c S
Domovinskost in državnost sta pogojeni z znanjem in sposobnostmi
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem andraz.tersek@upr.si
30.08.2019 Na parlamentarnih volitvah je pač mogoče zmagati brez pristnega političnega programa, brez konkretne vsebine, brez pravih idej in predvsem brez VIZIJE. Na ta način, dopolnjen z odsotnostjo pristnega znanja in državniških veščin, je mogoče voditi državo, dobiti poslanski mandat, postati javni funkcionar, biti del odločevalskega aparata ipd. Mogoče je biti ne le prepoznaven, ampak tudi popularen in celo javnosti všečen brez posedovanja in izkazovanja znanja in v odsotnosti kakovostnega mišljenja. Predvsem pa brez kakovostne formalne izobrazbe. Vse bolj je tako. Volivci to dopuščajo.

Na ta način postati in ostati politik, tudi funkcionar, verjetno ni posebej težko. Če se človeku uspe izogniti notranji potrebi po strogi samokritiki, utišati šepet vesti, pragmatično prikrojevati etiko in ostati brezizrazno neobčutljiv ob lastni nevednosti. V takšnem svetu znanje ni (več) vrednota, sposobnosti pa so prej ovira pri umeščanju ljudi v družbo in sistem; posebej, kadar jih spremljata volja in pogum za javno rabo kritičnega mišljenja.

Med pričakovanimi posledicami takšne družbene realnosti je vse bolj brezbrižen odnos do znanosti, politični spregled strokovnosti, pešanje javno institucionaliziranih procesov vzgoje in izobraževanja, spreminjanje fakultet v pribežališče za tiste (mlade), ki so prikrajšani za (za)upanje v prihodnost, ambicije in inspiracijo, pa v proizvodne procese formalnih izkazov o uradno pridobljeni (psevdo)izobrazbi, celo v poligon svetovno nazorskega in ideološkega trenja (kar spopadanja, uveljavljanja argumenta moči in težnje po nadvladi) itd. Učinek nazadnjaškega bumeranga imajo pričakovane in logične posledice takšnega stanja: še manj znanja, še manj izobraženih ljudi, še manj kritičnega mišljenja, še manjši družbeni pomen sposobnosti, še več birokratsko, papirološko, golo formalnega, površinskega prikrivanja stvarnosti; tistega, za kar res gre, kar se res dogaja, kar je spodaj, bodisi nevidno bodisi zamolčano, ali pa načrtno spregledano. Tako ustavna pravica do – kakovostnega – izobraževanja (in znanja!) postane »izven moralni modus operativnosti« za razdrobljeno družbeno manjšino vseh, ki se nemara čutijo rojene v napačnem času in se jih getoizira na statistično napako, v najboljšem primeru pa na pritiklino ubuizma oblasti: ker oblast tem osamelcem priznava, da so in jim dovoli biti, terja zase priznanje legitimnosti, četudi se zanje skoraj ne zmeni.

Ali s tem univerze ne postanejo politične ustanove? Dnevno politične ustanove? Če je odgovor pritrdilen, potem morajo propasti. Potem se propadu in razkroju ne morejo izogniti. Problem je političen. Problem je izobraževalna politika (o tem sem nedavno pisal, o tem pišejo mnogi drugi). Problem je politika per se.

Po tem, ko je na predzadnjih volitvah zmagala stranka SMC in z njo dr. Miro Cerar, je novinar Mladine spraševal dr. Mladena Dolarja o njegovem pogledu na parlamentarne volitve v Sloveniji in suvereni filozof je dejal: »Cerar je odlično pokazal, da za zmago na volitvah v Sloveniji ne samo da ne potrebuješ političnega programa, ampak da tudi ne potrebuješ vsebine.« Temu sem dodal, da celo lahko zmagaš z uporabo ene besede, ki jo človeška ušesa prepoznajo kot všečno, četudi sama po sebi nič ne predstavlja. Podobno velja za trenutne koalicijske stranke. Seveda med njimi ni zmagovalke volitev (o demokratičnem problemu tega dejstva sem že pisal).

Že Aristotel je pisal o pomembnih razlikah med znanjem, modrostjo, pametnostjo in izobraženostjo. Posebej med znanjem in golimi mnenji. Pa tudi o tem, da države ni mogoče dobro voditi (upravljati) z golimi mnenji, brez kakovostnega znanja. Za vodenje države je potrebna pristna politična filozofija. Ne filozofizem, prazno »filozofiranje«, s slabšalnim, uličnim pomenom, in ne golo-mnenjskost. Seveda to nima ničesar opraviti z morebitnim vpoklicem suverenih političnih filozofov k vodenju države. Tudi ne k podajanju jasnih, aplikabilnih, neposredno uporabnih odgovorov na pereča družbena vprašanja, probleme in izzive. Filozofija kot taka, tudi pravna in politična filozofija, ima drugo funkcijo.

