c S
Država JE objektivno odškodninsko odgovorna – tudi za napake sodišč
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem ustavnik@andraz-tersek.si
25.11.2016 Koncept objektivne odgovornosti države za škodljive posledice, ki pravnim subjektom nastanejo zaradi ravnanja kateregakoli posameznika v katerikoli službi države in v katerikoli veji oblasti je pomemben element sodobnega evropskega ustavništva. Takšna pravna odgovornost države seveda nima nikakršne zveze z vprašanjem njene »krivde«, niti z vprašanjem »krivde« tistih, ki so v službi države ravnali napačno in povzročili škodo.

Doktrina o pozitivnih pravnih obveznostih države je pomemben odraz takšne pravne – in pretežno odškodninske - odgovornosti države. A četudi gre za »staro« pravno učenje v evropskem prostoru in četudi nanjo z nekaterimi kolegi opozarjamo že vrsto let, se zdi, da se v »glavah in prsih« večine sodnic in sodnikov še vedno ni ustalila.

Z velikim pravoslovnim veseljem pa omenjam vtis, da se tudi v tem oziru morda dogajajo veliki in pomembni premiki v slovenskem sodniškem pravotvorju. Mislim predvsem na dve nedavni in odmevni sodbi: dosojena pravična odškodnina v okoljevarstveni in odškodninski zadevi kmetovalcev kot tožnikov zoper nekatera podjetja kot onesnaževalce v Zasavju in dosojena visoka pravična odškodnina v zadevi denacionalizacijskega upravičenca kot tožnika zoper MOL. Sodiščema gre v teh zadevah glasno čestitati, drugim predstavnikom sodniškega poklica pa vljudno sugerirati sledenje tema zgledoma.

Tudi v primeru državljana kot tožnika v zadevi, kjer sodni postopki trajajo že sedemnajst let, temeljijo pa na tožbi zoper državo zaradi uveljavitve pravic po 14. čl. UZITUL. Osrednja sodna dokumenta v tej zadevi sta sodba št. P 1898/2015 –III in odločba Ustavnega sodišča št. Up-127/05. Državljanove zatrjevane pravice se nanašajo na obdobje 1991-1996. Tožbo iz navedenega naslova je pred sodiščem vložil leta 1995. In četudi mu je Ustavno sodišče v omenjeni odločbi pritrdilo, so redna sodišča še naprej napačno razumela in razlagala zakonsko ureditev in to ustavnosodno odločbo, zato je niso pravilno izvršila. To je povzročilo očitno nesorazmerno dolžino trajanja postopka. Sodišče I. stopnje je leta 2002 sicer delno ugodilo njegovemu zahtevku, vendar iz stvarno utemeljenih razlogov ni bil zadovoljen z odločitvijo, zato je nadaljeval sodne postopke in spet uspel na Ustavnem sodišču. Z odločbo št. Up-127/05 Ustavno sodišče razveljavilo odločbe rednih sodišč, zadevo pa vrnilo v ponovno odločanje. Tu pa se je zadeva ponovno zapletla in je rešena šele v tretjem krogu sojenja - s sodbo Višjega sodišča v septembru leta 2012. Torej je v tem delu postopek trajal 17 let.  

S tem je bila državljanu očitno kršena ne le pravica do razsojene zadeve v razumnem roku, ampak tudi pravica do sodnega varstva, pravica do enakega varstva pravic, pravica do učinkovitega pravnega varstva in pravica do zasebne lastnine. V povezavi z ustavnim načelom pravne in socialne države. Razlog se zdi enostaven in jasen: nerazumno dolgotrajno odločanje o tako socialno pomembnem pravnem vprašanju, z neuresničitvijo kar dveh odločb Ustavnega sodišča.

Državljanu je vendarle uspelo dobiti uveljavljano odškodnino za negmotno škodo. Vložil pa je tudi tožbo za povrnitev odškodnine za gmotno škodo, saj je z dolgovanim zneskom, ki ni majhen, zaradi prenehanja teka zamudnih obresti s 1.1.2002 država, ki je v tem primeru objektivna kršiteljica njegovih pravic, brez kakršne koli odškodnine prosto razpolagala.

Okrožno sodišče v Ljubljani se je, kot mi je pojasnil, izreklo za nepristojno in je zadevo vrnilo v odločanje na Okrajno sodišče v Brežicah, sklicevalo pa se je na Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pri tem pa je sodišče očitno napačno razlagalo zakon, da se odškodnina za gmotno škodo uveljavlja na okrajnih sodiščih - po pravilih o sporih majhne vrednosti  in ne glede na vrednost. Okrajno sodišče je torej njegov zahtevek zavrnilo, a je uspel s pritožbo in zadeva je bila ponovno vrnjena na Okrožno sodišče v Ljubljani.

