c S
Kdo je Sokrat?
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem ustavnik@andraz-tersek.si
26.10.2018 Razmišljanja o modrosti in pametnosti - vsaj vtis je tak, a utegne biti zmoten - niso pogosta tema javnih pogovorov. Ne prav zares. Ne pristno. Skoraj zagotovo razlog, da je tako, ni natančno razlikovanje med pametjo, modrostjo, znanjem, sposobnostjo, vednostjo in izobraženostjo (o čemer so pisali že antični filozofi). Niti spoznanje, da je razpravljanje o pameti kontroverzno, ali politično nekorektno početje, omenjanje modrosti pogosto vpeto v trženje sporočilno poenostavljenih in popreproščenih življenjskih nasvetov, znanje vprašljivo in predmet sformaliziranih meril, sposobnost preverjana med skrajnostima pretirane mehkobe in neprizanesljive surovosti, vednost bolj pripisana kot izkazana, izobraženost pa v kroničnem pomanjkanju.

Bolj verjetno se zdi, da je tako zato, ker se ima skoraj vsak človek za pametnega. Pravzaprav najpametnejšega. Četudi se nima za izobraženca, niti ne za intelektualca (med prvimi in drugimi je velika razlika, z drugimi pa prepogosto težava; in univerze, ki niso več to, kar bi morale biti, le še izjemoma zagotovijo izobražence). Izkušnja pravi, da tudi ni dobro poudarjati svojega razuma, četudi vanj verjameš in mu zaupaš. Človek lahko zdrsne v nekritično samopoveličevanje, napuh, megalomanskost, aroganco in/ali prevzetnost. Bistrost razuma se zdi šele predmestje … modrosti. Obet pametnosti. In le izhodišče za vednost in znanje (zato so nastale akademije in univerze, na najboljših pa testi moralnega razvoja, inteligence in izpiti pred sprejemom). Do izobraženosti pa je še dlje. Nekje na tej poti čaka omika. 

Nekateri ljudje celo uživajo v svoji nevednosti, v duševnem vrtičku, od koder se vse življenje ne premaknejo. So tudi ptiči, ki se imajo za orle, čeprav ne morejo letati tako visoko in tudi ne vidijo tako dobro. Tako daleč. Niti do umnih zapuščin antične filozofije. Platon je … Sokratov primer, vključen v izvajanje učnega načrta na pravnih fakultetah, je eden od stebrov večnih človeških resnic. Ne samo zaradi nauka o svobodi izražanja, svobodi verovanja, razmerju med zakonitostjo in pravičnostjo, sodniško arbitrarnostjo in »juridičnih monstrumih«, ki jih ta lahko proizvede. Tudi o tem, da npr. ljudje, ki se ne morejo po svojih sposobnostih približati najsposobnejšim, pogosto zbolijo - zaradi zavisti. Zavist jih žene v izmišljotine, skonstruirane laži. Včasih paktira s strahom. Pametnega skušajo prikazati kot maloumnega, nevarnega za družbo in okolje, v katerem živi. Pri tem pogosto poudarjajo svojo domnevno krepost. Kadar zelo poenostavljajo, popreproščajo, ker si to lahko privoščijo in ker jim je dovoljeno, da od tega lahko tudi dobro živijo, svoja ravnanja zapakirajo npr. v leporečje o etiki. Pri tem znajo biti zelo  neprizanesljivi.

V Sokratovih časih, o tem lahko beremo, je njegovo življenje našlo posnemovalce, njegove navdušence, predvsem med mladimi ljudmi. Danes je, žal, takšnih posnemanj manj. Človeka vrednotijo po drugačnih merilih. Takšnih, ki jih najprej osvetli fasadni lesk, preceni oštevilčenje in slepilno napihne nametana formalizacija, kmalu pa uniči rja, spremeni devalvacija, negira praksa in podobno. Zgodi se podobno, kot se zgodi ljudem, ki imajo lastnino, pa se ne zavedajo, da ima v resnici lastnina njih.