Po besedah prof. Dolarja (pred časom sva se pogovarjala v nekdanji knjigarni Modrijan v Ljubljani): »Poglejte, filozofija ima dva konca, kot najbrž vso resno mišljenje in intelektualno početje. En konec je ta, da je filozofija zelo samotna na začetku. Dejansko, vsi veliki miselni tokovi v zgodovini so se zgodili tako, da je nekdo sam, sam s sabo, sam s tem, kar je Heidegger imenoval die Sache des denkens – s stvarjo mišljenja, poskušal priti nekam ali nečemu na kraj in to je tisto, kar v zadnji instanci odloča. Ta, ne-dialog … sploh ne dialog, jaz mislim, da v filozofiji ni dialoga. Pa mislim, da je to dobro, da se razumemo. Dialog se mi zdi, da je zelo pogosto beg pred mišljenjem. Zdaj se pa dajmo pogovarjati, pa dajmo diskutirati, pa dajmo izmenjati mnenja. V redu, dajmo izmenjati mnenja, to je zelo koristno, lahko je zabavno, ampak filozofija ni stvar mnenja. Filozofija se je začela tako, da je ločila doxo od episteme, se pravi, mnenje od vednosti. Filozofija je stvar vednosti, ni stvar mnenja. Lahko še tako izmenjujejo mnenja, pustimo. V politiki je potrebna izmenjava mnenj. V filozofiji, mislim, da izmenjava nima nobene funkcije. Ima določeno funkcijo, ki je funkcija socializacije. In to je ta drugi pol v tem dvopolnem statusu filozofije, se pravi, v načinu, kako se ta vednost, ki se producira v samotnih urah, če  naj tako rečem, sam s knjigami, sam z mišljenjem, sam s to stvarjo mišljenja, s katero skušamo priti na kraj, kako se ta vednost potem vendarle prenaša, transportira, pride do drugih, natisne, cirkulira, stopi v nek socialni prostor. Ta dva pola sta inherentno povezana. Nikakor ne trdim, da je dovolj, da je človek v svoji samotni sobici filozof, to ne bo imelo nobene konsekvence. Jasno je, da mora to mišljenje, ta miselna zaveza, če jo je ta filozof zmožen proizvesti … da mora priti med ljudi. In če je res miselna zaveza, potem pusti določene posledice. In tukaj nastopi ta naš problem prepoznavnosti. /…/ Vedno moramo imeti pred očmi tudi ta drugi pol, ta samotni pol, težavni pol, nesocialni, a-socialni, antisocialni pol filozofije, nedialoški pol filozofije, kjer ne obstaja izmenjava mnenj, v smislu, no pa dajmo diskutirati. Obstaja neko samotno in težavno iskanje, kako poskusiti prestopiti vse meje doslej možnega, miselne meje doslej možnega. Samo tista filozofija, ki je zmožna to narediti, ki je možna to zvezo vzpostaviti, bo imela v nekem daljšem časovnem obdobju svojo prepoznavnost. Dobila bo nek svoj socialni status in imela socialne posledice. Tista, ki je samo prepoznavna zato, ker ima svoj "brand-mark," ki si je izmislila neko finto, ali si je izmislila novo geslo šokirati na tak ali drugačen način, to je stvar mode. To so stvari, ki hitro pridejo in odidejo. Tako kot je mnenje neka hitro pokvarljiva roba. Se pač izmenjuje, se reproducira, se producira nova mnenja. Filozofija pač ni stvar mnenja.«

O moji kritični opazki, da ljudi vsebina skoraj ne zanima in jih veliko bolj pritegne reciklirana forma, zato je sila težko prepoznati smisel vsebinske argumentacije, pa filozof misli naslednje: »No, da ljudi vsebina ne zanima… jaz vseeno ne bi ljudi tako podcenjeval. Se mi zdi, da nikar tako hitro, to je spet nevarnost arogance filozofije: mi, ki smo pametni in beremo Hegla pa Heideggerja, pa Platona pa tako naprej, smo posebna kasta, tam je pa neuko ljudstvo, ki noče, pa ki jih to ne zanima. Ni tako. Jaz imam mogoče, prvič, ne tako dobro mnenje o filozofih, nikakor ne mislim, da smo posebna kasta, ali tako posebni in tudi nimam tako slabega mnenja o ljudeh. Se mi zdi, da obstaja pri vseh ljudeh potreba po mišljenju, določen vzgib in ta vzgib je treba nagovarjati. In nekako poskusiti na razne načine. Ta Žižkova plat, ki gre mnogim na živce, ta plat prepoznavnosti ali celo nastopaštva ali karkoli, je vendarle pri njem vedno v funkciji in skuša predramiti neka utečena mnenja, da nastopi proti nekim ustaljenim okvirom mišljenja. In tudi, če vrže kamen, ali šokira z neko izjavo, ki ima bolj pragmatično vrednost, pragmatično v jezikovnem pomenu pragmatike, se pravi, da sproži nek val bolj, kot da bi jo vzeli samo na sebi. To je njegova strategija, ki pušča sledove. To je njegov način dela, ki ga jaz vseeno zelo spoštujem. Da je zmožen priti in "vreči bombo", pa se stvari spremenijo. Se ljudje malo predramijo v svojih običajnih predpostavkah. Jaz pa pač nisem to in tudi si ne želim to biti in si ne prizadevam za to vrsto prepoznavnosti. Nimam absolutno ničesar proti temu, ampak pač malo sledim svojemu načinu dela in svoji zvezdi.« 

