c S
Kdor sosedom ne vrta v možgane, ta pač ne razume
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem ustavnik@andraz-tersek.si
04.08.2017 Pri elementarnih pravnih vprašanjih prevelika večina imetnikov formalne pravniške izobrazbe, predvsem pa preveč praktikov v sodniškem poklicu, misli in govori: »Saj ustava je tudi pomembna, spoštovani kolega, ampak zakon, kolega, kaj piše v zakonu je važno, veste!« Pričakovati vsebinsko razlago in praktično uporabo tistega, kar piše v zakonskih členih, v skladu z vsebino in pravilno razlago ustave, zato lebdi v času in prostoru kot naivno romantični pogled v domišljijsko prihodnost. Gre za enega največjih – in dogmatično uspavanih - problemov pravne stroke v tem času in tej družbi.

Upati na samoiniciativni sodniški aktivizem pri prepoznavanju ustavno nesprejemljivih zapisov, razlag in uporabe besed in stavkov v zakonskih členih, ki bi se potem nadaljeval s sodniškimi zahtevami ustavnemu sodišču, da odloči o ustavno pravilni razlagi in uporabi vsebine zakona, pomeni kopičiti in krepiti razočaranje nad stroko. Takšno pričakovanje je votla vez s prihodnostjo, podobna veri v možnosti, da se bo na pravniškem državnem izpitu kmalu merilo IQ in ugotavljalo stopnjo moralnega razvoja, ne preverjalo golo naučenost trpkih stavkov na pamet. Marsikatera pozitivna sistemska sprememba bi se zgodila neposredno in kmalu, če bi se to spremenilo. Morda se bo, a enako, kot doslej – na slabše.

Zato tudi tistim ljudem, ki še vedno ne razumejo, da je sosed v bloku absolutni vladar svojega stanovanja in v njem kadarkoli lahko počne karkoli, ne ostane drugega kot ali to razumeti, ali znoreti, ali ustvariti nerešljivi in trajni konflikt, celo s fizičnimi nadgradnjami, ali živeti drugje, ali pa s stalnim nižanjem ravni 'znoretja' nekako preživeti. Tudi na primer s ponavljanjem motivacijske sugestije, »da je življenje vendarle lepo«, da bi lahko vselej bilo še slabše in da se navsezadnje drugje po svetu res odvijajo grozljive vojne, krvoločne morije in enormne tragedije nedojemljive pozverinjenosti ljudi, lakota in preganjanje, posilstva in umori, naravne katastrofe in smrtne epidemije. Ker se. Tega se z značilnostmi sicer še dovolj udobnega življenja v blokih seveda ne da primerjati. A zato o problemih in življenjskih vprašanjih, ki se pri tem porajajo, ne gre molčati.

Tistim stanovalcem v blokih, ki menda ne razumejo, da obstaja »pravica do absolutne stanovanjske vladavine«, ta pa vključuje tudi zvok, ni na voljo učinkovita pravna pomoč zoper tovrstni absolutizem, pa naj bo še tako glasen …, jah, spet te besede … primitiven in … res, težko je misliti drugo kot kret… - , dobro, politično korektno, a prav zato tudi intelektualno vzvišeno in hkrati upogibno bojazljivo - … očitno in zelo omejen v zmožnosti optimalne kombinacije umnosti in moralnosti. Razlog, da zgledni stanovalci v blokih ne morejo poseči po učinkoviti pravni pomoči, kadar sosedje življenje v bloku zvočno in gradbeno usmerijo proti stezi v pekel, je isti, utrjen, nepremakljiv in neuničljiv ultimativni določujoči razlog, zaradi katerega je pravo lahko – in tako zelo pogosto tudi je - ogledalo, posledica in orodje vsega najslabšega o in pri človeku: neumnost, neomikanost, neempatičnost, samozadostnost, nemoralnost in … (spet bom popustil pod pritiskom) … absolutni kretenizem.  

