c S
Banalnost vpliva turizma na redarsko prekrškovno inkasantstvo
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem andraz.tersek@upr.si
13.09.2019 Slovensko obmorsko mesto. Majhnost osrednjega trga. Polna zasedenost vseh parkirišč. Neprekinjena odeja človeških teles na plažah. Odličen turistični obisk. Mladeniči in mladenke, z redarskimi oznakami, se vztrajno umikajo pred žgočim soncem v hlad. Ki ni prav nič hladnejši, le senčnost rahlja temperaturno tesnobo. Moški srednjih let, v redarskih uniformah, razumljivo nejevoljni ob pekoči prepotenosti, se odločajo: kdaj mižati in kdaj človeka presenetiti z globo za prekršek. Nezanemarljiv, za občane pomemben element pravne identitete lokalne samouprave.

Primer. Samo eden od mnogih dnevnih dogodkov te vrste. Občanka odide na običajni dnevni nakup v trgovino v malem centru majhnega mesta, ki je še manjša občina. Nepravilno parkira avtomobil. Pričaka jo globa za prekršek: 40 evrov ob hitrem plačilu.

Pristojnemu organu predlaga, da plačilni nalog spremeni v pisno opozorilo, ker gre za prekršek neznatnega pomena, saj je bil storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem tudi ni nastala nobena škoda, zato je pisno opozorilo zadosten ukrep.

Poda obrazložitev.

Parkirišče ob trgovini je bilo polno zasedeno. Polno zasedeno je bilo tudi drugo parkirišče. Na obeh parkiriščih so bila pretežno parkirana vozila turistov in drugih obiskovalcev. Približno petnajst minut sem je z vozilom pomikala po obeh parkiriščih in čakala na sprostitev parkirnega prostora. Neuspešno. Morala pa je opraviti nakup, saj jo je doma čakal otrok, da mu pripravi kosilo. Ker ni bilo mogoče nikjer parkirati je za nekaj minut parkirala vozilo na pločniku. Tudi tam je komaj našla prostor, ker je bil tako pločnik kot desni del cestišča tistega dela ulice skoraj polno zaseden in so na njem, glede na registrske tablice, očitno parkirali tudi drugi prebivalci Ankarana, najverjetneje z enakim ali podobnim namenom. V trgovini se je zadržala približno deset minut. V tem času je delavec mestnega redarstva na njenem avtomobilu in na nekaj drugih avtomobilih pustil obvestilo redarstva o storjenem prekršku.

Občanka argumentira, da parkirani avto ni kakorkoli oviral cestnega prometa, kolesarskega prometa ali gibanja pešcev. Mesto, na katerem je parkirala, je slepi del ulice. Ni prometna, namenjena je le prihodu lastnikov stanovanjskega bloka v garažo, ki pa ga s parkiranjem ni ovirala. Na navedenem mestu je bil avtomobil parkiran tudi samo toliko časa, kot je potrebovala za nujno nakupovanje v trgovini. Prepričana je, da gre za prekršek neznatnega pomena, storjen v okoliščinah pojasnjene višje sile. Če se je delavec mestnega redarstva že odločil oblastno ukrepati zoper prebivalce mesta, ki so v tistem trenutku parkirali na pločniku na tej ulici z jasnim in življenjsko razumljivim namenom, bi zagotovo zadoščalo samo obvestilo redarstva s prijaznim napotilom voznikom, da s tistega mesta avtomobil odstranijo v razumnem času. Strožje ukrepanje, z globo, pa bi bilo na mestu le v primeru, če voznik tega ne bi storil, ali bi osebni avtomobil pustil parkiran na navedenem mestu dlje časa.

Kot občanka je prepričana, da mora tudi v času visoke turistične sezone imeti možnost obiskovanja trgovine in nakupovanja z osebnim avtomobilom. Tako, da med nakupom lahko pusti avtomobil parkiran v bližini. Avtomatizirano kaznovanje prebivalcev mesta je v takšnih primerih neživljenjsko, nerazumno in nepošteno. Ne zasleduje smisla zapovedi in prepovedi v zadevnem zakonu o pravilih v cestnem prometu. In krši temeljna načela pravnega urejanja družbenih razmerij in ravnanj, ki terjajo uporabo kaznovalnih ukrepov le v primeru, ko ne gre za prekršek neznatnega pomena in ko je kazen legitimna, ker istega cilja ni mogoče uresničiti z milejšim sredstvom. V njenem primeru je, glede na pojasnjene in razumne življenjske okoliščine, cilj možno doseči z bistveno milejšim sredstvom. Diskrecijska presoja redarjev, kdaj upoštevati dejanske okoliščine in življenjske razmere konkretnega primera, ne sme biti samovoljna, stvar trenutnega in osebnega nagiba, kot taka pa arbitrarna.