Filozofa sem vprašal, če je tudi zanj neumnost razraščajoči problem sodobne družbe, ki raste nadpotencirano sorazmerno glede na čas. In ali je primerno, da človek v javnem diskurzu prepozna tisto, kar se mu zdi neumno, ali skrajno neumno, ali morda celo absolutni kretenizem, potem pa to, kar se mu zdi takšno, tudi označi s to besedo? Ali, da v javnem govoru ali javnem komentarju ali pri glasnem razmišljanju človeka, ki se mu zdi neumen, označi z besedo neumen človek. Ne samo, ali se to spodobi, ali je prav tako storiti. Neumnosti reči neumnost, absolutni kretenizem imenovati absolutni kretenizem. Brez, da bi bil hkrati in avtomatično aroganten, samopašen, samovšečen, narcisoiden? No, ali pa tudi, če bi bil kot označevalec malo tak?

»Jaz sem govoril kar precej o tej nevarnosti, prelahkotnem označevanju ljudi za neumne, ker to na nek način … hrbtna stran tega je vendarle lasten narcizem. To – jaz sem pa seveda visoko nad tabo. In ne vem, če je ta delitev tisto, kar lahko produktivno stvari spremeni. Bi rekel mogoče takole. Poglejte, demokracija. To, kar je velika nevarnost demokracije je ravno diktatura mnenja. Se pravi, demokracija je po definiciji družbena ureditev, kjer ima lahko vsak svoje mnenje, vsak svoje mnenje lahko svobodno in prosto izrazi in nazadnje pride do izmenjave mnenj in nazadnje se jih pač prešteje. Določena mnenja se preštejejo. Temu se reče volitve. Se pravi, neka ureditev, ki je zgrajena na tem, da ima vsakdo pravico do svojega mnenja, da lahko to svoje mnenje vsaj s svojim glasom, če ne drugače, uveljavi in da bomo tako prišli do neke najboljše možne ureditve, tako, da bomo prešteli večinsko mnenje in večinsko mnenje že mora biti tisto, na čemer bi lahko gradili. V tem pomenu je demokracija diktatura dokse. Diktatura tega, da vsako mnenje šteje, vsako mnenje šteje enako. Vsak ima pravico do svojega mnenja, vsako mnenje se lahko izrazi, lahko se nazadnje prešteje. Se pravi, ta razlika, o kateri sem govoril prej, razlika med mnenjem in vednostjo je nekaj, kar se lahko v demokraciji zgubi in je ena velikih nevarnosti demokracije, da pač vsa mnenja štejejo enako. Tudi najbolj neumna mnenja štejejo na nek način enako in na enak način lahko krožijo. V tem pomenu, reči nekemu mnenju, da je neumno, ima lahko zdravilen učinek. Da se pač naredi zareza. Toda, niso vsa mnenja enaka! Obstajajo kriteriji, ki so drugačni kriteriji, kot so kriteriji mnenja, ali pravice do izražanja svojega mnenja. Obstajajo neodvisni kriteriji, obstajajo kriteriji univerzalnosti. Obstajajo kriteriji resnice, tega zelo težavnega pojma, s katerim vendarle filozofija stoji in pade. Mnenje ni stvar resnice. In seštevek večinskih mnenj nikoli ne bo pripeljal do resnice. Filozofija in vsako mišljenje, vredno tega imena, mora imeti neke parametre, neke opore, neke kriterije, ki so izven režima mnenja, ob katerih lahko merimo določena mnenja. In v tem pomenu je seveda demokracija lahko nevaren koncept, v kolikor po svoji naravi sili v diktaturo mnenja. In je potrebno imeti neke druge mehanizme, vzpostavljati neke druge parametre, kriterije, neke druge zaveze, ki se lahko tej diktaturi mnenja postavijo po robu. Reči, to je neumno, širi se neumnost, je lahko eden od načinov, kako to storiti. « 

In kako filozof Dolar, ki seveda nima političnih ambicij, gleda na razkorak med politiko v teoriji in praksi?

