Pravica do ustne obravnave in druga procesna jamstva v prekrškovnih postopkih pred ESČP

Dejansko stanje

Pritožnika, hrvaška poklicna ribiča, sta redno lovila ribe v Piranskem zalivu, to območje pa je po razsodbi arbitražnega sodišča v mejnem sporu s Hrvaško pripadlo Sloveniji. Nova ureditev se je začela izvajati 30. decembra 2017, slovenski organi pa so hrvaške ribiče zaradi domnevnih prekrškov večkrat oglobili. Prva pritožnica je 25. marca 2018 prejela plačilni nalog, s katerim ji je bila naložena globa v višini 500 evrov zaradi prekrška nezakonitega prehoda meje. Po navedbah slovenske policije je s hrvaškim ribiškim plovilom v spremstvu hrvaške policije vplula v slovensko teritorialno morje, kjer je dvigovala ribiške mreže. Poleg tega ni ubrala najkrajše poti do mejnega prehoda, ni opravila mejne kontrole in se ni odzvala na pozive slovenske policije. Hrvaška policija je pri tem oteževala izvedbo identifikacijskega in prekrškovnega postopka. Dogodek in identifikacijo so potrjevali neposredna zaznava policista, fotografije, videoposnetki in radarski posnetki. Drugi pritožnik je 19. februarja 2020 prejel plačilni nalog za skupno globo v višini 840 evrov zaradi gospodarskega ribolova brez ustreznega dovoljenja in oviranja ribiškega inšpektorja. Inšpektor je navedel, da je pritožnika pri ribolovu opazoval z razdalje petih metrov, da se pritožnik na poziv k ustavitvi plovila ni odzval in da je postopek ovirala hrvaška policija. Njegova identiteta je bila ugotovljena na podlagi neposredne zaznave, fotografij in objav na družbenih omrežjih. Čeprav je imel hrvaško dovoljenje za ribolov, ni pridobil slovenskega dovoljenja.

Oba pritožnika sta vložila zahtevi za sodno varstvo, ne da bi predhodno vpogledala v prekrškovna spisa. Izpodbijala sta pravilnost identifikacije, zadostnost dokazov in odsotnost ustne obravnave, predlagala pa sta pregled slikovnega gradiva in videogradiva ter zaslišanje uradnih oseb in drugih ribičev. Nadalje sta trdila, da sta zaradi spremstva in ravnanja hrvaške policije upravičeno verjela, da sta v hrvaških vodah, zato sta bila v zmoti glede nove razmejitve. Menila sta, da ne bi smela nositi posledic nerešenega spora med državama ter da sta ravnala v skladu z zagotovili hrvaške policije, ki je skrbela za njuno varnost. Prva pritožnica je izrecno izpodbijala zanesljivost identifikacije, predlagala zaslišanje policistov ter opozorila, da ladijska dokumentacija ni bila pregledana. Drugi pritožnik je zanikal oviranje inšpektorja ter poudaril, da fotografije niso prikazovale oseb, objave na družbenih omrežjih pa v plačilnem nalogu niso bile dovolj podrobno opredeljene, zato je predlagal zaslišanje uradnih oseb. Okrajno sodišče v Kopru je obe zahtevi zavrnilo brez ustne obravnave. Presodilo je, da sta bili identiteti ustrezno ugotovljeni na podlagi osebnega prepoznavanja, fotografij, videoposnetkov, radarskih posnetkov, uradnih evidenc, policijskih zapisnikov, objav ter prejšnjih postopkov. Pritožnika nista zanikala, da sta bila na plovilih, prav tako pa se nista odzvala na pozive k ustavitvi in sta ovirala izvedbo postopkov. Pritožnika naj bi imela možnost vpogleda v prekrškovna spisa, dodatni dokazi in zaslišanja pa naj ne bi vplivali na izid postopka. Sodišče je tudi izpostavilo, da bi pritožnika morala poznati novo razmejitev iz arbitražne razsodbe. Pritožnika sta odločitvi nato izpodbijala pred Višjim sodiščem. Zatrjevala sta, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov in da jima ni bila omogočena ustna obravnava, na kateri bi se o teh dokazih lahko izjavila. Za način ugotavljanja njune identitete in dokaze, uporabljene pri tem, naj bi izvedela šele ob izdaji sodb, navedeni dokazi v spisu pa niso bili dovolj konkretizirani. Prav tako sta zatrjevala, da bi ju moralo sodišče poučiti o možnosti vpogleda v prekrškovni spis. Višje sodišče je njuni pritožbi zavrnilo. Pojasnilo je, da je bilo v skrajšanem prekrškovnem postopku dokaze treba izvesti le, če je kršitelj konkretno izpodbijal odločilna dejstva in predlagal ustrezne dokaze. Ker pritožnika nista vpogledala v spisa, nista dovolj konkretno izpodbijala odločilnih dejstev, zato dodatni dokazi niso bili potrebni. Poseben pravni pouk o možnosti vpogleda v spisa ni bil potreben, sklicevanje na zmoto glede meje pa ni bilo utemeljeno. Pritožnika sta vložila tudi ustavni pritožbi, v katerih sta navajala, da jima globi in sodne takse povzročajo znatno finančno breme in da primera odpirata pomembna ustavnopravna vprašanja. Ustavno sodišče je decembra 2022 zavrglo obe pritožbi. Priznalo je, da bi zatrjevane okoliščine lahko pomenile kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave Republike Slovenije, vendar je ocenilo, da so bila izpostavljena ustavnopravna vprašanja že rešena v prejšnjih zadevah, zato pritožb ni bilo treba obravnavati. Presodilo je tudi, da globi v višini 500 oziroma 840 evrov ter sodne takse niso pomenile dovolj hudih posledic, ki bi terjale vsebinsko obravnavo pritožb.

