c S
Izredno stanje in »razglašeno« izredno stanje ali To ni ta naša razglednica
Izr. prof. dr. Andraž Teršek Inštitut Ustavnik – Pravni inštitut dr. Andraža Terška ustavnik@andraz-tersek.si
29.10.2020 Kako si pravniški kolegi »predstavljajo« izredno stanje in razloge zanj? Posebej v izrednem stanju, ko ni »razglašeno« izredno stanje in je razglašena epidemija, ki po stališču večine sodnic in sodnikov Ustavnega sodišča »traja ves čas«, mnogi ljudje pa se še vedno sprašujejo, ali je ali ni razglašena? Katere pravice in svoboščine bi »morala« država »razveljaviti«, da bi šlo za izredno stanje? Koliko pravic: večino, vse, razen…? In zakaj bi jih »morala« razveljaviti, če bi bilo »razglašeno« izredno stanje, ko jih le načeloma in le »sme« razveljaviti – če so za to izpolnjeni ustavnopravni pogoji?

V državi veljajo izredne razmere. V Evropi veljajo izredne razmere. Živimo izredno družbeno stanje. O tem, da živimo v izrednem družbenem stanju, vsakodnevno govorijo politiki. Glasno, poudarjeno, zastraševalno (ne opogumljajoče), ustrahovalno (ne pomiritveno), ipd. Izredno stanje je družbeno dejstvo. Tako pravijo tudi predstavniki zdravniške skupnosti. Tako pravijo vodilni v obeh UKC-jih. Tako pravita strokovna komisija Vlade RS in njena tiskovna predstavnica, zdravnica. Tako pravi direktor NIJZ. Tako pravijo vodilni in drugi zaposleni v domovih za starostnike, pomoči potrebne in neozdravljivo bolne ljudi. Izredno družbeno stanje pogojuje epidemija. V odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-83/20, ki je z večino petih glasov pritrdila ustavnosti in zakonitosti ukrepov Vlade RS med uradno pandemijo, piše, da »epidemija še vedno traja.«

Vse je izredno. Življenjske razmere so izredne. Delovanje javnih institucij je izredno. Omejitve določenih ustavnih pravic in svoboščin so izredne. Poseg v svobodo gibanja je izreden. Omejitev drugih ustavnih pravic in svoboščin je izredna. Želja Vlade RS in njene večine v Državnem zboru, da v dogajanje vključi vojsko, je izredna želja po izrednem ukrepu. Želja ministra za obrambo, da se povečajo proračunskih izdatki za vojsko, tudi kupi dodatno orožje, je morda pretirana, morda ni, se pa zdi posebna, izredna, odraža izrednost družbenega stanja in je zadeva izrednosti. Tudi zato, ker ni vojne (zelo sem vesel, da je ni!), ampak je epidemija (a da ne bo nesporazuma: ministru za obrambo se javno zahvaljujem, ker se je odzval na apel glede sistemov za čiščenje in odvajanje zraka iz zaprtih prostorov, ki po vsebini ne zadeva njegovega resorja). »Policijska ura« je zadeva izrednosti. Vse je dejansko izredno. Razen enega ustavnopravnega dejstva: družbeno stanje, ki je opisovano, pojasnjevano in urejevano kot izredno, hkrati pa tudi je izredno, ni tudi pravno formalno »razglašeno« kot izredno, v smislu 16. in 92. člena Ustave RS. Sprenevedanje o tem, da ne živimo v izrednem stanju, pomeni sprenevedanje o tem, da ne živimo v izrednem stanju. Družbeno stanje je izredno. Družbene razmere so izredne. Kot takšne so vsakodnevno označevane. Izredno stanje je tu. Ukrepi so izredni, zadevajo izrednost in naslavljajo izrednost. So skrajni, izvajani so kot ultima ratio, vsebinsko, materialno, dejansko. Uveljavljajo se s podzakonskimi pravnimi akti. S podzakonskimi predpisi, kot so sklepi in odloki. Temeljijo na eni, ustavno sporni določbi enega zakona. To je izredno.