Najbrž si mnogi danes rečejo, kaj pa naj človek počne s svojo pametjo? Za še tako dobro napisano filozofsko ali mislečo knjigo bo iztržil manj kot obrtniški proizvajalec za svoje okrasne izdelke. Prepameten človek je bil najbrž od nekdaj na slabšem; imel je manj prijateljev, stalno je dvomil v svoje znanje, nenehno si je dopovedoval, da ve malo ali skoraj nič. Duševne muke pa so najbrž hujše od fizičnih. Človek lažje prenese udarec v telo, kot v dušo. Lažje prenese krivico, kot odkrito nemoč dokazane pravice. Lažje prenese laž, kot priznanje spregledane resnice. Lažje se obrne stran od nemislečega človeka, kot od pokvarjenca. Lažje shaja z napako iz nevednosti, kot z zavestno arbitrarno samovoljo. Manj ga mučijo že statistično neizogibne nepravilnosti, kot premišljeno povzročanje neprava. Težje ga potolčejo neznosni paragrafi, kot nevzdržni sistem. In tako dalje. A če je s temi rečmi res tako, potem nekje na poti ne trči v tisto nekaj, kar bi se lahko komu zdelo kot paradoks: da je lažje biti Sokrat, kot del sodeče porote. Ali celo, da je lažje biti Sokrat, kot nekdo, ki Sokrata in sodečo poroto le opazuje. Na kakšen način lažje? Lahko gre za zmoto. Posebej, če bi bilo res lažje opazovati, kot soditi. In če bi bilo lažje soditi, kot biti sojen. Ocena o lažjem in težjem je pogojena s kontekstom. Osebnim odnosom. Zmožnostjo. In odločitvijo. Vračati se, vedno znova, med te zapise, ne pomeni tudi prepričano vedeti, kdo je Sokrat? Pravilneje, kaj je Sokrat? Ali končno, kdo in kaj Sokrat NI?

Poenostavljanje ni vselej prilagajano rahljanje zahtevnosti razprave. Je pa lahko. In lahko je prikrivanje pomanjkljivega dojemanja. Pogovorno vabilo množice možnih razpravljavcev pa se običajno glasi: morda je bil Sokrat v svoji obrambi premil? Morda bi moral še odločneje razkrivati bedo oseb, ki so ga obtoževale? Kar je pravzaprav vse življenje tudi počel. Bil je - kot je pripisano, da je pravil sam - nekakšen nadležen obad na konjskem vratu. A kaj, ko praviloma večina, četudi je po pametnih kriterijih slabša, zmaga.

Tudi v demokraciji. V njenem formalnem delu, ki je vselej dva ali tri korake pred njenim vsebinskim merilom. Preredko se srečata, samo za hipec. Parlamentarna demokracija je vselej pred ustavno demokracijo, četudi je slednja izhodišče in okvir prve. Ustavna demokracija naj bi preprečevala, da bi imelo ljudstvo vselej prav, četudi se pogosto moti. In da predstavniki ljudstva ne bi imeli vselej prav, ko se motijo, ali se celo hočejo zmotiti. Zato se v pravilno delujoči ustavni demokraciji ljudstvo lahko popravljivo zmoti. Prav tako veje oblasti. Tudi veje oblasti nimajo vedno prav. Niti, ko so prepričane v drugačni prav. To ni težava. Težava nastane, če predstavniki ljudstva zahtevajo svoj prav, ko se zavestno motijo. In težava nastane, ko katerakoli veja oblasti terja svoj prav, ne da bi ga utemeljevala in ljudi vanj prepričevala. Nobena od vej oblasti ne sme imeti vsiljeni končni prav, zahtevati svoj prav samo zato, ker si to lahko privošči. Tudi, ko ima končni prav sodna veja oblasti, ker je tako prav, ta prav ne sme temeljiti na goli zahtevi po priznanju, da ima vedno prav, četudi se moti (in se zato nikdar ne more motiti), ampak na razlogih, zaradi katerih ima prav; ti razlogi pa nikakor niso gola zahteva, ampak razgaljena utemeljitev in prepričljivost. Vladavina prava zato kakovostno presega pravno (zakonistično, legalistično, formalistično, paragrafsko) državo, ustavna demokracija presega formalne procedure demokracije, legitimnost presega legalnost, spoštovanje presega poslušnost, avtoriteta presega arbitrarnost in samovoljo (oziroma je nekaj povsem drugega), obrazložitev presega izrek itd.   

Takšnih antagonizmov ni lahko razreševati, ko parlamentarna in ustavna demokracija, ki je oboje hkrati, deluje v praksi. A ni ustvarjena za to, da bi imeli prav, ko bi se motili, ampak, da bi se lahko zmotili, ker bi (res, iskreno in misleče, utemeljeno) radi imeli prav. Tu gre iskati funkcijo ustave in institucij, ki obstajajo zato, da bi jo varovale: motiti se tako, da bi na koncu lahko imeli prav; doseči prav, ko nastopi zmota, ki išče prav; imeti prav, da je zmota lahko velika; zmotiti se pravilno in popravljivo; prav naslavljati zmoto; imeti prav vselej, ko se možna in preverljiva zmota ne zanika; ustvarjati prav vselej, ko se odkrita zmota ne negira; postavljati zmoto v funkcijo iskanja prav, ne pa zatrjevani prav prepuščati v nemilost in samovoljnost zmote, ki je razkrita. Naslavljati poroto in braniti Sokrata. Odkrivati, kdo je Sokrat in zakaj ga ni v poroti.

