Vrhovno sodišče je s sodbo U 9/2025-8 zavrnilo tožbo sodnice zoper odločbo Sodnega sveta, s katero je ta zavrnil predlog za njeno hitrejše napredovanje v plačnih razredih in predlog za obnovo postopka. Odločba potrjuje in dodatno izostri ustaljeno stališče o naravi diskrecijske pravice Sodnega sveta pri odločanju o napredovanju sodnikov ter o omejenem obsegu sodnega preizkusa take odločitve v upravnem sporu. Osrednje vprašanje ni bilo, ali je sodnica dosegala nadpovprečnost, temveč kdo in v kakšnem obsegu to presoja – in kje so meje, ki jih Vrhovno sodišče pri nadzoru nad prostim preudarkom ne sme prestopiti.

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v sodbi Kunstelj proti Sloveniji z dne 7. julija 2026 presodilo, da šestmesečna zaporna kazen, izrečena pritožniku zaradi žalitve in obrekovanja dveh zasebnikov prek spletnih blogovskih zapisov, ne pomeni kršitve 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Odločitev je pomembna, ker potrjuje, da je v izjemnih okoliščinah tudi brezpogojna zaporna kazen za obrekovanje lahko združljiva s svobodo izražanja, kadar so bile druge temeljne pravice resno prizadete.

Z odločbo št. U-I-79/25 z dne 18. junija 2026 je Ustavno sodišče presojalo ustavnost tretje povedi drugega odstavka 3. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), kolikor koncesionarjem, ki zdravstvene storitve izvajajo v okviru koncesijske dejavnosti, nalaga, da presežek prihodkov nad odhodki porabijo za opravljanje in razvoj zdravstvene dejavnosti. Sporna določba je bila v ZZDej vnesena z novelo (ZZDej-N), veljavno od 21. maja 2025, in sicer z amandmajem koalicijskih poslanskih skupin v drugi obravnavi. Pobudo so vložili zasebni zdravniki, koncesionarji in poklicna združenja, ki so zatrjevali, da ureditev nedopustno posega v svobodno gospodarsko pobudo, pravico do zasebne lastnine ter da je v neskladju s pravom EU. Ustavno sodišče je s šestimi glasovi proti trem odločilo, da izpodbijana ureditev ni v neskladju z Ustavo.

Sodba II Ips 1/2025 zaostruje merila za pripis odgovornosti države po 26. členu Ustave Republike Slovenije (URS) v primerih, ko naj bi škoda izvirala iz opustitve dolžnih preiskovalnih ravnanj policije. Oškodovancu je bila ukradena toplotna črpalka; kazenski postopek zoper identificiranega osumljenca se je končal z oprostilno sodbo zaradi pomanjkanja dokazov, oškodovanec pa premoženjskopravnega zahtevka v pravdi ni uveljavljal. Zatem je od države zahteval odškodnino, ker naj bi bila kriminalistična preiskava opravljena pomanjkljivo in neučinkovito, s čimer je bil onemogočen uspešen pregon storilca. Sodišči prve in druge stopnje sta soglasno ugotovili protipravnost policijskega ravnanja – od nezavarovanja mehanskih sledi in sledi obuval prek opustitve zasega telefona in pridobivanja telekomunikacijskih podatkov do ogleda, ki ga je opravil zgolj en policist. Razhajali sta se le glede vzročne zveze: prvostopenjsko sodišče jo je zanikalo, drugostopenjsko pa je zavzelo stališče, da že sama okoliščina, da bi strokovno pravilna preiskava oškodovanca postavila v boljši položaj, zadostuje za pripis škode.

V zadevi Helme proti Estoniji je pritožnik pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) zatrjeval kršitev prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Trdil je, da ga je policija z uporabo izmišljene identitete mladoletne deklice nedopustno napeljala v izvršitev kaznivega dejanja spolnega nagovarjanja mladoletnikov prek spleta, zaradi česar naj bi uporaba dokazov, pridobljenih s tajno policijsko operacijo, pomenila kršitev njegove pravice do poštenega sojenja.

Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Ips 26/2025 odgovorilo na dopuščeno revizijsko vprašanje, ali se izravnalne ure delovnega časa znotraj referenčnega obdobja, ko delavec ne dela, štejejo v čas počitka ali v delovni čas. Odločitev nadaljuje in utrjuje stališče, ki ga je senat sprejel že v sklepu VIII Ips 23/2025 v sporu med drugim delavcem in isto delodajalko, in ima neposredne posledice za ugotavljanje kršitev pravic do počitka in najdaljšega tedenskega delovnega časa ter za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljnjem besedilu ESČP) je v sodbi Đorđević proti Srbiji, št. 11212/23, z dne 7. oktobra 2025, ugotovilo kršitev 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljnjem besedilu Konvencija) ter prvega člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Zadeva se nanaša na gradnjo šestnadstropne stavbe manj kot dva metra od stanovanja pritožnice, zaradi česar je to izgubilo dovod svetlobe, zraka in sonca. Sodba opredeljuje mejo, pri kateri sosedska gradnja preseže nevšečnosti mestnega življenja in postane poseg, za katerega odgovarja tudi država.