Oškodovani državljan je spraševal, ali je v primerih očitno pravno napačnih sodnih odločitev, kar je potrjeno s sodbo sodišča višje instance, država objektivno odškodninsko odgovorna za povzročeno škodo – materialno in nematerialno? Odgovarjam, da je. Vprašanje osebne delovne (interne) in drugačne odgovornosti sodnic in sodnikov, predvsem pa vprašanje njihove »krivde«, je drugo vprašanje in oškodovanega posameznika v takšnih primerih neposredno ne zadeva. (O tem, da je tako, smo se nenazadnje pogovarjali in soglašali na okrogli mizi o odgovornosti sodišč in sodnikov/sodnic za očitno pravno napačne odločitve, posebej pa so o tem nedavno javno mislili tudi dr. M. Avbelj, sodnik VS T. Pavčnik in sodnik US J. Zobec).

Res pa je, da slovenska sodišča še niso ustvarila zanesljivega sodniškega pravotvorja o tem vprašanja – in v funkciji uresničevanje te pravne filozofije. Tudi zato sem na primer že pred desetletjem ali več predlagal, da bi sodišča, predvsem pa Ustavno sodišče, pričela z dosojanjem »pravičnega zadoščenja« na zahtevo oškodovanih strank v postopkih, po vzoru ESČP in v te vrste primerih. Ta institut bi lahko nadomestil marsikateri dolgotrajni odškodninski postopek zoper državo, kar bi bilo oportuno in smotrno tako za sodstvo in državo, kot za oškodovane stranke v postopkih.

Sodišče je potem v zadevi državljana ponovno odločilo, da je njegov zahtevek neupravičen in ga zavrnilo. S pritožbo na višje sodišče je uspel. A sojenje se bo, kot je pojasnil, ponovilo, ker je višje sodišče pritrdilo njegovim pritožbenim navedbam, da je sodna prakse že priznala odškodnino v podobnih zahtevkih, kakršen je njegov. Višje sodišče je v sodbi pojasnilo, da bi kot tožnik z ustrezno stopnjo verjetnosti morali dokazati, da bi ob ustrezno hitri izvedbi postopka zatrjevani znesek dobil do 1.1.2002 in da bi s tem zneskom razpolagal na zatrjevani način (npr. vezava na banki, nakup obveznic).

Odločilni ustavnopravno argument je zanj njegovo zatrjevanje pred sodišči, da so sodišča naredila očitno in dokazano pravno napako, ker niso upoštevala obrazložitve Ustavnega sodišča iz odločbe št. U-I-12/95, tč. 29. Po njej bi morala nekdanja sistemizacija v državnih organih imeti soglasje Vlade, da bi bila zakonita. V nasprotju s tem pa so sodišča kljub njegovemu trditvenemu vztrajanju v postopku, da ni dopustno uporabiti nezakonite podlage za določitev njegove plače, to nezakonito podlago uporabila in tako kršila pravilo exceptio illegalis. Ustavno sodišče mu je v odločbi št. Up-127/05 pritrdilo in je zato razveljavilo vse sodbe rednih sodišč.

A kaj, ko je višje sodišče kljub temu vztrajalo na stališču, da mora tisto, kar je že dokazal, ponovno dokazovati. Sprašuje se, kako to storiti. Predvsem zato, ker sodišče nasprotuje njegovi razlagi z navajanji, da je dotedanja sodna praksa, po kateri delovna sodišča niso upoštevala zatrjevanj o nezakonitosti sistemizacij, če te niso bile osporavane v kolektivnih sporih preko sindikatov, bila spremenjena prav na temelju njegove ustavne pritožbe – in odločbe Ustavnega sodišča.

Pritrjujem njegovemu prepričanju, da sodniško sklicevanje na argument zakonite uporabe dokazano nezakonite pravne podlage v njegovem konkretnem primeru ni pravno pravilno. Bilo bi sprejemljivo npr. v primeru, ko bi nekdo poskušal dokazati osebno odgovornost sodnika ali sodišča za povzročeno škodo zaradi dokazane strokovne napake. Nesprejemljivo pa je pri vprašanju obstoja njemu povzročene škode in pri vprašanju pravne zaščite njegovih ustavnih pravic in interesov. Tudi glede upravičenosti do odškodnine. V njegovem konkretnem primeru je namreč škoda dvojna: tista neposredno izmerljiva in dokazljiva, ki je bila dejansko povzročena in tista, ki je bila povzročena zaradi trajanja sodnih postopkov in je zato podana objektivna odškodninska odgovornost javne oblasti - države.

Argument o tem, da je pri napačnem pravnem sklepanju in odločanju pač šlo za tedanjo »sodno prakso«, ne more biti prisiljujoč argument za to, da mu očitna in izmerljiva škoda ni bila povzročena, niti za to, da mu država iz tega naslova ne dolguje odškodnine, niti za to, da bi moral sedaj tisto, kar je tudi s potrditvijo v sodnih odločbah že dokazal, spet dokazovati.

Takšen argument je spodbijal tudi z navedbo sodbe št. RU 63/96, z dne 3.4.1997 (evidenčna številka VS40110), v kateri se je Vrhovno sodišče izreklo o uporabi pravila exceptio illegalis. Seveda morajo redna sodišča dosledno spoštovati in uresničevati stališča in sklepe Vrhovnega sodišča. Vse dotlej, dokler o enakem vprašanju ne odloči, v izreku ali v obrazložitvi – to je popolnoma vseeno, Ustavno sodišče. Od tistega trenutka dalje pa morajo redna sodišča v celoti slediti ustavnosodnim sklepom in razlagam, sicer grobo kršijo že načelo pravne države.

