c S
Nedemokratična drža oblasti in znaki (skoraj razumljive) nemoralne drže krajanov
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem ustavnik@andraz-tersek.si
23.12.2016 Že pred leti sem večkrat zapisal in javno zatrdil, da več referendumskega odločanja o posameznih vprašanjih nujno ne pomeni več demokracije in več demokratičnosti – kot politične kakovosti družbenega dogajanja. Ali drugače, referendumsko odločanje o vprašanjih, ki po vsebini niso primerna za tehniko referendumskega odločanja, o vprašanjih, o katerih bi morala odločiti z volilnim rezultatom legitimirana strankarska oblast, o vprašanjih, o katerih bi se morali dogovoriti organizirane interesne skupine in država in o vprašanjih, ki kot pravna vprašanja pomenijo odločanje o ustavnih pravicah in svoboščinah določene skupine ljudi NE pomeni več demokracije in večjo demokratičnost.

Nenazadnje (tu se navezujem na mojo predhodno kolumno o demokraciji in republiki) pa že sama republikanska drža pri etičnem samorazumevanju in političnem samoopredeljevanju družbe kot taka ne pomeni večje demokratičnosti. Razlog je teoretično in filozofsko dokaj enostaven: če sta vsebina in cilj političnega odločanja in etičnega samoopredeljevanja osredotočena na razmejevanje med nacijo-družbo - kot »mi« - od zunanjega sveta onkraj državnih meja - kot »njimi, onimi, drugimi« -, če gre pri tem za teleološko in ne deontološko opredeljevanje, za partikularizem in ne univerzalnost, za populizem izključevalnega nacionalizma in ne za odprtost duha z vključevalno moralno držo, da gre torej za (vsiljeno in prisiljeno) etiko ograjevanja o drugih-ne-naših in ne za avtonomno moralo univerzalnega sebstva, potem to ne pomeni vzpostavljanja, razvoja in krepitve demokratičnosti, ampak nekaj drugega – tisto, kar je nasprotno od tega.

Ne zdi se samo, da se strankarsko menedžerska gosposka na položajih javne oblasti, uradništvo, sodna veja oblasti in večina komentatorjev v medijih tega (kaj je demokratičnost in kaj republikanizem) ne zavedajo. Zdi se, da se tega sploh ne misli in o tem sploh ne razmišlja. Pa bi se moralo. Tudi v funkciji ustavnosti, spoštovanja in uresničevanja ustavnega reda, izhajajoč iz prvega člena slovenske ustave. 

A na tem mestu se temu vprašanju ne bom podrobneje posvetil (deloma to storim v časniku Objektiv, 24.12.2016, deloma pa sva to storila s kolegom dr. Tončijem Kuzmanićem v zborniku Možnosti politike danes, Univ. zal. Annales, Koper, 2015). Tu želim s kratko opredelitvijo začrtati smer razmišljanja o aktualnem vprašanju občinskih referendumov o namestitvi migrantov/beguncev v posebne (azilne) domove v nekaterih slovenskih krajih oz. občinah. Konkretno, obe občini, kjer je bila vložena pobuda za referendum, Črnomelj in Velenje, sta možnost referendumskega odločanja krajanov o tem vprašanju zavrnili. Z argumentom, da ne more biti referenduma o ugotovitvenem splošnem aktu občine (»sklepu«), da se je država odločila izpeljati tak ukrep politike do migrantov in beguncev, v okviru svojih pristojnosti in zato to vprašanje ni v pristojnosti občine, kar naj pomeni, da o njem ni mogoče glasovati. Občina je civilni iniciativi, ki je zahtevala referendumsko glasovanje, še odgovorila, da lahko pobudniki zbrane podpise s pobudo posredujejo državnim organom, ki so pristojni za reševanje predmetne zadeve.

Ob tem ne gre spregledati pomembnega vprašanja, o čem krajani morajo soodločati, o čem smejo odločati in o čem ne smejo odločati, kadar konkretna vprašanja neposredno zadevajo njih kot krajane in njihovo življenje v najožjem življenjskem okolju? Odgovor na to vprašanje gre iskati v funkcionalnem presečišču med vsebinskimi razlagami koncepta ustavne demokracije, kakršen je uveljavljen v Sloveniji (temeljska ustavna demokracija), konceptom lokalne samouprave in funkcionalnim vidikom politično-samoopredeljevalne funkcije generalnega ustavnega načela (in filozofije) demokratičnosti.