Takšna ne sme biti niti redarska politika občine. Očitno prekrškovno inkasantstvo, povsem ločeno od dejanskih življenjskih razmer in smisla pravnih prepovedi, ne uresničuje in ne ščiti vladavine prava kot vrednote.

Podobno neživljenjsko, nerazumno in v nasprotju z normativnim smislom pravnih pravil bi bilo, če bi, na primer, delavci mestnega redarstva z globami kaznovali prebivalce ulic, ali slepih ulic, kadar ti, ali kadar njihovi gosti, zaradi pomanjkanja prostora vozila parkirajo na pločniku pred svojimi hišami. Takšna inkasantska praksa bi sicer lahko finančno koristila proračunu občine, a bi hkrati zelo verjetno vodila do ostrega upora prebivalcev.

Tokrat se ni prvič srečala z neposrečeno prakso mestnega redarstva, oziroma s t.im. »prekrškovnim inkasantstvom«. Pred časom je bila priča besednemu konfliktu med delavcem mestnega redarstva in prebivalcem občine, ki se je odvil na parkirišču plaže. Vsi parkirni prostori so bili zasedeni. Na levem, voznem delu cestišča so bili vzdolžno parkirana vozila turistov. Redarji se niso odločili za kaznovanje voznikov teh vozil. Po drugi strani pa je redar želel kaznovati starejšega prebivalca občine, ker je ta svoje vozilo parkiral tako, da je po mnenju redarja s sprednjo gumo za nekaj cm prekoračil točko, ki jo je redar označil kot namišljeno, četudi neobstoječo, zračno linijo, ki zadnje parkirno mesto loči od parkirišč za invalide (pri čemer so bila vsa, posebej široka, parkirišča za invalide nezasedena). Občan se je ob tem razburil. Redarju je dejal, da se mu zdi sramotno, če se redarji tako zelo potrudijo, da bi občane kaznovali z denarnimi globami za prekrške, ki so neznatni, v tem primeru celo privlečeni za lase, po drugi strani pa so strpni do prekrškov turistov, ki hkrati ovirajo promet in (glede na ožino ceste na plažo in avtobusni promet) pomenijo tudi nevarnost za promet. Redar je v tem primeru prisluhnil upravičeni kritiki občana in spremenil svojo prvotno namero glede kaznovanja.

V sosednjem obalnem mestu se ji je že zgodilo, da je morala po nujnih opravkih in je zaradi zasedenosti vseh parkirnih prostorov avto morala pustiti na mestu, kjer parkiranje sicer ni predvideno. A vselej, kadar je bilo iz dejanskih okoliščin tudi redarjem razvidno, da je razlog napačnega parkiranja dejanska nezmožnost parkiranja, avto pa pri tem ni ne ogrožal, ne oviral prometa, je na vozilu ni pričakal plačilni nalog, ampak le obvestilo redarstva, da naj z neoznačenega mesta avto čim prej odmakne. Takšna, dobra in do domačinov prijazna praksa, vsekakor ustreza duhu pravnih pravil in načel v cestnem prometu in hkrati doseže svoj namen.

Pristojnemu organu zato vsled vsega navedenega predlaga, da plačilni nalog spremeni v opomin oziroma pisno opozorilo. Hkrati pa predlaga pristojnim organom občine, da tu izpostavljeni problem, s katerim se v poletnem času srečujejo domačini, uredi na življenjsko razumen način. Domnevno je še nedavno veljal občinski odlok, ki je naslavljal to vprašanje. V tem času ji ni uspelo ugotoviti, če je še v veljavi. Nedvomno pa je potreben. Z njim bi bilo treba urediti tu prerekani problem v skladu z duhom in smislom tretjega odstavka 27. člena ZPrCP: »(3) Na cesti se lahko za določeno obdobje, ki ne sme biti krajše od treh mesecev in daljše od enega leta, določi prometna ureditev, ki dovoli, omeji ali obveže udeležence cestnega prometa k ravnanju, ki je lahko v nasprotju s prometnimi pravili, določenimi s tem zakonom (eksperiment). Eksperimentalna prometna ureditev mora biti označena s predpisano prometno signalizacijo na način, ki omogoča vsem udeležencem cestnega prometa nedvoumno in varno udeležbo v cestnem prometu

In odločitev oblasti?