In kje je problem? Najprej v izrednosti. Potem pa je še veliko drugih - problemov. Problem pravniške oholosti, teoretizirajočega sprenevedanja, stvarnega »eskiviranja«, pomanjkanja civilnega poguma in strankarskega navijaštva (ki je najbolj strastno in bučno takrat, ko ni glasno izgovorjeno, ali neposredno zapisano; podobno, kot je molk o politiki lahko najbolj kričava opredelitev do politike; podobno, kot je volilna abstinenca lahko glasno volilno sporočilo; podobno, kot je človek najbolj navzoč tedaj, ko se drugi ljudje le pretvarjajo, da ne obstaja), ko gre za branje in pojasnjevanje Ustave je samo eden od teh problemov. Ni pa nepomemben.

Izredno stanje, ki ga živimo in ga kroji Vlada RS, pomeni stanje kriznih razmer. Razmere so zelo krizne. Če odmislimo vojno (ne smemo pa odmisliti miru) bi razmere težko bile bolj krizne. Lahko pa bi bile še bolj krizne, drži. Te krizne razmere so dejanske, tu so. So grozeče, zelo grozeče. Njihova grožnja je podprta z vsakodnevnimi javnimi nastopi predstavnikov Vlade RS, njene strokovne skupine in NIJZ, ki javnosti ponuja statistične podatke o številu testiranih oseb za Covid-19, o številu pozitivnih testov, o številu hospitaliziranih oseb, o številu oseb na intenzivni negi in o številu umrlih oseb. Brez širšega konteksta. Predvsem pa brez podatka o tem, ali so osebe umrle »zaradi« tega virusa, ali »ob prisotnosti« tega virusa. Takšnemu naslavljanju javnosti še vedno in prepričano pravim kršitev pravice javnosti do kakovostne in celovite obveščenosti, ki izhaja iz 39. člena Ustave.

Razmere so tako zelo krizne in izredne, da voditeljica Dnevnika nima druge izbire, kot povedati javnosti, da RTV SLO nima pozitivnih, vzpodbudnih in opogumljajočih novic. Razmere so tako krizne in izredne, da voditelju Odmevov ne preostane drugega, kot večkrat in s poudarkom ponoviti besedo »ogromno.«

Izredne razmere zadevajo celotno nacijo, vse ljudstvo (ne le »narod«, ker je med konceptoma »ljudstvo« in »narod« ustavnopravno in politično pomembna razlika). Ogroženo je nadaljnje organizirano življenje v državi (ki je »družba«, ni pa tudi »skupnost«, med obema pa je pomembna sociološka in politološka razlika). Kriza in nevarnost (širjenje nevarne in nalezljive bolezni) sta izjemno izredni. Država deluje, kot deluje država, kadar so v celoti neustrezni običajni ukrepi ali omejitve, ki jih Ustava in mednarodno pravo, tudi EKČP, urejajo za vzdrževanje splošne varnosti, zdravja in javnega reda v času, ki ni izreden, ki ni krizni in ki ga ne določa dejanska in neposredna »splošna nevarnost« najvišje stopnje. Razen vojne gre za nevarnost najvišje stopnje, kadar gre za veliko, izredno, krizno, splošno, dejansko in neposredno zdravstveno nevarnost pandemičnih razsežnosti. Prav takšen je ta čas. Tako pravijo politiki. Tako pravi Vlada RS. Tako pravijo člani strokovne skupine Vlade RS in njena tiskovna predstavnica. Tako pravi NIJZ. Tako pravijo zdravniki. Tako pravijo imunologi. Tako pravijo zaposleni v domovih. To vidimo, ko se z odprtimi očmi sprehodimo po javnem prostoru, toliko bolj, če je zaprtega tipa. To vidimo med vožnjo z avtomobilom. To vidimo v medijih, vsak dan, vsako uro.

Zaradi tega in takšnega izrednega stanja država posega v več ustavnih pravic in svoboščin hkrati. Nekatere je omejila. Druge je zelo omejila. Vsaj dve je znatno okrnila s prepovedjo, ki dopušča samo še izrecne in taksativno naštete izjeme. Morda ju bo omejila še bolj, morda ju bo dejansko razveljavila. Krizno. Izredno.

Zakaj potemtakem ni tudi pravno formalno razglašeno »izredno stanje« in nista uporabljena 16. in 92. člen Ustave? Ne vem. No, pravzaprav vem.

