c S
Butalski vzdržljivostni maraton javne uprave, ne vemo več katero nadaljevanje
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem ustavnik@andraz-tersek.si
21.07.2017 Zapisal sem že, da bi Fran Milčinski morda opustil pisanje knjige Butalci, ali pa se premislil ob ponujeni možnosti za spisanje njenega nadaljevanja, če bi dan za dnem, leta in leta, ki se vlečejo v desetletja in se marsikomu danes že zdijo kot stoletje dolga, zrl, izkušal, poskušal, poslušal in trpel včasih tako brutalno neverjetno neumno delovanje organov, uradov in služb javne uprave – administrativno upravne oblasti.

Morda si lahko le človek z res bujno in barvito domišljijo, izstopajoče talentiran za družbeno-socialno satiro, dan za dnem izmišlja prikaze in uprizoritve človeške neumnosti in zaradi človeške neumnosti človeka poneumljajoče pravne prakse, tega praktičnega cefranja kapacitet človeškega uma, zelo ali povsem podobne tistim, ki jih uspe v nekaj urah in vsak dan ustvariti javna uprava. Knjigo o tem, skoraj o točno tem, sem začel, dokončal, izdal, jo razširil, pa ponovno izdal … A mi za novo, tretje nadaljevanje manjka nekaj resnobno osredotočene tipkarske volje - četudi je mogoče iz oceana vsakodnevnih primerov upravnega butalizma na slepo in neprekinjeno, hitro zajemati tisto, do česar noben človek v nobenem trenutku življenja ne bi mogel in smel biti ravnodušen, kaj šele, da bi bil na to ponosen.

Četudi je treba o tej temi ves čas javno pisati in govoriti, kritično in odločno, včasih tudi glasno in jezno, na robu kričanja z najboljšimi nameni, si je verjetno dovoljeno včasih od tega tudi malo odpočiti. A ker se je nedavno v parlamentu in javnosti toliko govorilo o novi zakonski ureditvi registracije novih, starejših in starih motorjev in motornih koles, ali koles z motorjem, da se je govorjenja o tem zdelo preveč…, se mi zdi primerno kolumnistično arhivirati tisti butalizem, pred katerim so nekateri – celo v parlamentu - upravičeno svarili, drugi pa svarila vehementno in samopašno prezrli. Zgodba, ki mi jo je zaupal zaupanja vreden pravniški kolega, naj bi potekala takole.

Dogajalo se je v delavnici in pisarni za tehnične preglede vozil. Kolegov prijatelj ima star moped, legendarni Tomos Laura (pa opevajo, da »Laure ni več … «), z dirkaško divjaškimi zmogljivostmi do 25 km/h. Orjak je letnik 1969. Kupljen je bil, seveda prav tam, preko prodajne spletne strani Bolha. Spoštljiv do spremembe v zakonu in iz zakonodajalčeve življenjske modrosti rojenega odraza prisiljujoče sistemske nujnosti, da je tudi tega orjaka treba registrirati, je telefonsko poizvedel o postopku pridobitve formalnega lastništva - tako star moped seveda ne uživa več privilegija uradnih papirjev. Razveselil ga je dvovrstični odgovor primerno razpoložene uslužbenke, da to sploh ni problem, kajti za pridobitev lastništva, kot pogoja za kasnejšo registracijo, - rimskopravno - potrebuje le dve priči.

Briljantno. Loti se podjetja in uspešno organizira srečanje z dvema starima prijateljema, ki jima pojasni svoj legalni vzgib in brez čustvenega izsiljevanja doseže njuno privolitev v "pričanje." Še isto popoldne se za fiskalni in bančni sistem nesuverene države nenevarna »trojka«, z dobrim razpoloženjem in še dovolj skromnimi pričakovanji, nesramežljivo prismeje v uradne prostore z morskim imenom. A postopek ne steče. Dolge minute se vlečejo že pri pregledu motorja in njegovem uradnem popisu in opisu: gospod, ki je zverino tehnično pregledoval, ni zmogel, ali ni upal, zagotovo pa ni uspel razvozlati enigme, ali je moped rumen ali oranžen. Vidno nejevoljen je podlegel sili predvsem svoje naveličanosti in je oblastno odločil, da vidi temno rumeno. Po prepričevanju je oblastno privolil v uradno potrditev poenostavitve na skupnem imenovalcu, da se sme od tistega trenutka dalje govoriti in pisati o »rumenem mopedu«. Podatke spretno in izkušeno vnese v sistem, manj nasmejana trojka pa zasede belo pobarvano pisarno.

Tam je zaposlena gospa za urejanje "papirnih zadev." Dovolj prijazno vpraša, »kdo je zdaj na vrsti« in polnoletni moški, ki mu srce bije v želji lastiti si in privijati Lauro, pristopi k okencu, ne da bi se upognil v hrbtu. Za to mu kasneje čestitamo tudi drugi. Z nekaj pravniških potez obrazloži zadevo in argumentira željo. Takole mi tedaj navzoči pravniški kolega predstavi dialog:

Dama (v nadaljevanju: D): "Kateri letnik je moped?"

Moški (v nadaljevanju: M): "1969."

D: "Vi pa ste?"

M: "1958."

Pet navzočih v prostoru, se zareži, dvema stečejo solze. Prepričani so, da ga dama sprašuje po imenu in priimku. Dama jih prerešeta s pogledom: »Kaj se pa režite?« Interesno povezana skupina brez dogovorjenega vodje molči. Dvema solze tečejo še bolj, niso pa krokodilje.

