c S
Sodna oblast »proti« Pravu, ustavnosti in moralnemu razumevanju demokracije
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem ustavnik@andraz-tersek.si
31.03.2017 Človéčen  -čna -o prid., človéčnejši (e?´) knjiž. 1. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti; človeški: skušal je biti človečen do nasprotnikov; človečno ravnanje 2. ki ima za človeka značilne lastnosti: razumljivejši je in človečnejši kot druge osebe. Človéčiti  -im nedov., publ. delati kaj človeško, dobro, plemenito; humanizirati: umetnost nas človeči; človečiti stvarnost / človečiti odnose med ljudmi. Človéčnost  -i ž (e?´) 1. lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: prebuditi človečnost v človeštvu; cenili so njegovo globoko človečnost; težnja po človečnosti / boj za človečnost medsebojnih odnosov; človečnost vzgojnih postopkov 2. redko človeškost: človek zaradi svoje človečnosti hrepeni po sreči. Slovar slovenskega knjižnega jezika 2000: gesla 7176–7200).

Pred nekaj tedni sta organizaciji ECRE in UNHCR nedavno sodbo Sodišča EU glede azilantskih zadev opredelile kot »zelo napredno.« Med drugim z besedami:  

»It is worth highlighting the value of this CJEU ruling which finally recognises that individual circumstances alone (other than/apart from systemic deficiencies) can warrant the suspension of a Dublin transfer, therefore reconciling the CJEU case law and the Strasbourg Court case law on this matter. The fact that the CJEU does so on the basis of a medical case is all the more ground-breaking.«

Sodišče je torej odločilo (16. februarja 2017), da »osebne okoliščine LAHKO pomenijo« razlog, da se določeni osebi, ki ima status tujca, na temelju mednarodnega pravnega – in zelo političnega - dokumenta Dublinska uredba, zagotovi pravna zaščita in s podelitvijo azila omogoči bivanje v državi; da se osebe torej ne vrne v državo, iz katere je prišla, ampak se zanjo poskrbi (se ji nudi pomoč) v državi, v kateri se nahaja.

Na zadevo je mogoče gledati tudi drugače. Predvsem tako, kot se to odraža v objavi na spletu MNZ.

»Sodišče Evropske unije je s sodbo 16. februarja 2017 pritrdilo stališču Ministrstva za notranje zadeve in Vlade Republike Slovenije, ki ga je v postopku pred Sodiščem Evropske unije zastopala Republika Slovenija, in sicer, da diskrecijske klavzule iz 17. člena Dublinske uredbe ni mogoče razlagati kot pravice, ki jo lahko v postopku uveljavlja prosilec, in da je odločitev o uporabi diskrecijske klavzule v izključni pristojnosti države članice. Da bi zaradi zdravstvenega stanja prosilke Republika Slovenija morala prevzeti odgovornost za obravnavo prošnjo za mednarodno zaščito prosilke in njenih družinskih članov, so namreč ves čas postopka trdili prosilkini pooblaščenci. Še več, Sodišče Evropske unije je v svoji odločitvi izrecno zapisalo, da okoliščine konkretnega primera niso take, da bi državo članico zavezovalo, da uporabi diskrecijsko klavzulo glede na razlago 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.«

MNZ torej kar malo »slavi« zmago. Zmago česa? Zmago nad kom?

Obe pojasnili se lahko združi v temeljne sklepe. Prvič, država LAHKO presodi, da si prosilec za azil ZASLUŽI njeno zaščito in pomoč. Drugič, državi NI TREBA nuditi zaščite in pomoči prosilcu za azil, ni k temu kategorično zavezana, če država oceni, da njegove osebne okoliščine niso takšne, da bi to NUJNO POTREBOVAL. Tretjič, zaščita in pomoč države prosilcu za azil ni pravica, ampak  PRIVILEGIJ, pogojen s - popolno – diskrecijsko presojo države, da je prosilec do tega RES OČITNO IN NUJNO UPRAVIČEN. Četrtič, pravo naj se razlaga tako, da države ne iščejo razloge, zakaj BI prosilcu dodelile zaščito in azil, ampak naj iščejo razloge, zakaj mu NEBI dodelile zaščite in azila.

