c S
Maske
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem andraz.tersek@upr.si
20.03.2020 Včasih, ko realnost zunanjega sveta neprizanesljivo pokaže svoje zobe, se je koristno umakniti v podrobnosti življenja. Tiste, takšne, ki jih človek v vsakdanjem bivanju niti ne opazi -s čutili-, še manj –misleče- zazna.

In nenadoma pomislim na zelenico pred hišo, na drevo, ki ga je nekdo posadil, na klop, ki je tam namesto požagane oljke in kamor so sedali ljudje s svojim vsakdanom in zgodbami o –njihovem, v njihovih očeh zabeleženem - resničnem življenju. O čem so govorile te zgodbe? So nas sploh zanimale navidezne nepomembnosti, podrobnosti, ki jih je vedno znova preglasila varljiva pomembnost nas, nas samih, ki znamo biti vzvišeni nad vsem!? Tudi nad ljubeznijo.

Zdi se mi, da je znanec z masko poskusil prekriti svojo užaljenost. Ne verjamem, da zaradi soseda, ki je enostavno, in že drugič v prekratkem času, vrečko s smetmi zgolj odložil na stopnišču. In jo tam tudi pustil. Morda je to storil, ker si je pred tem nadel masko. Ko bo snel masko, ki jo je nemogoče spregledati, mu bo najverjetneje ostala maska, ki jo je težko sneti. Njemu samemu in drugim.

Slonim na okenski polici in opazujem nenadejani mir v naselju pred menoj. So to trenutki, ko odtenki nedorečenega strahu v nas prebudijo trpko samozavedanje, spoznanje, da smo vendarle zgolj in samo v bivanjsko nebogljenost postavljeni ljudje. Nepomembni za čas in minljivi. O tem bi pod drevesom, ki ga še niso podrli, ga pa bodo, ker bo tam po koncu izrednih razmer zgrajen novi trgovski center, tik ob treh skoraj novih trgovskih centrih, poslušal predavanje Aristotela. Ali pa njegovo razpravo s paripatetiki.

Vrtinec nenadzorovane individualnosti se umiri. Tisti, ki naj bi bili visoko zgoraj, zdrsnejo v človeško povprečje. Zagledam se v listje na veji postaranega drevesa, z vso spoštljivostjo, da mu uspe preživeti navkljub dežju in viharju, navkljub peklenski vročini in ledeno hladnemu vremenu. Človeku to težje uspeva. Njegovim čustvom. Strmim v prazno otroško igrišče; je morda naša ljubezen do otrok krilila previhravo, smo v konvoje mladosti nalili preveč samozadostnosti in neodgovornega optimizma? Zakaj je most med starim in mladim tako razrahljan? Kaj ima dnevna politika v resnici, zares, z ljudmi? Čemu še služita pravo in oblast, ko gre za vprašanje služenja in zasluženja? Ve se, komu bi morala. Ve se, kako, četudi se vselej ne ve, kako točno.

Moški in ženska pred izložbo govorita o psihosomatiki. On meni, da je za epidemijo dovolj že samo strah. Ona ne pritrjuje, pove pa mu, da na ta način zboli kvalificirana večina ljudi. Vstopim. Nekdo je v trgovini odprl steklenico pijače, malo izpil in vanjo skril pljunek, jo zaprl in postavil na polico. Bi šel z njim na sprehod čez istrske vinograde, če bi ga poznal?

Ko nas življenje opomni s slutnjo nevarnosti, se korak vsem generacijam ljudi upočasni. A ne v korak s časom. In na praznih ulicah tudi ne v sokorak s sočlovekom. Se upočasnijo čustva? Se ohladi jeza? Ali pa preostala toplina zamrzne in hudobija steguje roke proti zlu? Ali se snamejo oklepi prestrašenosti, negotovosti in samoprevar, izskoči pa nekaj … drugega? Bi človek padel na kolena pred samim seboj in samega sebe prosil za odpuščanje? Bi si odpustil? Hoče, zmore, upa in zna? Komu se mora opravičiti človeštvo? Pred kom? V imenu koga? V imenu sveta, ki se je sprijaznil z masko, ki ostaja v zamaskirani dvoličnosti, ali v imenu sveta, ki bo odvrgel masko? V vsakem primeru bo nekaj ostalo. In ostalo bo človekovo vprašanje »kdo sem, kaj sem, kaj se grem, zakaj tako neuspešno kljubujem svojim slabostim?« Verjetno, nadvse zaskrbljujoče, bo ostalo samo vprašanje.

Razmišljam pred trgovinami in nakupovalnimi centri, kako se zna nekoliko prestrašen človek hitro navaditi novih pravil. Podrediti postavi. Nenadoma se iz nečesa rodita strpnost in potrpežljivost – a ne pri vseh. Tiste izjeme pa … Nemara so samo potrdilo, da mi ravnamo prav in da je nekaterim tudi v naravnih nesrečah težko priznati, da so le trepetlikavi ljudje.

Lahko bi poskusili biti bolj pozorni. Drugače, vzamemo si lahko čas, da smo manj površni. Doživljamo obdobje, ko ima človek čas za samoanalizo, ko si sme priznati, česa vse v življenju ne potrebuje in kaj vse je na svoji življenjski poti spregledal. Naše življenje plemenitijo na videz drobne stvari; izgubiti drago osebno vozilo je manj pomembno, kot izgubiti prst na roki. Biti poražen v trudu za dobro je manj pomembno kot pri tem izgubiti samega sebe. Izgubiti dobrega prijatelja, zaradi naših značajskih napak, pa je bolj pomembno, kot če pride na oblast politična stranka, ki se ne prilega svetovnemu nazoru vseh ljudi.

In še nekaj se mi zdi ... Narava ni nikoli do konca sprta s človekom, pa naj ji ta povzroča še takšne krivice. Narava se ne spre s človekom, kot se človek spre z drugimi ljudmi, ali sam s seboj. Vedno je nekje košček žive prirode, gredica, travnik, gozd, potok in reka, kamor lahko odpeljemo našo ranjeno dušo na terapijo. A takrat je treba videti, kar je največkrat očem nevidno in treba je znati poslušati – tišino.

Sem in tja je pač treba človeka opozoriti, da ni edina zveličavna tvarina v tem vesolju. Po samostreznitvi zna biti osebni in zunanji človekov svet ugodno predrugačem. Upajmo, s trudom in hrepenenjem. In s prijaznim pozdravnim nasmeškom tistim, ki jih srečamo.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.