Verjetno nas večina začne prvi podopustniški dan s priklopom na elektronsko pošto in z ocenjevanjem »škode«, ki je v času odsotnosti nastala. Kot vse vas, je tudi mene čakala kopica neprebranih sporočil, nedokončanih nalog in dogovorov, ki sem jih pred odhodom lahkomiselno odložil na čas po dopustu. Vmes se je zgodilo tudi dovolj stvari, o katerih bi se bilo treba izreči, napisati kakšen odziv ali vsaj oblikovati stališče. Po nekaj urah sem imel občutek, da že z vsem močno zamujam, čeprav sem se z dopusta šele vrnil in tudi pojmovno vsega tega še nisem mogel opraviti.

Sedim na terasi s pogledom na morje in namesto da bi v miru užival ob zvokih čričkov, sedim za prenosnikom in tipkam tole kolumno. Nisem pozabil, da rok za oddajo kolumne praktično sovpada z začetkom dopusta, ravno obratno, že tri tedne prej sem si izdelal prav soliden načrt vseh stvari, ki jih moram pred dopustom počistiti z mize.

Samostojni podjetniki v letu 2026 na zakonodajnem področju doživljajo pravo malo renesanso. Najprej je v davčni položaj podjetnikov posegla odhajajoča vlada z znamenitim novembrskim Zakonom o pravici do zimskega regresa ter prenovi ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov (ZPZR). Novoizvoljeni Državni zbor pa je potrdil Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS), ki ponovno posega v vprašanja davčno-socialnega položaja podjetnikov. Aprila 2026 pa je skupina poslank in poslancev v Državni zbor vložila še predlog Zakona o uvedbi študentskega samostojnega podjetnika.

Na aprilski Sodniški šoli insolvenčnega prava sem imel uvodno predavanje o vlogi upnikov pri poplačilu terjatev — o tem, ali upniki s svojimi pravicami v insolvenčnem postopku dejansko dosegajo boljše rezultate.

V prejšnji kolumni sem pokazal, da pri enakih številkah — ista masa, iste terjatve — tri različna pravila delitve dajo tri povsem različne rezultate. Enako premoženje, enake terjatve, tri različne ideje pravičnosti. Obljubil sem, da bom pokazal, od kod ta pravila sploh pridejo. In predvsem: zakaj izbira med njimi ni tako samoumevna, kot se zdi.

Načelo pari passu oziroma načelo par conditio creditorum odgovarja na tisočletja staro vprašanje, kako razdeliti omejen vir med več upravičencev, kadar je vsota zahtev upravičencev večja od razpoložljivega vira. Načelo par conditio creditorum ponudi zelo enostavno in robustno rešitev, ki se je od rimskega prava naprej praktično (nihče ni zares dvomil v to pravilo) uporabljala v vseh pravnih redih.

Kaj se zgodi, ko vam tehtnica vsako jutro pokaže natančno pet kilogramov preveč? Prvih nekaj dni ste verjetno slabe volje, nato pa se prilagodite. Veste, kje ste. Napaka je sistemska, predvidljiva in – kar je ključno – obvladljiva. V vedenjski ekonomiji temu pravimo pristranskost (bias). Kaj pa, če je tehtnica nepredvidljiva? En dan vam ulije lažno upanje in pokaže tri kilograme premalo, naslednjič vas brez opozorila »kaznuje« s sedmimi kilogrami preveč. Takšni tehtnici ne boste nikoli zaupali. Njena težava ni v napačni nastavitvi, temveč v variabilnosti. To je šum (noise).

S soavtorji že več kot desetletje empirično raziskujemo, kako v praksi potekajo slovenski stečajni postopki. V tem času smo se ukvarjali z različnimi vidiki stečajev – od njihovega trajanja in stroškov do vloge sodišč in stečajnih upraviteljev. Zadnja v nizu teh raziskav pa se je osredotočila na vprašanje, ki je bilo v mednarodni empirični literaturi zapostavljeno: kakšno vlogo imajo pri poplačilu terjatev sami upniki.

Ronald Coase je leta 1991 prejel Nobelovo nagrado za prelomno pojasnilo, da so transakcijski stroški in lastninske pravice osrednja elementa delovanja trga. Njegova ideja je bila preprosta, a vplivna: učinkovita razporeditev virov ni odvisna le od cen, ampak od pravnega in organizacijskega okolja, v katerem se ljudje sploh lahko pogajajo. S tem je ekonomijo premaknil iz sveta abstraktnih modelov v realnost, kjer imajo iskanje informacij, sklepanje pogodb in uveljavljanje pravic svojo ceno.