Se nam to ne zdi grozen, razčlovečen in surovo instrumentalen je svet? V katerem se politične in sodne oblasti na nacionalni in nadnacionalni ravni pregovarjajo in prerekajo o tem, ALI JE LJUDEM TREBA NUDITI ZAŠČITO IN ZANJE POSKRBETI že tedaj, ko obstajajo razlogi, da bi to storili, ali pa šele le tedaj, ko država presodi, da obstajajo nujni in prisiljujoči razlogi, da se država odloči izjemoma zagotoviti ljudem zaščito in pomoč?! Da torej države v takšnih primerih nudijo zaščito kot privilegij, le ko same ocenijo, da je to res prisiljujoče nujno, ne nudijo pa zaščite, če obstajajo le razumni razlogi zanjo, ki pa po birokratski presoji niso nujni, ker zaščita ni pravica, ampak – redek - privilegij?!

Dobro, zdi se mi, da racionalno razumemo – tudi tisto, česar kot pravniki in ljudje ne zmoremo in ne želimo razumeti (množina, ker pri tem mišljenju nisem sam). Še manj pa želimo sprejeti oceno, da bi takšna politična in pravna stališča ovrednotili kot nekakšno »oranje ledine pri dobrohotni pravni in politični skrbi za drugega.« Ali, da bi šlo pri tem za »preboj tal«, za »napredni koraki naprej«. Naprej od česa? Zakaj? Kam? Razumemo, da živimo v času in svetu, ko majhen korak v smeri minimalnih standardov politične in pravne zaščite temeljnih pravic ljudi vse pogosteje in dejansko pomeni »prebijanje tal« in »stopicanje naprej«, ker to pomeni spremembo in premik od prejšnjega stanja, ki je bilo glede na zaščito pravic ljudi še slabše. V svetu svojega razumevanja prava in branja filozofije človekovih pravic, moralnih temeljev prava in deontološkega razumevanja ustavne demokracije pa se takšnemu nemišljenju prava, takšni pravniški nepremišljenosti, tako surovi instrumentalizaciji prava in popredmetenju ljudi upiramo.

Težko se je iztrgati iz paradoksa: pritrditi oceni in biti zelo zaskrbljen, v svojem moralnem sebstvu kot človek skoraj razžaljen nad svetom, ki ga kroji kvalificirano prevladujoča odločevalska miselnost, ki pravo instrumentalizira, tehnično dehumanizira in ljudi postvarjuje.  Povrhu vsega pa se omenjeno pravno stališče v najboljšem primeru zdi stranski učinek sodbe SEU, saj je glede »glavnega predmeta sodne zadeve« ovita v šal debelih niti birokratskega in protihumanističnega sprenevedanja in cinizma: kot bi sodišče samo s seboj sklepalo kompromise pri teh temah, v smislu »salomonskih rešitev«, ko na eni strani dopušča očitno človeško in pravno neprimerno ravnanje z ljudmi (ima me, da bi zapisal »mrcvarjenje«), na drugi strani pa išče predvsem jezikovne manevre, da takšna – ponavljam: surova, instrumentalna, proti Pravna in nedemokratična – drža ne bi prav-kot-taka zazijala v prostor z vso svojo nečloveško, nemoralno in nehumanitarno podobo.

Vse več je razlogov za občutek in vse močnejši je občutek, da je zaščita minimalnih standardov človečnosti, humanizma, morale, prava, solidarnosti, demokratične odprtosti duha in normativne moči človekovih pravic popolnoma prepuščena golim instrumentalnim in birokratskim kompromisom. V najboljšem primeru! In morda niti teh ne bi bilo več, če tisti, ki jih sprejemajo, ne bi v svoji zavesti (ne bi rekel vesti) čutili vsaj sled prisotnosti neke hipotetične civilne družbe in nekega psevdo medijskega pritiska na drugi strani. Morda. Kajti tega, česar se kot pravniki, državljani in ljudje nikdar ne bi smeli navaditi, t.j. nehumanističnega kompromisarstva in nečlovečnega odločevalskega cinizma, smo se bili v zadnjih letih prisiljeni navaditi. Tudi od naših rednih sodišč, od našega Vrhovnega sodišča, žal celo od našega Ustavnega sodišča. Tudi zato nas morajo vse bolj zanimati življenjepisi in karierne poti sodnic in sodnikov – še posebej, če so bili pred tem celo vladni uslužbenci, ministri itd..