Vrhovno sodišče je presojalo, ali je zunajobravnavni senat, ki na podlagi 498.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odloča o predlogu za odvzem denarja ali premoženja nezakonitega izvora, vezan na opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz obtožnice tistega kazenskega postopka, ki se je že pravnomočno končal s sodbo, ki ni bila obsodilna. Specializirano državno tožilstvo je zoper A. A. predlagalo odvzem 105.707,71 EUR, potem ko je bil kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja pranja denarja iz 245. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ustavljen zaradi nastopa zastaranja. Okrožno sodišče v Ljubljani je predlog s sklepom IV Ks 15714/2010 z dne 7. 7. 2021 zavrnilo, Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom II Kp 15714/2010 z dne 3. 6. 2022 pritožbo tožilstva zavrnilo. Vrhovni državni tožilec je zoper pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je zatrjeval bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

Ustavno nesprejemljivo bi bilo, če bi zakonodaja breme zagotavljanja življenjskega minimuma pomoči potrebnih prepustila zasebnim dobrodelnim organizacijam. Poleg tega lahko dobrodelna ustanova po prosti presoji pomaga tudi osebam, ki do dajatev iz državnega sistema socialnega varstva niso upravičene oziroma niso upravičene v takem obsegu. Izvzetje njihovih denarnih pomoči iz izvršbe bi zato v številnih primerih nesorazmerno poseglo v zaščitene ustavnopravne položaje upnikov. Tako je presodilo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi U-I-164/25 z dne 10. junija 2026. V njej je zato ocenilo, da 101. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki določa prejemke, ki so izvzeti iz izvršbe, ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (URS).

Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-1732/22 z dne 10. junija 2026 zavrnilo ustavno pritožbo zoper sklepa Vrhovnega sodišča, s katerima to ni dopustilo revizije glede materialnopravnega vprašanja razlage 11. točke tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Odločitev, sprejeta s petimi glasovi proti štirim, odpira vprašanje, ali zahteva po enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave zavezuje Vrhovno sodišče k obrazložitvi, kadar o vsebinsko enakih predlogih za dopustitev revizije odloči različno.

V zadevi Yakymchuk proti Ukrajini je pritožnica pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) zatrjevala kršitve 6., 8. ter 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), zaradi domnevno nezakonitih ukrepov prikritega nadzora, vključno z video in zvočnim snemanjem, v okviru kazenske preiskave zaradi suma prejemanja podkupnine.

Sklep Vrhovnega sodišča III Ips 12/2024 se dotika enega temeljnih razmejitvenih vprašanj civilnega procesnega prava: kdaj sodišče ugotavlja dejansko stanje in kdaj uporablja materialno pravo. Odgovor na to vprašanje ni zgolj teoretičen, saj neposredno določa, katera pravila veljajo za trditveno gradivo strank. Za dejanske navedbe namreč veljajo pravila o prekluziji, medtem ko za pravna naziranja načelo iura novit curia sodišču nalaga uporabo prava po uradni dolžnosti ne glede na trenutek, ko stranka nanj opozori.

Izpodbijani ukrep obligatornosti zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti iz drugega odstavka 111. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), kolikor zasleduje cilj preprečevanja oškodovanja javnofinančnih prihodkov, vključno z administrativno razbremenitvijo, ni nujen za zagotovitev tega cilja. Ta se lahko enako učinkovito doseže tudi z ureditvijo, ki bi davčnemu organu nalagala, da v vsakem posameznem primeru oceni, ali obstaja nevarnost neplačila davčne obveznosti, ki jo je treba zavarovati, je presodilo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi U-I-148/25 z dne 4. junija 2026. Drugi odstavek 111. člena ZDavP-2 je tako razveljavilo.

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi Hora proti Združenemu kraljestvu odločilo, da nezmožnost obsojenca, ki prestaja nedoločno kazen zapora, sodelovati na parlamentarnih volitvah decembra 2019 ne pomeni kršitve 3. člena Prvega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (EKČP). Odločitev je pomembna zlasti zato, ker Sodišče prvič po pilotski sodbi Hirst proti Združenemu kraljestvu (št. 2) iz leta 2005 vsebinsko preizkuša ureditev, ki ostaja nespremenjena, a je bila pod nadzorom Odbora ministrov Sveta Evrope zaključena z resolucijo CM/ResDH(2018)467. Sodba tako pomeni doktrinarni obrat od abstraktne kontrole zakonske določbe k individualizirani presoji sorazmernosti.

Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 67/2025 odgovorilo na vprašanje, ali se vrednost prejete denarne socialne pomoči pri omejitvi dedovanja po 128. členu Zakona o dedovanju (ZD) usklajuje z indeksom cen življenjskih potrebščin. Odgovor je odklonilen: niti ZD niti Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) ne dajeta podlage za valorizacijo prejete pomoči, zato dediči odgovarjajo zgolj do nominalnega zneska izplačanih sredstev.