Zato značaj »kričanja izgubljenega v puščavi« ohranjajo tisti stanovalci v blokih, ki – npr. na spletu - sebe mrcvarijo in druge obupano sprašujejo: »kdaj lahko od sosedov v bloku zahtevamo, da nehajo zganjati nasilje z ropotom in kaj sploh lahko storim proti tem … ljudem

Ko to sprašujejo, jim včasih kdo pripomni, da ne razumejo, da v tem svetu in času človek pač ne more in ne sme pričakovati razumnega miru pred otroškim kričanjem in kondicijsko zavidljivim dirjanjem in skakanjem po stanovanju gor in dol, ali pred vpitjem odraslih, ki se jim morda res zdi, da se s tem »samo pogovarjajo«, ali pa, da prej, vmes in kadarkoli kasneje po parketu z zastrašujočo silo vlečejo najmanj mize in stole, tudi ponoči … Pa pred zavestnim – in z jasnim namenom, da bi to vsi slišali čim bolj in čim dlje, utemeljenim - preglasnim poslušanjem nadvse motečih zvokov ene od »glasbenih« zvrsti, ali pred nepotrebno preglasnim »gledanjem« televizije … Seveda tudi pred diskoklubno uporabo stanovanja, ali pred roštiljanjem na balkonu, ali pred hupanjem na dvorišču itd. Prav pravnike vselej znova prepoznajo kot rešitelje pred tistimi, ki spreminjajo stanovanja v prostor zvočnega spominjanja na gradnjo avtocestnih tunelov z najtežjimi gradbenimi stroji, ali s spreminjanjem celih naseljih v veliko gradbišče olimpijskega športnega kompleksa; marsikdaj delujoče dneve, tedne in mesece, celo leta, brez večjih časovnih premorov.

Ti ljudje se marsikdaj celo tistim, ki bi tudi sami želeli imeti v blokih zagotovljenega več miru in bivanjskega dostojanstva, zdijo čudaško ekscentrični in s svojim »sitnarjenjem« celo moteči. Zanimiv paradoks. Kot bi bili v svoji bivanjski tišini in tihoti zasebnosti prav oni sami preglasni za tiste druge, one, ki jim tudi pravniki, zakoni in država pravijo, da vedo in pravilno razumejo, da so pravno nedotakljivi lastniški absolutisti v stanovanjskem okolju in da imajo vso pravico do tega, da drugi prav preko njihovega zvočnega huliganstva vedo, slišijo in vidijo, da se dejansko ZAVEDAJO, da ti prvi OBSTAJAJO. Kot da, torej, tihi ljudje obstajajo zato, da bi onim drugim zagotovili naslovnike o svojem obstoju - zvokovno potrjenim.

Dostojni stanovalci obstajajo – skorajda – le zato, da bi lahko slišali preglasne stanovalce. Brez prisiljujoče nujnosti, da bi jih morali tudi videti. Smoter obstoja prvih je zato več kot le metafizičen. Je fiziološko predbiološki. Najprej je bil namreč zvok, ki je živ, šele potem je bilo nekaj, kar je pred njim in brez njega obstaja le pogojno, kot gola in  nezanesljiva domneva. Sosed. In obratno, v sožitju, vzajemno določujoče: razbijaško rovaristični preglasneži obstajajo kot varuhi drugih, zvokovno dostojnih, a prav zato bivanjsko bistvo nerazumevajočih, ker jih – to je ja očitno – ščitijo pred neznosno bolečino samote in popolne tišine. Kajti neznosnost bolečine, ki jo s svojim zvokovnim mučenjem povzročajo čutom drugih ljudi in je formalno ovrednotena kot znosna, naredi druge vrste čustvenih in psihičnih bolečin za … neke vrste »drugorazredno politično temo.«

Zato je postalo povsem običajno, kulturno sprejemljivo, zakonsko dovoljeno in vedenjsko pričakovano, skoraj eksistenčno zaželjeno (pravijo tudi pravniki), da absolutni vladar stanovanjske enote v bloku kupi stanovanje, ne obvesti stanovalcev o kakšrni koli gradbeni nameri in pač nekega jutra, če je razpoložen seveda čim bolj zgodaj, začne proces vrtanja, rušenja, tolčenja, žaganja, zabijanja in štemanja. Ruši in gradi hkrati. Ruši mrtvo naredi in gradi življenje. Z začetkom, ko je ljubo njemu, ali gre na roko najetim izvajalcem. V trajanju, kot se mu zdi potrebno, brez časovnih ali kakršnih koli drugih omejitev in pogojev. Če se le da nekje med začetkom in koncem poletja, raztegnjeno, nenapovedano, poljubno, predvsem pa ves čas. Tudi ob praznikih. Seveda tudi ob sobotah. In ja, o da, tudi ob nedeljah ;-)

