c S
Kršitve ustavnih in zakonskih pravic delavcev v Luki Koper
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem ustavnik@andraz-tersek.si
30.03.2018 Zgodba o kršitvi ustavnih in zakonskih pravic prevelikega števila delavcev v Luki Koper ima že dolgo brado. A zdi se, da to ne zanima tistih, ki bi jih to moralo najbolj in zelo zanimati: države – strankarsko koalicijske oblasti in sodišč. Gre za problem, ki je že dolgo tega postal očitni sistemski problem. Večkrat je bil prikazan v tiskanih in televizijskih medijih. A zgodilo se ni nič od tistega, kar bi se nujno moralo zgoditi. Pred pristojnim sodiščem zdaj teže postopek, ki ga je zoper LK sprožil eden od delavcev v takšnem položaju. Seznanil me je z dejstvi in okoliščinami.

Iz dokumentacije, ki sem jo prejel, je razvidno, da ima kot tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pri tožencu. Od 5.11.2012 dalje e – v skladu s precedensi Vrhovnega sodišča RS – delal po navodilih, pod nadzorom in po nalogu delodajalca, ki je - Luka Koper. Brez prenehanja je opravljal delo luško transportnega delavca, na avtomobilskem terminalu. Delo je obsegalo predvsem pretovarjanje vozil, prevoz vozil iz skladišča in nazaj na »barko«, pa tudi druga dela – vsa po navodilih delodajalca in v organiziranem delovnem procesu ter z delovnimi sredstvi delodajalca – poudarjam, da je to očitno Luka Koper. Zato je po veljavnem pravnem redu RS treba šteti, da je zaposlen pri Luki Koper.

In vendarle je v uradnih evidencah zabeleženo, da je prijavljen v delovno razmerje pri drugi pravni osebi, v njegovem primeru pri prvotoženi stranki v sodnem sporu; S.T. d.o.o., Hrvatini 156, 6280 Ankaran – Ancarano. Zato bi moralo sodišče ugotoviti ničnost pogodb o zaposlitvi med njim in prvotoženo stranko. Seveda pa, bistveno, tudi obstoj delovnega razmerja z Luko Koper. Iz dokumentacije se mi zdi očitno razvidno, da je pogodba o sodelovanju, ki je sklenjena med Luko Koper in S.T. d.o.o. - nična.

Namreč, po 13. členu veljavnega Zakona o delovnih razmerjih se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Pogodba pa je nična vselej, kadar ni (i) v skladu z Ustavo RS, (ii) prisilnimi predpisi ali (iii) moralo. Tako določa 86. člen Obligacijskega zakonika, OZ. Na ničnost mora paziti sodišče celo po uradni dolžnosti Pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne (92. in 93. člen OZ).

V danih okoliščinah in ob teh dejstvih, ki izhajajo iz delavčeve dokumentacije, razberem, da mu je dejansko onemogočeno izvrševanje pravice do svobode dela, s tem pa mu je kršena pravica iz 49. člena Ustave. Po njej in po njeni ustavnosodni razlagi (razvidni že iz Komentarja Ustave, Ur. L. Šturm, FPDEŠ, Ljubljana 2002) mora biti vsakomur pod enakimi pogoji učinkovito in enakopravno dostopno vsako delovno mesto. Pravica se kombinira s 14. členom Ustave – enakost pred zakonom.

V njegovem primeru je očitno, da mu je že nekaj let onemogočeno uresničevati pravico do svobode dela v/pri Luki Koper stranki. Očitno je namreč, da Luka Koper svojo potrebo po delavcih in delu na delovnih mestih, ki delavca neposredno zadevajo, ne uresničuje z objavljanjem razpisov oziroma objavo za prosta delovna mesta. Pa bi moralo biti tako, ker to zahteva 25. člen ZDR-1. Ta določa:

»Delodajalec, ki ima zaposlene delavce za določen čas, s krajšim delovnim časom oziroma pri katerem opravljajo delo delavci, zaposleni pri delodajalcu, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, in zaposluje za nedoločen čas oziroma s polnim delovnim časom, mora o prostih delih oziroma o javni objavi prostih del pravočasno pisno obvestiti delavce na pri delodajalcu običajen način (npr. na določenem oglasnem mestu v poslovnih prostorih delodajalca ali z uporabo informacijske tehnologije).«

