c S
O zaupanju, idejah in utopiji
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem ustavnik@andraz-tersek.si
04.09.2020 Pri politiki je pač tako: če strankarski politiki in dnevno-politični, strankarski »navijači« ali strastni simpatizerji, čustveni strankarski privrženci omenjajo in uporabljajo besedo »zaupanje«, ko gre za dnevno (strankarsko) politiko, politike, parlament, vlado, katerokoli, torej vlade, za politične odločevalce in javne funkcionarje…, je to dokaj pričakovano in razumljivo. Četudi ni prav.

O ZAUPANJU

Nekaj povsem drugega pa je, če besedo »zaupanje«, ko gre za dnevno (strankarsko) politiko, vlado in odločevalce uporabljajo ljudje, ki niso politiki, tudi ne dnevno-politični, strankarski »navijači«, niti strastni, zelo čustveni strankarski simpatizerji. Če o »zaupanju« politiki in politikom, odločevalcem ali politično imenovanim javnim funkcionarjem govorijo ljudje, ki želijo biti prepoznani kot razumni, pametni, modri, ob tem posedujejo kakovostno znanje (na splošno, ali pa na določenem področju, s katerega so diplomirali, magistrirali, doktorirali, ali imajo morda tudi univerzitetni učiteljski naziv), ali v očeh drugih ljudi predstavljajo celo izobražence, ob tem pa se tudi sami sklicujejo na znanje, intelekt, na umnost, ne samo na razumnost in si morda tudi prizadevajo, da bi bili prepoznani kot »intelektualci« (opomba: človek s formalno izobrazbo, diplomo, magisterijem ali doktoratom, ali pa s profesuro, še ni intelektualec, tudi ne izobraženec, samo zato, ker poseduje našteto, po drugi strani pa je lahko človek, ki prej naštetega nima, intelektualec, tudi izobraženec; ob tem pa pojma »intelektualec« in »izobraženec« nista sopomenki), gre za problem.

Pri dnevni, strankarski politiki, vladah in parlamentih, pri sodobnem »političnem menedžerstvu, upravljanju«, že po definiciji (politike in demokracije, politične filozofije in ustavnopravne teorije, tudi psihologije politike, množic, vplivanja, zapeljevanja, manipulacije, prepričevanja, navad, javnega komuniciranja itd.) ne gre in ne sme iti za »zaupanje«. Gre in mora iti za »nadzor« in »kritiko«. Gre za ponavljajoča vprašanja, posebej za vprašanja »zakaj?«, »čemu?«, »kdo?«, »kje?«, »kako?«, »komu?« ipd. Gre za ponavljajoča vprašanja o »razlogih«, za terjanje argumenta, pojasnil, razlag, gre  za indice, dokaze in dejstva. Ne sme iti za »argument moči,« ampak za »moč argumenta«. Ne sme iti za golo vero, ampak za vlaganje truda, napora v smeri obveščenosti, razumevanja, dojemanja in védnosti. Tudi v smeri izoblikovanja prepričanja (z opombo, da je s prepričanji težava, ker so običajno neomajna in ker so le redki prepričani ljudje pripravljeni opustiti svoja prepričanja, hkrati pa prav človekovi možgani njega samega, posledično pa tudi druge ljudi, prepogosto vodijo v napačno smer mišljenja in ravnanja, ga enostavno preslepijo). Zatorej gre za dvom. Dobroverni dvom pa ni samo legitimen (upravičen), ampak nujen. Predvsem, ko gre za dnevno politiko, javne funkcionarje, za ljudi na visokih položajih, za družbeno najvplivnejše ljudi, za tako ali drugače privilegirane ljudi, za premožne ljudi, ali za ljudi, ki dobro živijo predvsem od dobrih odnosov z dnevno politiko, odločevalci, z ljudmi na najvišjih položajih v družbeno najpomembnejših institucijah, ali za ljudi, ki materialno bolje in dobro živijo predvsem zaradi svojih dobrih poznanstev z družbeno vplivnimi ljudmi, ali zaradi svoje javne prepoznavnosti.

Gre torej za »spraševanje« in »prevpraševanje«. Za postavljanje vprašanj, ki terjajo jasen, razumljiv, konkreten in neposreden odgovor, utemeljen z dejstvi in dokazi, prepričljivo in neizpodbitno.

V dobi (tako imenovanih) post-resničnosti, post-etike, post-demokracije, zlasti pa antipolitike (o tej je moj prijatelj profesor objavil knjigo že leta 1995 in bi še sedaj, ali prav sedaj lahko bila univerzitetni »učbenik«), v dobi velikega pomanjkanja »državnikov« in velikega števila »političnih menedžerjev,« je razumeti, za kaj zares gre pri dnevni strankarski politiki, pri imetnikih največjega družbenega vpliva in pri družbeni realnosti, težka naloga. Ob tem pa je dobroverno dvomljiva, nezaupljiva in misleča, s tem pa državljansko ali civilno-nadzorna drža za posameznika državljanski in politični kisik. To danes velja še toliko bolj, kot je veljalo nedavno in nekoč. Morda celo, kot je veljalo kadarkoli prej.

