c S
Republika in-ali demokracija?
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem ustavnik@andraz-tersek.si
09.12.2016 V prvem členu slovenske ustave je zapisano, da je Slovenija »demokratična republika.« V pravoslovni publicistiki ni zaslediti osredotočenih pojasnil o razmerju med obema konceptoma. Javna raba obeh besed se zdi bolj ali manj naključna, zato površna in vsebinsko nepretehtana. Kar ni dobro, ker sta besedi in koncepta republika in demokracija vsak zase in v ustavno normativizirani povezavi (izhajajoč iz politične filozofije in ustavnopravne teorije) preveč pomembna.

V knjigi Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo (Annales, 2014) sem liberalno demokracijo kot koncept utemeljeval in pojasnjeval z vključitvijo dodatnega in poudarjenega elementa – socialnost.  Zatorej sem mislil na socialno-liberalno demokracijo. Pomeni naj model politike, v katerem država prevzema večjo skrb - paternalistično skrb - za socialno in ekonomsko (in premoženjsko) blaginjo ljudi. Predvsem tistih, ki jo glede na socialne okoliščine, v katerih so se znašli, najbolj potrebujejo. Zamisel predvideva takšno državo (v ožjem smislu javne oblasti), ki se bo na eni strani čim bolj vzdržala posegov v »negativne« pravice in svoboščine, na drugi strani pa bo z aktivnimi političnimi in zakonodajnimi ukrepi poskušala izboljšati možnosti ljudi za kakovostno in učinkovito uresničevanje (»pozitivnih«) pravic in svoboščin s socialnim značajem.

Po tej filozofiji socialnega liberalizma in socialne ustavne demokracije se domneva, da bodo pravice in svoboščine s pretežno pozitivnim statusom ostale skoraj mrtve črke na papirju, da torej njihovo učinkovite uresničevanje v praksi ne bo mogoče, če država tega ne bo omogočila z aktivnimi pravnimi, političnimi, ekonomskimi in drugimi potrebnimi (marsikdaj nujnimi) ukrepi. Pravice in svoboščine pretežno negativnega statusa pa bi v pomembnem obsegu izgubile na pomenu, če bi država ostala preveč zadržana kot socialna država: posameznikom v neprijetnih socialnih in ekonomskih okoliščinah ne bodo veliko pomenile, ker dejansko tudi teh pravic in svoboščin ne bodo mogli uresničevati v preslabem socialnem položaju. Tako gre, četudi poenostavljeno, razumeti socialno demokratično filozofijo države.

Na drugi strani pa filozofija republikanskega modela politike predvideva znatno manjšo aktivno skrb države na področju socialnih pravic in svoboščin za vse in jih v večji meri prepušča zakonitostim trga in zmožnostim posameznikov. Namesto, da bi se država trudila za vzpostavitev končne in delujoče, tudi v družbeni praksi obstoječe enakopravnosti ljudi na področju sociale, je odločna poskrbeti predvsem (ali celo le) za politične pogoje in pravne temelje enakih izhodiščnih možnosti. Za razliko od liberalne demokracije, ki ne računa na veliko neposredno udeležbo javnosti pri vodenju družbe (v smislu pustiti javno oblast, da opravi svoje delo v času mandata, pridobljenega na volitvah), pa republikanski model politike predvideva večjo neposredno udeležbo državljanov pri vodenju družbe in večji pomen - domnevne - volje - domnevne – večine. Seveda nastane problem, če ne gre za pretehtano, splošno skomunicirano in deliberativno (o tem gre brati Habermasa in Michlemana) določeno voljo verodostojne in opredeljene večine, ampak zgolj za interese, voljo in zahteve najmočnejših družbenih skupin – de facto najbogatejših in zato najbolj vplivnih skupin, ali dejansko edinih skupin z vplivom.

V takšnih realnih okoliščinah bi liberalna demokracija (teoretično) preprečevala oligarhijo, plutokracijo in velike socialne razlike v družbi. In sicer zaradi svojih ustavnih zavez – normativne zaveze k socialni državi in socialnim pravicam, upoštevanja doktrine o pozitivnih obveznostih javne oblasti, pogojenosti legitimnosti z deontološkim načelom dobrega in poskusi (četudi neuspelimi in v najboljšem primeru vsiljenimi preko »etike«) univerzalizacije temeljnega moralnega koda. Republikanska politika pa bo oligarhijo omogočala, velike socialne in premoženjske razlike bo pripisala neuspehu posameznikov pri izkoriščenju začetnih možnosti, slabim odločitvam ali neljubim naključjem. Ostala bo zavezana drugačnim ustavnim zavezam – normativni ustavni zavezi k zagotavljanju enakih (vstopnih) možnosti, zavračanju doktrine o pozitivnih obveznostih države, pogojenosti legitimnosti s teleološkim načelom dobrega in osredotočenostjo na etično samorazumevanje skupnosti – kaj je najboljše za nas, za našo skupnost, brez predpostavljene deontološke težnje k univerzalizaciji (morale in človekovih pravic).

