c S
Dejanske izredne razmere kot (le?) priložnost, ali pa (celo!) vzpodbuda za še več nemislečega etiketiranja
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem andraz.tersek@upr.si
01.05.2020

»In pomembno je to, da če kdo sledi eni od teh vrednot, jaz, ki ji ne, zmorem razumeti, zakaj ji on sledi ali kako bi bilo, v njegovih okoliščinah, če bi mene prepričevali, naj ji sledim. Tu je možnost za razumevanje med ljudmi.« Kajti »morala lepi in slepi

»Sicer je res, da večino časa, ko smo budni, uveljavljamo svoje interese, toda vsi smo tudi zmožni preseči svojo sebičnost in preprosto postati del celote… Moja knjiga govori o tem, zakaj ljudi delita religija in politika. Odgovor ni, kot bi dejali manihejci, ker so eni ljudje dobri, drugi pa zli. Ne, razlaga se skriva v dejstvu, da je človeški um zasnovan za skupinsko pravičništvo. Ljudje smo globoko intuitivna bitja in naše strateško sklepanje pravzaprav ženejo naši nagoni. To nam zapleta povezovanje z ljudmi, živečimi v drugih moralnih matricah… Toda ko se boste naslednjič znašli na stolu ob nekom iz druge matrice, le poskusite. Nikar ga takoj ne naskočite. Ne začnite pogovora o morali, dokler ne boste z njim našli nekaj skupnih točk ali kako drugače vzpostavili kanca zaupanja. In ko se boste začeli pogovarjati o moralnih vprašanjih, začnite s pohvalo, ali pa iskreno pokažite zaupanje« (citati iz knjige Jonathan Haidt: Pravičniški um: Zakaj dobre ljudi ločujeta politika in religija, UMco, 2013).

Nekaj časa sem razmišljal, iz katere knjige bi izvlekel uvodni citat. Lahko bi posegel po knjigah Avineri in de Salit: Komunitarizem in individualizem; Kymlicka: Sodobna politična filozofija; Hadot: Kaj je antična filozofija; Dahl: Uvod v teorijo demokracije; po katerikoli knjigi Hannah Arendt; lahko bi si ga izposodil od republikanca Platona ali demokrata Aristotela; poiskal bi ga lahko v Stanfordski Enciklopediji politične filozofije; pri Charlesworthu: Filozofija in religija; v Simhony in Weinstein: The New Liberalism; posegel bi lahko po Galimbertijevih Mitih; lahko bi šlo za eno – katerokoli - od knjig o zgodovini politične filozofije ali za leksikon politike; ustavniško bi ga lahko našel pri Alexandru: Constitutionalism; ali pri kolegu Jakliču: Constitutional Pluralism in the EU; tudi v svoji knjigi Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo bi jih bilo nekaj na voljo; lahko bi posegel po katerikoli od enormne količine knjig na temo politične teorije in filozofije, ustavništva ali pa psihologije. A izbral sem Haidta; ker na enkratno jasen, razumljiv, razdelan in študijsko učinkovit način pojasni, kaj sploh je morala, zakaj ljudje razmišljajo o morali in moralno, kot razmišljajo, po čem se v tem razlikujejo, kje najdemo največje razlike in največja ujemanja, kaj pomeni »politična levica«, kaj pomeni »politična desnica«, kaj pomeni »konzervativnost« in kaj »progresivnost«, kako se v to vpleta pojem »radikalnost«, kaj je »staro«, kaj »tradicionalno« in kaj »novo«… In ker sem bralno pogosto vračam k njemu. Mislim, da sem se pravilno odločil.

