c S
Vse je prav in vse je narobe - vmes pa je človek in njegove dileme
dr. Andraž Teršek Univerza na Primorskem, Inštitut Ustavnik – Pravni inštitut dr. Andraža Terška ustavnik@andraz-tersek.si
23.07.2021

»Ne želim policijske države. Ne želim manipulacij z javnostjo. Ne želim groženj. Ne želim prisile. Ne želim kaznovanja ljudi. Ne želim vsega tistega, kar vodi v tiranijo. Človek je najprej odgovoren zase. Nehajmo govoriti ljudem, naj se cepijo zaradi drugih. Cepijo se zaradi sebe, ali pa se pač ne. Ne govorimo ljudem, da so odgovorni za druge, če se ne cepijo. Ne grozimo jim s cepljenjem in ne silimo jih v to, ker za to ni nobenega opravičljivega razloga. Prišli smo do tja, do koder smo lahko prišli. Imamo cepivo. Več ni mogoče. In to je dovolj.« (Zoran Milanović, predsednik Republike Hrvaške; Vir)

Tako, odločno in razumno, jasno in neposredno, predsedniško, pravzaprav državniško, predsednik sosednje prijateljske države. Nikakor ne prvič in zagotovo ne zadnjič. Pri nas, v Sloveniji, … je zelo drugače. Neprimerljivo drugače. Škoda.

Referendum

Zakaj bi Državni zbor, v katerem ima (kolikor jo ima in če jo ima) vlada večino, ustvarjal novo zakonodajno prakso vnaprejšnjega izključevanja možnosti in kolektivne pravice, sestavljene iz več vključenih pravic, do referendumskega glasovanja ljudstva o zakonu? Zakaj bi to storil z določbami, ki jih zapiše v sprejeti zakon, pri katerem noče »težav« z referendumskimi pobudami? Ali s posebnim sklepom? Zakaj bi zakonodajalec, ki uradno ne razglasi ne »naravne nesreče«, ne »izrednega stanja«, z določbami v posameznih zakonih, ki jih ne želi prepustiti možnosti referendumskega odločanja o teh zakonih, ali s posebnimi sklepi, možnost referendumskega odločanja o zakonu izključil z golim zatrjevanjem, da tako mora biti zaradi »odpravljanja posledic naravne nesreče«? Z več zakoni in v več zakonih, tako rekoč zaporedoma? Zakaj bi zakonodajalec, četudi je »ustavni igralec«, to smel početi?

Morda zaradi spremenjenega besedila 90. člena Ustave RS? Ta v drugem odstavku določa:

»Referenduma ni dopustno razpisati:

– o zakonih o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč,

– o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah ter o zakonu, ki se sprejema za izvrševanje državnega proračuna,

– o zakonih o ratifikaciji mednarodnih pogodb,

– o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost

V Komentarju Ustave Republike Slovenije (*1) je problem protiustavnih referendumskih pobud (iniciativ) dobro pojasnjen. Zdi pa se mi pomanjkljiv. Morda se ga analitično lotim ob drugi priložnosti. Tokrat bom zapisal le tezo, da se mi ne zdi, da uradni komentar 90. člena Ustave RS izključuje tezo, ki jo bom zapisal v nadaljevanju.