Po 16. členu Ustave država »lahko« začasno omeji ali celo »razveljavi« ustavne pravice in svoboščine, razen taksativno naštetih. Ni pa ji tega »treba« storiti, če uradno »razglasi« izredno stanje. Država lahko »suspendira pravni red«, ni pa ji tega treba storiti, če razglasi izredno stanje. Zakaj bi država zaradi obstoječe epidemije, take, kot je in ki ne pomeni vojne, suspendirala pravni red? Zakaj bi ga morala suspendirati, da bi in ko bi razglasila izredno stanje? Tega ji ni treba storiti. Tega tudi ne sme storiti, ker je delovanje države tudi ob razglašenem izrednem stanju ustavno in mednarodnopravno omejeno. Tako, kot je med omejitvijo in prepovedjo bistvena razlika, je tudi med »smeti« in »morati« bistvena razlika.

Država, ki uradno razglasi izredno stanje, po Ustavi in mednarodnem pravu mora delovati tako, da človekove pravice in temeljne svoboščine razveljavi ali omeji le za čas trajanja izrednega stanja, v obsegu, ki ga tako stanje zahteva in tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti. Razglasitev izrednega stanja ne pomeni, da država »mora« razveljaviti ustavne pravic in svoboščine, ali da »mora« razveljaviti, znatno omejiti ali prepovedati »vse« ustavne pravice in svoboščine, razen taksativno naštetih. Ali celo, da »mora« razveljaviti pravni red. Tega država ne sme storiti, niti v vojni. Država po razglasitvi izrednega stanja marsikaj »sme«, ni pa ji tega »treba.« In če ji nečesa »ni treba«, tega tudi »ne sme,« ko gre za pravice in svoboščine.

Če država v družbenem stanju, ki ga označuje kot krizno, splošno nevarno, izjemno in izredno, formalno razglasi izredno stanje, lahko počne prav to, kar počne sedaj. To, kar država počne sedaj, počne država zato, ker se s svojimi početji odziva na izredno stanje, krizo, na dejansko, neposredno in veliko zdravstveno nevarnost. Kot takšno država opisuje, naslavlja in ureja življenje v državi. Stanje je izredno. Posegi v ustavne pravice in svoboščine so izredni. Prav taki so, kot se jih lahko vlada poslužuje v stanju izrednih, kriznih, dejansko in neposredno zelo nevarnih družbenih razmer z vidika zdravja celotnega prebivalstva. So tudi ustavno dopustni? O tem bo odločilo Ustavno sodišče. Enkrat je o tem že odločilo, a dejstva in okoliščine niso bili identični. 

Državi v izrednih in kriznih razmerah ni treba posameznih posegov v posamezne ustavne pravice in svoboščine zamenjati za splošen poseg v vse ustavne pravice in svoboščine. Četudi država splošno in abstraktno posega v več ustavnih pravic in svoboščin vsega prebivalstva. Da je res tako, vidimo iz obstoječega izrednega in kriznega stanja v državi: v državi je izredno in krizno stanje, država pa ni omejila, razveljavila ali prepovedala uresničevanje vseh ustavnih pravic. Zakaj? Ker ni uradno razglasila izrednega stanja? Ne. Država deluje, kot da bi takšno stanje uradno razglasila. Izredno. Deluje, tako pravi sama, glede na dejansko stanje in glede na potrebe. Država pravi, da deluje v obsegu, kot ga take družbene razmere terjajo. Država deluje, kot bi začasno razglasila izredno stanje, ki ni vojna in delovala v obsegu, ki ga družbene razmere zahtevajo, brez povzročanja neenakopravnosti.

Država ob tem ne posega samo v svobodo gibanja in splošno svobodo ravnanja. Posega tudi v zasebnost, v pravico do družinskega življenja, v pravice in dolžnosti staršev, v pravico do zapuščanja države in vračanja vanjo, v pravico do vzgoje, šolanja in izobraževanja, v pravico do dela, v svobodno gospodarsko pobudo, v socialne pravice, v pravice pacientov, v delo sodišč in v pravico do dostopa do sodišča, v pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, v svobodo izražanja, v pravico do referenduma … Država znatno posega v cel kup ustavnih pravic in svoboščin. Zato, pravi država, ker je to po sili razmer – izrednih, kriznih, splošno, dejansko in neposredno nevarnih za celotno nacijo – potrebno, ker to izredne razmere »zahtevajo«. Ker se sooča z nevarno in hitro napredujočo epidemijo, ki je prisotna na celotnem ozemlju države. Zdravstvena in socialna katastrofa, za to gre. Državi verjamemo, da misli resno, ko to reče. Razmere so krizne, stanje in dogajanje je izredno. Država misli resno. Prav je, če misli resno.