K pregledovanju svoje bogate knjižnice, ki bi se v denarni izmerjenosti lahko preslikala v odličen, nov, nastopaški avtomobil, me je usmerilo početje, h kateremu se zelo redko zatekam; nekaj časa sem vztrajal pri prebiranju komentarjev/zapisov pod objave na Facebooku in pod članke na spletiščih slovenskih medijev. Vame je treščilo vprašanje, ki se je zdelo kot dognanje: je ob dejanskih, četudi ne uradno razglašenih izrednih razmerah ob pandemiji, na površje javnega, pa tudi zasebnega življenja, še bolj butnilo, izletelo, vzplamtelo, se vnelo in razbohotilo golo, izvotljeno, nemisleče, popreproščeno, provokativno, omalovaževalno, nazadnjaško… besedičenje o »levih in desnih«, »mojih in tvojih«, »naših in vaših«, »rdečkarskih in pobeljenih«…?! Še bolj kot pred tem, ko je bilo tega že abnormalno dovolj, kategorično preveč, absolutno odveč?! Smo to res »mi«? Smo to »mi vsi«? Kdaj, predvsem pa zakaj je takšno… zdi se, da »nemisleče prostočasje« postalo tako rekoč definicija države, dnevne politike, medijev, javnega prostora, organov in institucij, kadrovanj in izvolitev…?  Mar smo res pripadniki tako izrazito nenapredne (!) nacije? Mar res živimo - in moramo živeti - v tako duhovno, etično, politično in intelektualno izpraznjeni naciji? Od česa smo tako zelo utrujeni? Bi lahko to bila miselna lenoba? Gre za prededipalni zastoj, ali za nerazmišljujoče vrtičkarski zastoj? Saj ja ne more iti za tako hudo pomankanje umnosti, omike in znanja? Smo enostavno NESPOSOBNI, kot nacija, biti več od tistega, kar smo lahko, ko smemo biti nekaj slabega in si ob tem drznemo, upamo, bojda celo želimo biti še slabši od slabega? Ne, ne. Ne! Nekaj drugega se je moralo zgoditi. Nekaj drugega se mora dogajati. Za nekaj drugega mora iti. Za kaj? Iščem ta odgovor. Ponujeno mi jih je več. Iščem sledi najbolj prepričljivega. Hodim po poti… Ne vem, če si res želim priti do konca te poti.  

V karanteni pišem vsak dan. Priznam, da pišem preveč in berem premalo. Pred dnevi sem objavil časopisni članek, v katerem sem ustavnopravno pojasnjeval ustavnopravno doktrino o pomembnem ustavnopravnem vprašanju. In sem se ujel v past: ošvrknil sem komentarje pod člankom. In sem sebi in ljudem, ki me opogumljajo in motivirajo s prijaznostjo branja, postavil vprašanje. Več vprašanj. »Ali se tudi vam zdi zanimivo, da ljudje pod moj zapis zapišejo, "da sem skrajno desničarski pravnik", drugi pa pod isti zapis, "da sem skrajno levičarski pravnik." In sem vprašal sebe in nekatere druge ljudi; Se tudi vam to zdi, no, zanimivo? Nemara "hecno"? Kaj je tisto vmes? Kdo sploh je človek? Ima človek še pravico biti le človek? Ima sploh pravico do identitete, ki jo sam izbira, ustvarja in izraža? S svojim javno preverljivim delom? Je v Sloveniji ostalo na voljo še kaj drugega, kot skrajnosti? Kot levo in desno? Je v Sloveniji človek lahko brez dnevnopolitične etikete? Si to sme dovoliti? Smo tako šibki v duhu in umu? Tako "izpraznjeni"? Ima človek KOT OSEBA pravico do obstoja, dela in svobode, če ni ne skrajni, ne radikalni, ne ravnodušen? Ne levi, ne desni? Ne želim dolgoveziti in utrujati... Nekajkrat sem že javno postavil to kot vprašanje, ali pa kot odgovor na vprašanje. Jaz takšnega načina razmišljanja ne razumem. Ga tudi nočem razumeti. V mojem kozmosu ne obstaja. Zanimajo me ljudje kot osebe, pogojno kot "osebnosti", njihove ideje, mišljenje, prepričanja, stališča, delo... Da bi lažje razumel, veliko berem psihologijo. Tudi psihoanalizo in psihiatrijo. In podobno literaturo. A še vedno premalo razumem te reči. Ob tem pa priznam: ko grem s kolesom skozi križišče, pogledam levo in desno. Pogovarjam pa se z vsakim človekom, ki se pogovarja vljudno in spoštljivo. Najraje s tistimi, ki imajo na neko zadevo drugačen pogled, kot ga imam sam. Tako lahko preverim svoje poglede in se naučim česa novega. Ohranjam dvom in iščem odgovore. Četudi ne vselej uspešno, še manj pa dokončno. Predvsem pa berem politično filozofijo. Ki je, kot veste, nekaj povsem drugega, kot pa nemisleče in nespametno etiketiranje z dnevnopolitično preproščino "levo-desno". Ah, ne vem, zakaj sem to zapisal. Morda, najbrž, iz spoštovanja do vaše vljudnosti, da ne izpade, kot da mi je malo mar za tiste, ki ste tako prijazni, da sledite mojemu delu in o njem (ne le razmišljate, ampak - ker to je nekaj drugega) mislite.«

