c S
Kaj storiti, ko se državni uradniki in funkcionarji požvižgajo na pravno jasne in dobre sodbe sodišč?
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem ustavnik@andraz-tersek.si
29.09.2017 Pisal sem že o tem, o konkretni zgodbi, ko sta prvostopenjsko in višje sodišče odločili, kot je bilo pričakovati in kot sta po ustavi, po zakonu in po pravu edino lahko odločili. Odločili pa sta, da je bilo odločanje uradnikov - očitno in grobo - pravno nepravilno. In očitno je bilo, da ne v enem, ampak v desetinah, stotinah, morda tisočih primerov. In ko se je odgovorne uradnike in funkcionarje vprašalo, kako se je lahko to zgodilo in, še veliko več od tega, kako se to lahko dogaja, je bilo očitno, da jim ob tem ni bilo prav nič neprijetno.

Celo ponovili so pravno totalno deplasirane, politično ponižujoče in človeško-moralno zavržne stavke, tipa »mi smo tako razumeli zakon«, ali pa »tako pač misli sodišče in mi se ne strinjamo, a bomo spoštovali odločitev«, pa tudi »lahko se še pritožimo, ni še pravnomočna zadeva« in celo… In celo… Celo: »Seveda, v prihodnje bomo ravnali enako, kot doslej, saj odločitev sodišča velja samo za konkretni primer.

Tako se je zgodilo. Višje sodišče je odlično in odgovorno odločilo, da so državni uradniki (na centrih za socialno delo in na pristojnem ministrstvu) brali in uporabljali zakon očitno nezakonito in pravno nevzdržno, ves čas, v vseh primerih te vrste, v enormnem številu zadev, v več sto in tisoč primerih in tako povzročili sistemski problem neupoštevanja zakona in/ali popolne pravne ignorance. Isti uradniki pa so kljub temu pospremili popolnoma jasno, pričakovano in pravno edino možno odločitev sodišča z besedami, da odločitev sodišča, sprejeta v tisti določeni in konkretni zadevi, ki govori o tem, da se v nobeni taki ali podobni zadevi ne sme tako odločati, kot se je odločalo in se še odloča, sploh ni ovira, da ne bi uradniki še naprej odločali enako, v takih in podobnih zadevah. Zakaj? Tudi zato, ker po njihovih besedah (naj zapišem tudi po njihovi osupljivi nespametnosti), ta ali katerakoli druga odločitev sodišča ne velja za - vse- take in podobne zadeve, ampak le za točno konkretni primer! S skoraj logičnim, četudi osupljivo nevednim nadaljevanjem: zato bodo odločitev sodišča sicer upoštevali, a samo za ta primer. In bodo ravnali enako tudi v prihodnje.

To se ni zgodilo prvič. To se dogaja ves čas, že leta in leta. V nepreštevnem številu zadev. Z enakimi komentarji. Enako moralno zavržno, zakonsko ignorantsko, do prava posmehljivo, do državljanov ponižujoče in do sodišč prezirljivo. Šlo pa je za zadevo in za pravna vprašanja, ki so v zakonodaji jasno in nedvoumno zapisana in določena/odločena, zelo, res zelo lahka pravna vprašanja, o katerih ni kaj razpravljati, ni mogoče imeti različnih mnenj in jih je mogoče ne-razumeti in je mogoče drugače odločiti, kot je zapisano v zakonodaji, samo ob težko razumljivi človeški neumnosti, pod hudo fizično ali psihično prisilo nad tistim, ki odloča, da odloči tako očitno nezakonito, ali pa ob popolni odsotnosti sposobnosti za razumevanje najlažjih pravnih vprašanj.

Spomnimo vendarle, morda res, za kaj je točno šlo. Centri za socialno delo in Ministrstvo za delo, družino in enake možnosti so si privoščili šokantno in pravno nevzdržno razlago nekaterih določb ZUPJS (Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev). Predvsem tistih od 12. do 15. člena. V primeru, opisanem v moji kolumni št. 3, je šlo za primer družine, ki so ji vlogo za dodelitev subvencije za plačilo vrtca neupravičeno zavrnili, pri tem pa so po avtomatizmu in očitno pravno nepravilno upoštevali zadnjo odločbo DURS-a o odmeri dohodnine, izdano dve leti nazaj in ne dejanske dohodke družine v preteklem letu, kot to jasno in nedvoumno zahteva zakon.

V primeru, opisanem v kolumni št. 4, je šlo za dijakinjo, ki so ji neupravičeno zavrnili vlogo za dodelitev štipendije. Argumenti državnih uradnikov so bili enaki kot v prvem primeru. Ustvarili so briljantno pravno domislico: če dijak ali študent v nekem letu zasluži preveč, po zakonu ne more dobiti državne štipendije, če pa zasluži premalo, pa tudi ne more dobiti državne štipendije, ker mu DURS ne izda odločbe, ki bi mu jo izdal, če bi zaslužil preveč, a brez takšne odločbe sploh ne more dobiti štipendije, četudi zasluži tako malo, da odločbe ne more dobiti, iz česar je bilo mogoče logično skleniti, da štipendije sploh ni mogoče dobiti; ne ob previsokih dohodkih, ko se izda odločba o dohodnini, ne ob prenizkih, ko in ker se taka odločba ne izda. Kot bi se uradniki trudili biti še bolj izvirni pri prikazovanju butalstva, kot je to uspelo Franu Milčinskem.