»V teoriji je vedno treba imeti pred očmi, da je teorija vredna tega imena - ima tudi socialne in politične konsekvence. In tako je bilo od vsega začetka. Poglejte Platona. Poleg tega, da se je ubadal z večnostjo idej, konec koncev, je njegova osnovna zamisel država, kjer je predlagal neko določeno radikalno reformo takratne grške družbe. Iz večnih idej je sledil v glavno politično reformo. Poglejte Aristotela in njegovo politiko. Mislim, ni ga bilo filozofa, ki ne bi konec koncev v zadnji instanci ponudil politično teorijo. Poglejte Spinozo, ki je bil samo en brusilec leč, odmaknjen od družbenih tokov. Ampak njegov politični traktat, njegov teološko-politični traktat je eno najbolj eksplozivnih del 17. stoletja. Racionalna kritika Biblije. Prvi človek v zgodovini, ki je napisal racionalno kritiko Biblije. Je rekel, dobro, poglejmo zdaj racionalno, kaj to je. Čudna zgodba, to ne zdrži kaj dosti, ampak ljudje imajo dober namen – ljubi svojega bližnjega – to je dobra ideja, naj se tega držijo. Ampak, cela ta mitologija, to… racionalno ne zdrži nič. Je pa to bilo leta 1670 nekaj. To je bilo nekaj ... no, saj jo je anonimno izdal. Hočem reči, to je človek, ki je imel zelo jasen politični projekt in je politično zelo veliko tvegal, kljub temu, da izgleda kot nek od sveta oddaljen modrec.

Poglejte Kanta in njegovo navdušenje nad francosko revolucijo, poglejte Hegla s programom radikalne reforme države. Pa Marxa, pa Nietzscheja in karkoli je sledilo po tem. Iz filozofije so vedno sledile politične konsekvence. In se mi zdi, da vsaka ideja, vredna tega imena, ima tudi politične posledice. S tem, da ne smemo pristati na to obratno: » Povejte mi sedaj, kaj to politično pomeni. To je že v redu, ta vaša spekulacija, ampak povejte nam raje, kaj moramo sedaj narediti.« Se mi zdi, da to je pa nek primež izsiljevanja. Samo, če bo filozofija opravljala svoj posel, pa naj bo še tako spekulativen in oddaljen, če ga bo dobro opravljala, bo tudi imela politične posledice. Če bomo pa začeli s tem: uporabimo samo  ideje, ki imajo neko politično vrednost, drugo pa pač nas ne zanima, ker filozofi imajo pač svoj oddaljen svet nekih čudnih idej, tako ne bomo prišli daleč. Nekako je treba zaupati v moč mišljenja, v moč spekulativnega mišljenja, pa bo tudi filozofija imela socialne posledice, ne da bi jih že v naprej poskušali vračunati.« (PS: tudi o tem je tekla beseda v že objavljenem intervjuju z dr. Marijo Selak).

Dokler v dnevni politiki ne bo ljudi, ki se bodo tega zavedali, še prej pa se bodo tega zmožni zavedati, pristno znanje ne bo merilo in gibalo družbenega NAPREDKA (ne razvoja!), javna raba pojma »izobraženost« to kakovost posameznikove osebnosti ne bo prenehala ponižujoče reducirati na golo imetje uradnega potrdila o opravljenih izpitih, procesi izobraževanja ne bodo platforma za posameznikovo samouresničevanje in osebnostni razvoj, našivašizem in nepotizem kot kriterija dodeljevanja odločevalskih funkcij ne bosta zamenjana z meritokratskimi kriteriji, univerze pa bodo samo izjemoma in deloma lahko segle dlje od ideološkega vrtičkarstva in partikularne interesnosti.

Vzgojno izobraževalna in univerzitetna politika bi morala vselej biti nacionalna prioriteta. Umna, etično skupnostna in napredkovna prioriteta, ne dekla machiavelističnega politikantstva. Tudi ne ideološki ventil. Predvsem pa ne mehanizem birokratskega poneumljanja človeka. V idealnem tipu družbe se politika etično in spraševalno obrača k pristnosti univerzitetnega okolja. Da bi ustvarjala družbo znanja. V realnosti se značaj in drža dnevne politike razraščata skozi univerze. Da bi posamezniki nekam prišli samo zato, da bi tam bili in tam čim dlje ostali. K sreči ne prav povsod in ne še v celoti.