Kdo je Sokrat? V pravni državi, ki deluje kot vladavina prava, je to vsebina ustave, je to legitimnost delovanja oblasti, sistem zavor in ravnovesij med vejami oblasti, razpravljajoča ustavna demokracija, instančno sojenje, prislužena in prigarana avtoriteta sodstva, utemeljena z močjo argumenta, zavezujočnost ustavnosodnih odločitev, neposredna uresničljivost mednarodnega prava, spoštovanje pogodbenih dogovorov in – spoštovanje (!) odločitev ESČP. To je proces. Sokrat je njegova uspešnost pri optimalnem mislečem delovanju. Proces, v katerem se razpravno in odločevalsko vzpostavlja demokracijo, ustavnost in zakonitost. Če proces ne deluje, kot mora, razlog ni v črkah na papirju, ampak v ljudeh na položajih in funkcijah. Ideja o ustavnem sodišču (ideja, ne osebe) je ideja državnega Sokrata. Evropski Sokrat je ESČP. Boljša ideja ni ponujena. Če proces deluje, kot lahko in mora, tudi ni potrebna. 

V tem procesu posameznik vstopa v prostor za filozofijo morale. In etike politike. To je prostor za odločanje. Za samouresničevanje. Za svobodo izbire. Biti Sokrat je zadeva svobode. Kazen je ne izniči. Svobodo izniči odločitev za biti Sokratova porota. Ali prepustiti se poroti-sistemu, ki je v zmoti, ko in ker ne išče prav. Se mu plašno podrediti, izčrpano ukloniti, ravnodušno prikloniti, dušebrižno priključiti itd. Biti tiho. Biti pri miru. Ali biti nemisleči človek.

Tudi človek, ki ne prizna, da se moti. Napake ljudje neradi priznavamo, četudi vemo zanje. In če je med nami kdo, ki nas na to opozarja, se mu prepogosto izognemo. Še posebno zadovoljni smo, če odide on in nas pusti v našem kraljestvu – četudi krompirjevem. Da smo lažje nesvobodni, ko smo nemisleči del sistema, kadar ta ravna kot Sokratova porota. Človek, ki se obrne stran od opozorila o zmoti, najprej in predvsem škodi sebi. Oblast, ki se obrača stran od ustavnosodnega pravotvorja, škodi ljudem v državi. Sodstvo, ki se obrača stran od ESČP, škodi državi in skupnemu evropskemu pravnemu režimu.    

Pogosto se vračam k Platonu in Sokratu, ne le k Aristotelu. In takšno vračanje na začetek sem za trenutek prekinil, ko sem razmišljal o izjavi, te dni objavljeni na spletišču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (razumeti je, da gre za izjavo predsednika tega sodišča) glede sodbe ESČP v primeru PRO PLUS proti Sloveniji. Na izjavo smo se z dr. Toplakom in dr. Avbljem že odzvali. Zadeva je hudo resna. Ker neposredno zadeva v pravoslovni literaturi utemeljeno, pojasnjeno, ustaljeno, dognano, preverjeno, utrjeno in temeljno ustavnopravno, ustavnosodno in strasbourško učenje o jedru, bistvu in razsežnostih ustavne in konvencijske pravice do poštenega in pravičnega sojenja (beri: pravno pravilnega, nesamovoljnega in nearbitrarnega; o tem je mogoče brati  - in študirati – odlične razprave v odločbah ESČP, Vrhovnega sodišča ZDA, tudi slovenskega ustavnega sodišča, pa v delih in besedilih profesorjev Zupančiča, Dežmana, Erbežnika, Ribičiča, Krivica, Jakliča in drugih).

In ker to ni prva sodba ESČP, ki ugotavlja očitno in hudo kršitev te pravice pred slovenskimi sodišči, gre za alarmantno dogajanje. Z njim lahko povežemo tudi nekatere javne izjave in zapise v ločenih mnenjih določenih sodnic in sodnikov Ustavnega sodišča, ki zadevajo vprašanje razmerja med ESČP in slovenskimi sodišči. Torej ne gre za naključje? In ne gre za osamljeno ravnanje predsednika VS? Za kaj potem gre? Za labodji spev nekoga in nečesa? Za odraz trenutnih pravoslovnih in ustavnopravnih kompetenc v vrhu sodne veje oblasti? Ali za dan, ko se je nezaustavljivo začel proces pospešene in načrtne slabitve sodne zaščite minimalnih pravnih standardov skupnega evropskega varstva temeljnih človekovih pravic, s tem pa vladavine prava v Sloveniji? Porota se zdi zbrana. Kaj z njo? In kdo bodo Sokrati, ki bodo branili vladavino prava, ob tem pa spoštovali in uresničevali sodbe ESČP - kot institucionaliziranega evropskega Sokrata?


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.