Že večkrat sem si drznil tudi javno ponoviti bržkone izposojeno misel, češ da ne izobrazba, kaj šele položaj (prirojen ali pridobljen) ne jamči za plemenitost človeka. Si ali nisi. Žal tako je. In nič nam tako nazorno ne prikazuje to dejstvo kot pa prav kak izbran primer obnašanja naših oblastnikov v preteklosti.

Ah, ponovno o zgodbah, ki jih piše življenje zunaj in znotraj parlamentarnih hodnikov. Sedaj Slovenci, kljub (neutemeljenim) očitkom, vseeno nismo neka docela neizkušena devica, ko je govora o intrigah in intrigancah parlamentarnega »lajfa«.

Triglavu, temu braniku večnosti, slovenske, sem nekaj izbranih besed »izgubil« že januarja, ko je šlo za domala pozabljeno povest o dokaj žalostni usodi obeh (Njegovega Visočanstva) ladij istega imena. Tokrat pa je na vrsti kratka črtica o tem, kako se je, vsaj na ravni medijske agitacije, nekaj kratkih let po vojni, ki je dokaj neslavno potopila tudi SMS Triglav (I.), vnela pravcata propagandna bitka, ki bi se – zlasti, če bi zmanjkalo prepotrebne barve – lahko kaj kmalu utegnila prevesiti tudi v kak pravi, pravcati oborožen spopad. In vse našteto prav za – sam vrh Triglava.

Navadno se izogibam preveč dnevnoaktualnim temam. Hipno, instantno, bežno in ihtavo zame ni zanimivo, raje imam malce bolj poglobljen razgled. Konec koncev se mi le pozna, da nisem popolnoma svež ali neizkušen jurist, pa da ne bo pomote, kot vse v življenju, tako v dobrem kot včasih tudi slabem. A vendar me včasih kakšen utrinek sedanjosti vseeno premami, da tudi o tem spišem še kakšno misel več, pa čeprav tokrat ponovno o meni dokaj ljubih parlamentarnih zadevah.

Sedaj, ko obeležujem okrogel mernik dvajsetih letnikov reševanja nemalokrat precej zahtevnih strokovnih zadreg (drugih) v raznoraznih službah, je seveda čas za refleksijo. Kje sem, od kod izviram, kaj me še vedno – mika. Že dejstvo, da sem se profesionalno za dokaj nekratek čas znašel v javnem sektorju, je izvorno nezaželen sad konkretnih življenjskih okoliščin, na katere nisem imel nikakršnega vpliva.

V teh vrsticah se mi je že večkrat zapisala (bržkone) sposojena misel, da je uradna sklenitev »večne« zveze dveh posameznikov – vsaj po razpoložljivih dognanjih znanosti in področne stroke (ali strok) sodeč – še vedno daleč najslabša pogodba, kar jih premore civilistika. Pa spet brez zamere. A vsakdo, ki je poročen, je že po sami sili tega dejstva lahko le neizprosen optimist. Še zlasti, če ima tak par za povrh skupni naraščaj.

V življenju dajem precej več poudarka tradicionalno preverjenim rešitvam kot pa včasih dokaj mimobežnim novotarijam. Bridke izkušnje (predvsem osebnih porazov) in kopica nepremišljenih odločitev so me namreč izučile, da je zaupanje resda dragocena valuta, a z njo vseeno ni mogoče plačati prav vsakega zapitka, ki ti ga vsakdanjik neizbežno pripelje s sabo.

Pripovedna umetnost že od pamtiveka predstavlja vezivno tkivo vseh človeških skupnosti, in to že od časov, ko pisane besede sploh še ni bilo. Kako pomembna je bila nekoč vloga podajanja zgodb izkazuje že dejstvo, da je imela v bolj davni preteklosti ne glede na (prevladujočo) kulturo skorajda vsaka malce bolj organizirana vaška skupnost tudi svojega vedeža, beri – pripovednika. In ko je ta vedež umrl, še zlasti, če ni imel naslednika, je z njim izginil tudi del duše, predvsem pa zajeten kos nenadomestljive identitete te skupnosti.

