Med stroko in politiko mora biti v demokraciji prisotno nenehno sodelovanje, hkrati pa tudi jasna razmejitev delovanja. V strogo politični sferi, ki jo predstavljajo npr. parlament, vlada in šef države mora imeti stroka pomembno mesto, toda odločitve morajo sprejemati politiki. V drugih družbenih sferah so v vsakdanjih interakcijah in v okviru raznih skupnosti odločitve pretežno sprejemane upoštevaje običajne, moralne in druge ne-politične norme (npr. v družini, društvu ali verski skupnosti) ali pa so sprejemane pretežno po strokovnih merilih (npr. v šolstvu, znanosti in deloma gospodarstvu). Stroka sama po sebi ni namenjena (demokratičnemu) vodenju družbe, politika, ki ne upošteva stroke pa je izrazito slabovidna in družbo prej ali slej pripelje v hude zagate in konflikte. Za razliko od demokracije, v avtoritarnih sistemih stroka ni avtonomna in še manj neodvisna. Ne le humanistika in družboslovje, pač pa tudi umetnost ter naravoslovne in tehnične znanosti in stroke se morajo podrediti politični diktaturi. V slednji je lahko zemlja tudi ploščata in ena rasa ali narod vreden več od drugih. Tudi zato je demokracija, kljub številnim pomanjkljivostim, še vedno (naj)boljša politična ureditev.

Naj mi bralec ne zameri, ker to kolumno pišem tri tedne pred samim delavskim praznikom, vendar je navdih pač ena od stvari, ki jih posameznik ne more obvladovati. V tej kolumni bi želel deliti svoje misli o generacijskih razlikah, ki so pri odnosu do dela očitne.

France Prešeren je napisal pesem Čez tebe več ne bo, sovražna sreča:

V današnjem svetu se pravo vse bolj prepleta s hitrim pretokom informacij, površnimi interpretacijami in instantnimi mnenji, ki jih oblikujejo mediji, družbena omrežja in politični diskurzi. To pomeni, da so pravniki pogosto izpostavljeni pritiskom, ki jih spodbudijo k poenostavljanju kompleksnih pravnih vprašanj, pri čemer se pogosto izgubita analitična globina in metodološka doslednost. V takšnem okolju je še posebej pomembno, da se pravnik zavestno izogne pastem razpršene zavesti in površne medijske ali feljtonske logike, ki prepogosto zanemarjajo bistvo pravnih konceptov in temeljnih načel. Stremeti mora k znanstvenemu pristopu, ki mu omogoča poglobljeno razumevanje tistih pravnih področij, ki jih obravnava, ter graditi svoje stališče na preverjenih metodoloških in znanstvenih temeljih.

Žal se slej ko prej vsakdo sreča s tisto verjetno najbridkejšo izkušnjo – smrtjo nekoga bližnjega. Ob vseh povsem intimnih občutkih pa svoje »zahteva« tudi birokracija. Pravkar zapisane besede nikakor niso mišljene slabšalno – pravni red v okviru pravne države terja urejena razmerja, saj le tako lahko zagotavlja pravno varstvo posamezniku.

Razhajanje med slovenskim družbenopolitičnim mehurčkom in evropsko javno zavestjo je vse večje. V Delu so ga opisali z besedami, da »geopolitični premiki v evroatlantskem prostoru puščajo državljane Slovenije relativno hladne, saj v Sloveniji med prebivalstvom ni zavladala oborožitvena histerija«. Slovenci drugače od povprečnega Evropejca vztrajajo, da bi se »EU morala bolj posvečati gospodarstvu, prehrani in energetiki«. Skratka, za našo državo vse ostaja business as usual.

V teh dokaj turobnih marčevskih dneh nadaljujemo razmišljanje o pravnem institutu, ki je bil v dveh ločenih državah, komajda vzniklih s pogorišča prve svetovne kataklizme, in potem vse do njunega propada urejen do pike enako, a v praksi pogosto uporabljen sila drugače. In če smo si v prejšnji kolumni podrobneje pogledali slovenske izkušnje z institutom ločitve od mize in postelje med obema vojnama, je danes na vrsti prikaz (dokaj) zanimivih praks, ki so se v zvezi s tem vprašanjem v taistem času razvile na oni strani Karavank, tj. tam v deželah malo »čez«.

Slovenska pravna stroka s področja delovnega prava in socialne varnosti na načelni ravni nasprotuje možnosti, da bi posameznik lahko prejemal starostno pokojnino in hkrati ostal polno delovno aktiven.

Čeprav naslov morda zveni otročje, gre za nadvse resno in pomembno zadevo. Gre namreč za človeka. Ta stavek, ki so ga filozofi in drugi misleci premodelirali že v najrazličnejših verzijah in jezikih, namreč z eksponentnim uveljavljanjem t. i. umetne inteligence (UI) postaja ena najpomembnejših misli in danosti naše prihodnosti. Seveda le, če želimo ohraniti svojo človeškost in človečnost. Kdor je do tega indiferenten ali pa je ideji o preseganju ali nadomeščanju človeka z nečloveško inteligenco in njeno strojno manipulacijo morda celo naklonjen, se z menoj ne bo strinjal. Kdor pa je in ostaja humanist v smislu skrbi in spoštovanja do človeka, ne glede na vse človeške pomanjkljivosti (ki jih res ni malo), bo verjetno kmalu uvidel, da bo treba obstoj in spoštovanje človeškosti kot takšne čim prej izrecno zagotoviti tudi na najvišji pravni ravni: tako na ravni posameznih držav kot na ravni mednarodne pravne ureditve. Ustave in konvencije je treba dopolniti z načelom, da morata politika in pravo ostati človeški proizvod – da bosta od človeka za človeka.