Glede slednjega je ena zadeva očitna in prisiljujoče nujna: ljudje imajo pravico vedeti, kaj točno javna oblast z njimi načrtuje in kaj točno namerava početi v njihovem življenjskem okolju. Zato je legitimno vztrajanje civilne iniciative v omenjenih občinah in krajih, da vlada še pred naselitvijo prebežnikov sprejme oprijemljivo, razumljivo, preverljivo in nadzorljivo strategijo. Med drugim tudi načrt »pravične porazdelitve bremen« med državo in občino.

V tej zgodbi je več legitimnih elementov. Na primer. Legitimna (in ne samo legitimna) je drža države, da politika do migrantov in beguncev vključuje postavitve azilnih domov. Legitimno je vprašanje, o čem lahko odločajo krajani neposredno in o čem ne smejo zavezujoče odločiti sami, kadar gre za odločanje o nečem, kar neposredno zadeva status, položaj, pravice ali druge interese drugih ljudi, ki niso prebivalci določene občine ali kraja. Legitimna je tudi zahteva ljudi, da so o namerah in početju javne oblasti primerno obveščeni.

A prav zaradi legitimnosti več elementov iste zgodbe je lažje spregledati pravno in politično past: kaj hitro se je mogoče izgubiti v formalističnih partikularnostih in se prepustiti nenehnemu odvračanju pozornosti od pravega vprašanja in osrednjega problema. Ponovno, državljanke in državljani, občanke in občani imajo stvarno utemeljeno pravico vedeti, kaj javna oblast načrtuje z njimi, njihovim življenjskim prostorom in z javnimi politikami, ki jih zadevajo. A želja pomembnega števila prebivalcev nekega kraja ali občine, da o nečem glasujejo in da z glasovanjem nekaj zavrnejo, ne sme biti izrabljena kot tehnika za preusmerjanje pozornosti z generalnega problema javnih politik vladajoče strankokracije, niti za prelaganje načrtovalne in odločevalske politične odgovornosti – z države na ljudi. Mislim, da se prav to ponovno dogaja tudi v tem primeru.

Problem, s katerega se preusmerja pozornost je problem življenja v totalni in omnipotentni manipulaciji z javnostjo, ob poneumljanju ljudi in laganju ljudem, z izkoriščanjem njihove nevednosti in zlorabo njihove naivnosti. Početo od ljudi, seveda, z močjo in privilegiji, preko medijev: tradicionalnih medijev, vse bolj in vse usodnejše pa s pomočjo novih medijev, tipa Facebook, tviterji in instagrami. Problem prelaganja odgovornosti pa je problem javne oblasti (strankarskega menedžerstva in finančne gosposke) in njenega vsiljevanja diktatov ljudem, kadar so strankokraciji, menedžerstvu in gosposki ljudje v napoto, hkrati pa prelaganja odgovornosti za odločanje, za izvajanje odločenega ali za reševanje problemov, nastalih s tistim, kar je bilo odločeno, na ljudi, kadar se omenjeni eliti to zdi oportuno in najlažja pot. To se dogaja in tako je tudi glede zadeve migrantov, tujcev, emigrantov in tranzita ljudi čez ozemlje države. Ali kar splošno glede politike do tujcev.

Poleg tradicionalnih medijev in novih medijev k temu, kar moramo označiti kot zmanipuliranost, nalaganost in totalna subordinacija ljudi - v družbi, kjer vse več ljudi vse manj razmišlja in je vse več ljudi vse manj sposobnih kritičnega mišljenja -, prispevajo (hoteli to ali ne) tudi tisti posamezniki in ustanove, ki bi morali vztrajati v sistemski funkciji in osebni drži poslednjih branikov pred moralnim razkrojem in duhovnim izvotljenjem življenjskega sveta: izobraženci, intelektualci in vzgojno-izobraževalne ustanove. Vključno z univerzami.  Negativni prispevek v tem smislu pomeni njihova kronična pasivnost, zaledeneli strah in vase usmerjeni pragmatizem, ko gre za razumevanje in odnos do »politične drže pred javnostjo«. Še hujši in usodnejši so seveda primeri populističnega in demagoškega (v negativni konotaciji) netenja nestrpnosti, strahu in sovraštva do vsega, kar ni mogoče ali se noče prepoznati kot »mi, naši, naše.« To je pomembno tudi, ko gre bodisi za (odkrito ali prikrito) prezirljiv bodisi za ravnodušen odnos do tistih ljudi, ki so celo po ustavi posebej zaščitena kategorija ljudi: delavke in delavci na minimalnih plačah, invalidi, otroci in živeči v revščini.

