Izločitev izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov - prispevek k ohranitvi ali ogrozitvi pravne države?

Država ne opravi svoje vloge, če lastnim državljanom ne zagotovi potrebne varnosti, kar zahtevata 17. in 34. člen Ustave RS. To je temeljno merilo za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za obstoj pravne države. Strokovna javnost (npr. dr. Miha Šepec) pa po drugi strani prav tako upravičeno opozarja, da o pravni državi ni mogoče dovolj tehtno razpravljati, če kar pristanemo na to, da zakonitost pridobitve dokazov pada že pri najhujših kriminalcih. Utemeljen je pomislek, da je pravna država lahko ogrožena ne le pri obravnavi najhujših kaznivih dejanj, ampak tudi v zvezi z (nezakonitimi) postopki zoper storilce lažjih. Če k tem osebam dodamo še povsem nedolžne, ki bi jih države rade preiskovale le zaradi političnih ali drugih nepravnih interesov, potem bi lahko bila načela pravne države pokopana za vsakogar.

Seveda pa odgovora na vprašanje, ki je zastavljeno v naslovu tega prispevka, ni mogoče stlačiti v takšen črno-beli okvir dveh skrajnosti. Na občutljive probleme zakonodajne ureditve in prakse kažejo zlasti prikrite preiskovalne operativne metode in sredstva ali t. i. POMS. Prav pri njihovi uporabi se v praksi pokaže, da je lahko intenzivnost posegov v ustavno zavarovane človekove pravice zelo različna.¹

Značilen primer za takšno trditev je pred nedavnim v naši sodni praksi sporni ukrep tajnega opazovanja po 149.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP),² ki v povezavi z določbo tretjega odstavka istega člena omogoča tudi sledenje, ki zahteva tajni vstop v vozilo ali drug zavarovan oziroma zaprt prostor ali predmet. Če se pri izvajanju ukrepa predvideva uporaba tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu ali za ugotavljanje položaja in gibanja osumljenca ali če gre za uporabo ukrepa v prostorih imetnika, je invazivnost ukrepa večja. Zato ni dovolj odredba pristojnega državnega tožilca na pisni predlog policije, ampak ukrep tajnega opazovanja odredi preiskovalni sodnik na pisni predlog državnega tožilca. Nasprotje s 6. členom Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP), ki opredeljuje pogoje poštenega postopka (ang. fair trial), je pravni položaj, v katerem odredba za posamezni prikriti preiskovalni ukrep sploh ni bila izdana. Kazenski postopek pa bi se – nasprotno – lahko začel ali nadaljeval le na podlagi odredbe ustreznega pravosodnega organa, upoštevaje tudi vse izjeme, ki jih je izoblikovala sodna praksa.

Toda to je le formalni vidik; materialni vidik je vsebina odredb. Ta ne sme sloneti na podatkih, ki pomenijo kršitve ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, nadaljnji postopek pa na dokazih, ki so bili pridobljeni na podlagi »takih nedovoljenih dokazov« (18. člen ZKP, 8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Vprašanje kršitve 6. člena EKČP se torej presoja glede na poštenost postopka kot celote.

Če se najprej ustavimo pri formalnem vidiku, moramo odgovoriti na vprašanje, ali je res mogoče neselektivno zahtevati formalne odredbe za številna policijska opravila. Pri tem ni mogoče prezreti, da so tudi prikriti preiskovalni ukrepi pravzaprav namenjeni šele odkrivanju kaznivega dejanja, ne pa v celoti njegovi dokazanosti. Za odgovor na zastavljeno vprašanje vzemimo, da bi bil resničen primer, ki ga kot hipotetičnega navajam, ker po daljšem času ni mogoče preveriti vseh okoliščin iz sodne odločbe.³