Delivec pravnih nasvetov s formalno pravno izobrazbo, ki zna najti področni zakon in prebrati člene v njem, bo najverjetneje pojasnil, da stanovanjski hrup in možne zvočne kršitve opredeljuje in sankcionira zakon o varstvu javnega reda in miru. Koga poklicati na pomoč? Sam bi stavil na mednarodno uveljavljene Batmana, Spydermana ali simpatične možakarje, ki so se novodobno prelevili v privlačna dekleta GhostBusters. Totalno pa navijam za neglobaliziranega Ramba in Punisherja. A pristojnost za izvajanje nadzora nad spoštovanjem določb tega zakona ima vendarle policija. Podobno. Tudi tam vedo, da je po zakonu prepovedano motiti mir in počitek ljudi med 22. in 6. uro. Motiti »na nedovoljen način.« Kaj pa to pomeni? Ne zdi se pomembno, še manj odločilno. Zakonodajalec je modro mislil tudi izjemo: razen, če gre za »nujne interventno-vzdrževalne posege.« Počena vodna cev v steni? Oh, tedaj v tej državi živeči ljudje seveda ne bi klicali policije in pisali emailov pravniku, ki so ga videli na TV, ampak bi sosedom priskočili na pomoč, v polsnu in pidžami. Spet formalno: kdor moti mir »na nedovoljen način«, je »lahko« kaznovan z globo - od točno 83 do točno 209 evrov. Pretvorba valut je resno in odgovorno početje strankarskih menedžerjev in njihovih administrantov.

Stvarno utemeljenega razloga, ali celo prisiljujoče nujnosti, da bi zakon pri zaščiti ljudi pred »prevelikim in nedovoljenim hrupom« dodelil poseben status sobotam, nedeljam ali praznikom, očitno ni. Zato je delo za običajnega »pravnega strokovnjaka«, kot bi delivca takšnih pojasnil in kvazi nasvetov imenovali v televizijski oddaji, hitro in zlahka opravljeno: »če bi torej vaši sosedi v času med 22. uro in 6. uro povzročali nedovoljen hrup, bi lahko o tem obvestili policijo.« S stisnjenimi pestmi in prekrižanimi prsti bi ob tem, skrivajoč se za oknom, ali z ušesom na vratih, upali na uradno izvedbo postopka o prekršku – spisanje položnice.

Diplomirani pravnik, ki bi si vzel še več časa za analizo, bi v stvarnopravnem zakoniku našel še zapis o tem, da mora lastnik svojo nepremičnino uporabljati tako, da drugim ne povzroča prekomerne škode. Z načinom uporabe nepremičnine ne sme motiti uporabe drugih nepremičnin - čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine, pa še glede na krajevne razmere običajna. Običajna? Hahaha zabavno :) Gradbena mehanizacija in gradbena dela pač niso ista zadeva kot glasba, pogovor, smrčanje, lajež ali črički!

Zakonik ga zavezuje tudi k odpravljanju vzrokov, ki povzročajo znatnejšo škodo drugim. In še plastificirana jagoda na fotografiji torte: po zakoniku je brez posebnega pravnega naslova prepovedano kakršnokoli motenje s posebnimi napravami. Briljantno, tudi o tem bi veljalo v eni od palač izdelati koledar. Zaščitni ukrep? Tožba in zahtevek za povrnitev škode.

A na tej točki se, ob vsem cinizmu, vendarle ne gre ustaviti. Že zgolj to zakonsko podlago je mogoče razumno, pravično, sorazmerno in s soljo v glavi, pa ščepcem odločnosti, uporabiti za dosego primerno učinkovite pravne in dejanske zaščite tistih ljudi, ki ne razumejo čiste pravice do stanovanjskega zvočnega absolutizma drugih ljudi. Obstoječe zakonske določbe so povsem dovolj, da se od soseda, ki je nekega jutra nenapovedano, ali pa napovedano, ob določeni uri začel z gradbenimi in podobnimi, zvočno nabodibildanimi deli, in ki jih nenadzorovano in nepredvidljivo dolgo nadaljuje daljši čas, zahteva tako prenehanje trenutnega gradbeniškega vznemirjanja, kot tudi zahteva prepoved nadaljnjega vznemirjanja. Od sodišča!