Družbeno okolje nemišljenja, pasivnosti in ozkosrčnosti pa so nadvse plodna tla za nenadzorljivo razraščanje netransparentnosti, manipulatornosti in neodgovornosti strankarske in druge institucionalizirane javne oblasti. Ob teh družbenih dejstvih se zato že v izhodišču  formalistično osredotočenje na referendumske želje pomembnega števila prebivalcev neke občine ali kraja glede izvajanje »nepolitike« do tujcev in migracij ne more zaščititi pred učinkom preusmerjene pozornosti z vzrokov težav na konkretne dnevne manifestacije težav, niti pred prelaganjem odgovornosti s strankarskih »nepolitičnih« politikih na ljudi. Neobstoj sistemskih rešitev, neobstoj politike, nenadzorljivi procesi manipulacije in strategija zlorabljanja ozkogledega strahu nepoučenih, nevednih in nerazmišljujočih ljudi so zato problem, ki ohranja samega sebe, generira druge probleme in –nenazadnje - onemogoča, da bi se sleherna legitimna drža v praksi uresničila kot legitimno ravnanje - v funkciji ustavne demokracije. Ob takšnih dejstvih in v takšnih okoliščinah nobena drža v konfrontaciji dveh interesov že sama po sebi in zaradi narave te konfrontacije tipa »mi« in »oni«, ali celo »mi ali oni!«, ne more biti moralna drža.

Točno za to gre, ali točno to dokazuje tudi dogajanje v omenjenih krajih in drža civilne iniciative. Ta »hkrati zahteva zavezo vlade, da nihče izmed slovenskih državljanov ne sme imeti nižjega standarda, kot ga bo država zagotovila prebežnikom. Poudarili so, da so naloge tako vlade kot župana, da poleg tega, da skrbi za blaginjo in razvoj, predvsem skrbi za varnost državljanov in občanov.« Ali smo zmožni in pripravljeni razumeti, za kaj gre pri tem argumentu? In da gre točno za to: za nemoralno držo, za le navidezno, le na površini začrtano, zato pa v sebi varljivo in pozunanjeno, za le dozdevno »moralno« zavzemanje za nekaj, kar je res »moralno«?! In zatorej »demokratično«. Da gre, predvsem z izrecnim pogojevanjem »mi ali oni« in »mi pred njimi« v najboljši meri za izraziti, četudi nezavedni, za teleološko in etično ultra-zgolj-samorazumevajoči republikanizem? Nacionalizem. Gre za, prav res, trumpizem

A za to ne gre kriviti ljudi. In zato to ni kritika ljudi. Nikakor. To je samo opisno videnje ultimativne negativne posledice tega, kar sistemsko »je« in kar je sistem.  To je povsem razumljiva in pričakovana posledica (kot to označi spoštovani kolega dr. Kuzmanić) antipolitike in post-fašizma v družbi in času nemišljenja in nebrzdane poneumljajoče manipulacije in laganja. In v družbi in dobi, ki jo označuje najpopularnejša besedna skovanka ob zaključku tega leta in v okolju tistih, ki še ne mižijo povsem in si ušes še niso povsem prekrili: postfaktičnosti in postresnice.

Zato dobrih rešitev na kratki rok ni. Niti teoretično. Tudi kratkega roka ni – več. Sleherno osredotočanje na kratki rok je v tem kontekstu strankokratično nedemokratični biropragmatizem, ki je tehnika manipulacije, neodgovornosti in kratkoročnega strankokratičnega menedžeriranja, ki s demokracijo nima prav nikakršne zveze. Nič več ne gre na kratki rok, kar je v tem duhu in začrtano s to, takšno tehniko - "na kratki rok."

Tudi težave z referendumi ni mogoče rešiti na kratki rok. Težava namreč niso referendumi, ampak vzroki zanje in tehnika »kratkega roka«. Še manj je ne samo mogoče, ampak sploh dostojno, če ni kar nedopustno pristopati k problemu referendumov z zakonopisnim prikrojevanjem bolj ali manj strogih kriterijev za njihovo pripravo in izvedbo.

V sferi javne oblasti, na še enem prehodu med koledarskima letoma, skoraj ni več mogoče opaziti in otipati karkoli demokratičnega. V sferi civilne družbe pa je tega precej. Morda vse več. K sreči. To je edina kratkoročna prihodnost, ob kateri upanje ni samo nevroza poetične samozasanjanosti.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.

MKS ELEKTRONSKI (28.12.2016 13:24)
Javna opomba
Zakaj bi to bil republikanizem? Nenazadnje, mi smo Republika Slovenija. In tudi trumpizem je morda le prezgodaj reči. Gre pa vsekakor za lažno moralo, če ne kar za hudobne sužnje. Zelo beden argument "civilne družbe", toda kakor da bi bil narekovan s strani oblasti. Oblast nas stalno futra z "blaginjo", z "varnostjo", itd. s samimi lažnimi vrednotami.