Hipotetičen primer

Obramba je vztrajno zahtevala izločitev vseh dokazov, ker v postopku tatvine sodobnega avtobusa velike vrednosti sodišče ni razpolagalo z odredbo o tajnem opazovanju in sledenju. Policista v patrulji sta na bencinski črpalki opazovala osebo, ki sicer ni bila voznik avtobusa, vendar je bilo njeno vedenje sumljivo. Avtobus sta sklenila opazovati in mu slediti vse do meje z Republiko Hrvaško. Tam sta aretirala voznika in osebo, ki bi lahko bila udeležena pri (veliki) tatvini. Ugotovila sta, da sta storilca ukraden avtobus nameravala prepeljati v Bosno in Hercegovino. Očitno je, da bi bil avtobus že davno v Bosni in Hercegovini, če bi policista namesto za avtobusom krenila na sodišče ali tožilstvo, da bi pridobila odredbo pristojnega državnega tožilca ali sodišča. To gotovo ne bi bil kakšen relevanten prispevek k dokazovanju, da pravna država deluje. Utemeljen bi bil najmanj očitek, da policija ni zaščitila ustavne pravice do varnosti premoženja ljudi, kar ji nalaga 4. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol)⁴ v povezavi z ustavno pravico državljanov do varnosti, ki obsega tudi varnost premoženja. Vseeno pa primer sproža nekaj zanimivih ugotovitev in pomislekov, ki so lahko pomembni tudi za presojo drugih podobnih primerov.

Prvi pomislek je, ali policija za vožnjo po javni cesti sploh potrebuje odredbo, da bi sledila vozilu, ki vzbuja sum. Prav policija je organ odkrivanja, ki mora ukreniti vse potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja in da storilec in udeleženec ne pobegneta ali se skrijeta (prvi odstavek 148. člena ZKP). Pridobivanje odredbe bi presegalo njene naloge, v razmerju do katerih je pridobivanje odredb za prikrite preiskovalne ukrepe subsidiarne narave.⁵ Kršitev načel pravne države bi bila – prav nasprotno – podana, če bi pravosodni organi ugotovili, da je policija v tem in podobnih primerih prikrite preiskovalne ukrepe uporabila, čeprav bi bilo kaznivo dejanje in storilca mogoče odkriti tudi z drugimi ukrepi in pri tem zbrati potrebne dokaze.

To stališče sproža vprašanje, kakšna mora biti intenzivnost tajnega opazovanja in sledenja, da lahko upravičeno trdimo, da ne gre le za aktivnost, ki je za delo policije značilna tudi sicer. Zlasti v laični javnosti je takoj na dosegu vprašanje (ki pravzaprav že vsebuje odgovor), kako pa policija pravzaprav sploh deluje, če ne tako, da v okviru svojih pooblastil opazuje in sledi potencialnim storilcem?!. Če storilce zaloti pri storitvi kaznivega dejanja celo in flagranti,⁶ ni dvoma, da še vedno ostaja pri klasičnih metodah. Te v določenih primerih hudih kaznivih dejanj lahko sprožijo preverjanje razlogov za pripor. Odredbe za tajno opazovanje in sledenje policija v takih primerih niti ne potrebuje. Kaj torej razlikuje klasične metode preiskovanja od prikritih preiskovalnih ukrepov?

Odgovor je, da morajo biti klasične metode že izčrpane, tako da je do zadovoljivih rezultatov za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov mogoče priti le z načrtnim, neprekinjenim, vendar časovno omejenim delovanjem.

To pretežno velja tudi za večino drugih prikritih preiskovalnih ukrepov, in ne le za tajno opazovanje in sledenje. Kar zadeva tajno opazovanje in sledenje, pa je že iz tretjega odstavka 149.a člena ZKP razvidno, da se izvaja z »neprekinjenim ali ponavljajočim se opazovanjem ali sledenjem« z uporabo različnih tehničnih naprav. Pri tem je dodatni pogoj, da se tajno opazovanje sme izvajati na javnih ter javno dostopnih odprtih in zaprtih prostorih. Prostori so lahko tudi zasebni, vendar mora s tajnim opazovanjem soglašati tudi imetnik oz. lastnik takih prostorov.⁷

