Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-27/24 z dne 10. 9. 2026 na zahtevo Višjega delovnega in socialnega sodišča ugotovilo, da je prvi odstavek 3. člena Zakona o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI) v neskladju s splošnim načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Zahteva je izšla iz socialnega spora osebe s paranoidno shizofrenijo, ki se je pojavila med rednim šolanjem. Center za socialno delo ji je priznal status invalida po ZSVI in nadomestilo za invalidnost, ministrstvo pa je to odločbo po nadzorstveni pravici razveljavilo, ker duševna bolezen ni motnja v duševnem razvoju in zato ne spada med taksativno naštete okvare. Tožnik je imel status invalida po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI) in je bil po zaposlitveni rehabilitaciji z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje spoznan za nezaposljivega; pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja zaradi časa nastanka invalidnosti ni mogel pridobiti. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je postopek prekinilo in začelo postopek za oceno ustavnosti.
ZSVI status invalida priznava polnoletnim osebam z zmernimi, težjimi ali težkimi motnjami v duševnem razvoju, s hujšimi avtističnimi motnjami, gluhoslepim, osebam z zmerno do hudo možgansko poškodbo ali okvaro ter najtežje gibalno oviranim osebam, pod pogojem, da je invalidnost nastala pred polnoletnostjo oziroma do 26. leta, pri nekaterih skupinah pa tudi pozneje, vendar pred prvo zaposlitvijo. Nadomestilo za invalidnost iz 5. člena ZSVI je enako seštevku denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka za edino odraslo osebo, pripada pa ne glede na premoženjsko stanje upravičenca. Primerjana skupina lahko uveljavlja le denarno socialno pomoč in varstveni dodatek po Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), ki sta vezana na dohodkovni cenzus, premoženje in materialni položaj družine. Prav v tej razliki, ne v višini dajatve, je jedro spora.
Ustavno sodišče je najprej zavrnilo predlagateljevo kvalifikacijo protiustavne pravne praznine: položaj obravnavane skupine je urejen, le drugače in v drugih predpisih. Zahtevo je zato presojalo kot vprašanje enakosti, pri čemer je izhajalo iz ustaljenega merila, da mora za različno ureditev v bistvenem enakih položajev obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja. Bistvena enakost položajev je bila ugotovljena glede na namen nadomestila: ZSVI naj bi osebam, ki si zaradi teže in časa nastanka invalidnosti sredstev za preživetje praviloma ne morejo zagotoviti z delom, zagotovil minimalno dohodkovno varnost. Enako velja za osebe z dolgotrajno duševno motnjo, ki so po ZZRZI nezaposljive in nimajo pravic iz zavarovanja. Iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da je bil krog upravičencev glede na prej veljavni Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (ZDVDTP) razširjen prav zaradi mladih, pri katerih huda invalidnost nastopi pred prvo zaposlitvijo; zakaj to merilo ne zajema tudi drugih okvar, nastalih v enakih okoliščinah, gradivo ne pojasni. Vladni argument, da so težave v duševnem zdravju praviloma ozdravljive, je sodišče sprejelo kot pravilen za nekatere primere, vendar nezadosten za osebe, pri katerih je nezaposljivost ugotovljena v zakonsko urejenem postopku; ob tem je opozorilo, da tudi ZZRZI izrecno zajema trajne posledice duševne bolezni. Državni zbor na zahtevo ni odgovoril, razumnega razloga pa ni ponudila niti Vlada, čeprav jo je na problem večkrat opozoril Varuh človekovih pravic.
Ker neenakost izvira iz tega, da zakonodajalec obravnavane skupine ne ureja enako kot oseb iz prvega odstavka 3. člena ZSVI, je Ustavno sodišče na podlagi 48. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) izdalo ugotovitveno odločbo in Državnemu zboru naložilo odpravo neskladja v enem letu. Na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS je do odprave neskladja osebam z dolgotrajno duševno motnjo s statusom invalida po ZZRZI, ki so nezaposljive in nimajo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, neposredno priznalo status invalida po ZSVI in pravico do nadomestila. Sodišče je poleg tega Vlado in zakonodajalca pozvalo, naj ustavnoskladno uredita tudi položaj drugih oseb z invalidnostjo v bistvenem enakem položaju, pri čemer se je oprlo na priporočila Varuha in Zagovornika načela enakosti.
Za prakso odločba pomeni, da centri za socialno delo do odprave neskladja obravnavani skupini neposredno priznavajo status in nadomestilo, pri čemer bodo odločilni odločba o nezaposljivosti po ZZRZI, dolgotrajnost duševne motnje in odsotnost pravic iz zavarovanja. Odprta ostajajo vprašanja, kako bo opredeljena dolgotrajnost motnje, ali morajo biti izpolnjeni tudi časovni pogoji iz drugega odstavka 3. člena ZSVI, katere druge skupine zajema poziv zakonodajalcu, ter ali bo zakonodajalec neskladje odpravil s širitvijo ZSVI ali s spremembo ZZRZI oziroma ZSVarPre.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Spoznajte LEXI
Ni vključena v vaš paket
