c S
Esej o »ustavni demokraciji«; in post scriptum
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem ustavnik@andraz-tersek.si
26.06.2020 Uvodoma velja ponoviti. Socialno-liberalna ustavna demokracija je utemeljena s temeljnimi načeli in pravili, ki so moralnega in normativnega značaja, zato je tudi vrednota. O socialno-liberalni ustavni demokraciji kot vrednoti lahko govorimo predvsem v primeru, če samo USTAVO razumemo trodelno. Najprej kot vrhovni dokument, sestavljen in določb, ki jih lahko spremenimo (amandmiramo). Potem kot vrhovni dokument z določbami, ki jih ne smemo spreminjati, če bi se z njihovo spremembo porušila notranja struktura ustave (ter s tem model socialno-liberalne ustavne demokracije). In končno, če jo razumemo kot celoto določb, ki odražajo temeljna supraustavna načela (nad-ustavna: demokracija, vladavina prava, socialna država, življenje, svoboda, varnost, dostojanstvo – vsi pojmi, ki so hkrati koncepti in vrednote, v najširšem smislu razumevanja). Ob tem pa moramo razumeti, da je treba ustavnost uresničevati na horizontalni in na vertikalni ravni sistema (kompilacija stališč več uglednih teoretikov).

Slovenija je organizacijsko gledano »parlamentarna demokracija«. Ustavnopravno je takšna opredelitev slovenske demokracije samo delna. Slovenski parlament je najvišji predstavniški in zakonodajni organ, ki je izvoljen v demokratičnem volilnem procesu, hkrati pa je tudi organ, ki je po ustavi pristojen za spremembo ustave. Slovenija je predvsem zato »parlamentarna demokracija.« Takšna opredelitev pa je po drugi strani vendarle ustavnopravno skopa in nekoliko zavajajoča, ker gre pri njej za napačni institucionalni ali kakovostni poudarek bistva (teoretičnega, normativnega, kakovostnega) slovenskega modela demokracije. Pomanjkljivi institucionalni ali kakovostni poudarki v pravoslovju (podobno tudi v politologiji in filozofiji) pa prepogosto povzročijo negativne praktične posledice.

Socialna ustavna demokracija

Slovenska demokracija, kot jo vzpostavlja Ustava RS je predvsem »ustavna demokracija«. Kakovostni in formalni poudarek bi moral torej biti na »ustavnosti« slovenske demokracije in ne na njeni «parlamentarnosti«. Hkrati je socialna ustavna demokracija, ker so tri najpomembnejša ustavna načela demokracija, vladavina prava in socialna država.

Slovenski parlament ni vsemogočen organ, ampak je tudi sam zavezan s tistim, kar piše v ustavi in s tistim, kar nujno, logično ali smiselno izhaja iz določb ustave, iz najvišjih, tudi temeljnih ustavnih načel ter iz smisla in duha ustavnosti. Zavezan je tudi z minimalnimi skupnimi evropskimi standardi varovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin in z drugimi minimalnimi pravnimi standardi, ki jih določa zgodovinsko uveljavljeno in utrjeno mednarodno pravo. Končno je parlament omejen in zavezan tudi s tistim, kar ustavniki razumemo pod pojmom »novo evropsko ustavništvo«. Gre predvsem za skupek najvišjih moralnih in etičnih vrednot, ki so se izoblikovale in utrdile v našem civilizacijskem okolju (običajno se označujejo kot neokantovse vrednote, tudi izročilo in duh razsvetljenstva) in ki odražajo idejo funkcionalnega sožitja moralnosti, etike (ti besedi nista sopomenki) in razumnosti (tudi racionalnosti; tudi ti dve besedi nista sopomenki). In vse to zaobjame koncept ustavne demokracije.