Teza se glasi: Državni zbor nima očitne in samoumevne, nesporne pravice, da s sklicevanjem na 90. člen Ustave RS odvzame ljudstvu možnost vložitve pobude za referendum pri določenem in konkretnem zakonu. Ta pristojnost ne more biti zadeva »bainco menice«. Še ena več. Kot v ZNB. Te možnosti zakonodajalec ne sme vnaprej odvzeti ljudstvu z golo navedbo, da določen in konkreten zakon, v celoti, tako, kot je spisan, z vsemi določbami, pač pomeni »odpravljanje posledic naravne nesreče«. Pa naj gre za Zakon o obrambi, za Zakon o nalezljivih boleznih, za PKP-je ali za druge zakone, sprejete med, po in spet med uradno razglašeno pandemijo ali epidemijo (o tem, za kaj gre, očitno še naprej ni soglasja, ali pa se malomarno enkrat uporabi prvi in drugič drugi izraz – ker se še naprej in izmenično, včasih pa celo hkrati, uporabljata oba izraza, tudi v ustavnosodnih odločitvah). Preden DZ to stori, tako tezo postavljam, mora vprašati ustavno sodišče, če pri določenem in konkretnem zakonu to sme storiti. Ustavno sodišče mora odgovoriti v tridesetih dneh. Ali odgovori, da DZ to sme storiti, ali odgovori, da DZ tega ne sme storiti, ali pa odgovori drugače. Na primer z utemeljitvijo, v kateri skrbno in ustavnopravno vešče pojasni, zakaj US to vprašanje prepušča polni diskreciji DZ. Ali pa, na primer, z natančno in prepričljivo utemeljitvijo, zakaj US to vprašanje razume kot nekaj, kar sodi pod okvir "doktrine političnega vprašanja" in gre izključno za domeno zakonodajalca, v katero US ne bo posegalo. Zato bo US pustilo zakonodajalcu tudi polno in nedotakljivo diskrecijo odločanja o tem, kaj je naravna nesreča, kdaj gre za naravno nesrečo in kateri zakoni, v celoti, pomenijo opravljanje posledic naravne nesreče. Takšno doktrino je treba odlično in natančno utemeljiti.

Si pa zelo težko predstavljam, da bi ustavno sodišče prepustilo zakonodajalcu popolno in nedotakljivo diskrecijo odločanja o teh vprašanjih. Prepričan sem tudi, da tega ne bi smelo storiti. Za kaj takega ne prepoznam razumnih, še manj nujnih razlogov. Prepoznam pa več razlogov v prid tezi, da zakonodajalec pri teh vprašanjih ne bi smel imeti popolne diskrecije in nedotakljivega privilegija. Zato v najboljšem primeru pripisujem tej dilemi značaj odprtega vprašanja. Ki ga je treba ustrezno zapreti. S precedenčno in doktrinarno odločitvijo ustavnega sodišča.

Prepustiti to vprašanje možnostim vložitve naknadne ustavnosodne pobude ali ustavne pritožbe, se mi ne zdi ne prav, ne razumno. Iz časovne (povprečna dolžina trajanja ustavnosodnih zadev, posledično pa možnosti nastanka velike škode – za ljudstvo in državo) in teoretične perspektive. Morebitno stališče, da bi morala biti vsaka taka pobuda ali pritožba avtomatično zavržena, označena za »nedopustno«, pa bi se mi v celoti zdelo skrajno deplasirano. 

 Zakon o referendumu in ljudski iniciativi v 21. členu določa:

»Če državni zbor meni, da bi z odložitvijo uveljavitve zakona ali zaradi zavrnitve zakona lahko nastale protiustavne posledice, v roku iz 22. člena tega zakona zahteva, naj o tem odloči ustavno sodišče.
Zahtevo iz prejšnjega odstavka lahko državni zbor vloži že v času zbiranja podpisov v podporo referendumski zahtevi.
Ustavno sodišče odloči o zahtevi iz prvega odstavka tega člena v tridesetih dneh.
Zahteva iz prvega odstavka tega člena zadrži zbiranje podpisov in potek roka za njihovo zbiranje. Zbiranje podpisov se v primeru odločitve ustavnega sodišča, s katero je zahtevo državnega zbora zavrnilo, nadaljuje naslednji dan po objavi odločbe ustavnega sodišča v Uradnem listu Republike Slovenije.«

Ne vidim ustavnopravno nepremostljive ovire (ne vidim je niti v odstavku 14, ali 16, ali 21, ali 22, ali 25, ali v drugih odstavkih komentarja k 90. členu Ustave RS), da se prvi stavek tega člena ne bi analogno in smiselno uporabljal v primerih, ko se zakonodajalec odloči vnaprej izključiti možnost referenduma o zakonu, v katerega zapiše določbo, da referendumske pobude zoper ta zakon ni dopustno vložiti, ali pa o tem sprejme poseben sklep. Odločati o tem vprašanju s sklepi bi bilo vsekakor ustavnopravno povsem nesprejemljivo.