Hrvaška vlada je na podlagi dogovorov s pritožnikoma prevzela plačilo stroškov nacionalnih postopkov in postopka pred ESČP, vključno s stroški pravnega zastopanja in morebitnimi globami. Če bi bili stroški povrnjeni, bi se ta sredstva vrnila Hrvaški.

Domnevna kršitev 6. člena EKČP

ESČP je zaradi vsebinske podobnosti združilo obe pritožbi. Pritožnika sta zatrjevala kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, saj jima ni bila zagotovljena ustna obravnava, možnost zaslišanja prič ter seznanitev z odločilnimi dokazi, zaradi česar nista mogla učinkovito pripraviti svoje obrambe.

V okviru presoje dopustnosti je slovenska vlada ugovarjala, da sta bili pritožbi vloženi prepozno, saj bi moral štirimesečni rok začeti teči z odločitvama Višjega sodišča. Ustavni pritožbi je označila za neučinkovito pravno sredstvo, saj je Ustavno sodišče o izpostavljenih vprašanjih že odločalo, možnost ponovne vsebinske obravnave pa je bila omejena na izjemne primere. Nadalje je navedla, da pritožnika nista izčrpala nacionalnih pravnih sredstev glede dostopa do dokazov, saj nista izkoristila možnosti vpogleda v prekrškovni spis. Pritožnika sta nasprotno zatrjevala, da je bila ustavna pritožba učinkovito pravno sredstvo, ki sta ga morala izčrpati pred pritožbo na ESČP. Poleg tega nista mogla vedeti, ali bo Ustavno sodišče obravnavalo izpostavljena vprašanja glede ustne obravnave in seznanitve z dokazi, zato bi moral rok za pritožbo začeti teči z odločitvama Ustavnega sodišča. Hrvaška vlada je v svojih navedbah poudarila širši pomen zadev, ki so se nanašale na večje število hrvaških ribičev, ter izpostavila, da bi moralo Ustavno sodišče zagotoviti spoštovanje ustavnih pravic ter lastne sodne prakse. Ustavno sodišče naj bi z zavrženjem ustavnih pritožb odgovornost za obravnavo zadev preneslo na ESČP in s tem kršilo načelo subsidiarnosti. ESČP je v svoji presoji najprej izpostavilo, da sta bila postopka kazenske narave v smislu 6. člena EKČP. Glede ugovora prepozne vložitve pritožb je pojasnilo, da začne štirimesečni rok praviloma teči z dokončno odločitvijo o učinkovitem nacionalnem pravnem sredstvu, pri čemer se ne upoštevajo pravna sredstva, ki so očitno neučinkovita ali že od začetka obsojena na neuspeh. Pritožnika sta ustavni pritožbi vložila skladno s formalnimi zahtevami ter izpostavila pomembna ustavnopravna vprašanja. ESČP ni sprejelo argumenta slovenske vlade, da bi morala pritožnika vnaprej pričakovati, da bosta njuni ustavni pritožbi neuspešni. Čeprav je Ustavno sodišče vsebinsko obravnavo omejevalo na izjemne primere, to še ni pomenilo, da bi bila obravnava pritožb povsem nemogoča. Možnosti za uspeh so bile sicer omejene, vendar pritožbi nista bili vnaprej obsojeni na neuspeh. Pred Ustavnim sodiščem je bilo namreč več kot 630 primerljivih prekrškovnih zadev, to pa je pritožnikoma kljub zavrženju izdalo obrazloženi odločitvi. Pritožnika tako nista mogla razumno predvideti izida postopkov. Ker slovenska vlada ni dokazala neučinkovitosti ustavnih pritožb, je ESČP pri izračunu roka upoštevalo tudi odločitvi Ustavnega sodišča, ugovor prepozne vložitve pa je bil tako neutemeljen. Na tem mestu je poudarilo subsidiarno naravo konvencijskega varstva v odnosu do nacionalnih sistemov varstva človekovih pravic, še posebno v primeru sistemskih težav. Glede ugovora neizčrpanja nacionalnih pravnih sredstev v zvezi z možnostjo vpogleda v spis je ESČP presodilo, da ga bo zaradi tesne povezanosti z vsebinsko presojo obravnavalo v okviru te presoje. Obe pritožbi sta bili razglašeni za dopustni.