Med najpomembnejšimi idejami ustavne demokracije je namreč prav ideja o preprečevanju pretiranega kopičenja oblasti kot institucionalizirane moči na enem samem mestu in preprečevanju njene zlorabe, arbitrarnosti, arogance, samozadostnosti ipd. Ob bok spremenljivosti in negotovosti večje ali manjše »modrosti«, zlasti pa volje, čustev in interesov ljudi je postavljen trajnejši, racionalno pripoznan in moralno utemeljen, zato tudi »pravno in politično predvidljiv« značaj temeljnih pravil, vrednot in načel političnega procesa in pravnega reda. Zato je za demokratično družbeno ureditev nadvse pomembno, da njen kakovostni poudarek »parlamentarna« pogosteje nadomestimo, ali pa vsaj dopolnimo s kakovostnim poudarkom »ustavna«.

Kaj sploh je »demokracija«?

Demokracijo dejansko sprejemamo kot nekakšen vrhunec politične organiziranosti sodobne človeške družbe. Boljšega se ljudje še niso domislili; če ne upoštevamo »utopičnih teorij družbene ureditve«, ki ne bazirajo na demokraciji, kot jo poznamo in živimo danes, kot boljših od demokracije. Po eni strani ljudem še ni uspelo izdelati koncepta družbene ureditve, ki bi bil za večino ljudi sprejemljivejši ali prepričljivejši od demokracije, po drugi strani pa so nas izkušnje z nekaterimi 'eksperimentalnimi' družbenimi ureditvami v preteklosti prepričale, da drugačne družbene ureditve dolgoročno nismo ne pripravljeni ne sposobni živeti. Zaenkrat. (Mnogo ljudi meni, da celo »vse bolj«.)

Uporabljam izraz »družba.« Namenoma in premišljeno, ker ta izraz pomeni povsem nekaj drugega kot izraz »skupnost.« Že samo Aristotel in Hannah Arendt sta o tem povedala vse.

Demokracija je pogosto bodisi žrtev njenega neprimernega razumevanja bodisi ujetnica njenega zavestnega, premišljenega zlorabljanja. Demokracija ni mišljena in dejansko tudi nikdar ni bila prav zares mišljena kot družbena ureditev, v kateri bi »vsi ljudje ves čas neposredno odločali o vseh vprašanjih.« In ves čas prejemali vse zakone. Če se je nekaterim znamenitim družboslovcem v zgodovini zdelo, da je ljudi za kaj takega preveč in da so njihova življenjska okolja (habitusi) preobsežna je v dobi interneta s praktičnega vidika to že skorajda (ali tako rekoč, dejansko) dosegljivo. Ampak takšne, neposredne demokracije si ne gre želeti in prav je, vsaj za moj politični okus, da je ne uveljavimo.

Demokracija kot vsebina

Demokracija in demokratičnost sta besedi, ki bolj kot način formalne organiziranosti in delovanja družbe poudarjata neko »vsebino«. Vrednoto. V sintagmi »ustavna demokracija«, kot rečeno, beseda »ustavna« ni zgolj »okrasni pridevnik«. Sporoča določene vrednote, načela in vsebinska pravila. Pravzaprav je ustavna demokracija že sama po sebi postala vrednota. Ustavnost predpostavlja obstoj vrednot in načel, ki jih naše civilizacijsko okolje šteje za najvišje, tudi (posvetno, civilno) 'svete'. Vrhovne. Ustavna demokracija je zamišljena kot družbena ureditev, v kateri se formalno zagotavljajo in v praksi spoštujejo t.im. temeljne človekove pravice in svoboščine, temeljna demokratična načela, kot so načelo pravne države (razumljene vsebinsko, kot »vladavina Prava«, ne le formalno, kot vladanje »z zakoni« in z drugimi pravnimi predpisi), načelo socialne države, načelo ustavnosti, načelo delitve oblasti ipd. Ta načela so Suverena – nad njimi ni ničesar, kar bi bilo višje, kar bi jih presegalo. Ne v sodobno globalni družbi, ne v našem civilizacijskem okolju, ne posvetno, ne sekularno. Sistem ne bi bil demokratičen že zato, ker bi v njem odločitve sprejemali vsi ljudje ali ker bi se vselej spoštovala in uresničevala trenutna volja trenutne večine ali ker bi bilo pravno-formalno (z ustavo) določeno načelo ljudske suverenosti, torej ljudstva kot ne le izvornega nosilca oblasti, ampak hkrati kot vrhovnega odločevalca o vseh družbenih vprašanjih, zato Suverena, ali ker bi se pravno zavezujoče odločitve oblasti potrjevale na referendumih, ki bi lahko zadevali prav vsa vprašanja. Nasprotno, več referendumov lahko pomeni manj demokracije. In referendumi so lahko protiustavni, zato se jih sme in mora prepovedati o vprašanjih, o katerih se na referendumih ne sme odločati.