Luka Koper pa to počne zelo drugače in zato protipravno; z najemanjem zaposlenih preko t.im. IPS. Tak najem delavcev, kot ga izvaja, bi bil dovoljen le pod posebnimi pogoji, ki jih določa zakonodaja. Npr. za agencijsko delo. On pa kot delavec ni pravni subjekt takšnega dela. Zato je početje Luke Koper v nasprotju s 163. členom ZUTD.

V takšnih okoliščinah dejansko nima nikakršnih možnosti, da bi se potegoval za zaposlitev v LK. Ta namreč objave prostih delovnih mest sploh ne objavlja, saj vse delavce za transportna dela v LK najema preko IPS. Očitno nezakonito, zanj pa tudi očitno protiustavno!

Pogodba o takem sodelovanju med LP in S.T., ki pomeni dogovor o agencijskem posredovanju delavne sile, za kar pa S.T. sploh ne izpolnjuje pogojev, je nična! Pomeni kršitev zakona, Ustave, s tem pa tudi moralnih norm na tem področju.

In ne samo, da se mu s tem krši ustavna pravica do svobode dela,  prikrajšan je tudi pri dohodku. Dohodek, ki bi ga moral prejeti delavec, dejansko prejema stranka S.T. (razlika nekje med 4.5 in 11 eur). Očitno protipravno. S.T. pa ne počne nič drugega, le pošilja SMS sporočila delavcem, tudi njemu, da pride/jo na delo v LK.  

Vprašal me je, če gre pri tem nemara za oderuštvo. Da, v tem smislu gre tudi za to.

S tem se mu krši tudi ustavna pravica do socialne varnosti. Kot delavec opravlja delo iz delovnega mesta LTD pri LK, plačilo, ki je pravno gledano njegovo, pa prejme od S.T., namesto od LK, in to v bistveno manjši višini, kot bi ga moral.

To pomeni tudi kršitev načela enakosti iz Ustave in kršitev načela enakega plačila za enako delo. V primerjavi z delavci na delovnih mestih LTD, ki so zaposleni pri LK in od nje prejemajo plačilo, je postavljen v očitno neenakopraven položaj in tako diskriminiran kot delavec. Vključno s plačo, možnostjo napredovanja in drugimi pravicami iz delovnega razmerja. Omenil bi tudi kršitev načela enake vrednosti dajatev po 1. odst. 8. člena OZ, saj S.T. neupravičeno prejme pomemben del plačila, ki bi ga morali prejeti vi, četudi dejavnost S.T. tega ne upravičuje.

Zaradi tako očitne in hude protipravnosti bi moralo sodišče oceniti predmetno pogodbo kot nično.

Tudi ni nepomembno, da Uredba o upravljanju koprskega pristanišča določa, da ima LK sicer koncesijo za pristaniško dejavnost, ki jo lahko prenese na drugega, a le s soglasjem koncedenta (3. odst. 28. člena Uredbe). S.T. pa ni niti predložila ne soglasja koncedenta, prav tako ne pogodbe za opravljanje luške dejavnosti.

Prepričan sem, da bi moralo sodišče ugoditi njegovim zahtevkom iz tožbe.

Sodišču bi lahko predlagal, da – končno – ugotovi obstoj velikega pravnega problema s takšnimi nezakonitimi in neustavnimi delovnimi praksami in o tem problemu tudi obvesti pristojno ministrstvo in inšpektorat ter jima naloži, da problem uredita/odpravita. Za to jima sodišče lahko določi rok. Če se po preteku tega roka to ne zgodi, bi sodišče delavcu moralo priznati že pravico do odškodnine – tudi iz naslova neizpolnitve pozitivne obveznosti države glede učinkovite ureditve tega problema.

O zadevi in dogajanju sem obvestil ministrico za delo in nekatere poslance v Državnem zboru.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.