c S
Čakajoč Godota …, popravek: čakajoč na sodišče, da presodi in odloči!
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem ustavnik@andraz-tersek.si
19.02.2021

Že dolgo, predolgo časa je vse, kar je bistveno in odločilno, jasno. O odlokih, sklepih in ukrepih, ki imajo skupni imenovalec (in edini skupni imenovalec) »uradno razglašeno pandemijo«. Tisto, kar je pravno in ustavnopravno odločilno in bistveno, je kristalno jasno. Meni, mislečim pravnikom in pravnicam in drugim mislečim ljudem. Ker je dokazano, preverjeno, analizirano, argumentirano, primerjano, preštudirano, utemeljeno, pojasnjeno, zapisano, izrečeno, prikazano … A vseeno še naprej velja, kot da ni.

Tisti, ki se ne bi smeli pretvarjati, da ni, se še naprej pretvarjajo, da ne vedo, da je. Če se ne pretvarjajo in gre za kaj drugega, še toliko slabše.

Na Ustavnem sodišču Republike Slovenije (US) so že tedne in mesece velike količine tistega, kar zatrjujem v uvodnem odstavku. Tam so svežnji, »kupi«: argumentacij, razlag, pojasnil, utemeljitev, strokovnih virov, znanstvenih virov, drugega dokaznega gradiva… Svežnji in kupi, za katere bi potrebovali več večjih škatel. Še več še večjih škatel bi potrebovali, če bi še vse tisto, kar se v vlogah, ki so že dolgo in predolgo na US, navaja kot strokovne vire, znanstvene vire in dokazno gradivo, natisnili, »sprintali.«

To je gradivo, to so dokumenti in to so dokazi, ki neposredno zadevajo jedro, bistvo in stvarne temelje vseh odlokov vlade, sklepov vlade, tudi sprejete zakone s kratico PKP in številkami od ena do osem, pa tudi nekatere druge zakone, kot sta Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB in ZNB-B) in Zakon o zdravilih (ZZdr-2).

To so in tam, na US, so tudi viri, gradiva in dokazi o informacijah, s katerimi javna oblast in javne institucije »ne razpolagajo«, pa bi z njimi morale razpolagati in bi zato morale biti javnosti dostopne, dane na vpogled javnosti, predstavljene prebivalstvu: celovito, prepričljivo, razumljivo, predvsem pa strokovno utemeljeno. A jih ni in niso.

To so informacije (podatki), ki zadevajo same (stvarne) temelje, razloge, izhodišča, bistveno in odločilno glede vseh odlokov, sklepov, ukrepov in spremljajoče zakonodaje. Tam, na US, so tudi dokazi, da javna oblast, država, vlada in zakonodajalec s temi informacijami ne razpolagajo, jih nimajo, jih ne posedujejo. Tam so tudi dokazi o tem, da javna oblast, država, javne institucije, vlada, zakonodajalec in NIJZ (mimogrede: celo tega NIJZ ni v slovenski zakonodaji (!), ker je v ZNB še vedno zapisano ime institucije, ki s tam zapisanim imenom ne obstaja več, ni pa v zakonodaji imena institucije, ki obstaja, to je NIJZ). Ali drugače, tam, na US, so tudi dokazi, da vsi našteti akterji ves čas zatrjujejo, da s pravno in medicinsko bistvenimi in odločilnimi informacijami ne razpolagajo. Gre za informacije o vsem, kar je pravno odločilno in bistveno za odloke, sklepe, ukrepe, novo zakonodajo in spremembe zakonodaje: odločilno in bistveno za pravno presojo, oceno in pravno zavezujočo odločitev. Za ustavnosodno odločitev (ne »ustavno odločbo« – ta, ves čas javno uporabljani izraz, je pač očitno in povsem napačen, ker Ustavno sodišče ne sprejema »ustavnih odločb«, ampak sprejema »ustavnosodne odločbe«, ali pa »odločbe ustavnega sodišča«, ali pa »sklepe…« - a očitno se to zdi pomembno samo meni – ker je pomembno, zato na to ves čas opozarjam, a očitno neuspešno).

Informacij o vsem, kar je medicinsko in pravno odločilno in bistveno, ni mogoče dobiti, od marca 2020, do danes – ker javna oblast, država, vlada, zakonodajalec, NIJZ, strokovna skupina, medicinski fakulteti… teh informacij nimajo. Če pa jih vendarle imajo, pa ne govorijo resnice, kot zatrjujejo, da jih nimajo, ker so že na večkrat ponovljena vprašanja, če jih imajo in na večkrat poslano zahtevo, naj jih pokažejo in predstavijo, vselej odgovorili, da jih nimajo. Seveda gre za informacije javnega značaja. Zadevajo pa, ponovim, ustavnopravno in pravno bistveno in odločilno vsebino, materijo, stvarno podlago...