Komentar 90. člena Ustave RS pravilno pojasnjuje, ko citira eno od odločitev US (odstavek 25, str. 631), da v taksativno naštetih primerih v ustavi »pravica do referenduma sploh ne obstaja.« A vprašanje, ki ostane, je očitno na mestu: kdaj gre za take primere in ali je »odločitev«, da gre za take primere, popolna in nedotakljiva diskrecija zakonodajalca? Z vsemi možnimi skrajnostmi? Ne verjamem, da je. Kdor verjame, da je, bi moral to odlično utemeljiti. 

Priznati ali ne priznati velikih napak

Vlada, tako sem prebral na uradnem spletišču, ne želi uzakoniti rešitev, ki jih ponuja Predlog zakona o ustavitvi postopkov o prekrških po 14. točki prvega odstavka 57. člena, v povezavi z drugo in tretjo točko prvega odstavka 39. člena ZNB. Spomnimo, gre za vprašanje povrnitve »škode« ljudem, zaradi ustavnosodno ugotovljene neustavnosti 39. člena ZNB in podzakonskih pravnih aktov, sklepov in odlokov, ukrepov, ki so temeljili na tej določbi tega zakona. Predlog neposredno zadeva posameznike, ki jim je bila izrečena globa, ker naj bi kršili, na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB, sprejete odloke Vlade RS, s katerimi je bila omejena svoboda gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih (problem vključuje pet odlokov) in jih je US, z odločbo št. U-I-79/20-24, označilo za neustavne. Predlog zakona je predlagal ustavitev še nepravnomočno končanih postopkov glede prekrškov (abolicija) in amnestijo za pravnomočno končane prekrškovne postopke (povračilo plačane globe ter stroškov postopka posameznikom in posameznicam, ki so globe že plačali).

Zakaj bi vlada, ki je odločala in delovala s protiustavnimi in nezakonitimi podzakonskimi akti, očitno in izrazito protiustavnimi, taki možnosti nasprotovala? Zakaj ne bi hotela na tak način in končno priznati svojih velikih napak, ljudem pa omogočiti povračilo škode? Ker tega s svojo odločbo ni storilo že ustavno sodišče (s tem pa anuliralo 190. člen OZ za te primere)? Morda. A če se mi v tem oziru zdi ustavnosodna odločitev več kot le negativno presenečenje in je ne razumem, se mi odklonilna drža izvršilne veje oblasti do takega predloga zdi etično zavržna.

Norčevanje brez konca

Že nekaj časa je javno znano, da bo pravna politika in mentaliteta vlade ostala v jedru nespremenjena: čim več prisile, groženj in čim strožje kaznovanje ljudi. Vseh. Zato bo vlada tudi od organizatorjev javnih prireditev ali javnega shoda (protestnega, seveda) zahtevala, da »se mora ob vstopu preveriti izpolnjevanje pogoja PCT pri udeležencih.« In podrobneje (po seji vlade na to temo): »Skladno s spremembami odloka mora organizator javne prireditve ali javnega shoda ob vstopu na prireditev oziroma shod preveriti, ali udeleženci prireditve oziroma shoda izpolnjujejo pogoj PCT. Osebi, ki teh pogojev ne izpolnjuje, udeležbe na prireditvi oziroma shodu organizator ne dovoli. Organizator mora na vidnem mestu s pisnim obvestilom obvestiti udeležence prireditve oziroma shoda, da je izpolnjevanje pogoja PCT obvezno za udeležbo na prireditvi oziroma shodu. Organizator prireditve ali shoda mora preverjanje izpolnjevanja teh pogojev zagotoviti z varnostniki, v skladu s predpisi, ki urejajo zasebno varovanje

S pogledom se vrnem na uvodni citat hrvaškega predsednika države. In javno sprašujem: ali pravniki in pravnice res ne prepoznajo odličnih in prisiljujočih razlogov, da bi o tem kaj javno rekli, zapisali, izrazili? O tem norčevanju iz prava, demokracije, zdravja, medicine in ljudi, tudi ustavnega sodišča, brez konca?

Vse je prav in vse je narobe, hkrati. Morda ni tako? Vmes pa je človek in njegove dileme. Vmes pa so ljudje in njihove dileme, tegobe in muke. In najverjetneje smo še vedno samo na dolgotrajnem začetku …


(1) Komentar Ustave RS. M. Avbelj in drugi, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica, 2019, str. 622-633.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.