Triglav je nesporno že od pamtiveka simbol slovenstva. Še tako razborit domači vaški ali regionalni posebnež, ki venomer, četudi zgolj iz od nekdaj pobratenih Srbov izposojenega motiva (beri: »inata«), kljubovalno vozi svojo »špuro«, se bo ob omembi našega mogočnega očaka ustavil, malodane pokrižal. Triglav je vendarle – Triglav.

Pravo je umetnost, predvsem pa umetelnost pravičnega in dobrega. Če nič drugega, je to tista iztočnica, ki me je še kot popolnega laika v zame še precej bridkem prvem letniku »jusa« obvarovala tega, da se nisem raje prepisal na nek drug, recimo, precej lažji fakultativni izziv. Saj kar te na intimni ravni res izzove, te, če vseeno vztrajaš, tudi obrusi, okrepi, včasih morda celo oplemeniti. Preizkušnje so namreč niti, ki tkejo žlahtnost naše življenjske izkušnje. Brez njih težko postanemo tisto, kar nam je »zares« namenjeno. A pravo kot instrumentarij pravil dostojnega ravnanja »vobče« seveda ni docela imuno na bridke kaprice realnosti, zlasti seveda v izrednih razmerah, ko se dostojnost miru umakne brutalni sili neizprosnega vojnega konflikta, kar dandanes na našo žalost ni (več) popolnoma izključena možnost. Če kdaj, je pregovorna umetnost količkaj spodobne pravičnosti še toliko bolj na preizkušnji prav v časih, ko je uradna usmeritev celotnega državnega aparata prav v tem, da se sovraga, domačega ali tujega, z vsemi sredstvi onemogoči, izbriše, izniči. In tako se tudi razkorak med tem, kar je pravo in kar je (res) prav, venomer širi in poglobi, včasih celo do popolne neprepoznavnosti. V vojni namreč pravo kmalu postane še toliko bolj neobrzdano bojno sredstvo vladajočih politik, njegova prva žrtev pa je seveda pravica posameznika. No, razen, kot bomo videli, če si morda po igri usode doma z Dolenjskega (konca). No, vsaj tako nas uči naša zgodovinska (in pravna) izkušnja izpred malenkost več kot stotih let, kot bomo videli v nadaljevanju.

Pisalo se je ne tako davno leto 1936, ko je samcati predstavnik haitijske športne delegacije ob slavnostni otvoritvi enajstih zaporednih poletnih olimpijskih iger v Berlinu res pisano gledal. A tokrat ne zgolj na račun dejstva, da so v tistih avgustovskih dneh venomer in vsepovsod odzvanjali uvodni stihi tam domače himne (v prostem prevodu »Mi čez vse«) ter drugih izbranih tevtonskih stihov ali da je prizorišče preletavala ogromna zračna ladja, ki je merila v dolžino skoraj četrt kilometra, ki bo čez manj kot leto končala v ognjeni kataklizmi blizu New Yorka.[1] Ni ga toliko motilo niti dejstvo, da je s slavnostnega podija (tudi) v njegovo smer vsake toliko precej nervozno pogledoval nek možicelj v rjavi uniformi s precej predirljivim glasom in dokaj pomenljivo frizuro, da o okusu njegovega brivca sploh ne izgubljamo besed. Ne, kar je edinega slavnostnega reprezentanta te karibske državice najbolj (z)motilo, je bilo dejstvo, da se je nekaj vrst za njim pod zaporedno črko L nahajalo devet predstavnikov države, ki je imela identično zastavo njemu lastni. Šele takrat je namreč dojel, da ima njegova (modro-rdeča) zastava enako barvno kombinacijo in razporeditev, kot je ta bila približno dve stoletji lastna tudi – Lihtenštajnu.

Pregovori, fraze, reki in dovtipi imajo marsikdaj zagoneten izvor. Ste recimo vedeli, da večina slovenskih pregovorov o čevljih izhaja še iz davnega srednjega veka, skoraj vsi po vrsti pa se nanašajo na trende visoke oblačilne omike, ki so v določenem stoletju prevladovali med takrat vodilnim slojem prebivalstva, plemstvom? Tako se rek »stopiti v prevelike čevlje« nanaša še na obdobje renesanse, ko se je posameznikov socialni status po takrat veljavnem »oblačilnem redu« meril tudi s tem, kako široke čevlje je ta v predelu prstov (sploh lahko) nosil.[1] Prav ste prebrali, širše je bilo tvoje (pohodno) stopalo, več si takrat veljal. A gorje ti, če si si dovolil imeti na nogah večje čevlje, kot je dopuščal tvoj socialni domet! In če se je tako kdo iz nižjih slojev neupravičeno navzel »visoke noše« plemenitašev in se s tem zameril zemljiškemu gospodu, so ga kaj kmalu pričakali sramotilni pranger, jajca s izdatno pretečenim rokom in tudi kaka druga odbrana vsakodnevna srednjeveška nesnaga (na primer konjske fige), ki so jo mimoidoči na poti na njivo in polje mimogrede zalučali v njegovo smer (in obraz).

