Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 33524/2021 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno obsodilno sodbo za kaznivo dejanje obrekovanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 159. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Obsojenec, tedanji predsednik Vlade, je na družbenem omrežju objavil čivk, v katerem je zasebnemu tožilcu, direktorju javne tiskovne agencije v državni lasti, očital, da je bil sodelavec pri umoru novinarja, in mu hkrati pripisal mesečni zaslužek 8.500 EUR, kar je »podkrepil« s pripeto fotografijo. Okrožno sodišče v Celju mu je izreklo denarno kazen 80 dnevnih zneskov po 100 EUR, skupaj 8.000 EUR, Višje sodišče v Celju pa je pritožbo zagovornika zavrnilo. Zagovornik je v zahtevi uveljavljal kršitev kazenskega zakona, bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 2. in 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), nedovoljeno spremembo obtožbe po 344. členu ZKP in kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.
Vrhovno sodišče je najprej razčlenilo dejanski opis kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe. Čeprav sta bili trditvi združeni v enem čivku in sta se nanašali na isto osebo, je po opisu prepovedano posledico – možno škodo na časti in dobrem imenu – povzročila le prva trditev. Druga trditev o višini zaslužka zato ni bila odločilna, zasebnemu tožilcu njene neresničnosti ni bilo treba dokazovati, prizadevanja obrambe, da bi dokazala njeno resničnost, pa so bila brezpredmetna. Prva trditev se zaradi druge tudi ni pomensko preusmerila z zasebnega tožilca na spor med Vlado in agencijo glede njenega financiranja. Osrednje materialnopravno stališče se nanaša na naravo obrekovanja: za razliko od razžalitve po 158. členu, žaljive obdolžitve po 160. členu in opravljanja po 161. členu KZ-1 zakon pri obrekovanju ne določa razlogov za izključitev protipravnosti ali krivde. Ko je neresnična trditev, ki lahko škoduje časti ali dobremu imenu drugega, izrečena vedoma, njene protipravnosti po presoji sodišča – z morebitno izjemo prisiljenosti iz 23. člena in skrajne sile iz prvega odstavka 32. člena KZ-1 – ni mogoče izključiti z nobenim zakonskim ali nadzakonskim razlogom. Ni je mogoče opravičiti niti z dobro vero niti z opravičljivo zmoto iz 30. in 31. člena KZ-1, saj ti predpostavljata, da storilec za določena dejstva ni vedel ali si jih je napačno predstavljal. Sodišče je pritrdilo tudi nižjima sodiščema, da navajanje neresničnih trditev niti v razpravi, ki je v javnem interesu, ne uživa enakega ustavnega in konvencijskega varstva kot pretirane, vznemirjajoče ali žaljive vrednostne sodbe, pri katerih morajo prizadeti računati z nižjo stopnjo varstva pravic iz 34. in 35. člena Ustave RS v korist svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave RS in 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Zavestna neresnica je namreč način spravljanja v zmoto, ki ni v javnem interesu, obsojenec pa je zasebnemu tožilcu očital sodelovanje pri zelo hudem kaznivem dejanju, čeprav je bilo že skoraj enajst let znano, da to objektivno ni bilo storjeno.
