Oblastno odločanje univerze je omejeno na zakonsko predvidene postopke, med katerimi pa ni ocenjevanja doktorske disertacije oziroma odločanja o zavrnitvi doktorske disertacije. Tako ocenjevanje se očitno nanaša na študijski režim, povezan s podeljevanjem znanstvenega naslova, kar spada na področje avtonomnega notranjega organiziranja in delovanja univerze, je presodilo Vrhovno sodišče v sklepu v zadevi I Up 158/2026 z dne 30. junija 2026.
Okoliščine konkretnega primera
Vrhovno sodišče je uvodno pojasnilo, da je Upravno sodišče z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrglo pritožnikovo tožbo zoper sklep senata fakultete A. z dne 23. oktobra 2025, s katerim je senat zavrnil doktorsko disertacijo pritožnika, študenta doktorskega študijskega programa tretje stopnje Arheologija.
Pritožnikove navedbe
Vrhovno sodišče je nato obrazložilo, da pritožnik – kot je mogoče povzeti iz pritožbenih navedb – dejansko uveljavlja pravico do sodnega varstva v upravnem sporu na dveh različnih pravnih podlagah. Po eni strani z navedbo, da je toženka s sklepom o zavrnitvi doktorske disertacije na podlagi javnega pooblastila enostransko odločila o njegovem pravnem položaju, in s sklicevanjem na 117. člen Zakona o visokem šolstvu (ZViS-1) smiselno zatrjuje, da je ta sklep upravni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, ter zahteva sodno varstvo zoper ta akt. Po drugi strani z zatrjevanjem, da gre pri ocenjevanju sicer za strokovno opravilo, vendar so mu bile pri tem kršene temeljne ustavne pravice v zvezi s poštenim postopkom, uveljavlja subsidiarno sodno varstvo iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1, je pojasnilo Vrhovno sodišče.
Vrhovno sodišče je poudarilo, da se ti dve obliki sodnega varstva sicer med seboj izključujeta, saj je sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 mogoče le, če tožniku ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Vendar je – kot je opozorilo Vrhovno sodišče – mogoče razumeti, da pritožnik ti obliki sodnega varstva uveljavlja alternativno, in sicer zahteva, naj mu sodišče prizna vsaj eno od njiju.
O tožbi po 2. členu ZUS-1
V nadaljevanju je Vrhovno sodišče poudarilo, da je avtonomija univerze, ki izhaja iz 58. člena Ustave Republike Slovenije (URS), konkretizirana v določbah ZViS-1 in podzakonskih aktov, sprejetih na njegovi podlagi. Pojem avtonomije sicer smiselno izključuje položaj univerze kot oblastnega organa, vendar ji ZViS-1 v nekaterih vnaprej predvidenih primerih podeljuje pooblastilo za oblastno odločanje (prim. 115. in 117. člen ZViS-1), je opozorilo Vrhovno sodišče. Pojasnilo je, da je obseg tega pooblastila omejen z jasno določitvijo zadev, v katerih univerza uporablja določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (115. člen ZViS-1), ali v katerih je dopustno sprožiti upravni spor (117. člen ZViS-1). To po oceni Vrhovnega sodišča pomeni, da nobena druga zakonska določba univerzi ne podeljuje pooblastil za oblastveno odločanje in s tem tudi, da sklepanja o obstoju takega pooblastila ni mogoče utemeljiti na posledicah, ki jih ima za posameznika odločanje univerze v konkretnih primerih. Oblastno odločanje univerze je torej omejeno na zakonsko predvidene postopke, med katerimi pa ni ocenjevanja doktorske disertacije oziroma odločanja o zavrnitvi doktorske disertacije, je sklenilo Vrhovno sodišče. Poudarilo je, da se tako ocenjevanje, s tem pa tudi izpodbijani akt, očitno nanaša na študijski režim, povezan s podeljevanjem znanstvenega naslova, kar spada na področje avtonomnega notranjega organiziranja in delovanja univerze. To po stališču Vrhovnega sodišča pomeni, da odločanja (organa) univerze o potrditvi doktorske disertacije ni mogoče razlagati kot odločanja na podlagi javnega pooblastila, za kar se je v pritožbi zavzemal pritožnik. Vrhovno sodišče je pri tem dodalo, da je že v več odločitvah poudarilo, da je sklep senata univerze o zavrnitvi doktorske disertacije del postopka ocenjevanja. Ocenjevanje, ki je opravilo strokovne narave, pa nima značaja odločanja o upravni zadevi in se zanj določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ne uporabljajo.
Vrhovno sodišče je zato kot pravilno sprejelo stališče Upravnega sodišča, da po 117. členu ZViS-1 zoper oceno doktorske disertacije ni zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Sodno varstvo je po tej določbi zagotovljeno le v zadevah, v katerih se odloča o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta, in v tistih zadevah v zvezi s študijem, v katerih se odloča o pravici ali pravni koristi študenta, je navedlo Vrhovno sodišče.
O tožbi po 4. členu ZUS-1
Nadalje je Vrhovno sodišče pojasnilo, da po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Subsidiarno sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 ima le oseba, ki je bila v svojem ustavno varovanem položaju prizadeta z izvrševanjem javne oblasti, ki jo izvaja nosilec te oblasti. Za dovoljenost tožbe po 4. členu ZUS-1 je zato odločilnega pomena, ali je sporna dejanja tožene stranke mogoče šteti za dejanja javne oblasti, ki jih je storila kot organ države ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju svojih oblastvenih pooblastil, je poudarilo Vrhovno sodišče.
Nato je Vrhovno sodišče pritrdilo Upravnemu sodišču, da izpodbijani akt ni akt, ki bi dopuščal upravni spor po 4. členu ZUS-1, saj senata univerze (niti rektorice) iz že navedenih razlogov pri takem odločanju ni mogoče šteti za organ javne oblasti.
Zaključek
Vrhovno sodišče je tako sklenilo, da je Upravno sodišče tožbo pravilno zavrglo po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
