c S
ESČP naj bi kmalu odločilo, da obvezno cepljenje, kot je urejeno tudi v Sloveniji, pomeni kršitev človekovih pravic
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem ustavnik@andraz-tersek.si
10.07.2020

“Zakon o nalezljivih boleznih je v neskladju z Ustavo, ker ne ureja postopka in pravic prizadetih v zvezi z ugotavljanjem obstoja upravičenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja in ker ne ureja odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo zaradi obveznega cepljenja utrpi posameznik. Državni zbor mora neskladnost iz prejšnje točke izreka odpraviti v enem letu od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.” (Odločba US št. U-I-127/01, leto 2004!)

Kadar pišem na temo obveznega cepljenja predvsem dobroverno apeliram na prizanesljiv odnos do ljudi, zlasti staršev malih otrok, ki jih skrbijo stranske posledice cepljenja in dvomijo v njegovo kategorično neoporečnost. Vljudno svarim pred diskriminacijo, stigmatizacijo in socialno izolacijo teh ljudi in teh staršev, posebej pa otrok.

Pisal sem že o tem, da je izhodišče za pravno urejanje tega vprašanja postavilo ustavno sodišče že daljnega leta 2004 (odločba št. U-I-127/01). Obvezno cepljenje kot takšno, samo po sebi, ni ovrednotilo kot prekomeren ukrep v ustavne pravice posameznika. Je pa ob tem ustavno sodišče predvsem izrecno poudarilo, da je treba ljudem, ki zavračajo cepljenje sebe ali svojih otrok, omogočiti učinkovite pravne postopke za medicinsko presojo o tem ali morda le obstajajo utemeljeni razlogi za odklonitev cepljenja pri določenem posamezniku. In da mora država zakonsko urediti vprašanje odškodninske odgovornosti države, ki jo zaradi cepljenja utrpi posameznik. Ti postopki morajo biti sistemsko urejeni in učinkoviti. Omogočati morajo učinkovito, objektivno in nepristransko preventivno oceno stanja pred cepljenjem in hkrati zagotoviti učinkovito pravno možnost za terjanje odškodnine, če cepljeni posameznik utrpi škodo na zdravju zaradi dokazljive vzročne povezave med nastalo škodo in cepljenjem.

Ponovim naj tezo, da svet po koncu pandemije koronavirusa COVID-19 ne bo več isti. Evropska in svetovna, ne le slovenska javnost ob tem vznemirjeno spremlja informacije o razvoju cepiva za to bolezen. Večinski del javnosti ga (kot se zdi) pričakuje z optimizmom, pomemben del javnosti pa s strahom, negotovostjo in nezaupanjem. Tega dela javnosti ne gre naslavljati zbadljivo, žaljivo, posmehljivo ali celo obsojajoče. A to se prepogosto počne.

Napovedi, v nekaterih državah članicah EU pa že uvedba izvajanja z zakonom določenega (legaliziranega) nadzora nad zasebnostjo in svobodo gibanja posameznikov me skrbijo. Posebej, če se ob tem vlade sklicujejo na medicinske razloge in na razloge splošne varnosti. Zato sem pred časom zapisal, da me skrbi morebitni začetek razvrščanja ljudi v različne skupine glede na ocenjeno »stopnjo tveganja«, pripisano posamezniku zaradi njegovih predhodnih bolezni, kroničnih obolenj, pozitivnega testa za COVID-19, ali nemara celo zaradi starosti. Skrbi me tudi, da bodo temu ukrepu sledile spremembe zavarovalnih premij, dvig stroškov za zdravstveno zavarovanje in cen zdravstvenih storitev, ki ne bodo vštete v splošno zdravstveno zavarovanje v okviru javnega zdravstva. In da bo takšnih, plačljivih storitev več, kot jih je bilo do sedaj. Zato sem na nekem drugem mestu zapisal: »In utegne se zgoditi, da se bo ponovno treba »boriti« za že pridobljene pravice in svoboščine, ki smo jih zadnja leta ali zadnji dve desetletji imeli tako rekoč za samoumevne. Prihajajo težki, nepredvidljivi, zoprni in spremenljivi časi.« (Finance, 25.6.2020)

Seveda niso zaskrbljeni samo nekateri ljudje in starši (ni jih malo!) v Sloveniji. Na primer v Franciji, kot sem prebral v članku uglednega pisca na internetu (Grégor Puppinck: Compulsory Vaccination: The Grand Chamber of the ECHR will Decide. EUROPEAN CENTRE FOR LAW AND JUSTICE. Februar 2020), se je hitro in znatno povečalo število obveznih cepiv - od leta 2018 s treh na enajst. To sproža legitimna vprašanja. Odpor proti cepivom torej na splošno narašča v Evropi. In v tem trenutku vladam v državah članicah EU in Sveta Evrope nič ne preprečuje (noben zakon, nobena sodna odločitev, ne ustavnih sodišč, ne ESČP, ne Sodišča EU), da bi še naprej povečevale število obveznih cepiv. In to kljub nespornemu dejstvu, da določena cepiva ogrožajo zdravje ter telesno in moralno integriteto posameznika. V Franciji, pojasnjuje avtor, je sprejem otroka v vrtec in šolo že pogojen z njegovim predhodnim cepljenjem. Če se starši temu uprejo, so sodno preganjani ali kaznovani. Torej moja skrb, izražena že pred leti, ni bila iz trte izvita. Takšna pravna politika se že dlje časa snuje in napoveduje tudi v Sloveniji.

