c S
Nasilno ponižujoča policijska država se lahko začne pri osebni izkaznici
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem ustavnik@andraz-tersek.si
31.08.2018 Pa naj tokrat začnem s povzetkom jasnega odgovora na enostavno pravno vprašanje glede –psihološko bolj zapletene - nevzdržnosti policijskih praks. Ljudem ni treba ves čas imeti pri sebi osebnega dokumenta. Policija ne sme kadarkoli od ljudi zahtevati osebnega dokumenta.

Policija in sodišča ne smejo ljudi kaznovati že zato, ker pri sebi niso imeli osebnega dokumenta, ali ga niso želeli dati na vpogled. Zakon o osebni izkaznici je v tretjem členu po črki zapisan protiustavno, ker se lahko bere protiustavno in ker izkustvo potrjuje, da ga uradne osebe (policija in sodišča) v kvalificirani večini primerov niso zmožne in/ali voljne razumeti in uporabiti ustavno.  

Lahko bi vlekel vsebinske in smiselne paralele med primerom »Bovški incident med policijo in kubanskimi plesalci« in drugimi primeri pravno nevzdržnega policijskega nasilja (beseda presega fizično nasilje), o katerem sem večkrat pisal. Primer bi kot nalepko lahko enostavno prilepil v kolaž pravno nedopustnega načina ravnanja policije v (pre)številnih primerih. Lahko bi ga obravnaval v kontekstu številnih primerov iz vsakdanjega življenja, ki zadevajo ravnanja poklicnih predstavnikov države in njenega monopola nad uporabo legalnega nasilja v sistemu javne oblasti, ki izražajo in odražajo totalno in patološko nerazumevanje konceptov svobode, integritete, dostojanstva, ustavnih pravic, demokracije in vladavine prava. Lahko bi se navezoval na sorodna pisanja peščice pravniških kolegov in v tem oziru osamljenih predstavnikov sodniškega poklica. S prstom bi lahko pokazal na nedavno kolumno vrhovnega sodnika T. Pavčnika, ki z zelo resnim humorjem komentira resen primer konflikta med drugim vrhovnim sodnikom in sodnim policistom, ki ga toliko ljudi in celo toliko oseb v pravniških poklicih zares ne razume. Zaradi česar je realno stanje umnosti in javne rabe uma v javnem prostoru resno ogroženo, prihodnost družbenega okolja in dnevnih praks pa zares grozljivo temačna. Mišljenjski in intelektualni poduk bi ponovno lahko ponudil s parafraziranjem Finžgarjevih Butalcev. O primeru bi lahko pisal komično in cinično, z elementi sarkazma in tvegal še večje nerazumevanje sporočenega pri zaskrbljujoče prevelikem številu tistih, ki ne razumejo in ne bodo razumeli. Lahko bi celo upošteval psihološko dognanje, da s tistimi, ki nočejo, ne zmorejo ali/in ne želijo slišati in razumeti, ne gre komunicirati. In molčal. A dokler se ne odločim poklicno ali zaposlitveno početi kaj drugega, kot v tem oziru počnem, si tega privilegija, tega udobja ne smem dovoliti. Zato bom spet ponovil že tolikokrat ponovljeno. Le da tokrat o molku zaradi nerazumevanja ali o odzivni srditosti tistih, ki pač ne razumejo in tudi ne bodo razumeli, ne bom več niti posebej razmišljal.   

Začne se, na primer, z 2. členom Zakon o osebni izkaznici, ki govori o »pravici in dolžnosti imetništva osebne izkaznice.«: »Osebno izkaznico mora imeti državljan po dopolnjenem 18. letu starosti, kadar nima drugega veljavnega uradnega identifikacijskega dokumenta, opremljenega s fotografijo, ki ga je izdal državni organ (v nadaljnjem besedilu: uradni identifikacijski dokument), razen v primeru, če stalno prebiva v tujini. Nadaljuje pa s 3. členom o »dolžnosti in prepovedi«: »Osebno izkaznico ali drug uradni identifikacijski dokument, na katerem so navedeni točni osebni podatki, na katerem fotografija izkazuje imetnikovo podobo in ki ni poškodovan oziroma obrabljen, mora imeti državljan pri sebi, razen kadar bi bilo glede na okoliščine to nesmotrno, in ga na zahtevo uradne osebe, ki je po zakonu za to pooblaščena, dati na vpogled za preverjanje istovetnosti.« Kaznovalno se »pravilo« sklene s 23. in 24. členom, ki določa globe za prekršek v zvezi s tem. Najpomembnejša je določba o kazni, ker oseba »identifikacijskega dokumenta, na katerem so navedeni točni osebni podatki, na katerem fotografija izkazuje pravo podobo imetnika in ki ni poškodovan oziroma obrabljen, nima pri sebi ali ga noče dati na vpogled uradni osebi, ki je po zakonu za to pooblaščena (prvi odstavek 3. člena)

Dejstvo, da je sodnica v postopku pritožbe oškodovancev zoper policijsko kaznovalno ravnanje zadevo končala z »opominom«, ne rešuje primera in problema, ki presega pomen konkretne zadeve. Predvsem pa ga ne rešuje na pravno pravilni način. Opomin je še vedno kaznovalni ukrep, tega pa v tem primeru sploh ne bi smelo biti. 