In prišlo je jutro. Z jutrom prva od dveh jutranjih kav. Odprl sem elektrosnko pošto. Razveselilo me je pismo Gregorja. Načitanega in mislečega izobraženca. “Musila si sposodim za svojega apologeta: človek je povezan z vsem in ničemur ne more blizu, je zapisal. Istemu je sicer Kant tlakoval pot, a včasih se mi zdi, kakor izkustvo tolažbe v nemem objemu leposlovja, kadar njegov mili jezik izberemo pred trdim, neusmiljeno filozofskim. Ko to storim, se mi, z iztegnjenim kazalcem žugajoč, prikaže postkantovski Herder in pravi: človek si mora izbrati držo, nato pa vztrajati pri njej, ne da bi si karkoli pritiskal na srce.”

Naredil sem dva požirka in nadaljeval z branjem: “Hmm.. pritiskati si na srce. Nekje je nek prepad in hkrati most, ki ta prepad premošča. Tisto, kar je spodaj, je za zmeraj izgubljeno. Lacan. Tisti nekje je Jaz. Ko se je vzpostavil kot partikularna zavest je šla neka brezpogojnost po gobe. Več desetletij nazaj. Racionalni Jaz se tistega časa ne spominja, mali jazček pa. Ne zna in ne zmore izraziti, ker mu umanjka sredstva. Besede so pač nezadostne. Označijo, ne znajo pa izraziti. Četudi se Janezov evangelij prične z besedo, ki je mnogo več, kakor beseda.” 

Gregor je ciljal, prizanesljivo in dobronamerno, naravnost v tarčo: “Brezpogojna simbioza je mogoča v prednatalnem stanju in edino tam to ponotranjimo v nezavednem. In vse življenje zaman iščemo od tistega trenutka dalje, ko sami sebe mislimo kot Jaz ( Paul Verhaeghe: Ljubezen v času osamljenosti). Zato, tako isti avtor, je vsako ljubezensko razmerje v resnici obsojeno na neuspeh. Seveda če je izhodiščni orientir ljubezen in ne kaj, reciva temu, manj transcedentnegaNaj služi spet kot uteha, v mnogo lepšem, poetskem jeziku irskega pesnika Williama Butler Yeatsa, ki je prejšnjo psihoanalitsko formulacijo spravil v stavek "iščem obraz, ki sem ga imel, preden je bil ustvarjen svet.

