c S
Nelegitimnost oblasti?
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem andraz.tersek@upr.si
19.07.2019 Legitimnost je v politični teoriji in filozofiji pomemben koncept, tudi prvina. Sodobna pravoslovna in politična teorija znatno presegata goli formalni vidik legitimnosti in odločno stojita v polju vsebinske, materialne legitimnosti (enako velja za koncepta »vladavina prava« in »demokratičnost«). Osrednje vprašanje je vprašanje dobrega, kakovostnega, upravičenega – legitimnega upravljanja družbe. Torej dela (ravnanj), drže in politične etike odločevalcev – javne oblasti. Oceni legitimnosti vsakokratnih političnih ravnanj, razmerij in odločitev predhodi ocena o izpolnjenosti temeljnih izvorov, kriterijev in meril legitimnosti (o tem podrobno v monografiji Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo).

Legitimnost je pogojena predvsem s temelji, ki določajo normativno identiteto nacije in s kriteriji, ki pogojujejo kakovost, vrednost in upravičenost – legitimnost - institucionalnega sistema, političnih praks in pravnega režima. Prevladujoče je torej pogojena s kakovostjo odločitev; z njihovo vsebino in z izkazano (zato preverljivo) odgovornostjo odločevalcev. Mišljenje o legitimnosti je zato mišljenje o normativni pravilnosti in razumnosti okoliščin za racionalno in moralno življenje, tudi o umnosti vzpostavljanja in uresničevanja odločevalske odgovornosti za skupno življenje.

Temeljne človekove pravice in svoboščine so vsebinsko jedro legitimnosti. Legitimnost je zato zadeva vrednosti in upravičenosti. Temeljne človekove pravice in svoboščine pomenijo koncept, ki je v sodobni družbi sprejet kot racionalno priznan in moralno utemeljen. Oblika in vsebina človekovih pravic, kot so določene s pravom in varovane v družbenih praksah, pomenita minimalni normativni standard upravičenosti, sprejemljivosti in legitimnosti oblasti, institucij, pravil in zavezujočih odločitev. Zato so morala in razum, politika in pravo, forma in vsebina, izvori in kriteriji legitimnosti, postopki legitimiranja in kriteriji legitimnosti, formalna legalnost in materialna legitimnost trajno povezani koncepti. Predvsem, ko je govora O (!) oblastnem odločanju O (!) človekovih pravicah. Tisto, kar se vzpostavi, ali o čemer se odloča, je nujno treba tudi dobro utemeljiti - in upravičiti. Temelji za demokratično svobodo morajo biti v socialni ustavni demokraciji, ki temelji na razsvetljenskem liberalizmu, razumljeni deontološko: kot iskanje in sprejemanje rešitev, ki so za vse enako dobre, zato pa sposobne posplošitve ali univerzalizacije.

Prvi, hkrati pa sam po sebi univerzalni pogoj za to, da bodo temeljne človekove pravice in svoboščine imele vsaj pridih univerzalnosti (pravne enakopravnosti in politične enakosti) je trajna in prepričljiva zamenjava argumenta moči (predvsem dnevnopolitične, strankarsko koalicijske moči) z močjo argumenta. Tudi zato je treba zagotavljati moč sodne veje oblasti, kar je pogoj za pristno vladavino prava. Naslovniki sodnih odločitev to počnejo z njihovim spoštovanjem in argumentirano strokovno kritiko, sodna oblast pa s kakovostjo odločanja: z močjo strokovnega argumenta, transparentnostjo delovanja, nepristranskostjo, objektivnostjo in etiko samokritične drže. Enako seveda velja za ustavno sodišče. Pri nobenem oblastnem odločanju nikoli ne bi smelo iti za uveljavljanje partikularnih interesov ali vrednot, za vsiljevanje ideoloških nazorov, za tehnično zlorabo sklicevanja na ustavne pravice kot pravno zavarovane interese ali vrednote le določenega kroga ljudi, celo ne za etično samorazumevanje države in državljanov kot zaprte ali odmaknjene politične skupnosti (slednje je nedvoumno določeno že s Temeljno ustavno listino, Preambulo k ustavi in temeljnimi ustavnimi načeli). Odločanje mora vselej pomeniti prepričljivo, iskreno in odgovorno iskanje odgovora na vprašanje, kaj je v konkretnem trenutku najboljša možna odločitev za kogarkoli, kaj je ustavnopravno pravilno in najboljše samo po sebi - glede na ustavna normativna izhodišča -, kaj so in kakšni so univerzalni interesi in vrednote, ki naj bodo pravno zavarovani, kako z univerzalizacijo presegati okvire strankarskega mreženja in končno posamezne politične skupnosti. Zagotavljanje legitimnost zavezujočih odločitev kot proces pomeni trajno skrb in trajni trud za mišljenjsko suvereno, strokovno verodostojno in etično prepričljivo odločanje.

Normativne in institucionalne okoliščine za to so zagotovljene. To pomeni, da so v prerezu temeljna pravila, kako se morajo sprejemati odločitve in kakšna mora biti njihova vsebina, dovolj dobra in dovolj jasna-razumljiva. V tem oziru so zagotovljene razumne institucionalne in normativne okoliščine za sprejemanje najboljših možnih odločitev. Problem so ljudje, ki prevzemajo privilegij odločevalstva, ne da bi ga hkrati uspeli, želeli ali zmogli občutiti kot breme, ali dojeti kot odgovornost. Ljudje, posamezniki, moški in ženske, so v tem oziru očitno in nespregledljivo vse večji problem.

Ocena legitimnosti političnega sistema in pravnega režima kot celote je dolgotrajno in težavno podjetje. Hitreje in lažje je mogoče presojati legitimnost posameznih odločevalskih ravnanj. A ker so ta ravnanja praviloma vzorčno določena vnaprej je mogoče javne manifestacije dela, razmišljanja in govorjenja odločevalcev ob posameznih, pomembnih in aktualnih primerih oblastnega odločanja opazovati kot trajno manifestacijo istega vzorca. Na primer ravnanja v očitnem in popolnem nasprotju z vsebino ustavnega reda, s konceptom demokratičnosti, z vladavino prava, s politično etiko, celo z moralo. Kot vzorčna konstanta se je po zadnjih volitvah, s prihodom t.im. »novih obrazov« v parlamentarno politiko, problem neznanja (ignorance), polpismenosti, političnega diletantstva, nastopaštva in klovnjaštva še okrepil. Enako velja za osupljivo retorično štorkljavost nekaterih poslancev in poslank. In podobno in tako dalje. (Danes imam v mislih vsa parlamentarna dogajanja glede uresničevanja odločb ustavnega sodišča.)

O legitimnosti javne oblasti, vsakokratne koalicijske oblasti, se je zato vse težje kakorkoli resno pogovarjati, če gre pri tem za mišljenjsko prevpraševanje tistega, kar presega minimalne standarde gole formalne legitimnosti. Pa še ta je poteptana vselej, kadar parlamentarna večina odloča z znatnim spregledom predlogov parlamentarne manjšine, ne da bi takšno početje lahko utemeljila z verodostojnimi in prepričljivimi normativnimi argumenti. Oziroma, ko ravna celo v očitnem in grobem nasprotju z njimi. Predvsem pa tedaj, ko ne gre samo za predlagalne aspiracije določenih strank, ampak za demokratično legitimne in ustavno utemeljene potrebe, nazore in interese ljudi, ki jih stranke (bojda, bolj ali manj pristno) predstavljajo.

Ah, takšna pisanja so sama sebi namen.