c S
Odziv na pobudo za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja
dr. Andraž Teršek Univerza na Primorskem, Inštitut Ustavnik – Pravni inštitut dr. Andraža Terška ustavnik@andraz-tersek.si
01.03.2019 Do vprašanja prostovoljne aktivne evtanazije in zdravniške pomoči pri samomoru sem se večkrat opredelil. V knjigah, zbornikih, člankih in javnih komentarjih. Začenši s posebno, tematsko številko revije Dignitas, št. 10, že davnega leta 2001. Pritrdil sem zagovornikom stališča, da je v določenih in prepričljivo utemeljenih primerih skrajšanje trpljenja po tej poti sprejemljivo/humano/dostojno/upravičeno. Pred časom sem objavil javni poziv državi, uradni slovenski medicini in nacionalnim hospicem k drugačnemu, bolj odgovornemu in skrbnemu - političnemu, sistemskemu in pravnemu - pristopu do paliativne oskrbe/nege. Tudi v tem primeru ni bilo nobenega odziva.

Bil sem prijazno povabljen, da sopodpišem javni poziv za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja. Podpis sem vljudno odklonil. Ne zato, ker bi pozivu nasprotoval. Samo prioritete in vrstni red pri tej temi morda razumem malo drugače.

V pozivu, ki je bil (po napovedi dan prej, v sredo) v četrtek javno predstavljen na tiskovni konferenci, med drugim piše (legitimno in premišljeno), da »so dosedanja merjenja javnega mnenja pokazala, da uzakonitev evtanazije podpira v Sloveniji veliko  ljudi. Ta podpora pa donedavna ni imela javnega glasu, saj ustanove, ki bi morale spodbujati pluralno razpravo o tem vprašanju, tega niso počele. Tudi politične stranke so bile doslej na strani družbenega molka o evtanaziji. Zato podpisnice in podpisniki tega javnega pisma pozivamo, da se javna razprava o pomoči pri dokončanju življenja, ki se je odprla ob omenjenih klicih na pomoč, nadaljuje s soočanjem vseh stališč in etičnih pogledov in da v strpnem vzdušju privede do argumentirane odločitve o pravni ureditvi pomoči pri dokončanju življenja; da postane integralen del razprav o reformi javnega zdravstva po meri ljudi; da organi, kakršni so Komisija RS za medicinsko etiko, zastopniki pacientovih pravic in Varuh človekovih pravic in postanejo njeni spodbujevalci; da se v javno razpravo o pravni ureditvi pomoči pri dokončanju življenja vključijo tudi parlamentarne stranke.«

Kot rečeno, temu nikakor ne nasprotujem, saj za to – torej za načelno nasprotovanje - ne prepoznam stvarno utemeljenih razlogov. Za te vrste razpravo sem se tudi sam že večkrat zavzel. Soglašam tudi s pojasnilom, da so podpisnice in podpisniki te pobude »prepričani, da je dobra pravna ureditev pravice do pomoči pri dokončanju življenja ustreznejša ureditev od sedanje prepovedi takšne pomoči, saj je skladnejša z idealom varstva človekovega dostojanstva – vrhovne vrednote demokratičnih družbenih ureditev, ki se upravičujejo v človekovih pravicah; je smiselna dopolnitev Zakona o pacientovih pravicah, ki pacientu že daje odločilno besedo glede poteka njegovega zdravljenja; je ustreznejša uveljavitev načela spoštovanja osebne avtonomije, po prevladujočem pojmovanju stroke prvega načela medicinske etike; je tveganje zlorab takšne pravice do pomoči manjše od tveganja neznosnega in neustavljivega trpljenja in zlorab, ki lahko doletijo človeka brez te pravice; ne nasprotuje in ni alternativa razvoju paliativne medicine, ki ga pozdravljamo.« Prav to slednje bi podčrtal. In postavil v ospredje.   