Sklep je na dlani: že zato, ker teh informacij država nima, ali pa jih ima, pa samo zatrjuje, da jih nima (moje poizvedbe so me vodile do šokantnega sklepa, da jih res nima), bi morali biti vsi odloki, sklepi in ukrepi, s katerimi se posega v in omejuje temeljne ustavne pravice in svoboščine, nemudoma razveljavljeni.  

Obstaja samo nekaj »domnev.« Pokonci pa jih držijo zelo majavi temelji. Dve domnevi sta posebej pomembni (in njun pomen je neodvisen od tega, ali se z določenim ukrepom kdorkoli strinja, ali pa ne, kaj si o njem misli, ali pa si o njem nič ne misli): da so »maske« zadeva »določitve načina gibanja«; in da je SARS-CoV-2 Covid-19 bolezen, ki jo je treba uvrstiti v skupino najbolj nevarnih nalezljivih bolezni, kot sta »kuga in hemoragična mrzlica.« To sta, v najboljšem primeru, goli »domnevi.« V ZNB (zlasti, a ne samo v členih 8, 31 in 39), v izvoru vsega slabega, kar je slabega v izrednih razmerah, ki so izredne, četudi niso bile pravno razglašene kot »izredne razmere«, ni ne mask, ne te – nove – bolezni.

Vse je določeno (ne z zakoni, ampak) s podzakonskimi predpisi. Vse bistveno in odločilno je določeno s podzakonskimi predpisi, ki temeljijo na ustavno nadvse spornih (za moj ustavniški um – in še zdaleč ne samo za mojega - pa očitno protiustavnih) zakonskih določbah. Razen PKP od ena do osem, kjer je preveč ustavno spornih, zame pa očitno protiustavnih rešitev. In razen ZNB in ZNB-B, za katera velja enako. Nekateri očitni in grobi posegi v fizično in moralno integriteto ljudi so določeni celo z uredbami in odredbami.

Pravno nezaslišano. Ustavnopravno nesprejemljivo.

Je to dovolj, da bi univerzitetni profesor ustavnega prava iz tega sestavil izpitna vprašanja? Je. Dovolj je tudi za teme člankov, seminarskih nalog, zaključnih del in knjig, celo kvizov. Nič od tega, nič od zgoraj omenjenega, pa očitno še ni dovolj, da bi US presodilo in odločilo.

US je enkrat že odločilo. Septembra, z ustavnosodno odločbo št. U-I-83/20. Do nje sem se opredelil – zelo kritično. Ta odločba več kot le sugerira, da je bila večina petih sodnikov in sodnic pripravljena »prizanesljivo«, »blagohotno razumevajoče« in več kot le malo »pogledati skozi prste« vladi.

Zdi se, da na temelju dejstva, da se še vedno nič ne zgodi, ta »nič zgoditi« pa je nesprejem odločitve US o ustavnosti odlokov, sklepov, zakonov in ukrepov med uradno pandemijo, ki ni bila uradno razglašena kot »izredno stanje« ali »izredne razmere«, četudi je bila uradno razglašena kot epidemija IN pandemija in četudi živimo v izjemnih in izrednih družbenih razmerah…, večina petih glasov na US ni pomenila samo tedanje, septembrske večine, ki je zaradi »enkratnosti, nenadnosti, presenetljivosti nastalih razmer in nepripravljenosti oblasti na takšne družbene razmere pripravljena prizanesljivo razumeti oblast, da tudi oblast, vlada, potrebuje nekaj časa in nekaj izkušnje s temi in takšnimi razmerami.« Zdi se, da ima ista večina na enaka in podobna ravnanja oblasti, vlade, še vedno enak, prizanesljiv, razumevajoč, »skozi prste gledajoč« odnos. Pa ga ne bi smela imeti!

A to ni edino, »kar se zdi.« Zdi se, da ima tudi tedanja manjšina štirih glasov na US na družbeno stanje, oblastna ravnanja, na dogajanje in na delovanje oblasti, vlade, zdaj enak, prizanesljiv, razumevajoč in »skozi prste« gledajoč odnos do ravnanj in delovanja oblasti, vlade, kot ga je septembra imela večina petih glasov na US (ki držo iz septembra očitno ohranja), manjšina štirih glasov na US pa je imela tedaj drugačen pogled. To jasno in nedvoumno, zelo zgovorno, skoraj »kričavo« izhaja iz septembrskih odklonilnih ločenih mnenj.

Ne gre za to, da je to težko razumeti. Gre za to, da ustavnopravno tega ni mogoče razumeti, še manj sprejeti in odobravati.

