c S
Juridični monstrumizem ali Zakaj so vrata mariborske sodnije še vedno odklenjena?
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem andraz.tersek@upr.si
02.08.2019

Sokratova obsodba pred poroto – sodiščem je bila literarno označena za »juridični monstrum.« Bila je očitno nepravična, pomenila je zanikanje tistega, kar danes označujemo kot temeljne človekove pravice do svobode vesti, verske svobode in svobode izražanja, hkrati pa ni bila utemeljena ne z legitimno zakonitostjo, ne s prepričljivimi dokazi. Določena je bila s čustvenim doživljanjem osebnosti in početij Sokrata pri njegovih juridičnih krvnikih, ki mu niso bili osebno naklonjeni.

Slovensko sodstvo danes deluje drugače. A le malo drugače; sodni postopki, ki se končajo z juridičnimi monstrumi, k sreči ne vodijo do usmrtitev. Četudi lahko pomenijo osebni linč in politični atentat. So se zgodili in se še dogajajo – takšni sodni postopki. Mariborska sodnija pri tem, vsaj tako se močno zdi, prednjači. O tem sva že, tvegano in ne povsem brez osebne škode, predvsem pa brez dolžnega odziva stroke, ceha in politike, pisala s kolegom prof. dr. Toplakom. A to je manj pomembno. Po zadnjih lokalnih volitvah sem naslovil, pred tem že večkrat naslovljeni, problem videza nepristranskosti mariborske sodnije. Komentiral sem obisk sodnika, ki je sodil v sodnih postopkih zoper drugo uvrščenega na županskih volitvah, g. Kanglerja, v štabu zmagovalca volitev, da mu osebno in javno čestita. Ni mi znano, ali sta se ob to kakorkoli obregnila vodstvo sodišča in Sodni svet. Zadeva še zdaleč ni nepomembna.

Še veliko pomembnejše pa je, da je problem nevzdržne sodne politike in »mrež«, osebnih vezi, povezav in odnosov znotraj sodišča (način, kako sodišča delujejo, kako sodniki in sodnice odločajo, kako se o odločanju pogovarjajo in dogovarjajo, kakšne sodbe sprejemajo, kako pristranski in odvisni, neobjektivni, zato tudi osupljivo nestrokovni so, kateri in točno določeni sodniki so določeni za sojenje točno določenim strankam, kolikokrat in kako močno kršijo ustavne pravice – tudi grobo in očitno, kako se o izidu sojenja dogovorijo še pred njegovim začetkom ipd.) naslovilo celo Ustavno sodišče. Pri tem ni skrivalo, da ima v mislih predvsem določeno sodnijo. In še vedno se ni nič zgodilo. Prav nič od tistega, kar bi se moralo takoj in nujno zgoditi. Odločno, pogumno, odgovorno, radikalno.

A sploh ne gre samo za problem sodnic in sodnikov, ki sodijo na določenih sodiščih. Medijsko poročanje o sodnih zadevah, ki vključujejo javno prepoznavne osebe, predvsem javne funkcionarje kot politike, že vrsto let odraža jasno in nedvoumno dejstvo, da točno določeni tožilci, zlasti pa točno določene tožilke, začenjajo, vodijo in ponavljajo sodne pregone zoper točno določene osebe. In da to počnejo, da vztrajajo pri nadaljevanju tega početja, četudi so pri tem docela neuspešni/e; ker so ti postopki ustavljeni, zastarajo, se končajo z oprostilno sodbo, nadrejeno sodišče obsodilno sodbo razveljavi ipd. O tem, da ti predstavniki in predstavnice tožilskega poklica zaradi tega ne občutijo zadrege, še manj pa sramu, se javnost lahko prepriča vselej, ko z jezikovno surovostjo, brezbrižnostjo do odsotnosti argumentov, pokeraško brezizraznostjo in poklicno hladnostjo odgovarjajo na vprašanja novinark in novinarjev o tem, zakaj to počnejo, zakaj bodo to še počeli in kako dolgo bodo to še počeli. In nič se – jim (poklicno) – ne zgodi. Takšno delo se jim dovoljuje. Se jih pri tem celo vzpodbuja?

Zato sem skoraj prepričan, da se tudi tokrat ne bo nič zgodilo. Četudi se je celo Vrhovno sodišče (odgovorno in pogumno) odločilo nasloviti problem juridičnega monstrumizma (moja nedomislica) mariborske sodnije, ko gre za sodne postopke zoper nekdanjega župana Franca Kanglerja. V zahtevi za spremembo krajevne pristojnosti sta bila z odvetnikom jasna in prepričljiva, enako pa velja za odločitev VS o njuni zahtevi:

»Po presoji Vrhovnega sodišča bi lahko okoliščine, ki jih zatrjuje obdolženec in so razvidne tudi iz podatkov spisa, vplivale na videz nepristranskosti v novem sojenju pred Okrajnim sodiščem v Mariboru. Takšen zaključek v prvi vrsti sloni na upoštevanju pomembnosti mesta, ki ga zaseda pravica do nepristranskega sodišča v hierarhiji ustavnih vrednot. Pomen, ki ga ima ta pravica nasploh ter posebej za obdolženca, narekuje, da se odstrani vsakršna okoliščina, ki bi lahko krnila videz nepristranskost sodišča. Nadalje je treba upoštevati, da je v obravnavani zadevi pred sodišči s sedežem v Mariboru zoper obdolženca potekalo veliko število kazenskih postopkov, ki so bili v pretežni meri povezani z njegovim položajem, omenjeni postopki pa so bili deležni velike pozornosti javnosti. Velik del kazenskih postopkov je bil zaključen bodisi z oprostilnimi, bodisi z zavrnilni sodbami, obsodilne pravnomočne sodbe zoper obdolženca pa so bile razveljavljane šele z odločbami Vrhovnega sodišča in vrnjene v novo sojenje.