Na letošnjih 51. Dnevih slovenskih pravnikov smo s kolegicami izr. prof. Mojco M. Plesničar ter asistentkama Manjo Skočir in Lano Katarino Gotvan pripravili sekcijo z naslovom Vedenjska ekonomija in pravo. V okviru dvourne sekcije smo predstavili osnove interdisciplinarnega področja, ki ga v zadnjem desetletju poznamo pod imenom vedenjska ekonomska analiza prava. Ob povabilu, da si ob priliki preberete naše prispevke v reviji Podjetje in delo, naj le na kratko pojasnim, da vedenjska ekonomska analiza prava združuje spoznanja ekonomije in psihologije ter razkriva, kako ljudje v pravnem sistemu dejansko sprejemajo odločitve – ne kot idealno racionalni akterji, temveč kot bitja z omejeno pozornostjo, voljo in informacijami, ki se odzivajo na spodbude, čustva in družbeni kontekst.

Se vam v domačem gospodinjstvu pogosto zgodi, da kljub drugačnemu dogovoru s partnerjem le na hitro posesate ali nedosledno počistite kopalnico z mislijo, da je vse OK, ker bo naslednji teden za isto delo na vrsti drugi partner? Ste v zadnjih mesecih pozorno spremljali debato o t. i. dvojni rabi obrambnega proračuna? Ali res še nikoli niste razmišljali o načinih razpolaganja s premoženjem, ki bi zmanjšali vašo davčno obveznost? Ste vsaj v času študija prepisali del izpita od soseda ali se z njim posvetovali o pravilnem odgovoru?

Tokratna kolumna je namenjena predstavitvi tradicionalnega, letos že šestnajstega strokovnega srečanja Aktualna vprašanja insolvenčnega prava, ki ga organizira GV Založba. Dogodek vsako leto pritegne strokovnjake s področja insolvenčnega prava in ponudi prostor za razprave o najnovejših temah iz sodne prakse in teorije.

Vlada RS je 23. julija 2025 sprejela predlog Zakona o lastniški zadrugi delavcev (ZLZD). Namen je sistemsko urediti vključevanje zaposlenih v lastništvo podjetij po zgledu ameriškega ESOP (employee stock ownership plan). Predlog ureja štiri tematske sklope: (1) status in delovanje lastniške zadruge, (2) pravila pridobivanja deležev v matični družbi, (3) položaj zaposlenih v zadrugi ter (4) davčne spodbude in olajšave, vezane na transakcijo.

Na pobudo Sveta za alternativno reševanje sporov smo v letih 2023 in 2024 s Petrom Grajzlom in Barbaro Mörec izvedli obsežno empirično raziskavo o vlogi in učinkih sodišču pridružene mediacije v slovenskih pravdnih postopkih. V analizo smo zajeli skoraj 400.000 pravdnih zadev, zaključenih med letoma 2008 in 2023 na vseh 44 okrajnih in 11 okrožnih sodiščih. Vključene so bile tako civilne kot gospodarske pravde.

Tako v zasebnem kot poslovnem življenju pogosto poskušamo sogovornike prepričati v svoj prav. Ob tem se zanašamo na domnevo, da več argumentov vodi v večjo prepričljivost. Združimo ključne razloge s podpornimi, pogosto šibkejšimi, ki bi še dodatno podprli naše stališče in »nedvomno« dokazali naš prav. Po logiki racionalnega sklepanja in v skladu z Bayesovim izrekom naj bi vsak dodatni argument, tudi šibkejši, pozitivno prispeval k verjetnosti, da je neko stališče pravilno. Pravila racionalnega sklepanja nas torej učijo, da je v podporo našemu stališču koristno poiskati čim več argumentov, saj se bodo posamezni argumenti (sicer z različnimi utežmi) med seboj seštevali in bo rezultat z našega stališča tako optimalen. Več naj bi bilo bolje.

Slovenska pravna stroka s področja delovnega prava in socialne varnosti na načelni ravni nasprotuje možnosti, da bi posameznik lahko prejemal starostno pokojnino in hkrati ostal polno delovno aktiven.

Ali podjetja, ki prejemajo znatna javna sredstva, delujejo bolje, rastejo hitreje in se srečujejo z manj tveganji? Kaj se zgodi, ko se prejemanje finančnih sredstev nenadoma konča? Rezultati treh obsežnih raziskav, v katerih smo analizirali skoraj celotno populacijo slovenskih podjetij, kažejo, da je vpliv javnega denarja na gospodarstvo kompleksnejši, kot bi se morda zdelo na prvi pogled. Javni tokovi, bodisi prek javnih naročil, subvencij ali drugih oblik državne podpore, lahko podjetjem omogočijo stabilnost in rast, vendar hkrati pomenijo tudi tveganje za odvisnost od države in zmanjšano konkurenčnost.