Na temelju državljanovih navedb se zdi očitno, da je prišlo do tako nerazumnega trajanja sodnega postopka v zadevi I Pd 661/95, z vsemi nadaljevanji, zaradi očitne in dokazane strokovne napake sodišč. Pritrditi gre njegovemu argumentu, da bi ob ustreznem vodenju postopka lahko bila zadeva končan najmanj do 1.1.2002, ko mu je od neizplačane razlike v plačah, zaradi prenehanja teka obresti, začela nastajati znatna materialna škoda. Navsezadnje pa je že Višje sodišče v sklepu II Cp 1250/2016, s katerim je razveljavilo prvostopenjsko zavrnilno sodbo, v tč. 8. navedlo, da bi v primeru, če bi on kot tožeča stranka z ustrezno stopnjo verjetnosti dokazal, da bi pri ustrezno hitri izvedbi postopka zatrjevani znesek prejel do 1.1.2002 in potem s tem zneskom razpolagal, uspel v sporu. Tudi precedensi Ustavnega sodišča to potrjujejo: da je država za takšne napake odškodninsko odgovorna, da je treba dokazovanje tega pred sodišči dopustiti in da je dokazno breme na oškodovancu. Dokazovanje mora biti namenjeno le vprašanju, kolikšna je ta škoda, ne pa tudi vprašanju, ali je nastala (je) in kdo je zanjo odgovoren (javna oblast, objektivno, zaradi nerazumne dolgotrajnosti odločanja in zaradi dokazanih napak pri pravni razlagi zakonodaje).

Državljan je na sodišče že 5.2.2001 naslovil bistveni argument, ki mu gre pritrditi:

 »Ker tožnik vse do upokojitve ni bil razporejen, bi naslovno sodišče moralo uporabiti zakon o delavcih v državnih organih na način, ki ne zmanjšuje pridobljenih statusnih in drugih pravic tožeče stranke ali pa zagotoviti pridobljene pravice z direktno uporabo 14.čl. UZ TUL. Osebni dohodek nerazporejenega prestopnika obravnava 30. točka navedene odločbe Ustavnega sodišča (to se nanaša na odločbo US U-I-12/95), kjer jasno pravi, da bi tožnik moral po prestopu v TOS prejeti osebni dohodek, enak kot bi ga imel, če bi v TOS opravljal delo na ustreznem delovnem mestu, oziroma analognem delovnem mestu kot v JLA. To pa pomeni, da bi moral ohraniti zatečeno stanje, saj drugačno razmišljanje in iskanje analognega delovnega mesta v TOS ( ki ga ob prestopu ni bilo), vodi v preveliko arbitrarnost sodišča in ugibanje, kaj bi bilo, če bi bilo ( koeficient, prva razporeditev, napredovanja, stimulacije ipd.), kar vse je vezano na osnovni koeficient. Samo pri prestopnikih, ki so bili tudi dejansko razporejeni v TOS bi sodišče bilo dolžno ugotavljati, ali so razporejeni na ustrezno delovno mesto (ugotavljalo bi analognost delovnega mesta v TOS), v skladu z 29. točko citirane odločbe, ob upoštevanju pridobljenih pravic na podlagi 14. čl. UZ TUL.

V navedeno trditev nas sili tudi dejstvo, da sistemizacija delovnih mest v TO (formacija) ni zakonita, ker Izvršni svet (Vlada) nanjo ni dala soglasja. Zato jo mora sodišče izvzeti (exceptio illegalis), oziroma je ne sme uporabiti, pravno praznino pa zapolniti neposredno z UZ TUL, saj je tožnikova pravica z njim pridobila značaj temeljne pravice (ustavne), ki je vsebinsko nadrejena vsem nižjim pravnim aktom. Vanjo se pravno ne sme posegati, niti je omejevati. Sodniki so pri odločanju vezani na ustavo in zakon, na podlagi 15. čl. Ustave pa se ustavne pravice uresničujejo neposredno, kar se pred našimi sodišči zanemarja in se morebitna kršenja teh pravic s sodnimi odločbami prepuščajo končnemu odločanju Ustavnega sodišča (ustavna pritožba). Pri tem je potrebno poudariti, da je sprejemljiva le taka dobrohotna razlaga ustavnih pravic, ki privede do njene učinkovite uveljavitve v korist upravičenca.

Naslovno sodišče bo moralo z odločbo določiti osnovo za pripadajočo plačo in nadomestila za druge zahtevane pripadajoče pravice. Pri tem se ne bo moglo opreti na nezakonite sistemizacije v MO RS, saj minister ni imel zakonskih pristojnosti za njihov sprejem. Zato je edina zakonita osnova na podlagi 14. čl. UZ TUL osnova na podlagi "zatečenega" stanja ob prestopu, saj na strani tožeče stranke ni krivdnih razlogov za nezakonito početje tožene stranke.« 





Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.