Pritrjujem tudi pozivu podpisnikov, naslovljenem na »vse sodržavljanke in sodržavljane k temeljitemu razmisleku, kakšno pravno ureditev tega področja želite zase in za svoje najdražje.« In da se zagotovi »široka in pluralna javna razprava o pravni ureditvi pomoči pri dokončanju življenja in njeni uveljavitvi.«

Podpis sem zatorej odklonil z dobrovernim dvomom. Nisem bil prepričan, če bo razumljen povsem v skladu z mojim nedavnim javnim opozorilom na pozitivne konvencijske in ustavne dolžnosti države glede pravne ureditve, sistemske organizacije in primernega financiranja programov in ustanov paliativne nege. Moj načelni odnos do pobude, to ponovim, ni odklonilen. Poziv bi podpisal, če bi bila vanj kot primarna naloga države, ki je tudi njena konvencijska in ustavna dolžnost, poudarjeno vključena problematika paliativne oskrbe - sistemske, s pomočjo države, financirane, razvejane, kakovostne, s preseganjem minimalnih standardov (ti naj bi bili v Sloveniji, glede na dokumente Sveta Evrope in EU, če jih prav razumem, približno 300-400 postelj in bi morali vključevati tudi ustrezni – kakovostno/strokovno in številčno - kader, delovanje paliativne nege pa bi moralo biti podprto s prepričljivim financiranjem države). Zato je moje strnjeno stališče naslednje: država MORA varovati pravico do življenja in dostojanstva s kakovostnim sistemom paliativne oskrbe. Če tega ne počne, krši omenjeni konvencijski in ustavni pravici. A zakonsko odpiranje vrat pasivni prostovoljni evtanaziji in zdravniški pomoči pri samomoru ne more in ne sme biti nadomestek za to, niti prednostni ukrep. Lahko gre za istočasno dogajanje, a liberalnejša pravna regulacija evtanazije naj ne bo razumljena kot odgovorna naloga države, ki naj nujnost učinkovite in kakovostne paliativne oskrbe pusti v ozadju. To je moje prepričanje. In ne trdim, pa tudi ne dvomim, da je prepričanje podpisnikov drugačno. Samo manjko takšnega izrecnega poudarka me je zadržal na rahli razdalji od podpisa pod omenjeni poziv.

Pred časom sem v svojem javnem pozivu in pojasnilu glede paliativne nege zapisal naslednje: »Že dalj časa je znana izrecna normativna zahteva ESČP v Strasbourgu, ki izhaja iz precedensov, da pravica do življenja vključuje dolžno pravno skrb države za neozdravljivo bolne in umirajoče ljudi. To je del doktrine o pozitivnih obveznosti države. Pomeni, da mora država storiti vse, kar je od nje mogoče razumno pričakovati, da optimalno uredi položaj neozdravljivo bolnih in umirajočih ljudi in jim zagotovi čim bolj dostojno, mirno in ljubeče in človečno preživljanje časa v trpljenju in poslednjih dneh. To mora država storiti zaradi teh ljudi, zaradi njihovih najbližjih in zaradi pravne obveznosti do pravice do življenja. Država mora zato ali ustanavljati in dobro voditi sistem hospicev ali pa zasebno ustanovljenim hospicem in izvajalcem paliativne nege pomagati v največji možni meri - zakonsko, finančno in sistemsko. Če tega ne stori ali tega ne počne, je odgovorna za neizpolnitev svojih pozitivnih pravnih obveznosti in za kršitev pravice do življenja - teh ljudi in njihovih najbližjih. To velja tudi ali še posebej v vsakem primeru, ko odtegne nujno finančno pomoč tistim, ki opravljajo takšno dejavnost, in jim s tem delo znatno oteži ali celo onemogoči. Opustitev dolžnega ravnanja države v tem primeru dopušča sprožitev pravnega spora in sodnega postopka zoper državo. Prizadeti - bolniki, umirajoči in njihovi najbližji - lahko državo tožijo pred nacionalnimi sodišči za odškodnino, kasneje pa tudi pred ESČP za pravično zadoščenje.

Če bo do kakovostne, iskrene in dobroverne razprave, brez fig v žepih politikov, na to temo prišlo, bom pri njej ob povabilu z veseljem sodeloval. Vsekakor je nujna, ne le primerna. Gre za pravico do življenja in osebnega dostojanstva slehernega človeka.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.