Iz antike – od Aristotela do Rima

»Republika ... je kulturni in nikakor ne politični fenomen ... je v družbi in je stvar družbenega« (tako, tudi v nadaljevanju citatov, T. Kuzmanić, v Možnosti politike danes, Ur. Teršek, Kuzmanič, Annales, 2015).  Je rimska iznajdba. Ne grša, katere iznajdba je demokracija, ki ni isto kot republika. Ta »zmeraj hoče biti ena: velika, največja, vseobjemajoča, globalna ... Demokracija pa nujno terja, da jih je veliko, da so različne in tudi nepregledne, številne ter celo neštete demokracije.« Republika je rimljanska res-publica, zato nekaj družbenega – a, to je bistveno, kot anti-političnega; razvijajoč se v zakone in zakonodajo, prisilo in sankcije, utemeljenih z – etnično - moralnostjo (virtue), ne s – politično - etiko (ethos). »Pri republiki gre v razliki do demokracije zmeraj za nekaj etničnega, in sicer v samem temelju in zmeraj za zmago nečesa takega, kar je »zmaga Našosti, Naših in Nas.« Gre za »etnično skupnost.« Demokracija pa predpostavlja »odcep od etničnosti«, kar (v teoriji) sploh omogoča politiko in demokracijo – s politično svobodo in enakostjo. Demokracija je območje politične pluralnosti, republika izključevalnosti. Zato gre pri republiki za »družbenost«, samo pri demokraciji pa gre lahko za »političnost«. V republiki gre tudi za »tehnično krmiljenje, administriranje, urejanje, vodenje«, za »antipolitične tehnike gospostva«. Ne gre pa za vladanje – za to gre v demokraciji. Republika je zatorej nižja stopnja razvoja, temelječo na pravu kot prisili, ne na etiki, zato vsiljuje upravljanje kot »politično tehnologijo-socialni inženiring« namesto politike.

Demokracija je »razcep Enega«, razcep našega-našosti-etničnega (teleološko) v enakost (deontološko). Uvaja demos in pluralnost kot politično, ne etnično »skupnovanje.« Zato ni imperialna, kar republika je. Republika s pravom skrbi za »civilnost« in »poslovno učinkovitost«, zanima jo predvsem produkcija in produktivnost, demokracija pa z etiko skrbi za političnost. Demokracija je zadeva majhnega (polis), republika pa velikega. Demokracija »stavi na političnega državljana in njegovo moč kot na svojo enoto ter na svobodo in na enakost, ki ne temelji ne na sili in ne na veličini nasilja.« Republika pa »blokira politično pluralnost in dovoljuje/zapoveduje le-še družbenost.« Je dislocirana in vztraja pri homogenosti. Ne stavi na državljana/državljanko – kot politično žival, ampak na republikanca – na družbeno bitje. Odpira se v svobodo »družbenega imetja«, v »prilaščanje.« Prav enakost, socialna in ekonomska, ne le politična, pa je zadeva demokracije. Zanima jo »družbena pluralizacija«, ne »politična pluralnost.«

»Kolikor bolj je za demokracijo bistvena svoboda v povezavi z enakostjo (torej politično), toliko bolj republika ne prenese enakosti, tiste politične (in torej zunaj horizontov ethnos in poslovanja) pa daleč najmanj. Temeljno razliko med demokracijo in republiko je zatorej mogoče najti ravno na točki enakosti. Demokracije brez politične enakosti ni, republika pa v razmerah (politične, a tudi sicerjšnje, denimo socialne, ekonomske, celo pravne v številnih pogledih) enakosti dobesedno shira.«

Vrh republike je tako formalna, pravna enakost, ne dejanska – politična. Ko poudarja svobodo, misli predvsem na svobodo poslovanja, pridobitništva in menedžeriranja, na prosto produciranje, neomejeno. Demokracija pač ne.

To je pomembno, ko se danes pogovarjamo o »družbi« in o »politiki«. Že ko uporabljamo ti besedi. Še bolj pa je pomembno pri javni rabi besed »republika« in »demokracija«; če ni védenja in razumevanja, kaj pomenita in če glede tega ni soglasja, se je težko pogovarjati, skoraj nemogoče pa se je spo-razumeti.