US v vsem tem času seveda ni pasivno, ne sedi povsem križem rok. Morda je resnica prav obratna – morda sodnice in sodniki US izgorevajo in izmučeno pregorevajo pri garaškem in mukotrpnem ustavnosodnem delu. Iskreno verjamem, da je tako, ali pa skoraj tako. Če to morda ne velja za vse sodnike in sodnice, več kot le verjamem, prepričan sem, da velja za nekatere, za večino, skoraj za vse... Ker mislim in želim dobro, sem tudi pripravljen prepričano verjeti, da velja za vse. Četudi morda ne velja za vse.  

To Sodišče (pišem z veliko začetnico kot izraz spoštovanja do tega Sodišča) je od septembra do danes odločilo o marsičem. Dvakrat je celo odločilo o nečem, kar neposredno zadeva pandemično epidemijo, odloke, sklepe in ukrepe. Enkrat je ugotovilo, da nekaj časa niso veljali, pravno niso obstajali, ker niso bili objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije. Pravilna odločitev. Enkrat je ugotovilo, da se otrokom s posebnimi potrebami kršijo ustavne pravice in svoboščine. Pravilna odločitev.

Ni pa bilo to edino, kar je to Sodišče odločilo, pa je povezano s »pandemično epidemijo« (sem pač združil obe besedi v enotni izraz). Po izrazito slabem vzoru in zgledu Vrhovnega sodišča je US neuradno odločilo (tako mi je bilo pojasnjeno in to potrjuje tudi odsotnost javne objave sklepov in delnih odločb na spletišču Sodišča), da se delne odločbe in sklepi ne bodo – več - javno objavljali. In se ne.

Še nekaj je US storilo v tem času: ustvarilo je (naj ga tako imenujem) »moj-podpis-gate«. Meni, kolegu in celotni slovenski javnosti je dalo utemeljene razloge za sum, da nekaj, morda veliko, morda preveč, morda večino vlog, ki prispejo na US, odpravita – zavrneta ali zavržeta – kar sekretar sodišča in vodja glavne pisarne. (Vrinjeni stavek: v svoji predzadnji kolumni sem se zato postavil v bran sodnicam in sodnikom US, odločen biti prepričan, da tega nedopustnega zdrsa v skrajno nedopustno ravnanje, ki je vključevalo tudi zavržno zatrjevanje neresnice o tem, kaj glede podpisa določajo zakonodaja, sodna praksa in poslovnik US, niso zakrivili sodnice in sodniki Sodišča, ampak nekdo drug, zaposlen na Sodišču.)

Ponavljam, nedopustni zdrs v »moj-podpis-gate« nam je ponudil utemeljene razloge za sum o nezakonitem ravnanju nekoga na US.

Kolikor mi je znano, in sem se kar potrudil to preveriti, predsednika US, prof. dr. Rajka Kneza, o tem ni nihče ničesar vprašal. A bi ga morali o tem vprašati. Takoj. Lahko bi namreč šlo celo za kaznivo dejanje. Lahko bi šlo za stek več kaznivih dejanj. Lahko bi šlo za stek več kaznivih dejanj več oseb, zaposlenih na US. Ne trdim, da gre. Trdim pa, da obstajajo več kot le razlogi za sum, da bi lahko šlo za to. Morda pa je bilo to vprašanje postavljeno, pa tega ne vem. Če je bilo, odgovora ne poznam. Pa bi ga rad poznal. Zgolj domnevam, špekuliram, da bi odgovor, če je bil, ali bi bil dan, lahko bil podoben stavku »ustavno sodišče ni dolžno javno pojasnjevati svojih odločitev.« Ali drugače, a podobno, »ustavno sodišče, v njegovem imenu pa predsednik tega Sodišča, ni dolžno javno pojasnjevati, zakaj je nekaj storilo, zakaj nečesa ni storilo, zakaj se je nekaj pripetilo, če se je že kdaj pripetilo in kako pogosto se to ali nekaj podobnega pripeti, zgodi ali dogaja.« Samo domnevam, špekuliram, v dobri veri in z najboljšimi nameni, kot vselej.

Je pa moje prepričanje drugačno: da, Sodišče je v takem primeru dolžno odgovoriti in pojasniti, kaj se je zgodilo in za kaj gre! Dolžno je tudi – predsednik Sodišča je dolžan – pristojnim organom naznaniti obstoj razlogov, ki so več kot le goli razlogi za sum (kadar ti obstajajo), da je določena oseba, ali da je več oseb, zaposlenih na US, morda (le morda, ničesar ne zatrjujem) kršilo Ustavo RS, Zakon o Ustavnem sodišču in Poslovnik US, ali morda celo storilo kaznivo dejanje, ali pa dve, morda tri taka dejanja, morda v steku.

