c S
Pravna abeceda: le kako so ustavnosodna pojasnila o konceptu “nepristranskosti” še vedno potrebna?
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem ustavnik@andraz-tersek.si
12.04.2019 Ustavno sodišče je v sodbi št. Up-1094/18 ponovno, kot že tolikokrat pred tem, obravnavalo koncept »nepristranskosti« in primarnosti njegovega sestavnega dela: »videza nepristranskosti.« Razveljavilo je, ponovno, sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 15/2018. Razlog? »S tem, ko je sodišče očitno protispisno ocenilo tožbene navedbe o nepristranskosti članic Sodnega sveta za pavšalne, je kršilo prepoved samovoljnega in arbitrarnega odločanja.«

Evidenčni stavek sodbe US je učbeniška ponovitev pravno-abecednega pojasnila: »Sestavni del uresničevanja pravice do poštenega postopka je tudi nepristransko odločanje tudi pri organih, ki odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih in niso sodišča. Zahteve ustavnega procesnega jamstva nepristranskega sojenja, ki izhajajo iz ustavnosodne presoje prvega odstavka 23. člena Ustave in ki se sicer nanašajo na sodišča, so lahko vodilo za zagotavljanje jamstva nepristranskega odločanja za poštenost kateregakoli postopka, v katerem se odloča o pravicah, dolžnostih ali pravnih koristih. Organ, ki odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih, mora biti odločati v taki sestavi, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti.«

S kolegi, univerzitetnimi učitelji prava, pogosto naslavljamo to temo. Tudi s precejšnjim, a nedvomno in izrazito dobrovernim čudenjem, da je to temo še vedno treba naslavljati v akademski sferi, znotraj pravne stroke in pred javnostjo. Pred časom se mi je, na primer, zdelo prav popisati primer sodniške pristranskosti na delovnem in socialnem sodišču (Dnevnik, 30.1.2016). Med drugim sem zapisal: »Za sodniško delo ni pomembnejšega načela od nepristranskosti. Sojenje v kateremkoli pravnem sporu je že po teoriji in v samem izhodišču lahko pošteno samo pod pogojem, da je sodni postopek od prvega do zadnjega dejanja pod nadzorom sodnice, sodnika ali sodnega senata, ki s svojimi ravnanji ne daje nikakršnih razumnih ali stvarno utemeljenih razlogov za dvom v nepristranskost sodišča. Nikakršnih razlogov na strani sodišča ne sme biti za to, da bi razumen človek lahko kakorkoli podvomil v nepristranskost oseb, ki sodijo. In ne samo, da ne sme biti nikakršnih razlogov za dvom razumnega človeka kot stranke v postopku, ali bo sodišče svoje delo dejansko, resnično opravilo nepristransko. Sodnice, sodniki in sodišča ne smejo početi ali storiti ničesar takšnega, kar bi lahko prispevalo že k samemu videzu, da so ali da bi lahko bili pri sojenju pristranski. Pravnoteoretična, pravnofilozofska, moralna, etična in ustavna zahteva, da morajo biti sodišča pri sojenju nepristranska, se ne začne s skrbno oceno, ali je katerakoli sodnica/katerikoli sodnik dejansko in resnično odločal/a nepristransko, ampak že s skrbno oceno, ali so osebe, ki so prevzele sodniško funkcijo, med sojenjem, pred sojenjem, po sojenju, na sodišču ali izven sodišča storile ali počnejo nekaj, kar ustvarja videz, da niso ali ne morejo biti nepristranske pri sojenju v konkretnem primeru ali na splošno v kateremkoli primeru, ko sodijo

Zadnji primer spornega sodniškega ravnanja z vidika videza nepristranskosti, do katerega sem se opredelil, je zadeval povolilno ravnanje enega od sodnikov v Mariboru. Sodnik, ki je sodil v sodnih postopkih zoper drugo uvrščenega kandidata na volitvah za župana je na večer po koncu volitev obiskal zmagovalca volitev v volilnem štabu in mu javno čestital. O tem sem zapisal: »Tudi sodniki in sodnice imajo pravico, da se svobodno izražajo o zadevah splošnega pomena. To velja tudi pri njihovih javnih podporah kandidatom in strankam na volitvah. Zaradi funkcije pa pri tem prevzemajo tveganje, kako bo javnost, tista splošna in tista v vlogi strank pred sodišči, videla in razumela obseg in način takšnih javnih ravnanj. Ker so po ustavi sodniki zavezani k objektivnosti in nepristranskosti pri sojenju, morajo še posebej paziti, da pri ljudeh in pri strankah ustvarjajo in ohranjajo tudi videz nepristranskosti. Če storijo korak predaleč, pač ne smejo soditi v morebitnem kasnejšem sodnem postopku kandidata, ki so ga podprli, če do tega pride. Paziti morajo tudi na videz nepristranskosti pri preteklih sodnih postopkih, če so ti zadevali kandidata, ki je v volilni tekmi izgubil proti kandidatu, ki ga javno podprejo. Javnost si sme dovoliti, da v takem primeru razmisli o razlogih za dvom v sodnika, avtonomno sodstvo pa seveda tudi lahko o tem interno razpravlja in presoja" (Požareport, 6.12.2018).