A tudi več kot to. Živeti v stanju gradbenega hrupa je ja očitno neznosno in nevzdržno, ne samo moteče. Pa tudi zdravju škodljivo! (Zapisati to se zdi skoraj neumnost, saj je znanstveno dokazano, da živimo v družbi stalnega nadprekomernega stresa zaradi hrupa, sistemsko pa se na to dejstvo odzivamo ravnodušno in z zviševanjem ravni tolerance do hrupa. »Brezveze«, bi porekli.) Še samo s tem človeku nastane škoda. Enemu, več, vsem stanovalcem določenega bloka. Zato lahko z odškodninsko tožbo od stanovanjskega absolutista, ki je prepričan, da razume, za kaj gre, oni drugi pa ne, ti drugi zahtevajo povrnitev škode – odškodnino! Od sodišča. Pravni sklic? Tudi Obligacijski zakonik: kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti. Takšen gradbeni hrup je prekomerna motnja in s tem je povzročena škoda. Ta je določljiva - denarno. Mar ni tako?

Ne, zdi se, da ni tako. Morda očitno sploh ni tako. O tem lahko sklepamo iz običajnega pravniškega odgovora glede teh vprašanj (iskal sem jih po spletu in drugih virih), ta pa se glasi nekako takole: »Treba se je zavedati, da hrup, ki se povzroča pri adaptaciji stanovanja, ni nedovoljen ali prekomeren hrup, ampak običajen hrup.« No, evo :) ! Takšnemu zaključku vsekakor in močno nasprotujem.

Z upanjem na lepšo prihodnost mišljenja pravnikov pa se odzovem, kadar tak pravniški odgovor dobi še nadaljevanje, v smislu: »O prekomernem in nedovoljenem hrupu bi lahko govorili, če bi adaptacija stanovanja trajala nerazumno dolgo, ali bi se izvajala z nerazumno glasnimi napravami.« Pravniška misel, ki teoretično dopušča omejitev, zamejitev, točko preloma …? Nikakor. Nič drugega kot votla načelna predpostavka. Kako dolgo je razumno dolgo? Kaj z razumom, ki je v tej družbi in v pravni stroki že zdavnaj šel k vragu? Nerazumno glasne naprave? Razen štemarice, bormašine, macole, stružne žage … Pristajalna steza za helikopterje, turbina jedrske podmornice, pogonski motor raketoplana, močno zarjaveli in razpadajoči bager, traktor na zvočnih ojačevalcih …? Takšen pravniški jezik, vseprisoten, je klasični slepilni manever in strategija izogibanja odgovornosti, primer nemišljenju in dokaz nezmožnosti presojanja. Oškodovane stanovalce pušča podrejene stanovanjskim absolutistom. Predvsem zaradi države, ki glede teh vprašanj ne sprejme ostre in z novo ostrino jasne zakonodaje.

Seveda se stanovalci določenega bloka lahko dogovorijo, da bodo sprejeli hišni red, v katerem bodo zapisali strožja in avtonomna »pravila« za gradbena dela v stanovanjih. Na primer, da je treba vsak večji hrup, ropot ali gradbeno delo najaviti vsaj tri dni prej, ker si stanovalci tako lažje organizirajo življenje in prilagodijo na prihajajočo motnjo. Potem, da mora biti ob sobotah, nedeljah in praznikih v bloku spoštljivi mir, ki dopušča popolni zvočni počitek. Pa tudi, da se smejo gradbena dela izvajati samo v točno določenem mesecu v letu, ali največ dveh. Nikakor v času dopustov! Seveda tudi, da smejo trajati samo določen in vnaprej napovedani čas. In morda še kakšna tovrstna konkretnost. S sankcijami, iztožljivimi in s strogostjo teoretično učinkovitimi.