Pritožnika sta v okviru vsebinske presoje zatrjevala, da bi morala nacionalna sodišča opraviti ustno obravnavo, zaslišati uradne osebe, ki so ju identificirale, ter pregledati fotografije in videoposnetke, da bi se razjasnilo sporno vprašanje njune identitete kot storilcev prekrškov. Menila sta, da nista imela možnosti seznaniti se z vsemi obremenilnimi dokazi ter se o njih izjaviti, prav tako pa ti v plačilnih nalogih niso bili dovolj konkretizirani oziroma so bili nekateri omenjeni šele v sodbah. Glede možnosti vpogleda v spisa pred vložitvijo zahtev za sodno varstvo sta navedla, da nista imela razloga pričakovati, da bodo sodbe temeljile tudi na drugih dokazih poleg tistih iz plačilnih nalogov. Trdila sta tudi, da sodišča niso ustrezno obrazložila zavrnitve dokaznih predlogov ter njunih ugovorov v zvezi z identifikacijo. Slovenska vlada je nasprotno menila, da sta bila pritožnika identificirana na podlagi neposrednih zaznav uradnih oseb, ki so jih dodatno podprli fotografije in videoposnetki, s katerimi bi se pritožnika lahko seznanila z vpogledom v spis. Poleg tega nista konkretno zanikala, da sta bila posneta na slikovnem gradivu, ter nista predložila nasprotnih dokazov oziroma drugače izpodbijala dejanskega stanja, zato ustna obravnava in dodatno izvajanje dokazov nista bila potrebna. Zaslišanje prič je bilo namenjeno zgolj dokazovanju ravnanja hrvaške policije. Slovenska vlada je ob tem nasprotovala tudi hrvaškemu stališču glede poteka morske meje ter učinkov arbitražne razsodbe. Hrvaška vlada se je pridružila pritožnikoma ter izpostavila, da pritožnika nista bila seznanjena z vsemi dokazi, na podlagi katerih sta bila identificirana. Identifikacija je temeljila predvsem na osebnih zaznavah uradnih oseb, zato bi morala sodišča opraviti ustno obravnavo ter omogočiti preverjanje verodostojnosti izjav. Poleg tega po njenem mnenju sodišča niso ustrezno obrazložila zavrnitve dokaznih predlogov. V zvezi z morsko mejo je vztrajala, da sta pritožnika lovila ribe v hrvaškem teritorialnem morju, arbitražna razsodba pa zanjo ni bila zavezujoča. Poudarila je, da ESČP ni odločalo o kazenski odgovornosti pritožnikov, temveč je presojalo skladnost postopkov z zahtevami iz 6. člena EKČP. 