Višje sodišče je sprejelo jasno, nedvoumno in odlično sodbo, ki jasno in prepričljivo odgovarja na to lahko pravno vprašanje v konkretno obravnavani zadevi in za vse podobne zadeve. Želim obnoviti spomin nanjo.

Sodba Psp 459/2013

Izrezek:
»Za odločitev v tem sporu je bistveno, ali so bili v letu, ko je prvostopenjski organ odločal o znižanem plačilu vrtca, na razpolago podatki o dohodkih prejetih v preteklem letu, kajti kot je to določeno v drugem odstavku 15. člena ZUPJS, se pri ugotavljanju dohodka upoštevajo podatki iz odločb o odmeri dohodnine, podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti, podatki, ki jih davčnemu organu posredujejo osebe, zavezane za dajanje podatkov in podatki, potrebni za izračun akontacije dohodnine. Pri ugotavljanju upravičenosti do pravic iz javnih sredstev se primarno uporabljajo podatki iz odločb o odmeri dohodnine in podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za preteklo leto. Če ti podatki med odločanjem še niso na voljo, se upoštevajo podatki iz odločb o odmeri dohodnine in podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za predpreteklo leto, preračunani na raven preteklega koledarskega leta tako, da se povečajo za rast neto povprečne plače na zaposlenega v obdobju januar-december preteklega leta v primerjavi z istim obdobjem predpreteklega leta. Kadar tudi ti podatki niso na voljo, se uporabijo podatki, ki so jih davčnemu organu posredovale osebe, zavezane za dajanje podatkov in podatki, potrebni za izračun akontacije dohodnine za preteklo leto ali za predpreteklo leto, če podatki za preteklo leto niso na voljo. Pri ugotavljanju dohodka se lahko upoštevajo tudi podatki iz uradnih evidenc centra za socialno delo in drugih upravljavcev zbirk podatkov, ki vodijo uradne evidence o izplačanih dohodkih oziroma pravicah iz javnih sredstev in druga dokazila skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. V tretjem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da če oseba v preteklem koledarskem letu pred vložitvijo vloge ni imela dohodkov, ima pa jih v tekočem koledarskem letu, se pri določitvi mesečnega dohodka upoštevajo njeni tekoči dohodki, preračunani na raven preteklega leta, tako da se zmanjšajo za rast neto povprečne plače na zaposlenega, znano v januarju tekočega leta, v primerjavi z januarjem prejšnjega leta. Tekoči dohodki se ugotavljajo na podlagi podatkov iz obračunov davčnega odtegljaja ali drugih dokazil izplačevalcev dohodka. Če podatki za obračun od davčnega odtegljaja ali drugih dokazil izplačevalcev dohodka niso na voljo, se upoštevajo podatki iz dokazil, ki jih predloži oseba.Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnica v preteklem koledarskem letu pred vložitvijo vloge (2010) sicer imela dohodke, vendar pa slednji niso presegali zneska splošne davčne olajšave po 1. odst. 111. čl. Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/06). Ta je, upoštevajoč Pravilnik o določitvi olajšav in lestvice za odmero dohodnine (Ur. list RS, št. 104/09) za leto 2010 znašal 3.100,17 EUR. Zaradi navedenega davčni organ na podlagi 268. čl. Zakona o davčnem postopku (ZdavP, Ur. l. RS, št. 117/06) ni sestavil informativnega izračuna dohodnine za davčnega zavezanca. Podatki o tožničinem dohodku za leto 2010 torej niso bili ugotovljeni z odločbo, so pa ob odločanju prvostopenjskega organa bili na voljo v uradni evidenci MF DURS. Da so bili podatki na voljo izhaja tudi iz potrdila DURS z dne 14. 11. 2012, ki ga je tožnica predložila v pritožbenem postopku pri toženi stranki. Ker so bili podatki o materialnem položaju tožnice na voljo in bi jih morala tožena stranka od DURS pridobiti po uradni dolžnosti že na podlagi 51. čl. ZUPJS, s tem ni bilo nobene pravne podlage, da bi tožena stranka pri izračunu dohodka upoštevala podatke iz odločbe DURS iz predpreteklega leta (2009) (Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v odločbi opr. št. Psp 257/2013 z dne 24. 10. 2013.) Tožena stranka nepravilno interpretira 2. odst. 51. čl. ZUPJS. Ne drži namreč, da stanje, da nekdo ni zavezanec za dohodnino v preteklem letu, dejansko pomeni isto, kot če podatki še niso znani. Brez razpoložljivih podatkov DURS sploh ne bi mogel ugotoviti, da nekdo ni zavezanec za dohodnino. Tožnica, ki zaradi izjemno nizkega dohodka v letu 2010 ni bila zavezanka za plačilo dohodnine in ji v tej posledici ni bila izdana odločba DURS, v smislu pridobitve pravic po ZUPJS ne more biti v slabšem položaju od osebe, katere dohodek v davčnem letu komajda presega znesek splošne olajšave po 1. odst. 111. čl. ZDoh-2 (3.100,17 EUR) in kateri je torej izdana odločba o dohodnini. Zakonsko določilo, po katerem se pri ugotavljanju upravičenosti do pravice iz javnih sredstev primarno uporabijo podatki iz odločb o odmeri dohodnine (2. odst. 15. čl. ZUPJS), je po teleološki razlagi torej potrebno razumeti tako, da se primarno uporabijo podatki, ki jih o dohodkih zavezancev vodi Davčna uprava RS in to ne glede na to, ali je ta podatek razviden iz izdane odločbe ali pa iz potrdila o izplačanih dohodkih, ki ima podlago v uradni evidenci DURS. Šele nato se uporabijo podatki iz uradnih evidenc centrov za socialno delo in drugih upravljalcev zbirk podatkov, ki vodijo uradne evidence o izplačanih dohodkih oz. pravicah iz javnih sredstev. Državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil namreč skladno s 179. čl. ZUP izdajajo potrdila in druge listine (izpiske, certifikate itd.) o dejstvih, o katerih vodijo uradno evidenco. Takšno potrdilo pa ima značaj javne listine po 169. čl. ZUP. Upoštevanje dohodkov iz predpreteklega leta ter podatkov drugih upravljavcev zbirk podatkov, ki vodijo uradne evidence o izplačanih dohodkih, je torej izjema, ko v času odločanja DURS še nima podatkov o dohodkih, prejetih v preteklem letu. Ker tožnica v preteklem letu ni imela obdavčljivih dohodkov po zakonu, ki ureja dohodnino, to pa izhaja iz uradne evidence DURS (potrdilo z dne 14. 11. 2012), že zaradi omenjenega odločitev tožene stranke, ki je upoštevala dohodke iz predpreteklega leta, ni pravilna.