Kaj se zgodi, ko večstanovanjska stavba potrebuje obnovo strehe ali dvigala, vendar se nekateri etažni lastniki temu upirajo, ker imajo stanovanje v pritličju? Kaj pa, ko se znajdemo v gneči na urgenci, kjer prostor, ki bi moral biti namenjen resnično pomoči potrebnim, zavzemajo nenujni primeri? Ali ko na avtocesti vozniki ne oblikujejo reševalnega pasu ali s prehitro vožnjo v času dnevne gneče povzročajo t. i. fantomske zastoje? V vseh teh primerih posamezniki zasledujejo svoje kratkoročne interese – na račun skupnega dobrega.

Premagati raka ni le zmaga nad boleznijo, temveč tudi priložnost za ponovno polno življenje. Kot nekdo, ki je sam prehodil to pot, se zavedam, kako pomembno je, da zakonodaja prepoznava potrebe in pravice tistih, ki so uspeli v boju z boleznijo. Vsak, ki se sooči z diagnozo raka, prehodi dodatno izjemno zahtevno pot – pot do ponovnega vključevanja v vsakdanje življenje. Kljub napredku medicine in številnim zgodbam o uspešnem zdravljenju raka je realnost za mnoge prebolele še vedno polna (nepotrebnih) izzivov. Po podatkih Registra raka Republike Slovenije iz leta 2019 v Sloveniji trenutno živi čez 120.000 ljudi, ki so kadarkoli zboleli zaradi ene od rakavih bolezni (prevalenca), vsako leto pa v Sloveniji za rakom zboli okoli 16.000 ljudi, od tega čez 60 odstotkov po dopolnjeni starosti 65 let. Med zbolelimi je 32.178 oseb, ki so zbolele pred več kot desetimi leti. Rak tako za številne posameznike ne pomeni več smrtne obsodbe, ampak zgolj veliko in težko stopnico, ki jo morajo premagati na svoji življenjski poti.

V zadnjem času je umetna inteligenca postala vroča tema v skoraj vseh poklicih, pravniška profesija pa pri tem ni izjema. Med številnimi AI orodji izstopa ChatGPT, ki obljublja revolucijo na področju pravnega svetovanja, raziskovanja in priprave dokumentov. Ampak ali je ta tehnologija resnično pripravljena prevzeti del naših nalog ali pa skriva pasti, ki jih ne smemo prezreti?

Pravočasen začetek postopkov zaradi insolventnosti je eden ključnih izzivov sodobnega insolvenčnega prava. Teorija je enotna v stališču, da je določitev jasnega trenutka za začetek postopkov izjemno pomemben cilj. Brez pravočasnega začetka postopkov je zaradi hitrega zmanjševanja stečajne mase gospodarske družbe, ki postane nelikvidna in/ali prezadolžena, praktično nesmiselno razpravljati o vprašanju ex post teh postopkov. Noben postopek zaradi insolventnosti namreč ne more ustvarjati dodatnega premoženja. Nepravočasnost začetka postopka torej onemogoča učinkovito uporabo instrumentov insolvenčnega prava in insolvenčno pravo degradira na raven razkošnega pogreba, ki ga nihče noče, se mu vsi izogibajo, a morajo zanj na koncu vsi drago plačati.

Na začetku septembra smo iz medijev izvedeli, da naj bi bilo finančno stanje Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ) tako slabo, da se bo brez ukrepanja države z letom 2025 začel stečajni postopek. Eden večjih izzivov pri njenem poslovanju naj bi bili vse višji stroški emisijskih kuponov, torej kuponov, s katerimi si onesnaževalci »kupujejo pravico« od onesnaževanja.

V slovenski pravni literaturi je presenetljivo malo del, ki bi se poglobljeno ukvarjala z vprašanjem primerjave procesnih pravic in materialnih upravičenj različnih vrst upnikov v postopku izvršbe in v postopku osebnega stečaja. V tokratni kolumni zato predstavljam plastičen primer takšnega razlikovanja, in sicer položaj preživninske terjatve otroka, če svojo terjatev uveljavlja v izvršbi ali pa v osebnem stečaju.

V slovenskem pravnem okolju velja stereotip, da smo pravniki slabi matematiki in da zelo slabo razumemo ekonomijo in statistiko. Sam sem sicer prepričan, da to ne drži in da je pravo zaradi svoje abstraktnosti zelo podobno matematiki. Številni pravniki so tudi odlični matematiki. Po drugi strani pa menim, da je v formalnem izobraževanju pravnikov še vedno premalo poudarka na ekonomskih in poslovnih vsebinah, kar pogosto vodi v pomanjkanje znanja o osnovnih konceptih ekonomije in predvsem poslovnih financ.