Matevž Krivic je že zapisal in pravilno ovrednotil primer: »Izjemno hitri sodni razplet sramotnega, običajnemu razumu nedoumljivega škandala s policijskim ravnanjem proti mladim plesalcem s Kube, ki so iz Tarčenta prišli na brezplačen nastop v Bovcu, pri tem pa je njihov vodja v italijanskem hotelu pozabil njihove potne liste, je v javnosti seveda prinesel razumljivo olajšanje. A prehitro - in deloma tudi napačno motivirano. Zakaj prehitro? Ker z odstranitvijo vršička ledene gore seveda še ni izginila niti njena preostala vidna gmota, kaj šele tista skrita pod morsko gladino… In zakaj  je to olajšanje javnosti te dni deloma tudi napačno motivirano? To vidim v medijskih komentarjih, da je bila sramota in zadrega odstranjena "s pogumno sodno odločitvijo", torej da so šele sodniki pokazali pogum, ki ga je policistom tokrat zmanjkalo. No, če pri nas razumno in strokovno pravilno uporabo predpisov lahko doseže le tisti, ki je dovolj pogumen, potem smo pa že precej globlje v smrdečem močvirju, kot sem doslej mislil. Da ne bo zamere in nesporazuma: take medijske ocene (o pogumu za zakonito odločanje) temeljijo na zmoti (na napačni domnevi), da je bilo ravnanje policije v tem primeru zakonito - češ, saj ji zakon dovoljuje, če že ne nalaga, da tujca brez potnega lista kaznuje z najmanj 500 evri globe. Da, res - vendar le, če je bila taka kazen izrečena in odmerjena v skladu s smislom in namenom zakona. Ta pa gotovo ni drakonsko kaznovanje k nam povabljene kulturne skupine, če njihov vodja nekaj kilometrov za mejo pozabi njihove potne liste - čeprav je res, da je tudi kakršenkoli drug razumen smisel take drakonske denarne kazni težko najti. A tisto prvo to prav gotovo ni. Šlo je torej za znani pojav "jahanja na črki zakona" brez upoštevanja njegovega smisla. To pa ni zakonito, ampak nezakonito ravnanje. Da, prekršek je bil res storjen - nikakor pa niso bili izpolnjeni tudi pogoji za njegovo denarno sankcioniranje. In upravno sodišče v Novi Gorici je le pravilno uporabilo zakon. Za to je bilo potrebno le ustrezno strokovno znanje, brez kakšnega poguma zraven - vsaj upam tako

Da. In še: »Brž ko so bovški župan in drugi opozorili na to, kaj se je v resnici zgodilo, bi policija morala ugotoviti svojo napako in jo sama  takoj popraviti. Zakon ji za to daje vsa potrebna pooblastila. Najhujše in najbolj zaskrbljujoče pa je bilo to, kar smo v torek zvečer lahko v Odmevih slišali od visokega predstavnika generalne policijske uprave:  da policija tudi po vloženi zahtevi za sodno varstvo svoje odločitve ni mogla več spreminjati. Da je res ravno nasprotno, ve vsak, ki je kdaj prebral plačilni nalog, ki ga je dobil za prekršek: tudi tam jasno piše,  da policija to pošlje v obravnavo sodišču samo, če svoje odločitve že sama prej ne spremeni.  Ker znajo, kot smo tudi slišali na TV, že policisti "srednjega ranga" vse policijske predpise zdrdrati na izust,  je povsem nemogoče, da tisti visoki policist ne bi vedel, kaj javnosti na TV razlaga. Torej jo je namenoma zavajal.«

Morda. Lahko pa gre prav za tisto, za kar prepogosto res gre: da tudi nastopajoči predstavnik policije zadeve enostavno ne razume. In pri tem še zdaleč ni osamljen. To velja za preveč ljudi, preveč zaposlenih oseb v policiji, za preveč pravnic in pravnikov, žal tudi za preveč sodnic in sodnikov, celo za preveč učiteljic in učiteljev prava. Velja tudi za gospo, zaposleno na pošti, ki mi izreka stavek: »Dober dan, gospod Teršek. Ste prišlo po paket, kaj ne? Takoj bom. Samo še osebno, če mi prosim pokažete…«