Procesni del obrazložitve je osredotočen na spremembo obtožbe. Pooblaščenec zasebnega tožilca je med izvajanjem dokazov na glavni obravnavi spremenil pravno opredelitev dejanja iz žaljive obdolžitve v obrekovanje. Obramba je trdila, da je šlo za zlorabo upravičenja, s katero se je zasebni tožilec izognil grozeči oprostilni sodbi, saj je bil obsojencu onemogočen dokaz resničnosti po četrtem odstavku 160. člena KZ-1. Vrhovno sodišče je ponovilo okvir prvega odstavka 344. člena ZKP: sprememba je pogojena s tožilčevim spoznanjem oziroma subjektivno oceno izvedenih dokazov – tako tistih, na katerih temelji obtožba, kot tistih, pridobljenih na glavni obravnavi – in je omejena na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Uporabilo je ustavnosodna merila iz odločbe U-I-289/95, ponovljena v sklepu U-I-40/00 in odločbi Up-328/03, po katerih je sprememba dopustna, če tožilec upravičenja ne zlorabi in če lahko obdolženec svoje pravice še naprej varuje v načeloma enakem položaju. Oba pogoja sta bila izpolnjena. Zasebni tožilec na obrambno oceno dokazov ni bil vezan, spremenjena je bila le pravna opredelitev, na katero sodišče po drugem odstavku 354. člena ZKP ni vezano, dejanski opis izvršitvenega ravnanja pa je ostal nespremenjen, s čimer je bila ohranjena kontinuiteta predmeta obtožbe. Odločilen je argument, da se obsojenčev položaj ni poslabšal: dokazana resničnost trditve ali utemeljen razlog verjeti v njeno resničnost izključujeta tudi obrekovanje, saj storilec v takem primeru ne more vedeti, da je trditev neresnična.
Odločba pomembno prispeva k razmejitvi kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime. Žaljiva obdolžitev in obrekovanje se razlikujeta po tem, kdo nosi tveganje glede (ne)resničnosti trditve: pri žaljivi obdolžitvi se mora obdolženec razbremeniti z dokazom resničnosti ali utemeljenega razloga za verjetje (exceptio veritatis), pri obrekovanju pa sta neresničnost in storilčevo vedenje zanjo zakonska znaka, ki ju mora dokazati tožilec. Prehod s 160. na 159. člen KZ-1 je zato za obdolženca formalno celo ugodnejši, saj se dokazno breme preloži na tožilca in velja načelo in dubio pro reo. Stališče, da obrekovanje ne pozna razlogov za izključitev protipravnosti, je dogmatično prepričljivo, saj vedenje o neresničnosti že po naravi stvari izključuje sklicevanje na upravičen interes ali dobro vero. Skladno je tudi s prakso ESČP, ki razlikuje med dejstvenimi trditvami, katerih resničnost je mogoče dokazati, in vrednostnimi sodbami, pri katerih to ni mogoče (Lingens proti Avstriji), ter od tistega, ki zatrjuje dejstva, terja zadostno dejstveno podlago (Pedersen in Baadsgaard proti Danski). Zavestna neresnica je tako zunaj jedra varstva iz 10. člena EKČP, tudi kadar jo izreče politik v razpravi o javnih zadevah.
Odločba kljub temu pušča nekaj odprtih vprašanj. Prvo je razčlenitev enotne izjave na odločilni in neodločilni del. ESČP izjavo presoja kot celoto in v kontekstu, v katerem je bila dana, zato se lahko postavi vprašanje, ali sta druga trditev in spor o financiranju agencije vplivala na to, kako je prvo trditev razumel povprečen bralec; Vrhovno sodišče je to zanikalo, vendar pretežno z izhodišča dejanskega opisa v izreku. Drugo je sorazmernost kazenskopravnega odziva. ESČP tudi pri neresničnih dejstvenih trditvah presoja naravo in težo sankcije ter njen odvračilni učinek na svobodo izražanja (Cumpănă in Mazăre proti Romuniji), sodba pa se s tem vidikom, razen s splošnim zanikanjem konvencijskih privilegijev, izrecno ne ukvarja. Tretje je praktična razsežnost pozne spremembe pravne opredelitve: čeprav se formalni položaj obdolženca ne poslabša, se spremeni predmet dokazovanja – od resničnosti trditve k vedenju o njeni neresničnosti –, kar lahko terja prilagoditev obrambe, zato bi kazalo merilo primernega časa iz odločbe U-I-289/95 v podobnih primerih presojati konkretno. Za prakso je sporočilo jasno: politična narava razprave in javni položaj udeležencev širita meje dopustne kritike, ne pa tudi prostora za vedoma neresnične dejstvene trditve.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Spoznajte LEXI
Ni vključena v vaš paket