Nedavno se je zgodil sprejem PKP 8. Pravnikom in pravnicam ni težko odkriti in prešteti, koliko pravnih nevzdržnosti in očitnih protiustavnosti (moj pravniški kolega bi rekel »s prostim očesom vidnih iz vesolja«) je samo v tem zakonu. Ker gre za početje in za pravni produkt zakonopisnega početja, ki vsebuje tudi pravno nesprejemljive, etično zavržne in najostrejše strokovne kritike vredne rešitve, naj ne ostane tudi prezrto – še posebej zato ne, ker so se nekatere javne institucije, predvsem spoštovani Varuh človekovih pravic in njegov Urad, odločile, da niso in ne bodo za nič več pristojne. Z izjemo Informacijske pooblaščenke, ki svoje delo še naprej opravlja odlično, vzorno, zgledno.

Bilo bi koristno, če bi slovenska javnost prebrala članek, objavljen v spletnem časniku Necenzurirano.si, dostopnem na povezavi https://necenzurirano.si/clanek/aktualno/razkrivamo-mega-zakon-drzava-hoce-vaso-gsm-stevilko-in-e-naslov-850372. In je prav, če slovenska javnost, celotna, izve in ve za obstoj teh dejstev in njihovo problematičnost. Na primer (samo en primer, a ta je zelo sporočilen) idejno antipravna in vsebinsko protipravna domislica s 174. dopisne seje Vlade RS (Dostopno na povezavi: https://www.gov.si/novice/2021-02-16-174-dopisna-seja-vlade-republike-slovenije/): vlada bi rada »pospešila izdajanje plačilnih nalogov za prekrške. Policisti bi po novem v vseh primerih – razen, kjer morajo izdati pisno odločbo o prekršku – vedno izdali plačilni nalog brez izjave kršitelja in brez opisa prekrška.« Je res treba ljudem zdravega razuma, pameti, sposobnosti mišljenja, dobrih namenov, dobre vere, srčnosti, čuječnosti in osebnostne integritete pojasnjevati in pojasniti, da bi to ne le »zmanjšalo« pravno varstvo t.im. »kršiteljev« (op.: ki pa so samo »domnevni« kršitelji), ampak bi ga onemogočilo in izničilo?!

In mi? Kaj počnemo? Morda drugače, kaj lahko storimo? Ne veliko, ne dosti. Zase vem, kaj sem počel in postoril. Ob tem se počutim dobro, odlično, izpolnjeno, olajšano, trdno na tleh. Ljudje lahko še naprej (nemočno, da?) opazujejo pomankanje (deficit) odločevalske učinkovitosti, poklicne odločnosti in strokovnega poguma sodne veje oblasti in sodniškega prava – sodniškega pravotvorja (zato imamo v Sloveniji velik problem predvsem s sodno in sodniško »politiko«, glede tega soglašam s kolegom prof. dr. M. Avbljem). Zdaj imamo tudi očiten, nespregledljiv in velik problem s pasivnostjo, z avtocenzuro in s samorazvrednotenjem Ustavnega sodišča (v smislu pomanjkanja odločne, pokončne in pogumne skrbi US za svojo lastno avtoriteto, ugled in institucionalno moč); v teh časih, ker je pač tako naneslo, pod predsedstvom prof. dr. Rajka Kneza.

(Op.: ničesar ne zatrjujem, samo povem, da vem za razloge, ob katerih bi morda lahko verjel, da je možno, ali pa je morda celo res, a ne trdim, da vem, da je res, kot ne trdim, da vem, da ni res; spoštovanega Sodišča in predsednika US se še nisem odločil javno vprašati, če se je junija 2020, približno en teden pred glasovanjem v DZ o moji kandidaturi za mesto na US, na dan 16.6.2020, na US res vedelo, da ne bom izvoljen – in da se je nekdo o tem tudi malo pošalil.)