ESČP je uvodno pojasnilo, da se očitki pritožnikov nanašajo predvsem na pravilnost identifikacije kot storilcev prekrškov ter na možnost seznanitve z obremenilnimi dokazi in njihovega izpodbijanja. Pri tem ni presojalo veljavnosti ali pravnih učinkov arbitražne razsodbe glede razmejitve med Slovenijo in Hrvaško, temveč izključno spoštovanje procesnih jamstev iz 6. člena EKČP. Ustna in javna obravnava je temeljno načelo poštenega sojenja, ki je še posebej pomembno v kaznovalnih postopkih, vendar njena izvedba ni obvezna v vseh primerih. Potreba po njej je odvisna od narave spornih vprašanj ter od tega, ali je mogoče pravna in dejanska vprašanja rešiti zgolj na podlagi spisa. Odločanje brez izvedbe ustne obravnave je lahko primerno pri tehničnih vprašanjih, medtem ko je njena izvedba praviloma potrebna, kadar so sporna odločilna dejstva ali verodostojnost prič, zlasti pa če obsodba temelji predvsem na neposredni zaznavi uradnih oseb. Pravica do poštenega sojenja vključuje tudi načeli kontradiktornosti in enakosti orožij ter pravico obdolženca, da se seznani z obremenilnimi in razbremenilnimi dokazi, zagotoviti pa mu je treba tudi dovolj časa in možnosti za pripravo obrambe. Omejitve dostopa do dokazov so dopustne le, če so nujne in ustrezno uravnotežene, nerazkritje bistvenih dokazov pa lahko pomeni kršitev 6. člena EKČP. Nadalje je navedlo, da mora kljub temu, da sta bila primera pritožnikov obravnavana v skrajšanem prekrškovnem postopku, v katerem je odločitev o izvedbi ustne obravnave prepuščena sodniku, presoditi, ali je nacionalno sodišče to možnost uporabilo v skladu z zahtevami poštenega sojenja. Pri tem je poudarilo, da je treba poštenost sojenja presojati glede na postopek kot celoto. V zvezi s konkretnimi okoliščinami je ugotovilo, da sta se primera v dejanskem pogledu pomembno razlikovala, zlasti glede dokazov, na katerih sta temeljili sodbi, kar je treba upoštevati pri presoji, ali bi bilo treba izvesti ustno obravnavo ter ali sta bili spoštovani pravici do priprave obrambe in zaslišanja prič.

V zvezi s prvo pritožnico je ugotovilo, da je prekrškovni spis vseboval radarske posnetke in fotografije prepoznavnih oseb, iz plačilnega naloga pa je bila seznanjena s tem, da je identifikacija temeljila na neposredni zaznavi policista ter slikovnem gradivu. Omogočen ji je bil dostop do spisa, poleg tega pa jo je zastopal odvetnik, zato ESČP ni sprejelo njenega argumenta, da bi morala biti na možnost vpogleda posebej opozorjena v plačilnem nalogu. Prav tako ni izrecno zanikala, da je na fotografijah ona. ESČP je zato ocenilo, da je bilo odločanje brez izvedbe ustne obravnave upravičeno zaradi učinkovitosti in ekonomičnosti postopka. Nadalje je ugotovilo, da pritožnica, čeprav navedbe o javnih evidencah, policijskih zapisnikih, objavljenih člankih in predhodnih postopkih niso bile dovolj natančne, teh dokazov ni izrecno izpodbijala niti se ni poskusila seznaniti z njihovo vsebino z vpogledom v spis. Dokazni predlogi pritožnice v zvezi z zaslišanjem prič so se nanašali predvsem na prisotnost in ravnanje hrvaških policijskih plovil, ne pa na preverjanje njene identitete. Te okoliščine za izid postopka niso bile odločilne, zato nacionalnemu sodišču ni bilo mogoče očitati, da ni zaslišalo prič. ESČP je zato ugotovilo, da v postopku zoper prvo pritožnico ni prišlo do kršitve 6. člena EKČP, zato ni bilo treba posebej presojati ugovora slovenske vlade glede dostopa do spisa in neizčrpanja pravnih sredstev.