Poskusimo si predstavljati: ali bi ta ista država po tem, ko bi uradno razglasila izredno stanje, delovala drugače? Zakaj bi delovala drugače, kot deluje sedaj? Državi nebi bilo »treba« delovati drugače. Država tudi nebi »smela« delovati zelo drugače. Morala in smela bi delovati v obsegu in na način, ki ga izredno stanje »zahteva.« Torej tako in prav tako, kot deluje sedaj, ko pravi, da od nje to »zahtevajo« izredne razmere. Najbrž ga ni pravnika, ki ni poklicno zašel in ki se ima za resno odraslo osebo, da bi pohitel z morebitno pripombo »v izrednem stanju država mora še bolj poseči v ustavne pravice in svoboščine, kot sedaj«?! Če pa se tak pravnik najde, pa ne želim biti njegov sogovornik.

V izrednem stanju posebne krize, ki jo določa dejanska, neposredna in splošna grožnja zdravju vsega prebivalstva države je država onemogočila uresničevanje določenih ustavnih pravic in svoboščin. Ker gre za krizno in izredno stanje. Kot v kriznem in izrednem stanju. Država ustavnih pravic in svoboščin ni samo »modalitetno« in »izvedbeno« prilagodila. Uresničevanje nekaterih je dejansko prepovedala, določila pa je izrecne in taksativno naštete izjeme in pogoje za njihovo uveljavljanje. Na način, kot se to lahko stori ob razglašenem izrednem stanju. In če je država v izrednem stanju, ki ni razglašeno kot tako, storila nekaj, kar bi lahko storila ob razglašenem izrednem stanju, če bi to prepričljivo utemeljila z »zahtevami« dejanskih družbenih razmer in izrednega stanja, je morda storila nekaj, česar ne sme storiti.  

Država je za to navedla razloge. Prisiljujoče, torej nujne? Tako pravi država. Čim so prisiljujoči in nujni, so tudi razumni. Pa so razumni, še preden postavimo vprašanje, ali so tudi prisiljujoči in nujni? Vsi zagotovo ne. Pa prisiljujoči in nujni? Vsi zagotovo ne.

Ko država, ki ni ne diktatorska, ne totalitarna, ampak je socialna, pravna in ustavno demokratična, razglasi izredno stanje, še vedno ostane socialna, pravna in ustavno demokratična. Z uradno in pravno formalno razglasitvijo izrednega stanja država ne postane diktatorska in totalitarna. Takšna lahko postane. Takšna bi lahko postala, če bi izredno stanje izkoristila za uvedbo diktature ali totalitarnosti. Ne skrbi me, da bi država to hotela ali želela ali nameravala. In če država tega ne želi in ne namerava, bi v izrednem stanju lahko delovala tako, kot deluje sedaj. Če za to nebi imela prisiljujočih, nujnih stvarnih razlogov, tudi nebi smela delovati strožje, bolj restriktivno, bolj omejevalno, ko gre za ustavne pravice in svoboščine.

Soglašam, da takrat, ko je omejitev določene pravice ali svoboščine tako stroga, da izniči jedro pravice, ga izvotli, ne moremo več govoriti o omejevanju pravice, saj je nastopila njena razveljavitev. In da pri tem ni treba, da oblastveni akt vsebuje besedo »prepoved.«