Letni dopust. Sicer ena temeljnih delavskih pravic in hkrati osnovna civilizacijska pridobitev, ki jo kot družba obravnavamo bolj ko ne kot samo po sebi umevno. A v naših (post)modernih časih (predvsem) vse večjih obremenitev na delovnem mestu, zastojev na cesti ter, bodimo iskreni, dokaj brezsramnega navijanja cen raznoraznih »ponudnikov« je letni oddih pač postal dokaj drag, včasih celo nedosegljiv »špas«. Kaj ti namreč pomaga še tako prvobitna človekova pravica, če je niti ne moreš, vsaj kolikanj kvalitetno, (iz)koristiti? Večna gonja za čim večjo optimizacijo dobička, ki je sicer srž in podstat kapitalizma, ima dokaj neizprosno logiko: »Več je preprosto – več.« Tu ni mesta za sentimentalnost, no, raje recimo bobu bob, tudi človečnost.

Letos mineva natančno 130 let od usodnega velikonočnega potresa, ki je leta 1895 obsežne dele tedanje Ljubljane sesul v zgolj pesek in prah. A vsak še tako boleč udarec bridke usode utegne obenem pomeniti tudi izjemno priložnost, zlasti za nekaj popolnoma novega. In tako se je v tem sprva še s tramovi podprtem mestu tudi spričo kopice novcev, ki so se v ljubljanski erar na podlagi prostovoljnih nabirk zgrinjali iz praktično vseh kronovin takrat skupne (avstrijske) države, začelo vsepovsod pospešeno obnavljati, renovirati, predvsem pa povsem na novo graditi.

Preteklost ni ogledalo sedanjosti, je pa marsikdaj njen (pogosto dokaj neprijeten) odsev. Šele ko je vse mimo, nas neredko udari pregovorni krč »ko bi vsaj!« ali pa: ali nismo nekoč že imeli podobne dileme, reševanje katere je kljub izdatnemu vloženemu trudu in vsem izžetim prizadevanjem že zaradi napačnega izhodišča obrodilo klavrne rezultate. In tu so prav pretekle (slabe) izkušnje še kako dragocena valuta. Če jih seveda (še) pomniš; a gorje, če jih pozabiš. In tako je več kot (čisto) historično naključje, da so že v bolj davnih časih naše politične odločevalce zaposlovala zlasti vprašanja v tesni povezavi z zdravstvenim sistemom. A takrat so bila to vprašanja vsebinske, ne strukturne narave. To je zgodba o naši zakonski prepovedi ženitve, če si bil okužen s »sifilido«, gonorejo ali nečim, čemur se ne brez kančka pomenljivosti reče mehki šanker,[1] ki je pred domala natančno 90 leti veljala manj kot (normativno) leto.

V teh dokaj turobnih marčevskih dneh nadaljujemo razmišljanje o pravnem institutu, ki je bil v dveh ločenih državah, komajda vzniklih s pogorišča prve svetovne kataklizme, in potem vse do njunega propada urejen do pike enako, a v praksi pogosto uporabljen sila drugače. In če smo si v prejšnji kolumni podrobneje pogledali slovenske izkušnje z institutom ločitve od mize in postelje med obema vojnama, je danes na vrsti prikaz (dokaj) zanimivih praks, ki so se v zvezi s tem vprašanjem v taistem času razvile na oni strani Karavank, tj. tam v deželah malo »čez«.

Ah, ljubezen. To čustvo, ki tako rado omreži, pogosto pa docela izklopi vsakršno razsodnost, je lahko vir neizmerne radosti, sreče ter blaženosti. A še kako »gorka« ljubav se lahko (zlasti) sčasoma sprevrže v svoj neposredni antipod, in sicer včasih tudi brezobzirno sovraštvo, stud in odklon.

