeni razlog za to razberem v izkustveno potrjenem dejstvu, da omogoča in vključuje preveč primerov samovoljnega, neenakopravnega, pomanjkljivo transparentnega, včasih pa celo izrazito arbitrarnega odločanja: tistih, ki prekrške preiskujejo (policija) in tistih, ki potem od njih odločajo – sodišč.

Tokrat ne bom pisal o temi, ki me je začela strokovno vznemirjati že pred leti in sem o tem veliko pisal – prekrškovno inkasantstvo in zakonistično prečrkarjenje. Ne bom nadaljeval, ne na tej točki, niti pravnih razmišljanj glede pristojnosti in dela redarjev. Ali dodajal karkoli k že napisanemu o spremembah medijske zakonodaje. Še enkrat se bom obregnil ob medsosedsko življenje in poligon, ki ga zanj ustvarja prekrškovna pravna praksa – policijska in sodniška.

Državljan je vabljen na zaslišanje pri enem od okrajnih sodišču. Na zaslišanje je, naslavljan kot »storilec«, vabljen v postopku o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog, izročen od policije, zaradi očitanega prekrška po členu 8/2 Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1). Šlo naj bi za prekršek kršitve javnega reda in miru v stanovanjskem bloku. Nekdo je, očitno, državljana anonimno prijavil policiji, da naj bi v zgodnjih večernih urah motil sosede s preglasno uporabo zvočnih in slikovnih medijev v stanovanju. V zahtevi za varstvo zakonitosti se je državljan zagovarjal z zatrjevanjem, da prekrška ni storil. Posebej je poudaril, da očitanega prekrška nista zaznala niti policista, ko sta ga obiskala na domu. To sta tudi vnesla v zapisnik. Državljana je sicer zmotilo, da se ob tem nista želela legitimirati s službenima izkaznicama in da sta se sklicevala zgolj na anonimno telefonsko prijavo na policijo. Kljub temu sta mu izročila plačilni nalog.

Zamislil sem si dopis sodišču oziroma za postopek določeni okrajni sodnici, z vprašanjem, zakaj bi se državljan, naslavljan kot »storilec«, v takem primeru sploh moral zglasiti na zagovoru na sodišču in zakaj pristojna sodnica ne more o njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti odločiti nemudoma, brez zaslišanja in na temelju dejstev, ki jasno izhajajo iz spisa.

Takole gre zamišljeno besedilo: 

Spoštovani, v dobri veri in z najboljšimi nameni želim na Vas vljudno nasloviti vprašanje, zakaj sem v predmetni zadevi vabljen na zaslišanje pred sodiščem in zakaj sodišče ne ugodi moji zahtevi za sodno varstvo zakonitosti na podlagi spisa?

Spoštovanemu sodišču vljudno predlagam, da moji zahtevi za sodno varstvo ugodi in izpodbijani plačilni nalog razveljavi - brez mojega zaslišanja. Pri tem se sklicujem na vsebino mojega zagovora iz zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog. V njem sem sodišču (med drugim) predvsem pojasnil, da očitanega prekrška nisem storil, da policista ob prihodu v moj dom nista ugotovila storitve kakršnegakoli prekrška, da zanj nista ne ugotovila, ne zatrjevala dokazov (nobene priče, nobenega prijavitelja in nobenega drugega materialnega dokaza), kar nedvoumno izhaja tudi iz zapisnika policistov. Ob takšnem dejanskem stanju, ki nedvoumno izhaja iz zapisnika policistov in moje zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog je očitno, da ni nikakršne pravne podlage za izdajo plačilnega naloga, zato je ta nezakonit.

Ob tem se sprašujem, v najboljši veri, o absurdnosti takšnega (nezakonitega, arbitrarnega) postopanja policije in posledično obremenjevanja sodišč z zadevami, ki pred sodišče ne bi smele priti – ker se ne bi smele zgoditi. Sprašujem se o pravni varnosti državljana pred nadlegovanjem države, posegi v ustavne pravice in svoboščine, pred nezakonitim ravnanjem organov javne oblasti, pa tudi pred drugimi ljudmi. Pretresen se sprašujem, ali je za legitimno oblastno nadlegovanje in celo zakonito kaznovanje državljana dovolj, da se policisti oglasijo na domu, zatrjujejo anonimno prijavo domnevno storjenega prekrška in brez slehernega dokaza državljana oglobijo zaradi domnevne, četudi ne ugotovljene dejanske kršitve zakona?

Ali naš pravni red in pravna politika dopuščata, da se tako posega v osebno svobodo, integriteto, dostojanstvo in druge ustavne pravice prebivalcev Slovenije - kot (po ustavi) pravne države? Četudi sta policista sama v zapisnik izrecno zapisala, da ob prihodu na kraj prekrška nista zaznala? In da priče ne poznata, sklicujeta pa se le na anonimno telefonsko prijavo? Ali pa, da pravo dopušča takšne primere »nagajanja« ljudem? (Slednje zapišem, ker sicer ne verjamem, da sta policista državljana obiskala kar tako, naključno, verjamem pa, da mu je nekdo (?), ki do njega ne goji simpatije, želel malo ponagajati.) Drznil bi si biti prepričan, da to ni mogoče, a zaskrbljeno ugotavljam, da to je mogoče – ker se mu prav to dogaja v predmetni zadevi.

Ob tem državljanu tudi ni vseeno, spoštovano in cenjeno sodišče, da se ga naslavlja z izrazom »storilec«. S tem izrazom se ga naslavlja kljub temu, da sta celo policista z zapisnikom potrdila, da storitve prekrška nista ugotovila. Predvsem zato, ker ga, po izpovedi državljana, ni bilo. Seveda ga ni mogoče ugotoviti niti sedaj, po pretečenem času od obiska policije pri njem doma.

Menim, da se mu s tem, kar pomeni vdor v zasebnost, očitno in grobo krši tudi ustavna pravica do domneve nedolžnosti. Seveda tudi do varstva časti in dobrega imena. Zato spoštovanemu sodišču predlaga, da s precedenčno odločitvijo v tej zadevi (obrazloženo razveljavitvijo plačilnega naloga) in po svojih najboljših močeh spremeni takšno pravno prakso.  

Ne vem, kako se bo odzvala sodnica in kaj bo odločilo sodišče. Se mi pa to še zdaleč ne zdi nepomembno.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.