D. pogleda proti pravniškemu kolegu: "Pa vi?"

On: "Kaj jaz? Kdo sem?"

D: «Ne!« Zdaj je zakričala. »Kateri letnik ste?«

On, v smehu in s potnim listom v roki - uradnim dokumentom: "Sem misli, da me boste vprašali po imenu in priimku.«

D.: »Ne. No?«

On: »1961."

D. pogleda proti drugemu kolegu, z načrtovanim statusom priče v postopku: "Pa vi?"

Klikerji mu delajo, ne zmede se, odgovori hitro in pravilno: "1959."

D: "Samo malo...," in gre v drugi prostor. Vidijo in slišijo, da je očitno šla po informacije, ker telefonira. Vrne se.

D: "Gospod, vi niste dovolj stari, da bi bili lastnik." In v isti sapi: " ... Priče pa morajo biti 15 let starejše od lastnika!"

Izrazi trojke so nemudoma razgaljeni do otrplosti. Druge tri osebe v prostoru prenehajo s klepetanjem. Pes, po zakonu stvar, z znanim lastnikom, tehnično nepregledan in malo prevelik za žensko torbico, menda dvigne brado in levo uho. Trojka, kot bi govorila tudi v pasjem imenu, razpre oči, našobi ustnice, premakne ramena, obrne dlani in izboči hrbet: "Kaaaj?!"

Pravniški kolega, v smehu, na robu solz: "Gospa, ali lahko to počasi še enkrat ponovite?"

D.: "Očitno si niste prebrali zakona. Tisti, ki si želi pridobiti lastninsko pravico nad vozilom, ki nima "papirjev," mora biti 18 let starejši od vozila, priči morata biti 15 let starejši od njega."

P.: »Vi se sploh ne zafrkavate?«

D.: »Kaj? Bom preslišala. Saj ni tak problem, pripeljite kakšnega starega gospoda, pa bomo na njega pisali motor, potem pa se samo naredi prepis."

Pravniški kolega, solzno: »Kakoo?« 

Nelastnik Laure se ne smeji, k sreči tudi ne zajoče. Pes vzdržuje pozornost. Nepovezano navzoči še vedno ne klepetajo. Dama obvladuje prostor. Njega sodelavka se očitno pretvarja, da razmišljujoče tipka in da naj bi bilo tisto, kar naj bi tipkala, zelo pomembno.

Pravniški kolega zaznamuje dogajanje z bistroumnostjo, a je ne opiše z izbočenimi prsmi: »V tem primeru mora biti P. star 66 let. Midva kot priči pa 81 let! A se vi … « Ni se zares ugriznil v jezik, a tako bi se zapisalo v leposlovje.

Pes je odnehal prvi. Interesno neorganizirani prisotni so kasneje domačim morda razkrili, da so se malo ustrašili. Ni jasno, koga ali česa točno.

Sledila je konstruktivna ad hoc razprava v čakalnici.

»A naj grem v dom upokojencev po enega ateja ali kak....? … Ja pa dej enga z ulce, tmle p'ruga… Glede na moško umrljivost 81 letnika že težko najdeš, torej morata biti kakšni dve omiki za priči… Pa čaki pa ti se zajebavajo… Keri kreteni so to pisali … Pa ne boste tko razlagal zakona … A sm sm zdej pršu da me bojo jebal … » Podobno, večkrat.

Pravniški kolega je skiciral segment pravne države na virtualni barski prtiček. »Na primer, na sejmu starodobnikov želim kupiti vozilo, oldtimer, starodobnik, recimo predvojni motor Sachs Wanderer, legenda, letnik 1930, ki pa po 87 letih nima več dokumentov. Jaz, kot bodoči lastnik, bi torej moral biti star 105 let. Moji priči pa 120 let. Pa dajte mi povedat, kateri idiot v parlamentu si je to sploh izmislil in kateri idioti so to izglasovali in potrdili?!«

Tistega dne so intelektualno premagani, v argumentativni predaji, odločevalsko nemočni in razočarani zapustili kraj dogajanja. Moški, ki si ni prilastil Laure in ni v tem oziru prav ničesar uredil, pa je plačal 18 EUR: ker so mu moped tehnično pregledali in ga vnesli v "sistem."

Popoldne je, okrepljeno s prisotnostjo dodatnega poslušalca in dveh, ki sta imela nekaj za povedati, minil s prevpraševanjem drugih nebuloz novih »sistemskih« zakonov - v našem, strinjali smo se glede tega, Bananastanu. Za prigodo z mopedom se je na drugo mesto zavihtela logika po zakonu o prepovedi kajenja v avtomobilih v prisotnosti mladoletnih oseb. Postavljeno je bilo vprašanje. Oče in sin pubertetnik se peljeta v avtu. Sin je star 17 let. Oče ne kadi, mulc pa je začel kaditi in si je v avtu med vožnjo prižgal cigareto. In?!

Bronasti pa je bil tistega večera primer prepovedi prodaje plastičnih vrečk. Na blagajnah v trgovinah, npr. pri najboljšem hrvaškem sosedu, kupcem ne smejo več dajati brezplačnih plastičnih vrečk - zaradi novega predloga zakona. Med tem pa na sosednji avtomatski blagajni, kjer ni prodajalk in izdelke kupci skenirajo sami, ti »morajo« kupljen izdelek postaviti v plastično vrečko na odlagalni polici - kot to veleva ženski glas iz aparata. In?!

Jah, tretji del knjige je verjeten.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.