Ljudem, ki v povezavi z dnevno strankarsko politiko, politično imenovanimi javnimi funkcionarji in političnim menedžerstvom omenjajo besede »zaupanje« ali »zaupam« ali »zaupajmo« ali celo poudarjeno izražajo besedi »moramo zaupati«, pokažem hrbet. In nimam želje, da bi z njimi komuniciral. Še posebej ne, če besedo »zaupanje«, ki pogosto preide v »obsojanje«, ker sprašuješ, pojasnjuješ in »ne zaupaš«, uporabljajo tudi pri naslavljanju zadev, ki žalijo človekovo pamet, zdrav razum, iskreno mišljenje in osebno dostojanstvo. Me pa taki ljudje začnejo zelo zanimati, če zasedejo mesto ali položaj ali prevzamejo vlogo, kjer lahko odločajo ali sodelujejo pri odločanju. In običajno se to zgodi prav takšnim ljudem.

Po Aristotelu: smo, kar počnemo – predvsem iz navade.


O IDEJAH IN UTOPIJI

»V svojem filozofskem življenju nisem imel želje, da bi svet zgolj poznal, temveč je željo po znanju vedno spremljala želja, da bi svet spremenil,« je zapisal Berdjajev, v knjigi o človekovi svobodi in zasužnjenosti (1998, str. 5). 

Ali, če si sposodim kratek dialog iz kultne serije FARGO (1. sezona, 5 epizoda):

Sosed: »Only a fool thinks he can solve the world's problems.«
Policist Dimly: »Yeah, but you gotta try, don't ya?«

Nedvomno se svet močno spreminja. A ne nujno na bolje. In mi nismo tisti, ki ga spreminjamo.

Nick Cave je v filmski mojstrovini o 20.000 dneh na zemlji izgovoril zapisa vredni misli: »tisto, kar že razumem, me ne zanima več. In bolje je imeti kakršno koli, še tako noro idejo, kot ne imeti nobene ideje (več).« Eden največjih umov človeštva, morda celo največji um človeštva, pa naj bi nekoč izjavil: »ideja, ki se sprva ne zdi nora, ni vredna pozornosti.«

Sposodil si bom še kratek dialog iz kultnega filma The Matrix:

Morfej: »Kljub vsemu njihova moč in hitrost še vedno izhajata iz pravil, na katerih stoji svet. Prav zaradi tega ne bodo nikoli tako močni in hitri, kot si lahko ti.«
Neo: »Kaj mi hočeš povedati – da se bom lahko izogibal kroglam?«
Morfej: «Ne, Neo, rad bi ti povedal, da se ti ne bo treba, ko boš pripravljen.«

Rutarjev komentar odrazi bistvo: »To ni opis naključnega delovanja. Ko bo Neo pripravljen, bo čutil, vedel bo, da je pripravljen, gotov bo … Išče ga odgovor in Neo ga bo sprejel, ko bo pripravljen, ko bo želel. Znašel se bo v posebnem položaju …: odprl bo usta, skozi njega pa bo govoril bog. Neo se mora samo pripraviti, vendar priprave ne morejo postati objekt znanstvene vednosti. V radikalnem smislu Neo ne more vedeti, kaj mora narediti, da bo pripravljen. Le želeti mora, toda njegova želja mora biti čista, neposredovana; Neo mora biti njen podložnik, prepustiti se ji mora, zaupati mora nezavednemu. Znebiti se mora vseh strahov, predsodkov, klišejev in drugega, kar bremeni njegov um; s tem se bo odprl resnici kot dogodku« (D. Rutar:Matrica forever, UMco, 2003, str. 110).

Četudi sem to že storil, bom na tem mestu ponovno spomnil na zapise prof. Žižka: »Vrednost protestov se meri po tem, kar ostane dan za tem, po spremembi našega normalnega vsakdana.« In: »Formalna svoboda je svoboda izbire znotraj koordinat obstoječih razmerij oblasti, dejanska svoboda pa vznikne s spremembo samih koordinat izbire.« Tudi: »a(A)li ni to žalostno dejstvo, da se odpor proti sistemu ne more artikulirati v formi realistične alternative, ali vsaj kot smiseln utopični projekt, ampak zgolj kot brezpomenski izbruh, najmočnejša obtožba našega predikamenta? Kje je opevana svoboda izbire, ko pa je mogoče izbirati le med igro v skladu s pravili in (samo)destruktivnim nasiljem, ki je usmerjeno skoraj izključno proti lastnim ljudem.« Zato se je »treba upreti hermenevtični skušnjavi: iskanju globljega pomena ali sporočila, skritega v izbruhih. Tisto, kar je najtežje sprejeti, je natanko njihova skrajna brezpomenskost … Ultimativna razlika med radikalno-emancipatorno politiko in tovrstnimi izbruhi impotentnega nasilja je v tem, da je avtentična radikalna politika aktivna, nalaga, vsiljuje svojo vizijo, medtem ko so izbruhi impotentnega nasilja v temelju reaktivni, odziv na motečega vsiljivca.«