V ustavni pritožbi je pooblaščenec ge. Korba, Matevž Krivic, seveda pisal drugače:

"V specifičnem psihičnem stanju prosilke Carol Korba (glej tožbi priložene, a povsem ignorirane psihiatrične izvide uradnega psihiatra v Azilnem domu) se nadaljnje odlaganje dublinske odločitve vse bolj približuje nedopustni psihični torturi, zato je bilo s tožbo predlagano, da o vprašanju nemudoma odloči sodišče sámo v sojenju polne jurisdikcije - prvostopno sodišče pa do tega, za tožbo bistvenega predloga sploh ni zavzelo nikakršnega stališča. Zato se ta predlog v tej pritožbi ponavlja oziroma naslavlja pritožbenemu sodišču (da sojenje polne jurisdikcije v tem specifičnem primeru izvede sámo ali da vsaj naroči prvostopnemu sodišču takojšnjo izvedbo takega sojenja)."

In še:

»Določbe 17. člena DU so ena od možnosti, da se nepotrebnim ali predolgo trajajočim zapletom v dublinskem "predpostopku" naredi konec. Nemčija je ... to naredila za stotisoče takih prosilcev za azil - Slovenija pa tega ne zmore (ali noče?) narediti niti v enem samem primeru? Niti v takem ne, ko gre celo za v Sloveniji rojenega otroka??"

Pa npr. tole:

" ... to seveda ne pomeni, da tudi namensko povsem "odprtega" prvega odstavka 17. člena Dublinske uredbe država ne bi smela uporabiti iz humanitarnih motivov. Najbrž ni dvoma, da je to možno. A tu (v tej konkretni zadevi) gre še za nekaj več: za vprašanje, ali so sodišča, kadar prosilec z utemeljitvijo specifičnih humanitarnih razlogov v svojem primeru predlaga uporabo možnosti iz 17. člena DU, dolžna na tak njegov predlog odgovoriti (pritrdilno ali odklonilno, seveda obrazloženo) - ali pa ga sodišča lahko kar ignorirajo."

Težko, res težko razumemo čas in svet, v katerem je treba vprašanje glede takšne pravne in moralne elementarnosti posebej, izrecno, kategorično in poudarjeno pojasnjevati – sodiščem. Le kako bi potem lahko razumeli dejstvo, da se sodišča za to kljub vsemu, konec koncev in še vedno – tudi po tem -  SPLOH NE ZMENIJO?! Ob zelo verjetni domnevi, da tako ravnanje ni posledica resne grožnje zoper svobodo, zdravje in življenje tistih sodnikov in sodnic, ali njihovih najbližjih, ki o tem odločijo. Da torej sodni odločevalci delujejo in odločajo pri polni zavesti, notranji uravnovešenosti, dobrem zdravju in pri polnih fizioloških, telesnih in miselnih močeh. Zakaj tako ravnajo? Česa ne razumemo? Kaj smo morda ponovno spregledali?

Odločitev SEU pravi: četudi ni podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v državi članici, odgovorni za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, pa je predajo prosilca v okviru Dublinske uredbe vendarle mogoče opraviti le v okoliščinahe, v katerih predaja ne more povzročiti dejanske in ugotovljene nevarnosti, da bi se z osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
Organi države članice in njena sodišča pa morajo pred predajo prosilca odpraviti vsakršen resen pomislek glede učinka predaje na zdravstveno stanje osebe. To pomeni, da morajo izvesti vse potrebne preventivne ukrepe, da bo predaja osebe potekala tako, da bo omogočeno ustrezno in zadostno varstvo njenega zdravstvenega stanja. To obveznost državam članicam, po besedah sodišča, nalaga Dublinska uredba sama, ki določa, da mora država članica pred predajo prosilca odgovorni državi članici posredovati osebne podatke o prosilcu, ki so potrebni za zagotovitev takojšnje pomoči prosilcu ob predaji, torej za zagotovitev pravic in zaščite, ki mu jih daje pravni red EU.