V Komentarju Ustave

Komentar Ustave Republike Slovenije (Ur. Šturm, FPDEŠ, 2002) navaja (avtor prof. P. Jambrek), da je Slovenija »država z republikansko ureditvijo.« Bistveno za razumevanje oznake »republika« v Ustavi pa da je – le - formalno razumevanje republike kot pojmovnega nasprotja od monarhije. Od tod je država, »ki ima republikansko obliko vladavine, v bistvu ne-monarhija.« Republika torej pomeni odpravo formalne ustanove monarha kot simbolnega šefa države. Zato »ne obstaja med načeloma demokracije in republike niti razmerje tekmovalnega nasprotja, niti identitete. Ustavno dejstvo, da je Slovenija republika, torej ne vpliva na njeno demokratično ureditev. Predpisuje zgolj to, da šef države ni monarh

Na razlago besede republika ob imenu Slovenija pa seveda vplivajo tudi novejše državnopravne razprave, kot lahko beremo v komentarju ustave, po katerih ima »pojem republike lahko tudi vsebinski pomen v smislu javne skupnosti (res publice), v kateri oblast ni v interesu posameznika ali določene skupine ljudi, ampak se izvaja v skladu s skupno voljo. Republika v tem pomenu ni oblika vladavine, ampak politična ureditev, katere nasprotni pojem ni monarhija, ampak despotija. V tem pomenu je demokracija v tesni zvezi z republikansko ureditvijo

Po Komentarju Ustave je treba razumeti pojem »demokracija« v neposredni povezavi z ljudstvom. V smislu, da je vsakokratna politična (javna) oblast pač oblast ljudi nad ljudmi, da ni predpostavljena, ampak potrebuje za svoj obstoj in delovanje pravno veljavno legitimacijo, ki jo lahko utemelji le ljudstvo. Zato mora biti »ureditev skupnega življenja ljudstva odraz njegove svobode in samoodločbe.« Načelo demokracije potem predpostavlja, da ljudstvo dejansko oblast tudi izvršuje, z njo razpolaga. Bodisi neposredno, na referendumih, bodisi posredno, preko predstavnikov, izvoljenih v parlament. Tako razumljena demokracija ni le oblika države, ampak tudi oblika vladavine. V teoriji.

Komentar Ustave oba pojma povezuje s tretjim pojmom – svobodo. Ustavna ureditev je v funkciji zagotavljanja svobodne demokratične družbe. Svoboden pa je subjekt, »ki sam odloča o lastnem mišljenju in delovanju na podlagi pravice do avtonomije in samoodločbe.« To je »izhodišče konkretne žive in dejavne ustavne ureditve,« torej človekova svoboda in dostojanstvo, ob varnosti in zasebnosti. Vključuje tudi temeljno ustavno načelo demokratičnega sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. A že v teoriji le kot zagotavljanje poštenih volitev, javnega nadzora na delovanjem oblasti, zlati s pomočjo svobodnega tiska in medijev, ter z obstojem delujoče politične opozicije. Zlasti in nenazadnje pa pomeni »izključitev vsakršnega nasilja in samovolje.«  

Tako razumljena in interpretirana pojma republika in demokracija omogočata ohranjanje in razvoj pristne politične demokracije, ustavne demokracije, socialne ustavne demokracije, socialno-liberalne ustavne demokracije. Seveda s pravno filozofskimi poudarki, izpeljavami in izbrušenostmi, ki omogočajo notranje ravnovesje v vsebini ustave, funkcionalno ravnovesje vej oblasti in dosledno uveljavitev politične demokracije.

Ko torej govorimo o normativno predvideni vsebini slovenske demokracije, govorimo prav o demokraciji (ne o republiki). Zato teoretično učenje po antiki in njenih razvojnih teoretičnih izpeljavah (a brez popačenj) dopušča razumeti, učiti in živeti demokracijo kot pristno politično demokracijo (aristotelovsko tipsko), ne kot rimskopravno res-publico. Če je tudi po slovenski ustavi tako, in očitno je tako, bi se morali začeti malo drugače pogovarjati (v strankarskem menedžerstvu, splošni javnosti in pravoslovju) o demokraciji v Sloveniji. Predvsem pa bi jo bilo treba drugače uresničevati, varovati in razvijati v družbeni praksi. Nenazadnje tudi v pravodajni praksi slovenskega ustavnega sodišča.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.