Leto je pravkar naokoli in mesto pregovorno »veselega« decembra je že zasedel precej bolj puščobni januar, poln predvsem raznoraznih »novih« zaobljub in zapriseg. In če so bile moje dosedanje kolumne namenjene predvsem refleksiji o bolj prezrtih vidikih naše preteklosti s pravnimi pridihi, naj bo tokratni prispevek posvečen zlasti njenim bolj pomenljivim ostankom. Že od samega začetka, ko sem prejel prijazno povabilo za mesečno zapolnitev tega prostora s svojimi razmišljanji, sem si namreč zadal nalogo, da vsak prispevek na koncu pospremim še s kakšno resnično časnikarsko objavo iz razmeroma nedavne preteklosti, da bi s tem napisanemu dodal še neki kontekst, včasih morda zgolj dotik »surove« resničnosti nekdanjega časa. Koliko sem bil pri tem uspešen, seveda lahko presodi le bralec sam. Sem pa pri tem iskanju pogosto naletel na »odkruške« minulih časov, ki jih doslej žal še nisem imel priložnosti uporabiti, škoda pa bi jih bilo kar tako zavreči. Kar sledi, je tako pregled zgolj nekaterih utrinkov iz preteklosti, ki nas učijo, da je zgodovina v praksi neredko precej večja spremenljivka od popolnih domislic, ki so plod človekove domišljije. Hkrati pa bomo spoznali tudi, da je zgodovina še kako človeška tudi po neki drugi plati. Je namreč še kako »krvava« pod svojo včasih izredno tesno kožo.

Zaključek leta naj ne bi bil sam sebi namen, to naj bi bil čas za refleksijo in razmislek o vsem, kar smo dosegli, in o tistem, kar nas (morda) še čaka. In temu primerno je bil v prejšnji kolumni govor o precej strmi in ovinkov polni poti, ki smo jo morali Slovenci skupaj z drugimi narodi tedanjega avstrijskega cesarstva prebroditi od leta 1848 pa vse do dejanske uveljavitve (sploh) prve avstrijske ustave moderne dobe, ki je (tudi) v teh krajih[1] začela veljati pred domala natanko 157 leti, točneje 21. decembra 1867.

December ali (staro-)slovensko gruden ni zgolj zadnji mesec koledarskega leta, marveč hkrati tudi prvi mesec, ko smo Slovenci v vsej svoji dotedanji zgodovini uživali varstvo ustavne ureditve moderne dobe.[1] Z 21. decembrom 1867 je namreč začela veljati t. i. decembrska ustava »kraljestev in dežel, zastopanih v državnem zboru«, tj. tistega dela Avstro-Ogrske, ki se je nahajal tostran reke Lajte,[2] in sicer kot nabor skupaj šestih (pretežno) »državnih osnovnih«, bolje rečeno ustavnih zakonov (Staatsgrundgesetz), ki jih je prvič v zgodovini sprejelo neko predstavniško telo, v katerem so imeli pravico sodelovati tudi slovenski (od)poslanci. In to ne zgolj nominalno ali zgolj pro forma, saj je bilo med skupno osmimi slovenskimi predstavniki v tedaj še 203-članskem dunajskem državnem zboru moč zaslediti tudi ime, lik (in delo) dr. Lovra Tomana, s katerim ste bralci teh kolumn (bržkone) že seznanjeni, saj je ta še kot študent (prava) v revolucionarnem letu 1848 pri komajda enaindvajsetih na pročelju hiše na Wolfovi ulici tedanje kranjske prestolnice prvi razvil slovenski narodni prapor.[3] Šlo je za prvovrstno provokacijo tedanjega časa, za afront proti takratnemu javnemu redu brez primere, hkrati pa seveda za dejanje izjemnega poguma, na katerem si je ta posameznik nato gradil svojo narodno buditeljsko, kmalu tudi politično pot, ki pa seveda ni bila brez svojih senčnih strani. A pojdimo lepo po vrsti.