Ni najlažje razumeti, a dejstvo je, da so slovenska redna sodišča res obremenjena z zadevami, ki vključujejo tako lahka pravna vprašanja in tako očitne odgovore nanje, da zadeve nikdar ne bi smele priti pred sodišče. A tako pač je – tudi v tej državi. Zato je lažje razumeti sodne zaostanke, napake pri sojenju kot posledico preobremenitve sodnic in sodnikov, pa tudi primere osebnih frustracij pri opravljanju sodniške službe. In mislili bi, z nekaj romantične naivnosti, da se bodo primeri take in podobne pravno nevzdržne in nadvse nedostojne uradniške prakse končali z jasnimi in popolnimi sodbami sodišč. Misliti tako pa pomeni biti v zmoti. Tudi takšna, jasna in nedvoumna sodna odločba, ki pomeni odličen primer sodniškega ustvarjanja prava (pravotvorja), zadeva pa jasne in enostavne zapise v zakonih, ne more spremeniti uradniške pravne prakse. Razlog se zdi očiten: ker pri uradnikih ni pravne zavesti, ki bi spoštovanje teh in drugih sodnih odločitev pogojevala in narekovala, ker za neupoštevanje jasnih in nedvoumnih sodnih odločitev osebno očitno ne odgovarjajo in ker ni ne osebe, ne organa in ne institucije, ki bi prevzela odgovornost za to, da se bodo te, takšne in vse druge odločitve sodišč spoštovale in uresničevale. In tudi ne institucije, ki bi znotraj sistema javne uprave za to avtoritativno in učinkovito skrbela.

Zato se takšne upravne prakse lahko nadaljujejo. In se tudi nadaljujejo. O tem, da je tako, mi je v zadnjih mesecih ponovno pisalo več ljudi. Zadeve pa segajo od – ponovno – starševskih vlog za subvencije in študentskih ali dijaških vlog za štipendije ali subvencije, do postopkov določitve in izplačil pokojnin, različnih socialnih prejemkov, zapuščin, celo invalidnin. En in isti problem ves čas: oblastni organi odmerjajo finančna bremena ali odvzemajo finančne ugodnosti ljudem s upoštevanjem njihove bančne bilance v letu, ko je bila ta najvišja oziroma dovolj visoka za odmero dohodnine, ne pa v zadnjem letu. Ali pa enostavno arbitrarno odločijo o domnevnem finančnem stanju strank, ne da bi pri tem upoštevali katerakoli druga dokazila o financah strank, razen tistih, ki so računalniško zabeležene v uradnih uradniških evidencah – ne glede na koledarsko leto, pač s upoštevanjem tistega leta, ko je znesek višji.

Sebi. Pravnicam in pravnikom, tudi varuhinji človekovih pravic, ministru za pravosodje in ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti postavljam vprašanje, kako to spremeniti, kako se proti temu učinkovito boriti? Odgovor se mi izmika.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.