Kaj to pomeni za, na primer, svobodo gibanja? Kako poseže država v »jedro« te pravice? Kako jo »izvotli«? Tako, da nam zapove, da moramo stati pri miru in na mestu? Tako, da nam prepove premakniti se, fizično? Upam, da se resni odrasli ljudje nimajo želje preveč šaliti v teh kriznih in izrednih razmerah. Ali država nemara ne stori tega tako, kot je država to storila: ne smemo zapustiti občine prebivališča? Po 21. uri ne smemo biti zunaj? Da, država, ki ni diktatorska in totalitarna, poseže v jedro pravice in pri njenem uresničevanju dopušča samo še izrecne in taksativno naštete izjeme točno tako, kot je bilo to storjeno. Naslednja stopnja prepovedi je na dlani: dom lahko zapustite samo v določenem časovnem terminu in samo za izrecno in taksativno določeni namen. Še strožja prepoved. Še večji poseg v jedro pravice. Še večja kriza in izrednost stanja. A iz istih razlogov, na isti trditveni in dejanski podlagi. Državi ostane na voljo še ena možnost: doma ne smete zapustiti. Bi bila tudi to samo običajna, posamezna in konkretna omejitev ene ustavne pravice? Zame ne.

Formalna razglasitev izrednih razmer ne pomeni sprostitev vseh omejitev in nadzora nad delovanjem vlade in njene večine v parlamentu, ampak pravno formalna naslovitev družbenega stanja in dogajanja, predvsem pa težav in zahtev, takšnih, kot so. Omejitev ni več omejitev, ko postane prepoved. Ustava pa prepovedi ne dopušča. Razen ob razglašenem izrednem stanju. V formalnem izrednem stanju, ki sledi dejanskemu izrednemu stanju. A ponovno, če to zahtevajo dejanske razmere in če je to prepričljivo utemeljeno.

Pri čemer izrednost stanja ni pogojena z istimi okoliščinami, kot so jih imeli pred očmi pisci slovenske ustave v času, ko razvoja in razmaha informacijske tehnologije in interneta niso mogli niti dobro slutiti. Vlada, tudi Državni zbor, se lahko »sestaneta« tudi tako, da se ljudje fizično ne srečajo v istem prostoru.

Kaj je potem tisto, kar je za izredno stanje odločilno? Vsebina. Ukrepi oblasti, s katerimi se posega v ustavne pravice in svoboščine (ne samo v eno, ne samo v dve, pač pa in očitno, nedvomno v več!), njihova vsebina, njihova razsežnost in stvarna podlaga zanje. Kje je potem razlika? Razlika je očitna in bistvena. Na eni strani imamo dejansko, a ne tudi formalno izredno stanje. Imamo npr. Zakon o materialni dolžnosti, ki skozi določbe ZNB vstopa v javno življenje, kot je to ob razglašenem izrednem stanju. Imam Zakon o obrambi, ki s 37.a členom in možnostjo »uporabe vojske« vstopa v javno življenje, podobno, kot pri razglašenem izrednem stanju. In imamo prepoved uresničevanja določenih pravic in svoboščin, kot pri razglašenem izrednem stanju. To pa »ne zahteva«, pač pa le »dopušča« državi širši manevrski prostor: od omejitev ene ali več pravic ali svoboščin do prepovedi uresničevanja jedra nekaj ali več pravic in svoboščin. Ne pa vseh. Tudi zato ne, ker ne gre za »vojno«. Četudi resorni minister poziva k nakupu orožja (a da ne bo nesporazuma: še pomembnejše je, da je ponudil pomoč ob apelu glede sistemov za čiščenje in odvajanje izdihanega zraka, čeprav zadeva ne sodi pod njegov resor). Gre za nevarno in hitro napredujočo, tako pravijo, zdravstveno epidemijo. Zato imamo »lockdown«. Ta s seboj prinaša socialno katastrofo. Imam in živimo »izredno stanje«, ki ga formalno pravno ni.      

