Vrhovno sodišče je zahtevi soglasno zavrnilo. Pri grozovitosti je ponovilo ustaljene kriterije: gre za povzročanje hudih telesnih bolečin oziroma psihičnega trpljenja, ki po intenziteti in trajanju presega trpljenje ob klasičnem odvzemu življenja, ob storilčevem zavedanju in hotenju oziroma privolitvi v takšno trpljenje ter okoliščinah, ki kažejo na njegovo brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje; grozovitost je mogoče prepoznati tudi zunaj kriterija žrtvinega trpljenja, kadar je način storitve objektivno oziroma kulturno še posebej srhljiv. Sklicujoč se na Veliki znanstveni komentar KZ-1 in na sodbo I Ips 69064/2020 je poudarilo, da je grozovit način tudi postopno (sukcesivno) zadajanje poškodb, ki vsaka zase ni smrtonosna, skupaj pa postanejo življenjsko nevarne. Na tej podlagi je zavrnilo očitek, da sodišči nižje stopnje nista ugotovili intenzitete posameznih poškodb: za izpolnitev objektivnega vidika grozovitosti naj ta ni relevantna, saj »že sama številčnost poškodb pomeni izpolnitev zakonskega znaka grozovitosti«. Predlog, da bi intenziteto ugotavljal izvedenec patološke ali travmatološke stroke, obramba med postopkom ni podala, zato ga v izrednem pravnem sredstvu ne more uveljavljati. Vrhovno sodišče je ob tem ponovilo, da intenziteta in trajanje bolečin kot razlikovalni element med temeljno in kvalificirano obliko ne sodita v opis dejanja, temveč v razloge sodbe, ki morajo pojasniti, na podlagi katerih okoliščin iz opisa sodišče šteje, da je podan kvalificiran način izvršitve. Takšne razloge sta sodišči nižje stopnje podali z oporo v izpovedbi oškodovanke, policistke in mnenju izvedenca za medicino.
Pri zahrbtnosti je Vrhovno sodišče izhajalo iz dvodelnega preizkusa: subjektivna komponenta se kaže v vzpostavitvi zaupanja med storilcem in žrtvijo, objektivna pa v storilčevi taktiki delovanja. Odnos zaupanja mora obstajati neposredno pred oziroma med storitvijo, vendar zadošča, da storilec žrtev manipulativno spravi v stanje zaupljivosti. Zato ni odločilno, ali je bil odnos med obsojencem in oškodovanko v času dejanja že načet; zaupanje je opisano že s tem, da jo je obsojenec skrivoma počakal v parku, kar implicira, da jo je prepričal, da ga tam ne bo. Vrhovno sodišče je izrecno zavrnilo tudi stališče, da sta žrtvino zavedanje storilčeve prisotnosti ali storitev dejanja v zasebnem prostoru konstitutivna elementa zahrbtnosti, čeprav so dosedanji primeri iz sodne prakse (napad na žrtev, obrnjeno s hrbtom, v stanovanju, zabodljaj po objemu, zvabljenje v garažo ali klet) večinoma vsebovali prav te okoliščine. Preostali očitki obeh zahtev – lastna ocena poškodb in odnosa med udeleženima, nasprotje med listinskimi dokazi in obrazložitvijo ter neugotovljeno psihično stanje oškodovanke – so bili zavrnjeni kot nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) oziroma kot materialno neizčrpani (peti odstavek 420. člena ZKP).
Odločba je pomembna predvsem zato, ker pri obeh kvalifikatornih okoliščinah premakne poudarek s subjektivnega doživljanja žrtve na objektivno zaznaven način storitve. Pri zahrbtnosti je to prepričljivo in skladno z dosedanjo prakso: bistvo zahrbtnosti je izigrano zaupanje, ki žrtvi onemogoči, da bi napad pričakovala ali se nanj pripravila, to pa je mogoče tudi na javnem kraju in ne glede na to, ali je zaupanje trajno ali ga je storilec ustvaril prav z namenom dejanja. Stališče, da zadošča manipulativno vzpostavljeno zaupanje, je pomembno za primere razpadajočih partnerskih in prijateljskih odnosov, v katerih obramba pogosto zatrjuje, da zaupanja ob dejanju ni bilo več. Razlikovanje med zahrbtnostjo in »zgolj« zvijačno pripravljenim napadom iz zasede pa s tem ostaja tanko: sodišče je zahrbtnost oprlo na prevaro, ki je žrtev pripeljala na kraj dejanja, in na napad iz teme, pri čemer je bil predhodni prijateljski odnos v tej zadevi nesporen. Odprto ostaja, ali bi enak preizkus prestal napad iz zasede, pri katerem storilec žrtev zvabi na kraj dejanja brez predhodnega osebnega razmerja, zgolj z lažnim sporočilom.
Bolj zahtevno je stališče o grozovitosti. Trditev, da že številčnost poškodb pomeni izpolnitev zakonskega znaka, je zapisana kategorično in bi jo bilo mogoče brati kot kvantitativni prag, ki nadomesti presojo intenzitete in trajanja trpljenja. Takšno branje bi bilo v napetosti s kriteriji, ki jih je Vrhovno sodišče v isti sodbi navedlo kot ustaljene – zlasti z zahtevo po storilčevem zavedanju in hotenju trpljenja ter po okoliščinah, ki kažejo na brezčutnost ali izživljanje. Sodba sama tega tveganja ne uresniči, saj se v nadaljevanju podrobno opre na dejansko ugotovljeno trpljenje oškodovanke (groza spoznanja, da bo umrla, kričanje in poskus pobega, zlomi lobanje, amputacija palca) in na sklep, da je bil način storitve usmerjen v prizadejanje bolečin, ki bistveno presega namen odvzema življenja. Navedek o številčnosti poškodb je zato treba razumeti v kontekstu zavrnitve konkretnega očitka (ni treba ugotavljati intenzitete vsake posamezne poškodbe), ne kot splošno pravilo, da je vsak večkratni napad grozovit. Prav na tej točki se odpira vprašanje meje med grozovitim umorom in afektivno ali »prekomerno« izvršenim ubojem z več udarci, pri katerem številne poškodbe izražajo silovitost napada, ne pa usmerjenosti v povzročanje trpljenja. Sodna praksa bo morala pojasniti, kolikšno težo ima število poškodb, kadar je dejanje kratkotrajno, žrtev pa hitro izgubi zavest.
Odločba nazadnje ponovno opozori na procesni okvir zahteve za varstvo zakonitosti. Vprašanje, ali je bila oškodovanka ves čas pri zavesti in se je zavedala bolečin, bi bilo za grozovitost lahko pomembno, vendar ga obramba ni uveljavljala v pritožbi, zato ga Vrhovno sodišče ni vsebinsko presojalo; enako velja za predlog izvedenca travmatološke stroke, ki ga obramba ni podala na glavni obravnavi. Za prakso to pomeni, da je treba ugovore zoper kvalifikatorne okoliščine umora graditi že na prvi stopnji – z dokaznimi predlogi o intenziteti, trajanju in zaznavanju trpljenja – saj jih v izrednem pravnem sredstvu ni mogoče več uspešno uveljavljati kot kršitev kazenskega zakona.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
