c S
V spremenjenem Zakonu o nalezljivih boleznih je veliko protiustavnih rešitev
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem andraz.tersek@upr.si
16.10.2020 Ob sprejemu odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-83/20, s katero je večina petih sodnikov in sodnice pritrdila ustavnosti ukrepov Vlade RS med uradno pandemijo novega koronavirusa, so dve sodnici in dva sodnika v svojih ločenih mnenjih med drugim zapisali, da bi US moralo v presojo ustavnosti ukrepov vključiti tudi presojo ustavnosti določb Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB).

Sodnik dr. Rok Čeferin je ob tem zapisal, da je ZNB »podnormiran« in da daje Vladi RS preveč manevrskega prostora in preširoke pristojnosti za odločanje o uvedbi posebnih ukrepov in za določanje omejitev ustavnih pravic in svoboščin. Tej oceni pritrjujem. V svojem kritičnem komentarju te odločitve US sem med drugim zapisal, da je večina na US s to odločitvijo Vladi RS podelila bianco menico za sprejemanje kakršnih koli posebnih in omejevalnih ukrepov, če se le pri tem sklicuje na nevarnost epidemije, skrb za javno zdravje celotne populacije in na uradna – pretežno statistična - stališča strokovne skupine Vlade RS. Izražam prepričanje, da je bilo v ZNB tudi pred spremembo tega zakona, ki jo je Državni zbor izglasoval na seji 29. septembra 2020, več protiustavnih rešitev.

Spremembe ZNB sem podrobno analiziral. Prepričan sem, da je sedaj v ZNB še več protiustavnih rešitev. Prepričan sem tudi, da jih je kar nekaj zelo očitnih. Vladi RS je s tem zakonom še naprej dodeljen širok in tako rekoč neomejen manevrski prostor za odločanje o posebnih ukrepih in za omejevalno poseganje v nekatere ustavne pravice in svoboščine, če se Vlada pri tem sklicuje na nevarnost epidemije, ali na nevarnost širjenja nalezljive bolezni. Med najbolj očitno protiustavne zakonske rešitve uvrščam tiste, ki zadevajo posege v pravico do zasebnosti, v svobodo gibanja in v pravico do pravne zaščite osebnih podatkov.

Določbe ZNB, ki urejajo ukrep »omejitev«, dejansko pa »prepovedi« vpisa in obiskovanja vrtcev, šol in fakultet za necepljene otroke, mlade in odrasle, so za moje ustavnopravno mišljenje primer očitne protiustavnosti. Označujem jih za pot v diskriminacijo, segregacijo, stigmatizacijo in socialno izolacijo določenih skupin otrok, mladih, njihovih staršev in drugih odraslih. Pravna ureditev, ki jo uvaja spremenjeni ZNB, je bistveno podobna, skoraj identična tisti, o kateri že dolgo časa odloča, a dokončno še ne odloči Evropsko sodišče za človekove pravice.      

V letošnjem mesecu juliju je bila pred Velikim senatom ESČP opravljena javna obravnava primera Vavřička in drugi proti Republiki Češki. Velja omeniti, da to sodišče odloča še o petih drugih primerih (pritožbah), ki so bistveno podobni temu osrednjemu primeru. Med branjem člankov, ki so jih spisali udeleženci glavne obravnave, sem se seznanil z dejstvom, da so bili sodnice in sodniki tega sodišča "zelo radovedni." Strankam postopka so postavili osemnajst vprašanj. Komentatorji, ki so dobri poznavalci dela tega sodišča, so temu pripisali »posebnost«, ali "izjemnost," ki naj bi sugerirala, da sodniki in sodnice dvomijo v koristnost obveznega cepljenja kot takšnega. Med razlogi je tudi dejstvo, da več evropskih držav nima z zakonom predpisanega obveznega cepljenja. Hkrati pa strokovne primerjalne študije odražajo ugotovitev, da je v teh državah stopnja imunosti za bolezni, ki so neposredno povezane z obveznimi cepivi, približno podobna kot v državah, ki imajo z zakonom predpisano obvezno cepljenje.