Z vprašanjem nepristranskega in objektivnega sojenja, s tem pa pravičnega in poštenega sojenja, je tesno povezano vprašanje kakovosti in izčrpnosti sodniških obrazložitev; argumentirane opredelitve do vseh pomembnih navedb strank, do vseh pomembnih dejstev in vseh pomembnih okoliščin. To vprašanje, obsežno obravnavano v pravoslovni literaturi, je tema številnih odločitev slovenskega vrhovnega in ustavnega sodišča. Ustavnopravno izhodišče tega koncepta sintetizira naslednji ustavnosodni sklep (eden izmed številnih): »Zahteve po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji pravnih stališč Ustavno sodišče v svojih odločbah pogosto poudarja. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve. Sodiščem obveznost, da navedejo razloge za svojo odločitev, nalaga tudi 6. člen EKČP in jo v svojih odločitvah poudarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), obseg te obveznosti pa je odvisen od narave odločitve in okoliščin posameznega primera« (Up-147/09).

V najtesnejši zvezi s konceptom kakovostne in celovite sodne obrazložitve je pravica do izjave. Gre za večplastni koncept, o katerem pravno učenje pravic, da pomeni temeljno pravico, ki izvira iz 22. člena Ustave. Ta pravica je lahko kršena tudi v primeru, če sodišče prve stopnje brez ustreznega materialnega procesnega vodstva po 285. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) postopek vodi tako, da se je stranka upravičeno zanesla na to, da neprerekano dejstvo ni sporno in da ji ga zato ni treba dokazovati, sodišče pa nato šele v sodbi izreče, da je tudi neprerekana dejstva treba šteti za sporna (npr. odločitve US št. Up-312/03, Up-781/04, Up-954/05). Oziroma, »ena od temeljnih pravic, ki izvirajo iz 22. člena Ustave, je pravica do izjave. Za zagotovitev kontradiktornega postopka je bistveno, da ima vsaka stranka možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki. Vsaka stranka mora imeti možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev. Bistvo pravice do izjave je v zagotovitvi možnosti stranke, da lahko vpliva na tek in rezultat postopka, ki zadeva njene pravice. Ta pravica sodišču preprečuje, da bi svojo odločitev oprlo na dejstvo, o katerem se stranka v postopku ni imela možnosti izjaviti. Da stranka lahko izkoristi to pravico, mora biti seznanjena s tem, katera dejstva bo sodišče štelo kot pravno odločilna za odločitev v zadevi. Če sodišče oceni, da stranka ni navedla vseh pravno odločilnih dejstev, oziroma ni ponudila ustreznih dokazov zanje, je dolžno stranko na to opozoriti. Obveznost sodišča, da strankam omogoči spoznanje, katera dejstva so sploh pravno relevantna v sporu, neposredno izhaja tudi iz določbe 285. člena Zakona o pravdnem postopku. Ta zakonska določba predsedniku senata nalaga dolžnost, da s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način poskrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in da se dajo vsa potrebna pojasnila za ugotovitev spornega dejanskega stanja in spornega pravnega razmerja, ki sta pomembna za odločbo« (Up-312/03).

Pred leti sem na željo dveh strank v dveh različnih sodnih postopkih poskusil nagovoriti sodišče v imenu strank (v enem o pravilnem razumevanju člena v zakonu, v drugem o dometu ene od ustavnih pravic). Ti sta s to željo na glavni obravnavi naslovili predsednici senata in se pri tem sklicevali na pravico do izjave in na svobodo izražanja. V obeh primerih senat ni ugodil želji strank. Ustni odziv je bil v obeh primerih v temelju enak: »Sodišču se to ne zdi potrebno. Tudi sicer pa gospod ni odvetnik in nima pravosodnega izpita

Ob prebiranju ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča v nekem nadvse zanimivem sodnem primeru se mi je utrdilo prepričanje, da je sodniških napak glede videza nepristranskosti, nosilnih argumentov v obrazložitvah in pravice do izjave še vedno in presenetljivo preveč. In dobroverno pomislim na možne razloge.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.