Tokrat nadaljujemo razmišljanje, kaj v času in prostoru zgolj obstaja in kaj nato tudi dejansko obstane, in sicer spet na podlagi medijskih objav iz septembrskih dni leta 1844. V prvem delu te kolumne smo se tako podrobneje seznanili s celo dvema izredno imenitnima cesarskima obiskoma sedanjega slovenskega ozemlja, ki sta tako v že omenjenem letu in nato ponovno skorajda štiri desetletja pozneje izjemno odmevala v javnosti. Oba dogodka sta bila tako ali drugače povezana z narodnobuditeljskim stihom J. V. Koseskega o omahljivem hrastu in hribu, vendar neomajni zvestobi, slovenski. Videli smo, da je bil ta stih, ki je bil pred 180 leti podan skorajda sramežljivo, leta 1883 malodane povzdignjen v slovenski nacionalni manifest, vendar so avstrijski cenzorji spet prezrli ne samo njegovo inherentno narodnostno noto, marveč tudi njegovo »ost«, naperjeno zoper takratno nemštvo. A kot bomo videli v nadaljevanju, ta stih ni preživel grozot prve svetovne vojne, pa čeprav ga je sem ter tja še vedno mogoče najti izklesanega v neomajnem kamnu. Ta sicer izvorno narodnobuditeljski manifest je po vojni, zlasti pa po prevratu leta 1918, skoraj v celoti izginil iz slovenskega kulturnega prostora, približno tako hitro, kot je z ljubljanskega Kongresnega trga izginil obelisk Angela miru, skupaj s cesarsko zaprisego, da si želi samo miru v družbi »svojih« narodov. In kaj nam je potemtakem vendarle še ostalo iz tistih dni leta 1844? Odgovor vas morda celo preseneti.

Kaj danes obstaja in kar (še) jutri ostane, sta pogosto dve popolnoma različni življenjski kategoriji. Medtem ko je Primož Trubar v svojem eminentnem in navdihujočem reku »Stati inu obstati«, povzetem po njegovem katekizmu, oboje rad enačil, da bi s tem zaspane Kranjce in druge Slovence »prebudil«, nas resničnost, zlasti dandanašnja, nikakor ne navdaja s takšnim optimizmom. Aktualnih besed in dejanj, ki naj bi »odmevali v večnosti«, je navkljub vztrajnemu (polimedijskemu) prepričevanju namreč bore malo, če se sploh katera najde. Kaj pa je bilo s tem v razmeroma nedavnem času, ko je bila slovenska medijska krajina še izrazito monokulturna? Kaj je v tistem času zgolj kratko zelo na glas, a vseeno precej votlo donelo in nato kaj kmalu izzvenelo in kaj se je morda zgolj skozi stranska vrata priplazilo v duh časa, a nato vendarle ostalo vse do današnjih dni. Za trenutek se torej vrnimo v niti ne tako oddaljen čas, ko je eminentni obisk cesarskega para v vsej svoji historični razsežnosti in svečanosti popolnoma presegla na videz (u)borna novičarska domislica slovenskega poimenovanja naprave, ki jo vsak od nas uporablja vsak dan. In ki ste jo zagotovo tudi vi še danes zjutraj.

Živimo v časih, ko osebna čast in dobro ime, za kar se je še razmeroma nedavno tega celo dvobojevalo s sabljami in samokresi, in to tudi v (in med samimi) politiki,[1] (pre)pogosto nista vredna niti tistih par kapljic črnila, ki se sicer porabi za izpis teh misli na papir. A včasih, ko medijska krajina seveda še ni bila podvržena dandanašnji digitalni vseprisotnosti, se je osebno čast, predvsem pa vsakršen poseg v posameznikovo dobro ime, jemalo »jako« resno. In ker je prav lansko leto preteklo natanko sto let od smrti resda priznanega literata in narodnega buditelja dr. Ivana Tavčarja, je prav, da se v današnji kolumni dotaknem tudi kakšne od njegovih senčnih plati. Vsak od nas je namreč (zgolj) človek, ne pa matematična enačba, in tako je izračun naše dejanske vrednosti v družbi, sploh seveda ex post, pogosto odvisen od kombinacije več vidikov, več pogledov z različnih zornih kotov. Dr. Tavčar pa je po drugi strani hkrati tudi tisti prvak takratnih slovenskih liberalcev, ki je bil v času (prve in brž ko ne najpomembnejše) emancipacije slovenstva še v okviru habsburške monarhije v pomembni, če ne celo v dokaj prevladujoči meri soodgovoren za pojav t. i. »farških gonj«, ki so se odvijale predvsem v takratnih (tiskanih) medijih.