Pravo je sicer izrazito racionalna veda, zato nobena odločitev ne more biti odvisna od občutkov oziroma subjektivnih prepričanj. Vendar pa ima ravno pri ugotavljanju morebitne (ne)pristranskosti sodišča tudi videz določeno težo, čeprav ne sme biti odločilen sam po sebi, ga je potrebno presojati ob upoštevanju dejanske situacije. Ravno v obravnavani zadevi je opisana dejanska situacija, povezana z obdolženčevimi številnimi kazenskimi postopki, ki izvirajo iz opravljanja županske funkcije, takšne narave, da bi lahko tako pri obdolžencu, kot tudi pri razumni javnosti vplivala na zaupanje, ki ga mora z vidika videza nepristranskosti uživati sodišče. Pri čemer ni mogoče mimo dejstva, da se je večina postopkov zoper njega končala z zavrnilnimi ali oprostilnimi sodbami, ter dejstva, da je v obsodilnih sodbah (tudi v tem postopku), kot je bilo že pojasnjeno, obdolženec uspel šele z izrednim pravnim sredstvom.

Iz obdolženčevih navedb je mogoče razbrati, da očita sodišču niz kršitev njegovih ustavnih pravic vsem sodiščem s sedežem v Mariboru, vključno z višjim sodiščem. Hkrati je iz njegovih obsežnih trditev razvidno, da vsa navedena sodišča dojema medsebojno prepleteno, ker naj bi bila celovito gledano odgovorna za kršitve zakona in določb postopka. Glede na takšne navedbe je treba presoditi, ali so izpostavljeni očitki takšne narave, da bi lahko ustvarili upravičen dvom v nepristranskost morebitnega odločanja pred Višjim sodiščem v Mariboru. V predmetnem zadevi kazenski postopek poteka šele pred sodiščem prve stopnje, zato ni mogoče že kar vnaprej dvomiti v nepristransko odločanje pred sodiščem druge stopnje. V tej fazi postopka je torej relevanten le videz nepristranskosti Višjega sodišča v Mariboru, kot neposredno višjega sodišča po prvem odstavku 35. člena ZKP, pri morebitnem odločanju o predlogu za prenos pristojnosti.

Pri ugotavljanju, ali utegne biti okrnjen videz nepristranskosti Višjega sodišča v Mariboru ni mogoče spregledati, da je v predmetni zadevi že odločalo o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je glede določenih pritožbenih očitkov o kršitvah določb postopka, vključno z uveljavljano kršitvijo pravice do obrambe, večkrat zavzelo za obdolženca neugodna stališča. Hkrati se je večina v pritožbi uveljavljenih kršitev pozneje izkazala kot utemeljena. Glede na obdolženčevo dojemanje vseh sodišč s sedežem v Mariboru, bi tudi takšna neutemeljena zavrnitev pritožbenih očitkov z njegovega vidika lahko vzbujala določeno mero dvoma v videz nepristranskosti odločanja pred Višjim sodiščem v Mariboru. Nenazadnje pa na razumevanje obdolženca o (ne)pristranskosti sodnikov omenjenega sodišča lahko vplivajo tudi zgoraj navedene okoliščine, povezane z obdolženčevim županskim delovanjem, veliko pozornostjo javnosti ter izidi številnih kazenskih postopkov zoper njega. Omenjene okoliščine se sicer v osnovi nanašajo na sodišče prve stopnje, vendar pa so v predmetni zadevi take narave, da bi zaradi poudarjene vpetosti v lokalno okolje lahko krnile tudi videz nepristranskosti drugostopenjskega sodišča.

Glede na navedeno, je v obravnavani zadevi po presoji Vrhovnega sodišča podan tehtni razlog za prenos pristojnosti v smislu prvega odstavka 35. člena ZKP, zato je za odločanje o kazenski zadevi določilo stvarno pristojno sodišče z območja drugega pritožbenega sodišča, in sicer Okrajno sodišče v Novem mestu.« 

Ugotovitev in odločitev Vrhovnega sodišča, da je že kršitev videza nepristranskosti točno določenih sodišč na točno določenem področju in glede sodnih postopkov, ki zadevajo točno določenega posameznika, tako očitna, da ta sodišča temu posamezniku ne smejo več soditi, je med najhujšimi instančnimi kritikami (ali nemara tudi je najhujša instančna kritika), ki lahko doletijo katerokoli sodišče. Za pravno državo pa pomeni pravo juridično grozljivko.

Se tudi tokrat ne bo prav nič zgodilo?