Gregor vselej ve, o čem piše ali govori. Imeti takšnega sogovornika je privilegij. Kot je privilegij imeti takšnega prijatelja. Pa tudi izziv.  Nadaljeval je: “Če sva že pri Yeatsu, izberiva še to njegovo enostavčno resnico, ki naju zaznamuje oba: svet visi na rosni travni biljki. Ta biljka je pač bila in bo edino ljubezen. Ki je v mojem imaginariju edini osmišljevalec, sposoben vzvišene drže nad rušilno močjo smrti kot neizbežnega dejstva. O življenju, njegovi paradoksni absurdnosti, pa izpriča največ ravno ta ljubezen, ki si za takorekoč prvega sopotnika vzame največjo bolečino. Vse to je Hegel z njegovo dialektiko krasno razdelal. Vse, kar nastane, že ob samem svojem nastanku nosi v sebi kal propada. In vendar je eno to razumeti in povsem drugo . ne pogrešiti. Manjka, umanjka še zmeraj. A se hkrati, spet paradoks, preobrazi v gonilno ustvarjalno silo. Ali destruktivno.” 

Spregledal me je, prejšnji večer, v mojem pismu: “Zato... pišite. Vsa ta bolečina nosi v sebi vendarle nek elementarni smisel, ki je v tem, da človekovo zavest in spoznavno polje širi mnogo bolj kakor.. sreča. In s tem odpira vrata do globin duha.”

Dan pred tem, ko sem se lotil tega besedila, kar je danes, sem objavljeni članek zaključil takole: “Preveč ljudi je začelo prežati drug na drugega, v upanju, da bodo zabeležili nekaj, kar bodo lahko poslali policiji kot dokaz, ta pa se bo kmalu prikazala in opravila svojo dolžnost – delinkventa kaznovala, oglobila. Spletišče Facebook je postalo prostor za zbiranje dokazov in odkrivanje delinkventov, nevarnih ljudi, ohranjevalcev in spodbujevalcev pandemije. Preko objavljenih fotografij in video posnetkov. In policija jih je začela k temu spodbujati.

Prepovedi in zapovedi je treba spoštovati. Priporočil se je treba držati. Ne samo zaradi nas samih, ampak predvsem zaradi drugih ljudi. Pa četudi bi jih z nasprotnim ravnanjem samo malo prestrašili. A človeška pamet, razum, odgovornost, vest, prizemljenost… imajo svoj začetek in svoj konec. Kaj je vmes?

Ponovil bom že zapisano: človek človeku volk, človek človeku nadzornik in policaj. Takšna družba, ali bolje, družba, ki vse bolj postaja takšna, slej ko prej ne potrebuje več policije. Postane policijska država. Pa ne predvsem zaradi policije. Predvsem zaradi te vrste ljudi.”

Gregorjevo pismo mi je zadoščalo. A še preden sem se lotil čiščenja moje obsesije, prevoznega sredstva, s katerim je Giuseppe Saronni osvojil Giro di Italija in Svetovno prvenstvo v kolesarstvu, sem odprl še Facebook profil. Bral sem… in za trenutek obnemel. Kot bi bil prejšnji večer slišan, začuten…  Gospa Tjaša je zapisala: »… opažam to stanje človek človeku volk/policaj/nadzornik, a vseeno menim, da bo čez čas, ko se ta norija umiri, ko bomo preštevali "padle in ranjene" ter lizali vojne rane po koncu bitke, bolje. Morda celo toliko bolje, da me drugo leto gospod v vrsti pred lekarno ne bo več zgroženo in s strahom ter jezo v očeh pogledal, ko se bom v vrsti za njim ponesreči malce spotaknila in ogrozila njegovih varovalnih 200 cm... Ljudi je enostavno strah, mediji in naši politiki (vsi po vrsti, ne vem, če je kdo v tem času rekel kaj pozitivnega) so dosegli svoje z nenehnimi prikritimi grožnjami in ustrahovanjem pred posledicami virusa. In verjamem, da je več dobrih kot slabih ljudi

Gospa Majda je zapisala: »Od vsega tega dogajanja me je resnično presunil podatek, da je bilo uradno blizu 2000 prijav občanov. Takoj so mi šle misli v zgodovino, ko smo brali, kako so v nekih drugih časih ljudje en drugega ovajali in se eden drugega bali. Žalostno, resnično žalostno