Morda različnih teorij o organiziranosti družbe, idej o normativnem okviru življenja v družbi (ki ni politična skupnost) in predlogov, kako institucionalno urediti družbeni sistem, nikoli ni preveč. In morda jih celo prej zmanjka. To bi lahko veljalo tudi za tista razmišljanja o družbi in za tisto politično filozofijo, ki prevzamejo oznako utopija. Ne gre dvomiti v smiselnost tovrstnih človekovih iskanj, samospraševanj in prevpraševanj o tistem, kar je, v razmerju do tistega, kar bi lahko bilo. In ne gre dvomiti v koristnost stalnega zamišljanja tistega, kar bi lahko bilo. Vseeno pa je na mestu analitična in razlagalna previdnost ob uporabi besede utopija in pri sugeriranju utopičnega značaja neke ideje. Z drugimi besedami, tisto, kar se zdi kot utopija je morda že položeno pred naše oči kot dokazljivo in oprijemljivo dejstvo, samo da tega preveč ljudi predolgo ne opazi in zato prav to ostaja neuresničeno v družbeni praksi. Je potem to res utopija?

Po drugi strani pa tisto, kar se zdi povsem razumljivo, izvedljivo ali celo samoumevno, ko gre za normativna izhodišča družbene ureditve in pogoje za udejanjenje »boljše družbe«, lahko deluje nadvse utopično. Na primer, odmik družbene prakse (realnosti) od tistega, kar bi glede na mednarodnopravne in ustavne temelje družbene ureditve, dognanja v pravoslovju, filozofske uvide, znanstvena odkritja in zdrav razum moralo biti pri političnem in pravnem odločanju ter pri zapisovanju in uresničevanju veljavnega prava razumljivo ali celo samoumevno, je tako velik, da, paradoksalno, prav tisto, kar je razumljivo, izvedljivo, ali bi moralo biti celo samoumevno, postaja vse bolj utopično.

In kako potem z utopizmom povezati spoznanje, da je toliko tako velikih in trdovratnih družbenih problemov tako enostavno in hitro rešljivih – tudi že samo s spremembo izvedljivih družbenih praks? Pri tem so kot družbeni problemi mišljeni predvsem okupacija družbe s surovostjo neoliberalizma in ultra nebrzdano neokapitalistično prakso, preslabo delovanje pravne države, prenizka kakovost socialne države, prevelika ogroženost temeljnih človekovih pravic in svoboščin, preslaba zaščita socialnih pravic, premajhna zavezanost k vrednoti solidarnosti in premajhna vloga, tudi šibkost morale v zasebnosti in etike v družbeni praksi. In zdravje. Je mogoče odgovore na temeljna družbena vprašanja in rešitve največjih problemov najti le v pravi in dobesedni utopiji?

Menim, da ni tako. Teoretično. Teoretično se ne zdi nujno potrebno, da bi edino pravo politično alternativo sistemu iskali v utopiji. Ali v revolucionarni uresničitvi revolucionarnih idej. Četudi so te same po sebi vselej nekaj boljšega od stanja brez idej. Verjamem, da je dobra politična alternativa lahko komunitarizem, mišljen kot pristna socialna ustavna demokracija, vredna tega imena. In ki je moralno utemeljena s solidarnostjo kot osrednjo vrednoto. Za uresničitev ustavnih in mednarodnopravnih možnosti (pri tem mislim tudi na pravni red EU) o kakovostni socialni državi, učinkovito zaščitenih socialnih pravicah, uresničeni socialni funkciji lastnine in solidarni družbi pa je potrebna močna in intervencionistična država. Drugače najverjetneje ne gre.

A to je zadeva utopije. Globalni trgi, globalna ekonomija, nadnacionalne institucije in ustanove tega ne dopuščajo. Ali, kot je pred dnevi ob zagovoru neke magistrske naloge dejal kolega dr. Primož Šterbenc (ne dobesedno, a tako sem ga razumel in mu pritrjujem): dokler bodo globalni trgi in te institucije in ustanove delovali, kot delujejo, države pa bodo njihove ujetnice, so ideje o usmerjanju vseh sil, predvsem pa znatno večjih finančnih sredstev v javno zdravstvo, vzgojo, šolstvo, izobraževanje in znanost predvsem ideje.

Družbeno dogajanje me navdaja s prepričanjem, da je točno določena ideja udarila z vso silo. In da drugih idej zmanjkuje. Oboje je lahko usodno. Tudi zdaj so ideje – in mišljenje - potrebne kot kisik. Bolj so slišati nore, bolj so potrebne in večja je njihova objektivna vrednost. Tudi ideje, ki se zdijo utopične. Treba je začeti verjeti v tisto, kar se zdi utopija. Samo tako bo mogoče dojeti, za kaj zares gre. In ustvariti politično alternativo. Oziroma, antipolitiko nadomestiti s politiko, sodno politiko s sodnim pravom, formalno pravno državo pa z vladavino prava.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.