Bistvo »demokracije« so ustavne omejitve »volje in pre-moči večine«

Vsakokratna vladajoča oblast (vladna koalicija, z opozicijo vred) ne sme zlorabljati instituta referenduma. Do zlorabe pride, če odgovornost za odločanje prevali na volivke in volivce, ko bi sama morala odgovorno opravljati svoje delo. Enako, če to počne prepogosto, še posebej pa, če to počne kljub zelo majhni volilni udeležbi na referendumih. Tudi, če to počne pri vprašanjih, ki zaradi težavnosti tematike ali zapletenosti vprašanj enostavno niso primerni za odločanje vseh ali zainteresiranih ali z dnevno-političnimi, strankarskimi strastmi razvnetih volivcev. Predvsem pa vsakič, ko se poskuša z uporabo referenduma sprejemati odločitve, ki po vsebini niso v skladu z ustavo in njeno vsebino (določeno v odločbah US in podrobneje pojasnjene v Komentarju Ustave). Referendumsko odločanje o pravicah in svoboščinah pa je sploh ustavno nesprejemljivo. Kot je odločanje večine o pravicah manjšine. Bistvo demokracije ni volja vsakokratne večine, ampak prav ustavno omejevanje te volje. To je bistvo ustavne demokracije. To je tudi bistvo ustavnega načela zavor in ravnovesij. Zaščita manjšine pred samovoljo in pre-močjo večine je bistvo sodobne ustavne demokracije – kot vsebine in kot vrednote. Zato temeljna značilnost sodobne ustavne demokracije ni »zaupanje« (oblasti, oblastnikom), ampak »omejevanje in nadzor.«

Kriterij »dovolj dobro za vse«

Nekaj povsem drugega pa je t.im. »sodelovanje ljudstva brez neposrednega odločanja.« Gre za del t.im. deliberativne in razpravne teorije demokracije. Po njem (v idealni obliki-tipu) morajo biti vse sprejete in pravno zavezujoče odločitve dobro premišljene in pretehtane, temeljiti morajo na moči najboljšega argumenta, odražati morajo dobre, plemenite ideje in cilje, biti morajo v funkciji dobrobiti za vse ljudi, odraz skupnega imenovalca tistega, kar je lahko »enako dobro za vse« in zato primerno za »posplošitev« (s tujko »univerzalizacijo« - npr. po J. Habermasu in drugih. Op. O tem sem podrobno pisal v monografiji Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo). Po drugi strani pa mora oblast »želeti in znati« prisluhniti ljudem, njihovim dobrim in dobro premišljenim predlogom, plemenitim idejam, utemeljenim kritikam ipd. Oblast je v službi ljudi. In obratno, ljudje niso za oblast »uporabna, uporabljiva ali zlorabljiva« STVAR. Ustavna demokracija je vladavina ustave, temeljnih ustavnih načel in sistem, kjer na volitvah izvoljeni ljudje sprejemajo odločitve v službi in za dobrobit ljudi. Vseh.

Demokracija ima tako svoj formalni in materialni, vsebinski vidik. Oba sta enako pomembna. In noben vidik ne sme biti zanemarjen, potisnjen na stran ali podrejen drugemu. Predstavljata sklenjeni krog, celoto.