ESČP je o tem, da neželeno obvezno cepljenje pomeni poseg v temeljne človekove pravice, ki jih zagotavlja (EKČP), že odločilo v primeru Solomakhin proti Ukrajini, leta 2012. Sodišče je poudarilo, da nedotakljivost fizične in psihične integritete posameznika pomeni element konvencijske temeljne pravice do »zasebnega življenja« (8. člen EKČP). Soglašalo je, da obvezno cepljenje kot tako, samo po sebi, vsekakor pomeni poseg v posameznikovo fizično in psihično integriteto in s tem v pravico do zasebnosti. A tu se pravni problem šele dobro začne.

Sodišče je moralo odgovoriti na odločilno vprašanje: ali je bil v konkretnem primeru ta poseg v to pravico prekomeren in »nujen.« A ta primer je bil, milo rečeno, malo čuden. Ni bilo ugotovljeno, da bi pritožniku zaradi cepljenja nastala zdravstvena škoda. Tudi noben od možnih stranskih učinkov cepljenja ni bil ugotovljen. Zdravniki napak niso odkrili, sodišče je bilo zadovoljno s predloženo medicinsko dokumentacijo, najbolj pa zbode v oči, da celo sam pritožnik ni z ničemer dokazoval zdravstvene škode.

A to vprašanje bo zelo verjetno kmalu, nemara pred koncem tega leta, dobilo bolj konkreten odgovor iz Strasbourga. Veliki senat ESČP bo namreč obravnaval primer Vavřička in drugi proti Republiki Češki.V tem primeru pa je dejansko stanje precej drugačno in drugačna bo lahko tudi odločitev Sodišča. Postala bo pravno zavezujoči sodni precedens za vse države članice Sveta Evrope.

Sodni postopek je vzniknil iz dejstva, da so nekateri starši odklonili cepljenje otroka iz verskih razlogov, drugi starši so zavrnili samo določena cepiva, ker dvomijo v njihovo učinkovitost, tretji pa so želeli otroka cepiti kasneje, kot to določa zakon. V drugih primerih so starši odklonili cepljenje otroka zaradi njegovih večjih zdravstvenih težav. En starš je bil kaznovan z denarno kaznijo. Petim staršem je bilo prepovedano vpisati otroka v vrtec. Zavrnili pa so cepivo proti tuberkulozi, otroški paralizi, hepatitisu B, ošpicam, mumpsu in rdečkam.

ESČP bo v novem primeru enostavno moralo preučiti predvsem splošno naravo obveznosti cepljenja kot takšnega. Zlasti in prav posebej pa problem odsotnosti kakršnega koli učinkovitega PRAVNEGA mehanizma, ki bi staršem omogočal in dopuščal nasprotovati cepljenju, še posebej iz zdravstvenih razlogov, in iztožiti škodo, če cepivo povzroči okvaro zdravja. Gre torej za isto vprašanje, za isti problem, ki ga je naslovilo in ugotovilo slovensko ustavno sodišče že leta 2004!

ESČP se pri končni odločitvi ne bo moglo izogniti dejstvu, da veliki evropskih držav nima z zakonom predpisanega obveznega cepljenja. Torej pri njem ne gre za zadevo »samoumevnosti«. Zato so pomisleki in dvomi legitimni. Takšne zakonske obveznosti ni (kot je mogoče ugotoviti na spletišču WHO in Evropske komisije) ne v sosednji Avstriji, ali na Cipru, na Danskem, v Španiji, Estoniji, na Finskem, v Nemčiji, na Irskem, v Litvi, v Luksemburgu, na Norveškem, na Nizozemskem, v Portugalski, niti v Veliki Britaniji in v Švedski.

Na spletu sem tudi prebral sklicevanje omenjenega avtorja  na besede Daniela Floreta, predsednika Tehničnega odbora za cepljenje Visokega sveta za javno zdravje (če sem pravilno poslovenil), da je v teh naštetih državah stopnja imunosti približno podobna kot v državah, ki imajo z zakonom predpisano obvezno cepljenje. Iz tega sledi logičen sklep, da zakonsko obvezno cepljenje ne le nima neposrednega, ampak tudi nima statistično »večjega« vpliva na imunost, nevarnost razširjanja bolezni in bolezenska stanja, kot v državah, kjer cepljenje ni zakonsko obvezno.

Stopil bom še korak dlje od omenjenega avtorja glede pričakovanja, kakšna bo odločitev ESČP v omenjenem češkem primeru. Cilj cepljenja, to pa je preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni in zaščita zdravja celotnega prebivalstva, bo sam po sebi označen kot legitimen, (ustavno)pravno sprejemljiv cilj. Vendar pa je treba ta cilj doseči z blažjimi ukrepi, s katerimi se spoštujejo temeljne človekove pravice in svoboščine ljudi in staršev, ki cepljenje odklanjajo. Predvsem pa njihovih otrok. Če ti blažji ukrepi niso na voljo, če učinkoviti pravni mehanizmi za odklonitev cepljenja niso na voljo, če učinkoviti pravni mehanizmi za terjanje odškodnine od države v primeru, da cepljenje povzroči škodo na zdravju, niso na voljo in če se ljudi in starše, ki odklanjajo cepljenje, enostavno kaznuje, obravnava kot kriminalce, njihovim otrokom pa prepoveduje vpis in vstop v vrtce in/ali šole, gre VEČ KOT OČITNO za grobo kršenje temeljnih človekovih in ustavnih pravic.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.