Med vprašanji sodnikov in sodnic ESČP so bila tudi naslednja vprašanja: kolikšna stopnja cepljenosti je potrebna za zagotovitev zdravstvene varnosti celotnega prebivalstva; ali so vladni pristopi k javni promociji ukrepov, ki lahko nadomestijo zakonsko obveznost cepljenja, manj učinkoviti; kako bi lahko necepljeni otroci okužili cepljene otroke; kdo odloča o tem, kaj je v otrokovo največjo korist, če se mnenja staršev razlikujejo od mnenj medicinskih strokovnjakov; kakšna je korist cepljenja dojenčkov proti hepatitisu B; kdo sestavi seznam obveznih cepiv in kakšna pravna varovala obstajajo, da se prepreči navzkrižje interesov; kolikšen odstotek primerov resne škode na zdravju je prijavljenih po izvedenem cepljenju; ali je mogoče cepljenje posameznikom naložiti kot obliko splošne javne solidarnost; če je odgovor na zadnje vprašanje pritrdilen, iz katerega člena EKČP izhaja pravna obveznost solidarnosti?

Udeleženci obravnave so v javno objavljenih poročilih zapisali, da se je češka vlada pri odgovorih pretežno sklicevala na priporočila in informacije Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Ob tem pa ni znala natančno odgovoriti na vprašanje, kakšna stopnja cepljenosti je potrebna za zagotovitev varnosti zdravja celotne populacije, je pa navedla manj kot deset uradno potrjenih primerov resne škode na zdravju zaradi cepljenja letno. Pritožniki pa so na drugi strani zatrjevali, da so države brez zakonsko obveznega cepljenja dosegle stopnjo cepljenosti, ki je enakovredna stopnjam cepljenosti v državah z zakonsko obveznim cepljenjem. Hkrati so zatrjevali, da stranski učinki cepiv niso pravilno in dovolj preučeni in da ugovori proti cepljenju, ki ne izhajajo iz zdravstvenih razlogov, ne pomenijo sklicevanja na svobodo veroizpovedi, temveč gre za ugovor vesti, podan v okviru znanstvene razprave.

Če bo ESČP ugodilo pritožnikom in pritrdilo njihovim argumentom, bo šlo za precedenčno odločitev, ki bo zavezujoča za vse države članice Sveta Evrope. Ali drugače, če bo ESČP pritrdilo argumentom pritožnikov, uperjenim proti zakonsko obveznemu cepljenju, bodo isti trenutek določbe ZNB, ki urejajo materijo obveznega cepljenja, postale pravno nevzdržne in neuresničljive kot protiustavne in kot nesprejemljive z vidika skupnih evropskih standardov pravne zaščite temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

Kar zadeva spremenjeni ZNB zatrjujem očitno protiustavnost tudi določbam, ki urejajo vprašanje odškodninske (ne)odgovornosti države za škodo, ki jo posameznik utrpi na zdravju zaradi cepiva. Določbe, ki urejajo to vprašanje, ne pomenijo uresničitve (implementacije) skoraj sedemnajst let stare odločbe US št. U-I-127/01, iz leta 2004. Z njo je US naložilo zakonodajalcu, da (v roku enega leta!!) vprašanje odškodninske odgovornosti države uredi posebej, specialno, na način, ki bo posamezniku zagotavljal učinkovito pravno varstvo. Prepuščanje tega vprašanja podredni uporabi zakonodaje o upravnem sporu in zakonsko napotilo na uporabo splošne civilnopravne ureditve vprašanja odškodninske odgovornosti ne pomeni spoštovanja in uresničitve te odločbe US. Zato je ZNB tudi v tem delu očitno protiustaven.

Spremenjeni ZNB tudi ne omogoča učinkovitega uresničevanja pravice odkloniti cepljenje iz utemeljenih zdravstvenih razlogov, saj zakonodaja študije in analize cepiv, njihove učinkovitosti, stranskih učinkov in sestave opredeljuje kot »poslovno skrivnost.« O tem, da takšna zakonska ureditev ni v nasprotju z ustavno pravico dostopa do informacij javnega značaja, pa je že odločila Informacijska pooblaščenka z odločbo št. 090-163/2014. Tudi v tem delu zatrjujem protiustavnost ZNB.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.