Poznam pravnikovo mnenje, da »aktualne epidemiološke razmere ne izpolnjujejo ustavno predpisanih pogojev, da bi tako stanje smeli razglasiti. Specialni Zakon o nalezljivih boleznih v 39. členu izpolnjuje ustavno zapovedani zakonski pridržek na način, ki je skladen z ustavo tako in abstracto kakor tudi in concreto, to je v konkretnih pogojih uporabe s strani slovenske vlade

Sporočilo voditeljice Dnevnika, v sredo, 28.10.2020: žal danes za vas nimamo pozitivnih, vzpodbudnih in opogumljajočih novic. Beseda voditelja oddaje Odmevi, na isti dan, o testiranih, obolelih, hospitaliziranih in umrlih ljudeh, o epidemiološki sliki države: »OGROMNO!«

Ponovil bom že večkrat ponovljeno pomembnost: o tem, ali je z 39. členom ZNB res tako, bo odločilo Ustavno sodišče, tudi z upoštevanjem štirih ločenih mnenj, ki močno sugerirajo, da morda ni tako. Zaključil pa bom z vprašanjem: če aktualne epidemiološke razmere ne izpolnjujejo pogojev za razglasitev izrednega stanja, zakaj se potem Vlada RS vede, kot da gre za izredno stanje? Zakaj pravi, da so razmere zelo krizne in izredne, predvsem pa, zakaj sprejema ukrepe, kot da gre za izredno stanje? Kaj pa bi za »razglašeno« izredno stanje še ostalo, če bi država delovala tako, da bi se vestno in odgovorno, »prisiljujoče nujno« in »razumno« odzivala na »zahteve« družbenega stanja, odzvala pa bi se toliko in tako, kolikor in kot bi te okoliščine »zahtevale«, ker tako določata Ustava in mednarodno pravo?  Bi morala ob prepovedi, da se z avtom odpeljemo iz občine prebivališča in da moramo biti doma po 21. uri, morda morala zaostriti prepoved in odrediti, da ne smemo biti zunaj po 17. uri? Ali pa, da sploh ne smemo zapuščati domov? Zakaj pa? Oziroma, bi bila morda tudi to le konkretna omejitev posamezne ustavne pravice, ki nima nič z izrednostjo in razveljavitvijo? Zame ne.

Kaj pa druge pravice in svoboščine, ki so v tem trenutku znatno več kot le »omejene«? Kako si pravniški kolegi »predstavljajo« izredno stanje in razloge zanj? Posebej v izrednem stanju, ko ni razglašenega izrednega stanja in je razglašena epidemije, ki po stališču večine sodnic in sodnikov Ustavnega sodišča traja že ves čas? Katere pravice in svoboščine bi morala država »razveljaviti«, da bi šlo za izredno stanje? Koliko: večino, vse, razen…? In zakaj bi jih »morala« pravno »razveljaviti«, če bi šlo za »razglašeno« izredno stanje?

Ne. Država bi se morala – načeloma - malo bolj potruditi pri zatrjevanju, da mora početi, kar že počne. Ne. Ljudje bi se na uradno izrednost utegnili odzvati drugače kot na neuradno izrednost. Morda se nebi. Ne. Po koncu razglašenega izrednega stanja bi se Vlada RS najverjetneje soočila s težjim bremenom glede upravičenosti ukrepanja in ukrepov. Morda. Ne. Delo Vlade in DZ bi najverjetneje potekalo v drugačni obliki. Ne nujno. Tudi ta oblika se lahko zgodi in se je že zgodila brez razglasitve izrednega stanja. Ne. Predsednik Republike bi moral biti malo bolj Predsednik Republike. Ne nujno, verjetno pa. Ne. Opozicija bi imela drugačno vlogo, kot jo ima sedaj –lažjo. Ne. V mednarodnem prostoru bi bila država deležna malo spremenjene pozornosti. Ne. Sklicevanje na določene pravne akte bi zamenjalo sklicevanje na druge pravne akte, ali na druge člene istih pravnih aktov. Ne. Katere ukrepe pa bi sprejemala Vlada RS, če bi razglasila izredno stanje in jih zdaj ne sprejme, ker ga ni razglasila? Ne. Kaj pa bi se zgodilo s pravico dostopa do zdravnika, s svobodo gibanja, pravico do šolanja in izobraževanja, s pravicami otrok s posebnimi potrebami, pravicami starostnikov in neozdravljivo bolnih, pravicami pacientov, z apelom za nabavo in namestitev prezračevalnih sistemov in sistemov za odvajanje izdihanega zraka iz zaprtih prostorov…, če bi država razglasila izredno stanje? Kaj bi bilo bistveno drugače? Predvsem pa, kaj bi »moralo« biti »bistveno« drugače? Ne. Sodna veja oblasti bi bila postavljena v rahlo spremenjeni položaj. Ne. Nadnacionalni sodni nadzor bi bil javnosti bližje. Ne. Razglasiti izredne razmere in delovati, kot se deluje ob nerazglašenih izrednih razmerah, bi pomenilo sprejeti večje breme in odgovornost – politično in pravno. In še kaj. Nenazadnje pa, ob razglašenih izrednih razmerah je bojda težje kadrovati, poslovati, ali od tega preusmerjati pozornost drugam, kot v izrednih razmerah, ki niso razglašene. Domnevam.