Gospod Vojko je dodal: »Zelo dobra slika tega trenutka. Prepričan sem tudi, da je slaba in upam le, da je odraz naše nepripravljenosti in strahu pred neznanim. In ja, tudi nefunkcionalnosti naše politike. Pravičništvo in skrbništvo nekaterih posameznikov ni usmerjeno v lajšanje težav, v dobro, pač pa v meni nerazumljivo hoteno škodovanje drugemu, katerega ravnanje morda res ni v skladu s pravili, zagotovo pa nikomur ne škoduje. In strinjam se, policijske države ne ustvarja policija in ne politika, delamo in dovoljujemo jo ljudje

Oglasil se je tudi gospod Peter: »Menim, da je v primeru, kot omenjene »policijske države«, precej kriva politika, ki odreja oz. zapoveduje neke norme življenja in ob enem vzpodbuja nekatere pretirane zavzeteže ali vladajočo strankarske pristaše, da jim je dolžnost opominjati ali ovajati kršitelje, ker naj bi s tem počeli pošteno dejanje v korist naroda. Tako delujoče pravičneže poznamo že iz zgodovine in pridejo na plan vedno v nekih skrajnih razmerah in jih vladajoča politika zelo rada uporablja za utrjevanje svoje pozicije, so jim stalna podpora in nekritično sledijo njenemu vsakemu dejanju. Poudariti moram, da to po moje lahko vedno pripelje do neželenih in nedemokratičnih situacij v državi. In občutek imam, da se to dogaja ta čas

Gospod Vlado je nadaljeval: »Žal opažam, da je motiv večjega dela "prijav" (najsi bodo zaradi gospodarskih ali civilnih kršitev) škodovanje političnim nasprotnikom, sosedom, ali pa je preprosto posredi zavist. Zelo malo je takih, katerih moto je "to pa ni prav, ni pošteno, je škodljivo..."

Prebral sem še zapis ge. Mojce: »Empatija in asertivnost sta krasni besedi. Ampak za večino le napisani. Ja, zelo tanka nit se vije skozi prizmo človeka pri pogledu, kaj je prav in kaj ni. Borderline je zaj…  črta.«

Začutil sem, da je na mestu moja zahvala. »Spoštovani vsi, zahvaljujem se vam - seveda za branje, a predvsem - za resne, misleče, konstruktivne komentarje. Brez "levo in desno", brez zbadljivk in žaljivk, brez praznega natolcevanja in provokacij... Takšen odnos do človeka, ljudi, družbe, misli in dela mi ohranja upanje in pozitivno energijo. Verjamem, da tudi vam. To je, navsezadnje, pristna "politika"; ne dnevna politika (ki pretežno deluje kot "antipolitika" - kot bi rekla Hannah Arendt, ali moj prijatelj Tonči, ki jo je - in ne samo njo - preštudiral v celoti), ampak politika kot taka - po Aristotelu; misleči človek, ki razmišlja o sebi, o drugih, o sistemu, družbi, svetu... Se pred tem trudi pridobiti čim več informacij in znanja. In se o tem vljudno in spoštljivo pogovarja z drugimi. Da bi rasel kot misleči človek in da bi z njim kot taki rasli njegovi sogovorniki. Takšni odzivi mi omogočajo uzreti smisel javnega delovanja in polepšajo dan. In olajšajo začetek novega teksta. Želim vam prijeten dan: v okolju, ki so vaši kotički miru, katedrale samospraševanja (npr. narava in drevesa, travniki...), ali pa prostori za prijetna pogovorna druženja z drugimi. Včasih se ljudje pogovarjamo tudi z molkom, če ta odseva naklonjenost in pozitivne frekvence - ko molk spregovori. In sprošča. Če bo vreme zdržalo, bo danes moja katedrala strm klanec na enem od legendarnih koles. Na Gorenjskem. Še pred tem pa moram spisati novo kolumno. Olajšali ste mi začetek te naloge. Lepo vas pozdravljam.«

Iz karantene. Sapietni sap.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.