V prvem delu te kolumne smo se seznanili predvsem z usodo nesojenega Mariborčana Wilhelma von Tegetthoffa, ki je z avstrijsko floto kljub njenemu številčno in oborožitveno izjemno podrejenemu položaju v bitki pri Visu leta 1866 dosegel monumentalni uspeh in za skoraj pol stoletja ustavil italijanske apetite po naši strani Jadrana. Vendar ga v družbenih, vojnih in političnih vihrah 20. stoletja niti to nesporno dejstvo ni obvarovalo pred poskusi izbrisa različnih strani, drugačnih svetovnih nazorov in raznih prepričanj. Še več, prizaneseno ni bilo niti že sicer (zaradi uradnih ravnanj preveč uradnih avstro-ogrskih uradnikov) fizično načetemu »ponosu« spečega leva na vrhu spomenika, posvečenega tej slavni bitki. Ta namreč že več kot sto let z naknadno pridodanim izklesanim geslom ITALIA VINCITRICE[1] ter dopisom NOVEMBRE 1918 v tej njemu tuji državi zre na drugo morje. A to vse ne more zmanjšati pomena von Tegetthoffovih dejanj kot tudi ne ravnanj še dveh mož, ki sta nastopila svojo vojaško dolžnost za njim, eden na kopnem, drugi pa na morju.

Zdaj, ko vsak dan vse večje morje pločevine roma prek slovenskih transverzal na jug, iščoč čedalje dražjo senco vse bolj izginjajočega šarma primorskih mest, je čas tudi za refleksijo. Pa ne le o tem, zakaj je v našem večno obleganem obmorskem biseru Piranu zasoljeno ne samo morje, marveč vsako leto vse bolj tudi nadomestilo za tisti vse bolj borni prostor, namenjen parkiranju. Res, slovenska obala pregovorno resda ni ena daljših, sploh v primerjavi z nabrežji, ki krasijo obe naši obmorski sosedi, a to seveda nikakor ne pomeni, da Slovenija ni pomorska država. Že dejstvo, da imamo v Kopru lastno (toplovodno) pristanišče, je z gospodarskega stališča neprecenljivo,[1] kajti ne pozabimo, levji delež trgovine je in bo tudi v prihodnje potekal prav po (po)morskih poteh,[2] manj po cestah, nikakor pa ne po zraku. A kdo so vsi tisti, ki nosijo kar precej zaslug, da smo Slovenci (p)ostali pomorski narod, pa se njihovo ime (tudi) v tej povezavi omenja bolj redko, če se seveda sploh. Slava je sicer pregovorno kratkega veka, a resničnih odlik vseeno ni mogoče docela izbrisati. Kar sledi, je krajša predstavitev usode vsaj treh od tovrstnih mož.

Včasih morda res ni najboljše, če si preveč izobražen. Ker nisem pristranski samo do prvin prava, temveč tudi do področja zgodovine, zlasti do obdobja tik pred (pred)prejšnjim fin de sièclom in tam nekje do konca tridesetih let prejšnjega stoletja, me vseeno marsikateri časovno gledano niti ne toliko nedaven družbeni pojav še vedno malodane presune. Ni kaj, tudi sam prepogosto vsaj v podzavesti podležem mantri, da je moderni človek pač zenit stvarstva in da so današnje šege in navade edino merilo sodobne civilizacije (vobče). Pa še zdaleč ni tako. V zgodovini nikakor. Marsikdo bi se pridušal, da še danes ne, in to ne samo za nas, ki imamo to srečo, da smo se rodili na vseeno dokaj privilegiranem ozemlju »bližnjega zahoda«. A čeprav se štejem za razmeroma razgledanega, ravnodušnega, in kar zadeva pogled nazaj in naprej, dokaj uravnoteženega opazovalca družbene stvarnosti, me je ob prebiranju pravnega prispevka izpred nekoliko več kot stoletja vseeno presunila naslednja trditev pravnika (četudi je bila izrečena sredi tedaj še prve »velike vojne«): »Die Militärbehörde kann selbständig über den Körper des Soldaten verfügen!«