Država mora prav posebej paziti, da za zagotovitev zdravstvene oskrbe ali zdravljenja, zlasti za invalidne osebe, starejše, nosečnice, mladoletnike in osebe, ki so bile mučene, posiljene ali so bile podvržene drugim hudim oblikam psihološkega, fizičnega in spolnega nasilja, ob izvedbi predaje osebe odgovorni državi članici posreduje informacije, s katerimi razpolaga pristojni organ, v skladu z nacionalnim pravom. In sicer o kakršnih koli posebnih potrebah osebe, ki jo predaja, kar lahko v določenih primerih zajema informacije o telesnem ali duševnem zdravju te osebe. Odgovorna država članica mora poskrbeti, da obstoječe posebne potrebe ustrezno obravnava, vključno z obstojem razlogov za nujno zdravstveno oskrbo.

Po stališču sodišča pa tudi tedaj, ko ob upoštevanju posebne resnosti bolezni prosilca za mednarodno zaščito s sprejetjem preventivnih ukrepov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da njegova predaja odgovorni državi članici ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, to še ne pomeni, da mora država prevzeti odgovornost za obravnavo prošnje – to pomeni le, da mora zgolj odložiti izvršitev predaje osebe za tako dolgo, dokler ji njeno stanje ne bo omogočalo, da bo zmožna za tako predajo. In šele tedaj, ko se stanje te osebe kratkoročno ne bi izboljšalo, ali bi se zaradi dolgotrajne prekinitve postopka njeno stanje lahko poslabšalo, naj bi se država članica lahko odločila, da bo sama obravnavala njeno prošnjo z uporabo diskrecijske klavzule iz 17. člena Dublinske uredbe.

In prosilka je bila, skupaj z otrokom, rojenim v Sloveniji, prisiljena zapustiti državo – deportirana.

Drugačni epilog bi v konkretnem primeru spet lahko zagotovilo ustavno sodišče. A tudi tokrat, ne prvič, US ni storilo tisto, kar bi od njega smeli pričakovati – po branju ustave in razumevanju poslanstva tega sodišča, ki ga zastopam, pa zapišem »kar bi morali pričakovati.« Namesto, da bi ustavno sodišče avtoritativno odgovorilo na to vprašanje, izhajajoč iz slovenskega ustavnega režima, se je odločilo dati navodilo Vrhovnemu sodišču, naj preveri, ali je »možno« v takih primerih uporabo 17. člena razumeti kot obvezno – in to kot obvezno po pravu EU. Kot da bi bilo to vprašanje odprto! To vprašanje pa ni bilo odprto, pričakovan odgovor je bil lahko sam en: ne, po pravu EU to ni obvezno, le kako bi lahko bilo takšno. Obvezno pa je lahko po slovenski ustavi, če ustavno sodišče prebere in interpretira slovensko ustavo tako, kot da ta določa, da je to obvezno. Točno to bi moralo storiti ustavno sodišče, točno tako bi moralo prebrati ustavo in odločiti: da je po slovenski ustavi, po izhodiščnih ustavnosodnih precedensih, po modelu slovenske ustavne demokracije, po pravilni razlagi demokratične identitete države in po slovenski ustavnosodni filozofiji človekovih pravic OBVEZNO, da država prosilcu za azil in pomoč nudi zaščito in pomoč, če za to obstajajo objektivno in subjektivno stvarni razlogi – in ne obratno, da tega ni dolžna storiti, če za to po njenem mnenju ni očitnih in prisiljujoče nujnih razlogov. Še manj pa, da ji tega ni treba nujno storiti, ker tega od nje nepostredno ne zahteva pravo EU! Spoštljivo in dobronamerno, ponovljeno: kaj je »v glavah in prsih« ustavnih sodnic in sodnikov?

Namesto tega pa se je Vrhovno sodišče, ki tudi očitno ne zmore in ne želi zavzeti moralne drže za »pristno in mislečo skrb za drugega«, seveda res obrnilo na SEU: s sugestijo, da slovensko ustavno sodišče ne razume prva EU. Odvijal se je proces institucionalnega bahaštva, kdo bolje razume pravo EU, ni pa se reševal prisiljujoče nujno prednostni problem: optimalna skrb za osebo, ki skrb potrebuje. Seveda odgovornosti za obravnavo prošnje prosilke po 17.členu DU in v imenu Slovenije ni želelo prevzeti MNZ, tudi ne ministrica.  Tudi do prave priložnosti, da bi to storilo Upravno sodišče v upravnem sporu, ni prišlo. A tudi, ko do take priložnosti pride, tedaj sodniki in sodnice vrhovnega in ustavnega sodišča tega ne storijo.  