Družbena ureditev, politični sistem in pravni red so po značaju demokratični, če imajo sprejete odločitve vsebino, ki ustreza omenjenim najvišjim načelom in vrednotam. Vsebina teh načel in vrednot se razvija s časom in s splošnim razvojem našega civilizacijskega okolja. Odločitve, ki so po značaju in vsebini demokratične, se morajo sprejemati v skladu z vnaprej predvidenimi postopki. Tudi ti postopki (procedure) so zasnovani tako, da odražajo ta načela in te vrednote in hkrati omogočajo sprejemati odločitve, ki ta načela in te vrednote utelešajo in uresničujejo. Ni na primer demokratično, če vsakokratne volitve niso svobodne, splošne, tajne, če ni svobodnih medijev, če ni političnega pluralizma, če ni popolnoma zagotovljena svoboda izražanja, medijev, avtonomija univerz in znanosti itd. Ni demokratično, če priložnostna večina volivcev na referendumu sprejme ali potrdi odločitev, ki manjšini odreka temeljne pravice ali svoboščine. Razen forme, zunanje fasade, ni ničesar pristno demokratičnega v tem, da država odgovornost za sprejemanje odločitev prelaga na pleča državljanov ali da uporablja referendume za razvnemanje političnih strasti in za politično razdeljevanje, polarizacijo volilnega telesa, za ustvarjanje sporov, konfliktov, sovraštva, notranje razdeljenosti nacije, za ustvarjanje konflikta, nasprotij, boja … med različnimi družbenimi skupinami ipd. In zelo malo demokratičnosti je v tem, da določene organizirane skupine ljudi uporabljajo referendume kot orodje za izsiljevanje njim všečnih odločitev od države (t.im. neokorporativizem). V teh primer torej demokracija bodisi ostaja zgolj zapisana politična obljuba bodisi ne seže dlje od svojih formalnih vidikov ali pa je objekt zlorabe. Vsebina ravnanj in odločitev je tista, ki formalno deklarirano demokracijo naredi za pristno demokratično.

Ustavna demokracija je zato vselej odvisna od ljudi, ki v njej živijo in ki jo živijo, od njihovih značajev, vrednot, njihove kulture, nenazadnje poštenja, morale, etike in vesti. Predvsem pa je odvisna od tistih posameznikov in skupin, ki sestavljajo demokratično elito z vzvodi in mehanizmi oblasti in odločevalske moči v svojih rokah. Njenim negativnim značilnostim in napakam ljudje morda ne bi smeli pripisovati značaja nujnosti in neizogibnosti, je pa pri njej nujno in neizogibno, da odraža značilnosti ljudi, ki se gredo demokracijo.

Temeljne normativne vrednote sodobne ustavne demokracije

Slovenski model ustavne demokracije je demokracija temeljnih človekovih in ustavnih pravic in svoboščin in temeljnih ustavnih načel. Da bi jo razumeli ni dovolj le razmišljati. Treba je znati in se truditi MISLITI (ker oboje ni eno in isto). Mišljenje je utemeljeno na znanju, dobri obveščenosti in intelektu – splošnemu in čustvenemu. Na empatiji, solidarnosti, misli in skrbi za druge ljudi, za Drugega. Navsezadnje na spoštovanju. Pogoj zanj je spoštovanje samega sebe. Kar je spet nekaj povsem drugega, kot samoljubje. Kot je »visokomiselnost« nekaj povsem drugega kot »nečimrnost« in nasprotje malodušnosti (že po Aristotelu).

Predvsem pa z ustavno demokracijo, kjer sta in morata biti SVOBODA in DOSTOJANSTVO slehernika temeljni zavezi, vrednoti, cilja… ni združljiva s kakršnokoli obliko nasilja: fizičnega, psihičnega ali/in sistemskega. In sistemskega! Ta zadnja oblika nasilja nad ljudmi (ki jo npr. prof. Žižek tako pogosto izpostavlja) je najpogostejša, najmanj opazna, skrita, pritlehna, implicitna in prepogosto neopažena. In upiranje sistemskemu nasilju je najtežje, najbolj naporno, prepogosto najbolj surovo, najbolj tvegano in najbolj nevarno početje – za posameznika.

Predvsem pa je optimalna kakovost socialne ustavne demokracije temeljnih pravic in svoboščin odvisna od tega (od česar ne odstopam), da v njej NOBEN POSAMEZNIK NE ŽIVI V REVŠČINI!

In ljudje imajo v takšni demokraciji tudi temeljno človekovo PRAVICO DO ZAŠČITE PRED STRAHOM!

Vse to nam že predolgo časa kot naciji ne gre dovolj dobro od rok. Zdi se, da nam gre celo vse slabše. In to je razlog za veliko zaskrbljenost.