A kaj, ko tudi to dostojnim stanovalcem ne bo zagotovilo učinkovite zaščite pred tistimi, ki so povsem sprti z bontonom in omiko – in se bodo takšnemu pravilniku samo zarežali v zobe.

»Saj ustava je tudi pomembna, ampak zakon, kolega, kaj piše v zakonu je važno, veste

Treba bi bilo sprejeti nove in strožje zakonske določbe, ki bi vključevale najmanj to, kar sem hipotetično pripisal možnim pravilnikom. Že zdavnaj in nemudoma. Za nadzor nad njihovim spoštovanjem bi morala delovati posebna inšpekcijska služba. Uradne osebe bi morale imeti pristojnost takojšnjega izreka pravične globe, ta pa bi morala biti prednostno procesirana in izvršena kot prekrškovna sankcija. Sodišča bi morala spore iz tega naslova reševati nadvse resno in zelo hitro. Kazni bi morale biti odvračilno visoke.

To bi se moralo dogajati že danes. Ob obstoječi zakonodaji. S pomočjo sodišč. Namesto, da država s spremembami zakonodaje zvišuje ravni dopustnega hrupa, bi jih morala znatno znižati. Po stavkih v zakonu in v odločbah sodišč obnova stanovanja nikoli in nikakor ne bi smela veljati za normalen, razumen, neprekomeren, splošno dovoljen in sprejemljiv hrup, za običajnost! Ampak prav nasprotno. Gradbena dela v stanovanjih v blokih ne bi smela biti splošna pravica, ampak v urejenem postopku podeljen privilegij. Rušenje sten, žaganje in druga mizarska dela in podobne vrste absolutističnega stanovanjskega nasilništva bi morala biti prepovedana, dovoljena pa le ob izrecnem dovoljenju, danem v sistemsko urejenem postopku in ob obstoju stvarno posebej utemeljenih razlogov.

Pravica stanovalcev do zasebnosti, miru in mirnega družinskega življenja bi morala vselej in povsod imeti prednost pred željo posameznika, da se znebi določene stene v stanovanju. Že v tem trenutku bi morala policija za vsako celodnevno, posebej pa za več kot 14 dni trajajoče gradbeniško nasilje v bloku izrekati globe zaradi motenja javnega reda in miru. Sodišča pa bi morala sprejemati in prednostno obravnavati tožbe zaradi motenja posesti in posega v zasebnost. Sklicujoč se pri tem neposredno tudi na ustavo in pravice do osebnega dostojanstva, zasebnosti in družinskega življenja. Sprejemati in resno obravnavati bi morala tudi odškodninske tožbe iz tega naslova, ob tem pa prisojati sorazmerno visoke odškodnine.

Ah, saj tudi ta tema skoraj nikogar prav zares ne zanima.

»Saj ustava je pomembna, mladi kolega, ampak zakon morate spremeniti, razumete, zakon?! ;-) «

Trdim, da je neobstoj zakonskih določb, ki bi natančneje urejale ta vprašanja, ljudem pa zagotovile učinkovito pravno zaščito pred neomejenim človeškim primitivizmom, protiustavna pravna praznina. A tako bi morali misliti tudi sodnice in sodniki rednih sodišč in ustavnega sodišča. Ne verjamem, da bodo kadarkoli mislili ali celo odločili tako. Zato je – tudi - ta zapis najverjetneje samo novi prikaz nerazumevanja časa, okolja in družbe, v kateri živimo. In če se komu kdaj zaradi vsega, kar se dogaja v stanovanjskih blokih in naseljih, utrga, odgovor očitno ponuja že beseda sama: je pač utrganec.  

Vrtajmo, vrtajmo in zvrtajmo luknje v možgane svojih sosedov. Tako ali drugače. Ali ne? Kajti, kdor sosedom, tudi sodelavcem, pa kolegom in znancem, kaj šele zavojevalnim tujcem, z nečim nekam ne vrta, ta enostavne ne razume, za kaj res gre. »In zakon tega izrecno ne prepoveduje, kolega.«

Modrec je zapisal: »Vrtino v možganih osmisli vrelec iz srca.« ;-) 


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.