Tu preidem na temo, ki je skoraj banalna. Ponovil bom to temo. Ne vem več, katera ponovitev bo to. Z g. Mitjo Vilarjem, kasneje pa še z zdravnico Biserko Ilin in prof. dr. Dušanom Kebrom, s še kasnejšo podporo v eni televizijski izjavi sindikalista, g. Branimirja Štruklja (izjava: »če bi namestili primerne sisteme za odvajanje zraka, bi bile šole in vrtci lahko ves čas odprti«), pišemo, pošiljamo, objavljamo, postavljamo vprašanja in prosimo, četudi bi lahko zahtevali, da se nam prisluhne – in da se to stori: za zamejevanje širjenja okužb in posledično preprečitev smrti ljudi v zdravstvenih ustanovah in Domovih za starejše osebe naj se namestitijo naprave/sistemi za ODVAJANJE (ne prezračevanje, ne odpiranje oken, ali podobne neučinkovitosti) izdihanega in toplega zraka VEN iz zaprtih prostorov. Neuspešno. Popolnoma. Popolni  poraz. Od aprila 2020. Ali ni bilo odgovora, ali je bil odgovor tak, da bi raje videli, da ga ne bi bilo, ali pa je naslovnik (posebej izstopa Varuh človekovih pravic) odgovoril, da »ni pristojen.« Da ni? Ni pristojen za KAJ? Seveda je. Še kako je pristojen – za vse, za kar se odloči biti in je pripravljen biti pristojen. In namesto osebnega angažmaja, odločnega in neomajnega, ker gre za javnega funkcionarja, smo prejeli (dvakrat) dve tipkane strani uradnega odgovora, kjer se nam naštejejo »pravilniki« o »tehnični opremljenosti« prostorov. Človek bi lahko zakričal. A bolje je biti na slabem glasu, kot ostati brez glasu.

Tudi volivke in volivci lahko ostanejo brez enakopravnega »volilnega glasu.« Tudi s prelomljenim ustavnim načelom demokratičnosti volitev in brez spoštovanja ustavnega koncepta »oblast ljudstva«, ker veljavna volilna zakonodaja in njeni nedavni kozmetični popravki ne zagotavljajo, ne dajejo, ne omogočajo in ne varujejo enakopravnosti volilnega glasu, ustavnega načela demokratičnosti volitev in koncepta oblasti ljudstva – in tega tudi v prihodnje ne bodo omogočali in varovali, dokler bodo obstajali volilni okraji, dokler bodo takšni, kot so in dokler ne bo uzakonjen absolutni preferenčni glas.

In za primerno in učinkovito soočenje oblasti s problemom ZRAKA ni ne pomagalo, ne »zaleglo«, ne karkoli »spremenilo«, ko je javna RTV (točno tako in prav tedaj, kot sem napovedal…; ni povsem res, pričakoval sem, da bo to najkasneje decembra, ne šele februarja…) najprej objavila prispevek o prepričanju (seveda mora priti iz tujine, jasno, normalno, tradicionalno, kaj bi s »slovensko pametjo in znanjem«, le vkup, le vkup…) nemških znanstvenikov, nekoliko kasneje pa novico o »sijajnem izumu« nemškega izumitelja; »izumil« je napravo za odvajanje izdihanega in toplega zraka iz zaprtih prostorov – edini učinkoviti in stvarno utemeljen ukrep za zajezitev širjenja okužbe in za »reševanje življenj.« Nemška oblast ga je že angažirala za sodelovanje pri »boju« proti virusu. Slovenska ga ni – ne g. Vilarja, ne dr. Kebra, (jaz sem »samo« pravnik, le čevlje sodi naj kopitar, razumem), ne izumitelja iz Nemčije.

Enako ni nič pomagalo, zaleglo ali bistveno spremenilo ravnanja oblasti, ko je sama dr. Beović javno večkrat pojasnila, da se vlada sploh ne posvetuje več s »strokovno skupino.« Enako, ko je »epidemiološka stroka«, celo dr. Ihan, spregovorila, da »tile ukrepi nimajo nobene veze z epidemiologijo.« Enako, ko je dr. Fafangel povedal to isto. A več od tega, premier je celo izjavil, da (v tem smislu) pač lahko najdejo druge strokovnjake, ki bodo imeli drugačno mnenje. Enako, ko je NIJZ pojasnil javnosti, da ta inštitut ni sodeloval z vlado pri odločanju in določanju, »kdo se mora testirati.« Tudi, ko je bilo kristalno jasno, kategorično naglašeno in večkrat ponovljeno, da so odločitve vlade POLITIČNE, ne strokovne, … za Ustavno sodišče RS to še ni bilo in ni dovolj.

Ni bilo in ni dovolj niti večkrat in dlje časa ponavljano dejstvo, da »prepoved prehajanja mej občin«, ali pa »mej statističnih regij«, nima prav nič opraviti s širjenjem okužb. Za US tudi to ni bilo dovolj. Prejel sem »sklep« US, da »se US ne bo več spuščalo v to vprašanje, ker je o njem že odločilo« - septembra, v odločitvi št. U-I-83/20. Za ta sklep so glasovali tudi štirje nekdanji (bivši) oporečniki, ki so v svojih ločenih mnenjih »mleli in zmleli« odločitev večine petih na US glede tega vprašanja.