Nekateri pojavi v človeški družbi so večni, le njihove pojavne oblike se spreminjajo. Ta ugotovitev (na našo žalost) velja tudi za pregovorno »zeleno« zavist in vse njene izrazne oblike, vključno z intelektualno ozkosrčnostjo, t. i. vrtičkarstvom. In čeprav naj bi temeljni postulati odraslosti narekovali, da se človek najpozneje z nastopom emancipacije (tudi) od pravnoposlovne nadoblasti staršev napoti na pot osebne zrelosti in iskanja modrosti, kar samo po sebi zapoveduje vsaj zmožnost kritičnega mišljenja in tudi kar se le da razsodnega sprejemanja (proti)argumentov, pa že iz svojih bridkih izkušenj s stvarnostjo marsikdo od nas ve, da prepogosto ni tako. Povedano drugače, premnogo nas je (zlasti intelektualcev), ki navkljub v trenutno danih okoliščinah skoraj neomejeni možnosti doseganja intelektualne širine še vedno ostajamo »prekleto« ozki v svojem mišljenju, dojemanju in pojmovanju, pri svojem »vrtičku«. In čemu to? Ker je vztrajanje pri že doumetem varno, znano, precej manj tvegano, skratka domače. Je »moje!« In bog ne daj, da si kdo drzne kakorkoli posegati v ta moj sveti vrtiček! Zagotovo pa to nikakor ne more biti razvoj …

Ko sem v svoji (sploh) prvi kolumni podal razmišljanje, da mora biti pravnik nekdo, ki je na podlagi karseda poglobljenega predznanja kvalitativno singularen v svojem razmišljanju glede določene dileme, ki jo narekuje vsakdanjik, predvsem pa praksa, si nekako nisem mogel predstavljati, da bo ta moja teza dokaj hitro predmet resne(jše)ga preizkusa. Bistvo in raison d'etre prava je in mora biti vsaj po mojem intimnem oziranju predvsem v njegovi (pravični) praktični aplikaciji. Povedano drugače, s pravom naj se raje ne peča predvsem tisti, kdor se prepogosto skriva za besedo »načeloma«. A besede so prepogosto izredno poceni valuta, življenje pa se po drugi strani neredko »kar zgodi«, v smislu seveda, da ti jo še prerado … zagode. In včasih moraš izrečeno, čeprav z dodanim izdatnim pelinom, tudi znati »pojesti«.

Težko je najti koga, ki še nikoli ni slišal za alkoholnega »mačka«, bržkone povzročenega tudi spričo prekomernega pitja piva prejšnji večer. Marsikdo med nami je ta fenomen že podoživel na lastni koži, v analih justice pa se najde kak »junak«, ki je zaradi tega nezaželenega jutranjega pojava kako pivovarno celo tožil.¹ A vse do nedavna še nikoli nisem slišal za primer, da bi kdo bil tožen zaradi mačka – v pivu. A ker je življenje vse tisto, kar se živemu človeku pripeti, medtem ko ta snuje druge, bolj smele načrte, velja ta maksima tudi za pravo, tožbe, pravde in pravnike. Če parafraziram sedaj skorajda že mitskega dr. Iana Malcolma, življenje zatorej vedno najde svojo pot, pa čeprav to včasih zaide (tudi) v tvoj polič piva.

Precej dolgo časa sem tuhtal, s katero tematiko naj se podam v boj za čim več klikov bralcev pod tole mojo uvodno kolumno. Čeprav mi je težko očitati, da sem popolnoma nevešč pisnega izražanja tudi o najzahtevnejših temah našega družbenega vsakdana, mi vseeno pisanje razmeroma krajših razmišljanj o vsakdanjiku ni nekaj, kar bi lahko kakorkoli označil za docela »domače«. A le če počneš tudi tisto, česar te je »prekleto« strah, ti je to v pomoč, da dejansko napreduješ in se še vedno razvijaš v nečem, kar je tvoj poklic, kar je vsaj včasih tudi tvoje resnično poslanstvo. Konec koncev je prav pravniški poklic v svojem inherentnem bistvu namenjen predvsem temu, da se vedno znova (na)učiš nekaj novega. Vsaj moral bi biti. Zato naj bo občasen skok v neznano že sam po sebi popotnica vsakemu pogumnemu pravniku, zlasti, seveda, ko je govora o vse bolj prisotnih, predvsem pa venomer spreminjajočih se digitalnih izzivih.