Pravno nesprejemljivo je od ljudi zahtevati, pod grožnjo kazni, da morajo imeti vselej pri sebi osebni dokument. Ko so na poti v službo, ko opravljajo nakupe, se sprehajajo po parku, meditirajo v gozdu, na klopci berejo knjigo, športno vadijo, odnesejo smeti v smetnjak na ulici, perejo avto, iščejo najboljši sladoled v mestu, čakajo taxi, opazujejo kip in fasado mestne knjižnice, se vračajo s koncerta itd. Pravno nedopustno je, če policija ljudi kar tako zaustavi, da bi kar tako od njih zahtevala identifikacijo z osebnim dokumentom. Pravno nedopustno je, če se ljudi zaustavi kar tako in samo zato, da se preveri, če imajo pri sebi osebni dokument in se jih pač kaznuje samo zato, ker ga v tistem trenutku nimajo pri sebi.

Pravno nedopustno je, če policija zaustavi določeno osebo samo zato, ker je drugačnega ali posebnega videza glede na večino drugih oseb, ki jih policija sicer srečuje ali si jih ogleduje na ulici. Pravno nedopustno je, če se tako osebo samo zato označi za »sumljivo« osebo in se s sklicevanjem na njeno sumljivost zahteva osebni dokument.

Pravno nedopustno je, če se osebi, ki jo je policija upravičeno zaustavili in ogovorila, a je ni zaustavila in ogovorila samo zato, da pač samo preveri, če ima pri sebi osebni dokument, ne dovoli, da drugače izkaže svojo identiteto, ali da v razumnem času izkaže svojo identiteto in se jo enostavno in takoj kaznuje. Še bolj pravno nedopustno je, če se jo z visoko globo strogo kaznuje. Pravno nepravilno je takšno ravnanje osebe opredeliti kot zakonito. Pravno nepravilno je takšno kazen opredeliti kot zakonito.

Pravno nepravilno je v takem primeru globo spremeniti v opomin. Pravno ignorantsko, nevedno in neumno je sodnici ali sodniku, ki to stori, izreči pohvalo »za pogum.« Pravno pravilno je sodno izreči oprostilno odločitev. Smotrno pa bi bilo to storiti še s pripisom pedagoškega poduka policija, v funkciji pedagoškega precedensa policiji, javnosti in drugim osebam v sodniški službi.

Pravno nedopustno je, če se kakovostno in učinkovito ne poskrbi za strokovno znanje oseb v policijski službi o – takšnih - minimalnih standardih oblastne zaščite ustavnih pravic. Z naknadnim preverjanjem tega znanja, učinkovitim nadzorom nad njihovim delom v praksi in razumnimi ukrepi ob kršitvah prava, ki bodo v funkciji prevzemanja odgovornosti za te kršitve in učinkovitega poduka o pravno pravilnem ravnanju na terenu.

Komentar bovškega ekscesa policijske države sem sprva nameraval začeti s pripovedjo o mladem paru, ki se je v večernih urah, v nočni temi, z avtomobilom odpravil ven iz mesta, poiskal skriti kotiček za prvimi vrstami grmovja in dreves krajevnega gozda in se odločil podati v spolni odnos. Po nekaj minutah je po ozkem makadamu, treh ovinkih, s tveganjem prask na avtomobilski pločevini, v notranjost njunega avtomobila posvetil snop žarometov – policijskega avtomobila. Policista, ki sta se zelo potrudila, da sta intimna skrivača odkrila, sta nastopila policijsko oblastno: prekinila sta spolni odnos in (izpovedi mladeniča in mladenke o uporabljenih besedah policistov izpuščam) s sklicevanjem na prekršek moralne nespodobnosti na javnem prostoru na pol slečenima akterjema v več minut trajajočem »policijskem postopku« spisala in izrekla globo.

Primer na svoji virtualni lestvici policijskega nasilja uvrščam med prve tri. Izjemno surovo nasilje nad človekovo fizično, čustveno in spolno integriteto. Tudi očitna zloraba oblasti. Razlogi za psihološko – terapevtsko – pomoč policistoma so očitni. Nič se ni zgodilo. Tudi ali predvsem zaradi travmatične prestrašenosti mladeniča in mladenke.

Nimam mikrofona, da bi ga spustil na tla. Naj v zvočniku spregovori Bach …


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.

Kosovelova knjižnica Sežana (4.09.2018 14:24)
Javna opomba
Butalce je napisal Milčinski!