Tudi javno priznanje in javna ugotovitev, da se okužbe širijo predvsem v zdravstvenih ustanovah in v DSO-jih, še ni bilo in ni dovolj za US. Niti očitno dejstvo, da oblast spreminja barve občin in regij izključno s sklicevanjem na številke in statistične podatke, ki nimajo ne širšega konteksta, ne razumljivega in prepričljivega vsebinskega temelja in ozadja (pa bi ga morale imeti, navsezadnje je to jasno in nedvoumno zapisano tudi v obeh, že omenjenih odločitvah US), zadevajo pa predvsem dogajanje in stanje v zdravstvenih ustanovah in DSO-jih, za US ni bilo in še ni dovolj.

Nisem ostal pasiven: spisal sem nov sveženj argumentov, zakaj mora US prav o tem vprašanju, torej o vprašanju občinskih in regijskih mej, še enkrat presojati in odločiti – tudi iz razlogov, pojasnjenih zgoraj. Še posebej iz razloga, da neučinkovitost prepovedi prehajanja mej v državi zatrjuje tudi epidemiološka stroka. Seveda tudi v funkciji spoštovanja zdravega razuma, zdrave pameti in elementarnega intelektualnega dostojanstva slehernika. Za slednje se zdi, da so zadnji steber zaščite teh lastnosti, vrlin in sposobnosti človeka – OTROCI.

Za US tudi še ni dovolj niti dejstvo, da je sedaj še NIJZ javno objavil ugotovitev, da je prepoved prehajanja mej neučinkovit in nesorazmeren ukrep.

Glede »prisile v obvezno cepljenje proti Covid-19 s cepivom za Covid-19« se tudi zdi, da strokovne in znanstvene študije o tem vprašanju za US niso dovolj. Zdi se, da tudi Resolucija Parlamentarne skupščine Sveta Evrope o tem vprašanju (objavil sem jo na svoji spletni strani, s komentarjem) ni dovolj. Politika, koalicijska in opozicijska, je resolucijo enostavno prezrla, zignorirala. Z izjemo dveh poslancev DZ, ki sta o tem spregovorila na seji Odbora DZ za zdravstvo. Enako so storili tudi mediji – vsi, razen lokalnega mariborskega spletnega časnika. In seveda ni šlo brez komentarja, političnega, uradniškega, funkcionarskega in celo pravniškega, da resolucija »ni pravno zavezujoča.« Neverjetno. 

Zadnja pobuda, v kateri smo izpodbijali ustavnost VSEH posegov v temeljne ustavne pravice in svoboščine ljudi, je bila sopodpisana od skupine zdravnikov. Toliko znanstvenih medicinskih argumentov, virov in dokazov še nikoli prej nisem strnil v eno besedilo. Z dodanim, seveda, kupom/svežnjem dodatnih, dopolnjujočih in natisnjenih znanstvenih virov in dokazov. A ne vem in zaskrbljeno razmišljam, če TUDI TO za Sodišče še vedno ni dovolj.

Ustavno sodišče je bilo postavljeno v položaj, ki se, tako na videz kot po tehtnem premisleku, zdi hitro in zlahka rešljiv: na eni strani so številnost in svežnji znanstvenih virov in dokaznega gradiva, na drugi strani pa gole številke, gola statistika, ki jo javnosti in Sodišču ponuja vlada, ob tem pa kvečjemu eno ali dve »osebni mnenji« tistih zdravnikov, ki so se odločili govoriti »v imenu in za račun« vlade. A tudi to za US ni bilo in še ni dovolj.

Potem sta sledila dva tedna, zapisano na oko, dnevnih medijskih pojasnil o tem, kako zelo nezanesljivi so hitri in PCR testi, kako enormna je številka napačnih rezultatov in – kako katastrofalno usodne so lahko poklicne, družinske in socialne posledice za posameznike zaradi napačnih rezultatov testiranj. A tudi to za US še ni bilo in ni dovolj.

Sledili so novi ukrepi, skregani z logiko in zdravim razumom, bistrostjo. A tudi to za US še ni bilo in ni dovolj. 

Sledila je vznemirljiva javna naznanitev, da je vlada »prepovedala« (!!) članom in članicam »strokovne skupine«, torej strokovnjakom, zdravnikom, znanstvenikom…, javno nastopati BREZ IZRECNEGA DOVOLJENJA VLADE! A tudi to Sodišču še vedno ni bilo dovolj. Četudi je to ne le očitno etično sprevrženo in očitno pravno nevzdržno, ampak tudi v očitnem in popolnem nasprotju z odločbo US št. U-I-83/20 in letošnjim sklepom z delno odločbo št. U-I-445/20-13. Tam je postavljena jasna in nedvoumna zahteva Sodišča do vlade, da so VSI odloki, sklepi in ukrepi “vsebinsko prepričljivo utemeljeni” in strokovni, ne politični. Seveda gre tudi za očiten in grob, kar surov poseg v svobodo izražanja akterjev, ki jih taka “ukazovalna prepoved” zadeva, pa tudi za kršitev pravice javnosti do kakovostne in celostne obveščenosti (kar ves čas zatrjujem v vseh pobudah in vlogah, poslanih na US).