V času pandemije se je v javnosti in stroki veliko govorilo o škodljivih, celo katastrofalnih vplivih zaprtja šol, še najbolj na osnovnošolske otroke, predvsem tiste iz manj spodbudnih socialnih okolij. Številni strokovnjaki so poudarjali, da ima šola tako izobraževalni kot socialni pomen, in opozarjali, kakšno škodo je zaprtje šol povzročilo tem generacijam otrok; zelo pogosto se je uporabljala besedna zveza nepopravljiva škoda. Uvedeno je bilo šolanje na daljavo, kar pomeni, da so bile šole sicer fizično zaprte, izobraževanje pa je potekalo vsaj na daljavo.

Prisilna poravnava primorskega podjetja, ki se ukvarja s proizvodnjo, predelavo, veleprodajo in maloprodajo rib in drugih ribjih izdelkov, je v medijih sprožila val negodovanja iz več razlogov. Prvič, ker je šlo za finančno prestrukturiranje gospodarske družbe, ki je bila leto pred začetkom postopka prisilne poravnave medijsko izpostavljena zaradi domnevnega izkoriščanja delavcev, drugič, ker je dejanskima lastnikoma gospodarske družbe po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi uspelo pridobiti (v resnici obdržati) celotni poslovni delež prestrukturirane družbe, in tretjič, ker je bila gospodarska družba, ki je domnevno izkoriščala delavce in imela težave s solventnostjo, prejemnica državnih subvencij v znesku 2,5 milijona iz evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo.[1]

Pred začetkom pisanja tega prispevka sem bil trdno prepričan, da je izraz »legalizirana kraja« rezerviran zgolj za temo, o kateri nameravam pisati danes. Ob googlanju sem kaj kmalu ugotovil, da sem v zmoti in da se ta besedna zveza uporablja v mnogo različnih kontekstih, povezanih s pravnim urejanjem zelo različnih pravnih področij. Zato naj že uvodoma pojasnim, da moj današnji zapis ne bo obravnaval legalizirane kraje na splošno, temveč se bo osredotočil na »kraljico vseh kraj« – prisilno poravnavo.

V prejšnji kolumni sem primerjal davčno-socialna položaja samostojnega podjetnika in družbenika v enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo, ki je v njej tudi zaposlen. Izračuni jasno pokažejo, da je položaj družbenika v d. o. o. pomembno boljši od položaja samostojnega podjetnika. Tokrat bom predstavil razlike v posledicah neplačevanja obveznih socialnih prispevkov.

V zadnjih tednih sem prek različnih medijev opazil pobudo oziroma iniciativo Start:up Slovenije, kjer strokovnjaki z različnih področij vladi predlagajo, da je treba v slovensko zakonodajo uvesti novo pravno obliko gospodarske družbe, ki jo predlagatelji imenujejo vitka delniška družba. Takšna družba naj bi bila po njihovih besedah prilagojena zagonskim in hitro rastočim podjetjem in bi morala biti mešanica družbe z omejeno odgovornostjo in delniške družbe. Omogočati bi morala ustanovitev gospodarske družbe z majhnim osnovnim kapitalom in plačilo zaposlenih z delnicami gospodarske družbe. Po drugi strani sem zasledil, da je Ivo Boscarol na Ustavno sodišče vložil pobudo za začetek ocene ustavnosti 5., 6. in 7. odstavka 10.a člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Predlagatelj torej meni, da je ureditev, ki posamezniku dovoljuje ustanovitev le ene družbe z omejeno odgovornostjo vsake tri mesece oziroma pridobitev poslovnega deleža v eni d. o. o. vsake tri mesece, neustavna. Iz obeh primerov lahko razberemo, da se v okviru korporacijskega prava vedno znova lahko pogovarjamo o temeljnih konceptih pravne ureditve gospodarskih družb.

Ko sem leta 2006 diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in začel svojo raziskovalno pot kot asistent na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, sem kar nekaj časa iskal tisto pravo temo, temo, s katero bi se želel dolgoročno raziskovalno ukvarjati. Svetovali so mi, da bi morda poskusil z insolvenčnim pravom. Sprva se mi ideja ni zdela ravno dobra, saj o tej temi nisem vedel dobesedno nič, a po daljšem premisleku in spoznavanju osnovne znanstvene literature sem ugotovil, da gre za izjemno široko in zanimivo področje, ki »živi« na presečišču prava in ekonomije. Že med opravljanjem pravniškega državnega izpita in kasneje ob zaključevanju doktorata sem se poigraval z idejo, da bi morda opravil še strokovni izpit za opravljanje funkcije upravitelja. Tega se iz različnih razlogov nisem nikoli lotil.