Naj si obramba torej še tako prizadeva že daljšo relacijo vožnje za sumljivim vozilom predstaviti kot ravnanje, ki bi terjalo odredbo pristojnega pravosodnega organa, zakonski pogoji za ekskluzijo dokazov ne morejo biti izpolnjeni. Takšno stališče je podprto še z dodatnim pogojem, da za uporabo tajnega opazovanja in sledenja niso dovolj le razlogi za sum, ki sicer zadostujejo za pričetek odkrivanja kaznivega dejanja in njegovega storilca, ampak mora biti sum intenzivnejši, tako da doseže raven utemeljenih razlogov za sum. Prav standard ravni utemeljenih razlogov za sum pa sproža številne kritične razmisleke v sodni in tožilski praksi.

Dejstvo, da je utemeljene razloge za sum težko ločiti od utemeljenega suma, ki se na zgornji meji v primerih vložitve obtožnice že približa popolni gotovosti, ni najpomembnejše. Pomembno je, da prikriti preiskovalni ukrepi zaradi visokega dokaznega standarda ne morejo služiti iskanju šele začetnega suma. V teoriji se je za takšno napačno ravnanje uveljavil izraz »ribarjenje za dokazi« (ang. fishing expedition). Toda takšno zbiranje informacij brez jasno določljivega cilja je le skrajnost. Ta ne upošteva subtilnih pravnih in dejanskih položajev, ki v sodni in tožilski praksi nastajajo pri uporabi prikritih preiskovalnih ukrepov. Temeljno protislovje izhaja iz narave pravnih pogojev za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov.

Če policija in državno tožilstvo pretiravata, da bi na vsak način pridobila podatke, ki že zagotavljajo tako visoko raven suma, kakor so utemeljeni razlogi za sum, je vprašanje, kako je mogoče argumentirati stališče, da so prikriti preiskovalni ukrepi sploh še potrebni.

Gre namreč za osredinjenje tako na kaznivo dejanje kakor na njegovega storilca. To pa glede na nekatera mednarodna merila o začetku postopka že zadostuje za zagovornike stališča, da se je kazenski postopek že začel. Kakšen marljiv študent prava bi zato lahko profesorju zaradi dosežene ravni suma nekoliko provokativno in zvito zastavil vprašanje, ali nemara osumljencu oz. obdolžencu zaradi varstva njegovih pravic ne bi bilo bolje predstaviti njegove pravice iz Mirande kakor pa zoper njega spisati uredbo za prikrite preiskovalne ukrepe.

Prikazano notranje protislovje ali napetost zadeva samo bistvo doktrinarnih vprašanj, ki zadevajo prikrite preiskovalne ukrepe. Res je, da primerjalno pravo pokaže, da tudi sosednje države za njihovo uporabo zahtevajo visoko raven suma. V italijanskem pravu je v skladu z 267. členom njihovega zakona o kazenskem postopku (it. Codice di procedura penale – CPP) ključni dokazni standard v »močnih indicih, da je bilo kaznivo dejanje storjeno« (it. gravi indizi di reato) ter da so prikriti ukrepi »absolutno nujno potrebni«.⁸ Zadnji pogoj je vsekakor mogoče primerjati s pogojem iz prvega odstavka 149.a člena ZKP, po katerem je mogoče »utemeljeno sklepati«, da z drugimi ukrepi kaznivega dejanja ne bo mogoče odkriti ali dokazati oz. da bi bilo to mogoče le z nesorazmernimi težavami. Dvomiti je mogoče, da sta kriterija »absolutne nujne potrebnosti« in »utemeljenega sklepanja« pravzaprav nekakšna dodatna dokazna standarda.⁹ Vsekakor pa nista v tolikšni meri določena, da zakonodajalci ne bi mogli najti priložnosti, da ju še izboljšajo. Sicer pa je za kriterij »močnih sumov, da je bilo storjeno kaznivo dejanje«, pomembno stališče sodne prakse,¹⁰ da morajo (it.) »gravi indizi di reato« izhajati iz objektivnih okoliščin, »ki z visoko stopnjo resnosti in verodostojnosti« kažejo, da je bilo storjeno v zakonu določeno kaznivo dejanje.