V preteklih mesecih so res, ampak res številna sodišča, tudi najvišja, drugih držav, bodisi razveljavila VSE, bodisi razveljavila VEČINO posegov v pravice in svoboščine ljudi bodisi razveljavila najbolj invazivne posege in prepovedala njihovo nadaljevanje ali širitev. Od Španije in Portugalske, do Avstrije in Nemčije, od Češke, Kosova in BIH, do Nizozemske, od sodišč ameriških zveznih držav, do Ekvadorja… A o tem v slovenskih medijih, vseh – niti odstavka, niti stavka, niti besede.

O znanstvenih študijah in analizah o odstotku »smrtnosti« pri starejših osebah, ki so prejele cepivo za Covid-19, ne bom pisal. Niti o številnosti in mnogoterosti stranskih učinkov. Ker sem pravnik. Pred časom so me že javno obsodili, da sem pristaš neke zarotniške skupine, ki mi je bila neznana. Vem, da se temu človek danes ne more več izogniti. A vseeno ne bom. Študije in številke pa so mi znane. In tako so znane tudi US.

Seveda vem tudi to (informacije običajno prispejo na moj naslov nekaj minut po tem, ko se lansirajo v javni prostor, včasih tudi prej…), da se šolnikom in drugim zaposlenim, tudi in celo v zasebnem sektorju, dobesedno »grozi«, da bodo v primeru zavrnitve golega – znanstveno dokazano nezanesljivega – testiranja za Covid-19 z brisom iz nosne votline (saj ne more biti res, pa je) »osebno odgovorni za NAKLEPNO  širjenje okužbe«, celo kazensko preganjani, ali pa najmanj odpuščeni z delovnega mesta. To niso samo pravno deplasirane trditve.  Take depeše, okrožnice, odredbe, navodila… so tudi kaznivo dejanje. Stek kaznivih dejanj. In če se res zgodi odpoved delovnega razmerja, ali prepoved prihajanja na delovno mesto, ali drugačna škoda posamezniku – nemudoma gre vložiti tožbo na Delovno in socialno sodišče, ali pa na Upravno sodišče. Z upanjem, ker bojda upanje umira in umre zadnje, da se bo sodišče odzvalo kot SODIŠČE. 

Potem je prišel težko pričakovani dan. Deseti februar, leta 2021. Sijajni zdravniki, mikrobiologi…, znanstveniki iz Sežane (za njihova raziskovanja vem od aprila 2020, znani so mi tudi rezultati teh raziskovanj, nekateri šokantni, a javno neobjavljenih dognanj ne bom navajal), so javno predstavili del svoje raziskovalne suverenosti in odličnosti, ki bi si – glede na vse prebrano in preštudirano od maja 2020 – zelo verjetno zaslužili primerno priznanje za svoje delo in obče koristni pomen rezultatov dela. Zdravniki in znanstveniki iz Sežane so se osredotočili na - pregled krvi. Raziskali so izziv, kaj krvne analize sploh lahko pokažejo glede Covid-19? Vodja laboratorija v Sežani je Alen Bužan.

Pojasnil je: »Laboratorijska stroka je razdeljena na različna področja, na medicinsko biokemijo (njihovo področje), mikrobiologijo, transfuzijsko, sodno medicino in patologijo. Preiskave, povezane s Covidom, spadajo na področje mikrobiologije, zato potekajo v mikrobioloških laboratorijih. Mi izvajamo samo hitre antigenske teste. Obstajata dve vrsti preiskav: pri enih določamo aktivno okužbo s Covidom, odvzem brisa mora biti pravilen, druga vrsta pa so preiskave krvi, kjer dokazujemo protitelesa, torej, ali smo prišli v stik, oziroma že preboleli bolezen. Zaenkrat protitelesa diagnostično nimajo velikega pomena, saj nas na začetku zanima le, ali lahko koga okužimo ali ne. To pa ugotavljamo z odvzemom brisa… V biokemičnem laboratoriju izvajamo preiskave, ki jih potrebujejo institucije, v okviru katerih posamezni laboratorij deluje. Kader sestavljajo laboratorijski tehnik, inženir laboratorijske biomedicine, magistri laboratorijske biomedicine, analitiki in specialisti medicinske biokemije. Naše delo je tako organizirano, da smo povezani z večino enot, oziroma služb v zdravstvenem domu. Do 70 % diagnoz, oziroma sprememb terapij, temelji na rezultatih laboratorijskega izvida, torej lahko rečemo, da smo pomemben del medicinske stroke