Zanimivo je brati člene Dublinske uredbe. O odgovornosti države, o otrokovih koristih kot absolutnem merilu, pa o »dovoljenosti« državi, da iz humanitarnih razlogov in sočutja ponudi zaščito in pomoč osebam pod njeno jurisdikcijo itd. Spremljanje in analiziranje takšnega sodniškega 'premetavanja' osebnega dostojanstva, integritete in kakovosti bivanja človeka kot golih pisarniških fasciklov z enega kupa na drugega pa ni zanimivo, ampak je srhljivo, krepi razočaranje in vzbuja žalost. Šele na koncu morda pride tudi jeza, iz čiste nemoči. Le kako se lahko pravniki in pravnice na sodniških mestih prerekajo in sprenevedajo o tem, če res obstajajo očitni in prisiljujoče nujni razlogi za zaščito in pomoč človeku, namesto, da bi se kvečjemu v najboljši veri, konstruktivno in z moralno držo prerekali o tem, če je mogoče prepoznati razumne razloge za zaščito in pomoč človeku? Kateremu koli! Le kako se lahko pravniki in sodniki prerekajo glede pomena "diskrecijske klavzule" iz člena 17(1) Uredbe št. 604/2013.I«? Kako se lahko prerekajo o tem, ali ta uredba res LE dovoljuje državi, da se odloči poskrbeti za človeka, za katerega je treba poskrbeti, ker je zanj treba poskrbeti in četudi je zanj treba poskrbeti, ali pa morda le zato – in povsem dovolj-, ker je zanj mogoče poskrbeti TU? Kako je to vprašanje lahko stvar dolgotrajnega sodnega postopka? Kako se o tem lahko odvija zakonistično formalistična in legalistično paragrafska debata javnih oblasti?  Zakaj je treba o tem spraševati nadnacionalne institucije? Zakaj je treba trpeti, da vrhovni sodnice in sodniki ne zapovejo ministrstvu/vladi generalno in (nič več kot to, prav za to gre) pravno, moralno in človečno, pa po zdravi pameti in ob pogoju nerazčlovečenosti razumno uporabo 17. člena v primerih, ko je to ne prisiljujoče nujno ali zaukazano od zunaj (EU), ampak že razumno ali moralno primerno? Pa tudi, zakaj Vrhovno sodišče na tej podlagi ne odloči samo, kadar tako ni ravnal organ javne uprave? Kako se je mogoče prerekati o uporabi te klavzule kot obvezne ali le diskrecijske za državo, ko pa ji tako ravnanje v takem primeru ja narekuje in zapoveduje že Temeljna ustavna listina, Ustava in splošna normativna zaveza k univerzalnemu spoštovanju človekovih pravic pod jurisdikcijo Slovenije? Kaj šele – tudi normativno utemeljena - morala. Le kako je mogoče, da pri tako očitno humanitarnem in človekoljubnem vprašanju, pri tako izrazito moralnem vprašanju, obstoječe praznine moralnosti in humanosti pri oblastnem odločanju avtoritativno, verodostojno in odločno (kot npr. pri ustanoviti občine) ne zapolni vsaj Ustavno sodišče?

Matevž Krivic je zadevo pred dnevi takole komentiral:

»Tisto razsodbo Sodišča EU sem prvi trenutek napačno ocenil kot ciničen kompromis - natančnejša analiza tega zapletenega "slaloma med paragrafi" je pokazala, da bo tisti njen del, kjer je dala prav "mehkejšim" stališčem našega ustavnega in ne "trdim" stališčem našega vrhovnega sodišča, najbrž sicer pomemben v kakšnih drugačnih primerih, da pa je ob zadevi Korba teh pet evropskih sodnikov (Portugalec, Maltežan, Luksemburžan, Latvijec in Avstrijka) podprlo najbolj trdo in nehumano interpretacijo zapletenih dublinskih pravil. Tisto, ki žal išče in najde oporo prav v edini res zelo črni točki sicer zgledno humanistične sodne prakse strasbourškega sodišča za človekove pravice - namreč v tistih njihovih razsodbah, po katerih so tam že pred desetletjem šteli za kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja z bolnimi prosilci za azil in podobnimi samo, ko so nekega obolelega za aidsom že v  predsmrtni fazi hoteli iz londonske bolnišnice vrniti umirat v bedne razmere neke revne države. To je bilo tudi za strasbourške sodnike vendarle preveč - kaj bistveno manj od tega pa ne takrat zanje ne danes za omenjenih pet sodnikov SEU ne pomeni nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Podrobneje mi je o teh, zame kot pravnika sramotnih razsodbah mučno "spodobno" razpravljati - naši trije vrhovni sodniki v zadevi Korba pa so tu, kot je bilo pričakovati, pokazali, da jim je "natančno" sledenje tudi najbolj konservativnim in restriktivnim interpretacijam humanitarnega prava pomembnejše od varovanja človekovih pravic samih... Upajmo, da se bo vse srečno izteklo. Samo da so se naše azilne oblasti izkazale kot zveste izvajalke najbolj trdih interpretacij najbolj trdih in neživljenjskih dublinskih pravil - to je tisto, kar tu šteje, ne iskanje bolj humanih poti za razreševanje takih povsem izjemnih humanitarnih problemov.«

Morda tema, ki sva jo z g. Krivicem poudarjeno načela pri nas pred leti, še nikdar ni bila tako aktualna: kaj s problemom legitimnosti, ko US krši svoje lastno pravotvorje in se odreka z ustavo dodeljeni normativni moči pri razlagi in določanju ustavnega režima, tudi in sedaj predvsem v razmerju do birokracije EU?! Problem se zdi primerljiv s problemom očitnega odločanja v nasprotju z ustavo.Če je mogoče dokazati, da je ustavni režim glede tega načelnega vprašanja že bil postavljen, ali pa, da ne obstaja ustavni režim, lahko postavimo tezo, da je oboje kršitev načela pravne države kot vladavine prava in socialne ustavne demokracije temeljskega tipa.

Vprašanja, ki jih pri nas le redki pravniki in odločevalci jemljejo resno in jih očitno konceptualno razume le peščica. Temu bi se tudi smelo reči "ustavna kriza".

Kaj se dogaja s pravno civilizacijo? Kdo se temu dogajanju sploh še upira? Koga to sploh še zanima? In kaj je s ČLOVEČNOSTJO?

-----------

Popravek

V zgornjem članku sta se mi, četudi v dobri veri, pri navajanju procesnih dejstev, vezanih na odločanje in držo slovenskih sodišč v zadevah Berisha in Korba, pripetili dve napačni navedbi. Na to me je opozoril pravni zastopnik obeh tujskih družin – Matevž Krivic.

Navedba, da je ustavno sodišče (US) »predlagalo« vrhovnemu sodišču (VS), naj sodišču EU (SEU) postavi vprašanje glede pravnih dolžnosti države do tujskih družin, ne odraža dejstva. US tega vrhovnemu sodišču ni predlagalo, ampak mu je le (četudi skoraj naivno ali pa ustavnosodno neprimerno, najmanj pa nespretno…) predlagalo, naj ponovno pretehta, ali bi bila v takem primeru uporaba 17. člena Dublinske uredbe (DU) za državo lahko obvezna.