V zvezi z drugim pritožnikom je ugotovilo, da se je njegov položaj razlikoval, saj fotografije v spisu niso prikazovale prepoznavnih oseb, obsodba pa je temeljila predvsem na neposredni zaznavi inšpektorja in ne na lastništvu plovila. Posledično je presodilo, da bi bila ustna obravnava nujna za preverjanje verodostojnosti ugotovitev uradnih oseb. Nacionalno sodišče bi moralo samo presoditi potrebo po izvedbi obravnave, četudi pritožnik tega ne bi izrecno zahteval. Poleg tega je k tej presoji prispevalo tudi dejstvo, da je pritožniku v primeru neplačila glob grozil uklonilni zapor. ESČP je nadalje ugotovilo, da pritožnik ni bil seznanjen z vsemi dokazi zoper sebe, zaradi česar ni mogel učinkovito pripraviti obrambe. V plačilnem nalogu so bile navedene objave na družbenih omrežjih, vendar brez podrobnejše opredelitve, Višje sodišče pa se je sklicevalo tudi na »medijske nastope«, ki so bili omenjeni šele v sodbi. Pritožnik teh dokazov ni mogel učinkovito izpodbijati. Slovenska vlada prav tako ni izkazala legitimnega interesa, ki bi upravičil pomanjkanje konkretizacije omenjenih dokazov. ESČP tudi ni sprejelo njenega argumenta, da bi moral pritožnik pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo sam pregledati spis, saj fotografije niso prikazovale prepoznavnih oseb, sporne objave pa niso bile obrazložene. Tudi nacionalna zakonodaja ni določala, da bi odsotnost vpogleda v spis obdolžencu preprečila izpodbijanje ugotovitev organov na ustni obravnavi, prav tako pa ni jasno določala, da bi se ustna obravnava lahko izvedla le, če bi pritožnik predložil nasprotne dokaze. ESČP je zato ugotovilo, da drugemu pritožniku ni bila zagotovljena ustna obravnava, zaradi pomanjkljive seznanitve z obremenilnimi dokazi pa ni mogel učinkovito pripraviti obrambe, s čimer je bil kršen 6. člen EKČP.

Uporaba 46. člena EKČP

V skladu s 46. členom EKČP so države pogodbenice zavezane spoštovati končne sodbe ESČP, poleg tega pa imajo tudi obveznost sprejeti ustrezne splošne oziroma posamične ukrepe za odpravo ugotovljenih kršitev. V zvezi s posamičnimi ukrepi je ESČP ocenilo, da bi bil za drugega pritožnika najprimernejši ukrep ponovno odprtje nacionalnega postopka, če bi to zahteval. Slovensko pravo v takem primeru omogoča vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v treh mesecih od dne, ko sodba ESČP postane končna. Glede splošnih ukrepov sta drugi pritožnik in hrvaška vlada zatrjevala, da je primer kazal na sistemsko težavo v zvezi z redkim izvajanjem ustnih obravnav v postopkih proti hrvaškim ribičem. Delež izvedenih obravnav je bil v teh postopkih bistveno nižji kot na splošno v prekrškovnih postopkih, kar naj bi nakazovalo ponavljajoče se kršitve pravice do poštenega sojenja. Razmere v slovenski sodni praksi naj se ne bi izboljšale, posameznikom pa naj bi ostala le še pritožba na ESČP. Na podlagi tega je hrvaška vlada predlagala, da se Sloveniji naloži sprejetje splošnih ukrepov. Slovenska vlada je temu nasprotovala. Navedla je, da so se ustne obravnave v prekrškovnih postopkih redno izvajale v skoraj polovici primerov, izpostavila je tudi novejšo možnost razširjene pritožbe, prav tako pa so bile podobne sodne odločitve posledica podobnosti primerov hrvaških ribičev. ESČP je ugotovilo, da je bilo zoper Slovenijo vloženih več kot 800 podobnih pritožb, ki so zajemale več kot 1.000 postopkov. Poudarilo je, da je kršitev 6. člena EKČP ugotovilo le v primeru drugega pritožnika, in sicer zaradi posebnih okoliščin njegovega primera, ne pa tudi v primeru prve pritožnice. Ker ni imelo dovolj informacij o tem, ali so se drugi primeri nanašali na primerljive okoliščine, Sloveniji ni naložilo sprejetja splošnih ukrepov. Če bi bila v prihodnosti ugotovljena sistemska težava, bi bilo take ukrepe mogoče odrediti.

Pravično zadoščenje

V skladu z 41. členom EKČP bi ESČP drugemu pritožniku zaradi ugotovljene kršitve lahko prisodilo odškodnino. Pritožnik je za nepremoženjsko škodo zahteval 30.000 evrov zaradi grožnje uklonilnega zapora ob neplačilu glob ter strahu pred aretacijo v Sloveniji. ESČP je presodilo, da že sama ugotovitev kršitve pomeni pravično zadoščenje, saj pritožnik lahko zahteva ponovno odprtje nacionalnega postopka; če to ne bi bilo mogoče, pa bi bila v prihodnjih podobnih zadevah možna tudi denarna odškodnina. Pritožnik je zahteval tudi 4.592 evrov za povrnitev stroškov postopkov pred nacionalnimi sodišči in pred ESČP. ESČP je ugotovilo, da je vse stroške že pokrila hrvaška vlada, zato je zahtevek zavrnilo.

Pripravila: India Panter

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.