In v nadaljevanju: »Vsak rezultat iz laboratorija nam veliko pove, če je narejen ob pravem času za pravega pacienta. Na sam rezultat laboratorijskega izvida vplivajo različni faktorji. Eni so variabilni in nanje lahko vplivamo (smo tešči, ali na določeni dieti, terapiji), na druge ne moremo vplivati (spol, starost, rasa). Pomembno je, da je postopek res standardiziran. Pogoji morajo biti čim bolj enaki za vse… Pri razlagi rezultata igra veliko vlogo zdravnik. Samo zdravnik je praviloma pristojen, da rezultat razloži in ob tem upošteva tudi posameznikovo terapijo in morebitne bolezni. V nekaterih primerih tudi ta oznaka ni problematična. Včasih te oznake ni, pa bi glede na terapijo moralo biti stanje drugačno ... Poleg tega številk ne gre gledati enostransko, pomembno je tudi ravnovesje med posameznimi delci v vzorcu

V Zdravstvenem domu Sežana zato »predlagajo, da bi se bolj posvečali ugotavljanju prekuženosti populacije.« Ker so »prepričani, da se v državi premalo pozornosti posveča ugotavljanju, kdo je Covid-19 že prebolel. Od tega je odvisno tudi, ali je cepljenje in testiranje sploh potrebno.«

Direktorica sežanskega zdravstvenega doma, ga. Ljubislava Škibin, ki je tudi družinska zdravnica in zdravnica medicine dela, iz izkušenj, ki so jih dobili na terenu, meni, da je v kraških občinah od 30 do 40 % ljudi Covid-19 »že prebolelo.« Treba pa bi bilo razčistiti epidemiološko sliko s krvno analizo na protitelesa, pravi: "To je pot, ki smo jo ubrali tudi v podjetjih, kjer smo teste naredili pri okoli 2000 zaposlenih." Pomisleke epidemiološke stroke, da se lahko protitelesa pojavijo z zamikom, pozna. A odgovarja: "Pri nas smo imeli mogoče le dva primera zamika, da so se protitelesa pojavila kakšen dan pozneje, kot je bil pozitiven bris. A za tem stojim. Nisem imunolog ali epidemiolog, nikogar ne učim, povem le našo izkušnjo, ki se mi zdi odlična," je dodala.

Pojasnila je še, da bi bil tudi cenovno ta ukrep upravičen, ker stane manj, kot samoplačniško hitro testiranje: "Mislim, da bi bilo za gospodarske namene in za to, da se ukrepi zmanjšajo, nujno, da ugotovimo, koliko od teh, ki se jih tedensko pošilja na brise, je že prekuženih in da se jih izloči iz testiranja. To seveda ne pomeni, da se tistim, ki imajo protitelesa, ni treba držati ukrepov. Seveda se morajo še naprej držati ukrepov." Svoje mnenje je, kot je pojasnila, že povedala tudi na kolegiju Ministrstva za zdravstvo, z direktorji zdravstvenih domov in ob tem spomnila, da je tudi cepljenje, ki se v teh dneh nadaljuje, odvisno tudi od tega, ali je nekdo Covid-19 že prebolel, ali ne.

Ponovno sprašujem: kaj slovensko ustavno sodišče še potrebuje, da bo presodilo in odločilo, tako ali drugače?

Težko je to razumeti. Nemogoče in moralno nedopustno je to sprejeti… Da se ustavnosodno še vedno nič ne zgodi, v Sloveniji, na Beethovnovi 10. Ob toliko pobudah, dopolnitvah, razširitvah, ob toliko argumentih, močnih argumentih, strokovnih in znanstvenih virih, drugih dokazilih in dokazih… Za več škatel in svežnjev materiala. In se sprašujem: kaj Ustavno sodišče RS zares želi? Kaj še želi? Kaj potrebuje? Še več pobud? Še več dopolnitev in razširitev? Še več škatel in svežnjev strokovnih in znanstvenih virov, dokazil in dokazov? Pričanje znanstvenikov? Domačih, tujih, evropskih in ameriških, avstralskih, kanadskih…? V čem je problem?

Tega ni mogoče razumeti. Tega ni dopustno sprejeti. A ostajamo: vljudni in spoštljivi v svojem pričakovanju… In čakamo. Na koga? Na kaj? NA  O D L O Č I T E V !


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.