To potezo US sem že v članku označil za očitno neprimerno (mar bi zapisal »ustavnosodno napačno«), saj uporaba 17. člena DU, predvsem prvega odstavka, po pravu EU – tudi zame razumljivo in očitno – ne more biti »obvezna«. VS pa ni storilo tistega, kar mu je predlagalo US, ampak je – kot se zdi – to »napako« uporabilo (mar bi zapisal »izkoristilo«) za to, da je s pravnim vprašanjem glede tega naslovilo SEU (mar bi zapisal »zatožilo« naše US). Ta naslovitev SEU s tem vprašanjem pa je – tako se zdi – pred SEU naredila nespregledljiv vtis, kot da naše US ne razume prava EU. Tako je namesto tega, da bi US odločilo, da je treba na temelju slovenskega ustavnega režima tuji družini pomagati, in namesto tega, da bi potem vsaj VS odločilo (če že US ni želelo ali si celo ni upalo), da uporaba 17/1 člena DU sicer ni obvezna, vseeno pa je v danem primeru tuji družini treba pomagati, na koncu SEU povsem pričakovano sporočilo, da uporaba 17/1 člena DU za državo ni obvezna. Žal je temu dodalo, povsem brez potrebe, »najbolj trdo in nehumano interpretacijo zapletenih dublinskih pravil« in »najbolj konservativno in restriktivno interpretacijo humanitarnega prava«, če to citiram iz ocene Krivica v članku Človečnost povožena pod evropskimi paragrafi.

Ohranjam prepričanje, da je takšno preigravanje konkretnega primera in institucionalno tekmovanje med US in VS – v breme in škodo družine Korba ali katerekoli tuje družine ali posameznika – po mojih moralnih in pravnih merilih (to zapišem z velikim nelagodjem in zaskrbljenostjo) ustavnopravno in sodno sramotno. Primer razumem kot novo »rano« na ugledu in dostojanstvu našega sodstva kot celote.

Ob izvolitvi novih ustavnih sodnikov in sodnice, štirih univerzitetnih učiteljev prava in ene univerzitetne učiteljice prava, izpostavljam pričakovanje večje odločnosti in večje načelnosti US pri takih in podobnih vprašanjih v prihodnje. Po drugi strani pa ne gre spregledati razlogov za skrbi, da bi se prav ob dejstvu, da bo zdaj na US več odločevalskih oseb iz vrst univerzitetnih učiteljev prava, konflikt med US in VS še zaostril. A hkrati delim tudi mnenje tistih kolegov, ki menijo, da bi se moral odnos med obema sodiščema še zaostriti prav v smislu odločnega in načelno neomajnega ustavnosodnega presojanja večjih ekscesov VS glede zaščite ustavnosti in človekovih pravic. US bi (bo) moralo v takšnih primerih reagirati mnogo ostreje, ne pa napak pri sojenju le rutinsko razveljavljati – z bledimi formulacijami v obrazložitvah. Zato se po eni strani večji konflikt med kariernimi sodniki in »profesorji prava« zdi neizogiben, na drugi strani pa je nujen, ko gre za zaščito ustavnosti in človekovih pravic ter kadar odločanje VS odstopa od te (ustavno-normativno kategorične) funkcije sojenja. Mislim, da imava tudi glede tega z nekdanjim ustavnim sodnikom Krivicem enako mnenje. 

Ob razmišljanju o možnih navedbah v morebitni novi ustavni pritožbi gospe Korba se mi je še zapisalo (ponovno brez slabe vere), da je US njeno ustavno pritožbo (iz besedila je bilo mogoče sklepati, da novo ustavno pritožbo) zavrnilo. To se mi je zapisalo tudi ob osebnem in kritičnem stališču, da sta prvi sprejem njene ustavne pritožbe in odločitev US o njej zame skoraj enaka zavrnitvi, ker je US njeni ustavni pritožbi (iz junija ali julija lani) sicer ugodilo in je zadevo vrnilo na VS, a se je potem (zaradi zgoraj omenjene neprimernosti in napačnosti odločitve US) zgodilo, kot se je zgodilo – epilog je bil prisilni odhod gospe Korba iz Slovenije. Zoper drugo odločitev VS, ki je sledila zgoraj omenjeni odločitvi SEU, pa še ene ustavne pritožbe gospod Krivic sploh ni vložil. Po zgoraj opisani zamujeni priložnosti pol leta prej in po nato prejetih obveznih navodilih SEU taka nova ustavna pritožba po njegovem mnenju niti ne bi mogla biti sprejeta v obravnavo, dodatno nevzdržno pa bi bilo s tem že dotlej 18 mesecev trajajoče »psihično mrcvarjenje« prizadete družine še podaljševati.

Za napaki se bralkam/bralcem in prizadetim opravičujem. Napaki in njun popravek pa na bistvo argumentacije v članku ne vplivajo.

(enako v Objektivu, 22.4.2017)


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.