Kaj ima oseba, ki bi se z avtom iz Domžal odpeljala v gozdove po Storžič, stran od ljudi, v naravo, opraviti s širjenjem nevarne nalezljive bolezni npr. v domu v Šmarju pri Jelšah? Kaj ima umikanje ljudem opraviti s prenašanjem nevarne nalezljive bolezni na druge ljudi? Je to res, kot je rekel pisatelj, primerljivo s »pljuvanjem svoje sline v obraz drugih ljudi«? Kaj ima večerni sprehod opraviti s hospitaliziranimi ljudmi zaradi Covid-19? Ali pa popoldanski sprehod, z masko na obrazu?

Prav nič ne bom presenečen, če se bo izredna izrednost izrednega stanja, ki ni razglašeno, stopnjevala: tudi s totalno »policijsko uro« in s prepovedjo zapuščanja doma. Na primer en dan po objavi tega članka, morda že v soboto, ali v ponedeljek... In tudi to bo samo »omejitev« določene pravice, posamezna in konkretna, nikakor pa ne prepoved, ki prestopa v razveljavitev in pravico izniči? Nič izrednega ni v tem, ker država ni razveljavila pravnega reda, ki ga razveljavi, ko razglasi izredno stanje, ker ga »lahko«? V času epidemije, ne vojne? Lepo prosim. Kaj res ne gre brez sprenevedanja, skoraj šaljenja? Zato bomo mi vso to izredno izrednost neizrednega stanja, ker pogojev za izredno stanje ni in ker ni izrednega stanja, ponižno sprejeli. Ker za nas meje ni. Drži? Izredno.

Potemtakem tudi prisotnost vojske na ulicah in cestah ne bi bilo nič izrednega. Zakaj bi nas to motilo, saj smo vsi doma? Ko pa smo vsi doma se ilegalni migranti lažje sprehajajo po državi, bi utegnil pomisliti kdo od politikov, tudi pravnikov. Torej potrebujemo vojsko na ulicah in cestah, ne samo na meji; tam se lahko kdo komu nekam izmuzne. Drži? Vojska lahko tudi pozvoni na naših vratih in vpraša, če se je k nam morda zatekel kak ilegalni migrant. Zakaj bi nas to motilo, če ničesar ne skrivamo? In v tem ni nič izrednega, samo običajno, posamezno in konkretno omejevanje svobode, je tako? Zame ni tako.

Oken pa še ne bomo zapirali, dokler nam ne povejo, da je virus ves čas prisoten v zraku in potuje ... Bo tako? Upam, da ne bo tako.

Bojda v vsem tem ni ničesar izrednega. Zatorej tudi ni nič izrednega v tem, da je vsak peti, ki ga srečamo, »potencialno okužen«? Statistično je vsaka peta oseba »nevarna.« Tako so povedali na televiziji. Do novembra bo to nemara že vsak tretji. Tudi v bloku, ne le na ulici. Kaj pa splošno zdravstveno stanje prebivalstva? Kaj pa rak? Kaj pa druge bolezni? Kaj pa duševne motnje? Kaj pa število samomorov? Koliko smrtnih primerov? Kaj pa otroci in ljudje s posebnimi potrebami? Kaj pa vse ostalo in vsi drugi ljudje? Kaj pa razlika med smrtjo »zaradi« in smrtjo »s prisotnostjo« Covid-19? Ker razlika je in je pomembna.

Prebral bom pisni opis poteka bolezni dveh prijateljev, ki sta bila pozitivna na testu za Covid-19 in sta pravkar prebolela bolezensko stanje. Ker me zanima in ker želim biti pripravljen. Rekla sta mi, da za to nisem kriv ali odgovoren.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.