Bliža se 20. marec in z njim začetek koledarske pomladi. Tudi kurenti so uspešno opravili svoje delo in že odgnali zimo, kot kažejo temperature, kar neizbežno pomeni tudi konec smučarske sezone. Osebno sem jo letos izkusil s smučanjem tako na slovenskem Voglu kot v italijanskih Dolomitih.

Kot otrok sem bila z vidika poškodb precej dolgočasna. Niti ene resnejše si nisem nakopala. Očitno sem med lanskimi novoletnimi prazniki to želela nadoknaditi. Z družino smo drsali na drsališču na Jezerskem in sem padla vznak na led. Domnevno. Ker se od padca do CT glave v UKC Ljubljana ne spomnim ničesar. Pretres možganov.

Pravni sistemi temeljijo na predpostavki, da je treba zakone uporabljati objektivno, s čimer se zagotavlja doslednost sodnih odločitev in krepi legitimnost sodnih postopkov. Objektivnost ne izključuje potrebe po sočutju in empatiji, zlasti kadar odločitve vplivajo na temeljne pravice ljudi in njihova osebna življenja. V zadnjih letih so se akademiki ukvarjali z vprašanjem vloge človeških čustev pri pravnem odločanju. Nekateri zagovarjajo bolj sočuten pristop, ki upošteva posamezne okoliščine in človeški vpliv pravnih odločitev.

Umetna inteligenca (UI) tradicionalno sproža tri vrste razprav. Ena je tehnološka. To je tista, ki se ukvarja z izgradnjo strojnih in programskih sistemov, ki poganjajo UI. Druga razprava je uporabniška in se dotika vseh mogočih načinov, kako bi UI lahko olajšala naš vsakdan, še posebej profesionalni, in prispevala k večji storilnosti. Tretja pa se dotika potrebe po regulaciji UI, da bi omejili vse vrste tveganj, ki jih prinaša nova tehnologija. Tokrat pa želim opozoriti še na en, nemara ključen vidik, ki je zaenkrat še v ozadju. Ta obravnava ustavne posledice umetne inteligence.

Ah, ljubezen. To čustvo, ki tako rado omreži, pogosto pa docela izklopi vsakršno razsodnost, je lahko vir neizmerne radosti, sreče ter blaženosti. A še kako »gorka« ljubav se lahko (zlasti) sčasoma sprevrže v svoj neposredni antipod, in sicer včasih tudi brezobzirno sovraštvo, stud in odklon.

Ali podjetja, ki prejemajo znatna javna sredstva, delujejo bolje, rastejo hitreje in se srečujejo z manj tveganji? Kaj se zgodi, ko se prejemanje finančnih sredstev nenadoma konča? Rezultati treh obsežnih raziskav, v katerih smo analizirali skoraj celotno populacijo slovenskih podjetij, kažejo, da je vpliv javnega denarja na gospodarstvo kompleksnejši, kot bi se morda zdelo na prvi pogled. Javni tokovi, bodisi prek javnih naročil, subvencij ali drugih oblik državne podpore, lahko podjetjem omogočijo stabilnost in rast, vendar hkrati pomenijo tudi tveganje za odvisnost od države in zmanjšano konkurenčnost.

Če je kdo mislil, da bo človeštvo po dveh svetovnih in številnih regionalnih vojnah ter po totalitarizmih 19. stoletja (fašizem, nacizem, komunizem itd.) dokončno prepoznalo vrednost demokracije in se v vedno večji meri odrekalo avtoritarnim političnim sistemom, je bil očitno v zmoti.

Vsak izmed nas je bil že ničkolikokrat stranka upravnega postopka. V teh postopkih se točno zavedamo, da tudi zgolj enourna zamuda na naši strani pomeni izgubo materialne pravice ali izgubo pravice opraviti določeno procesno dejanje. Prav tako točno vemo, da imamo na drugi strani upravni organ, ki zaradi zamude njemu določenega roka neposrednih škodljivih posledic ne bo imel. To pa ne pomeni, da le-teh nima stranka, ki utemeljeno pričakuje, da bo organ odločil v zakonsko določenem roku. V tej kolumni bi želel obravnavati vprašanje, ali je takšna ureditev res primerna ali bi morali vsaj pri določenih zadevah ubrati drugačen pristop.

Ustavno sodišče je v odločbi Up-1038/21, Up-1044/21 z dne 20. 11. 2024 razveljavilo izpodbijane sodbe v delih, ki se nanašajo na pritožnika in zadevo v razveljavljenem delu vrnilo Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Odločba se sicer ukvarja tudi s hrambo in uporabo izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, vendar me v tej kolumni zanima predvsem drugi, razveljavitveni del odločbe, ki bo verjetno dvignil veliko prahu zaradi organizacijskih, časovnih in drugih posledic v združenih kazenskih postopkih.

Prihodnji teden bodo informativni dnevi za vpis na fakultete za novo študijsko leto. Ob tem (in na splošno v zadnjem času) se sprašujem, kako mladim, posebej tistim na začetku njihove poklicne poti, približati vrednost in samoiniciativnost do dela. V praksi opažam, da številni mladi pravniki že med študijem dvomijo, ali ima njihov trud sploh smisel. Vprašanja, ali bom sploh lahko kaj spremenil, ali se splača vložiti toliko energije v nekaj, kar se zdi nepomembno in nisem odločevalec, postajajo vse pogostejša.