Post scriptum.

Na namigovanja, trditve in zatrjevanja, »da sem«, pa tudi na vprašanja »če sem« v petinštiredesetih letih svojega življenja, študija, poklicnega dela in nastopanja v javnosti nekoč ali kadarkoli, enkrat ali večkrat, kjerkoli in pred komerkoli, s tem ali onim namenom, tako ali drugače, posneto ali zapisano, po ustnem izročilu ali glede na video material, »resno«, »premišljeno«, »neposredno« in »dobesedno«… »POZIVAL« k aktivnostim, kot so »linč, udar, revolucija, metanje politikov skozi okna in vrata na cesto« in podobnim rečem, ne bom več odgovarjal. In ne bom več pojasnjeval. Tudi branil sem ne bom, še manj zagovarjal. Ne bo prvič, ne bo niti šele desetič ... Govorim, komuniciram in »uprizarjam se« s svojim dosedanjim delom. Javno dostopnim in preverljivim. Vpogled v moje dosedanje strokovno, poklicno in javno delo je na voljo, je javno dostopen. S tem tudi vpogled v pretežni del moje zasebnosti, ker jasne ločnice med zasebnostjo in delom ne postavljam. Oziroma, v svoji zasebnosti pretežno »delam.« Dal sem ga ljudem in domovini. Pretežno kot pro bono delo. Delam tudi, ko vozim kolo ali tečem. Ker tudi takrat običajno razmišljam in mislim. Manj mislim, ko igram tenis. Takrat večino časa razmišljam - o točkah in o jezi nad posameznimi udarci, ko mi ne uspejo. Posebej, če žogico zadanem z robom loparja.

Prepričani ljudje bodo ostali prepričani, v to ali ono. Vselej je tako. Zato se že prepričanih ne prepričuje. Prepričevanje praviloma utrjuje že obstoječa prepričanja. Da je tako, pojasnjuje psihološka literatura. Tisti, ki so odločeni, da bodo na ta ali podoben način »nagajivi, zafrkljivi, spotakljivi, zlonamerni, nesramni«…ipd., bodo najverjetneje ostali takšni. Z njimi se ne bom ukvarjal. Tudi do sedaj se nisem. Odgovarjati na take reči mi tudi »ni treba.« Počel bom tisto, kar pa »mi je treba« početi. In tudi tega mi »ni treba« javno pojasnjevati. Nikomur.

In ne bom aktivno vstopil v »dnevno (strankarsko) politiko«. Četudi več ljudi, ki v njej aktivno delujejo, zelo spoštujem in cenim – kot Ljudi, posameznike pa kot Človeka.

Če se bom udeležil – tajnega - referendumskega glasovanja, bom znal in upal avtonomno, brez podrejenosti moje svobodne volje »ukazom ali navodilom«, brez predhodnega dogovora, mešetarjenja, pragmatičnega preračunavanja o koristoljubju, obkrožiti ZA ali PROTI. In če se bom udeležil volitev, ki so PRAVICA, nikakor pa ne DOLŽNOST, bom obkrožil zaporedno številko stranke ali liste, ki ji bom namenil in zaupal svoj glas. Sicer bom tisto nedeljo počel kaj koristnejšega, kot oddal prazno ali neveljavno glasovnico – ker za časa svojega življenja najverjetneje ne bom dočakal uzakonjene možnosti glasovanja »za nobeno od ponujenih možnosti« (o tem se tudi že pisal). In ker nikoli ne bom poslanec v parlamentu, mi nikoli ne bo treba izpolniti DOLŽNOSTI (ker gre po mojem mišljenju v tem primeru za dolžnost, pa naj bo zapisana ali ne), ki je hkrati zadeva »zaupanja« in »privilegija odgovornosti za odločanje«, podeljenega od vseh volivk in volivcev, da se predstavnik ali predstavnica »vsega ljudstva« opredeli ZA ali PROTI. In ne bo mi treba ostati doma, se odločiti, da ne prestavim medicinskega posega ali se dogovoriti za srečanje z nekom, da bi se izognil takšni opredelitvi.

Sapienti sat.   


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.