Toda zaradi najhujšega mafijskega in drugega organiziranega kriminala (in le za primere tovrstnih kaznivih dejanj) je bila Italija prisiljena sprejeti vladni zakonski odlok, ki se zaradi svojega velikega pomena običajno citira kar kot 13 del D. L. 152/1991, Legge 203/1991, s katerim je znižala dokazni standard na »zadostne razloge za sum« (it. »sufficienti indizii«).¹¹ To pa je prav v nasprotju s težnjami, da bi se morala raven suma v zvezi z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov dvigovati v sorazmerju s težo in pomenom posameznih kaznivih dejanj. Vsekakor bi prikazane pravne rešitve lahko (za uspešen boj proti mafijskim združbam) zanimale tudi našega zakonodajalca in sodno prakso.

Razumno je sklepanje, da so utemeljeni razlogi za sum podani le, če imamo takšen sum za kaznivo dejanje in storilca. Takšno sklepanje dodatno utrjujejo še sodobna spoznanja v kazenskopravni znanosti, da kaznivega dejanja ni mogoče razstaviti na njegov fizični in psihični del. Na tej podlagi je bila razvita objektivno-subjektivna koncepcija kaznivega dejanja. Prevladalo je namreč spoznanje, da zgolj človekovo dejanje kot objektivno zaznaven in prepoznaven dogodek ali sprememba v zunanjem svetu še vedno ni dovolj, vse dokler ne pričnemo ugotavljati tudi utemeljenih razlogov za sum, da je bila taka sprememba (na primer izguba življenja) povzročena s storilčevo voljo. Če suma o tem ni mogoče potrditi, lahko v sodni in tožilski praksi nastanejo večje težave: povzročitev smrti je na primer lahko rezultat kakega drugega vzroka ali dogodka, in ni rezultat naklepnega kaznivega dejanja.

Ko zaradi teh in še drugih razlogov sklepamo, da brez utemeljenih razlogov za sum zoper določljivega storilca niti ni ustrezne ravni suma glede kaznivega dejanja, tega struktura in vsebina 149.a člena ZKP glede tajnega opazovanja ne potrjujeta. Sam zakon namreč dopušča možnost, da se ukrep izvaja zoper osumljenca, ki še ni identificiran, ker niso znani njegovi osebni podatki in druge okoliščine. Če torej zakon v tej zvezi še dopušča, da se – ob sicer dodatnih strogih pogojih le izjemoma – tajno opazovanje dopusti zoper drugo osebo, ki ni osumljenec in pri tem tudi brez odredbe zoper osebo, ki pride v stik z njo, ni mogoče nasprotovati stališčem slovenskih državnih tožilcev, da je treba raven suma presojati v trenutku izdaje odločbe ali predhodnega ustnega dovoljenja tožilca.

Še zlasti je utemeljen pomislek, da v primerih, pri katerih prvotna raven suma zoper določeno drugo osebo privede do pravih storilcev, ni mogoče za nazaj (ex tunc) razlogov za sum kar odpraviti. Prav nasprotno: okoliščina pravilne identifikacije še drugih resničnih storilcev hudih kaznivih dejanj lahko dokazuje, da so bile odločitve državnih tožilcev pravilne in zakonite, zlasti če gre za člane med seboj povezane hudodelske združbe. Pomisleku, da sta uspešnost preiskave in vprašanje zakonitosti odredbe dve različni stvari, je treba sicer pritrditi. Toda tudi nasproten pogled ni brez teže: ali bi bila sploh mogoča zadostna raven suma, če preiskava prav s pomočjo izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov ne bi privedla do uspešnega dokončanja preiskave? Odgovora ni treba posebej pojasnjevati...

Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Andrej Ferlinc: Izločitev izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov - prispevek k ohranitvi ali ogrozitvi pravne države?

>> ali na portalu Pravna Praksa, št. 38, 2026

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete
-------------------------------