Dne 27. in 28. novembra je na Sodišču EU potekal t. i. Forum des magistrats oziroma forum nacionalnih sodnikov. Gre za dogodek, ki ga za nacionalne sodnike organizira Sodišče EU z namenom, da se med sodniki vzpostavi tudi neformalen dialog za izmenjavo mnenj o aktualni sodni praksi tako Sodišča EU kot nacionalnih sodišč. K razmišljanju za današnjo kolumno me je spodbudila delovna seja na forumu o pojmu neodvisnosti sodstva v pravu EU, ki se je dotaknila tudi vprašanja materialne odvisnosti nacionalnih sodnikov in razmerja tega načela do prava EU. To vprašanje je trenutno še posebej aktualno za slovenske sodnike, saj se 3. januarja 2024 izteka rok za implementacijo ustavne odločbe U-I-772/21, v kateri je Ustavno sodišče RS odločilo, da so določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki urejajo plače slovenskih sodnikov, v neskladju z Ustavo RS.

Konec oktobra 2023 je Sodišče Evropske unije obiskala predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar. Svečani dogodek je bil posvečen predaji treh slovenskih umetniških del Sodišču Evropske unije, ki bodo naslednjih pet let, torej do jeseni 2028, krasila stavbe evropske sodne palače. Gre za dve sliki uveljavljenega akademskega slikarja Tuga Šušnika »Poletje« in »Zima« ter za reprezentativen bronasti kip »Lipicanec« uglednega slovenskega umetnika Janeza Boljke.

Z naraščanjem uporabe umetne inteligence se odpira vse več novih pravnih problemov, ki izzivajo tudi prve sodne spore. Primer takšnega sodnega spora je nedavno vložena in precej odmevna razredna tožba (ang. class action) ameriških avtorjev umetniških del, v kateri tožniki zatrjujejo, da je podjetje OpenAI ob ustvarjanju aplikacije umetne inteligence ChatGPT kršilo njihove avtorske pravice. Natančneje, avtorji v tožbi navajajo, da je podjetje OpenAI v fazi usposabljanja aplikacije nezakonito uporabilo njihova avtorsko zaščitena dela. Prek podatkovne baze, ki naj bi jo sestavljala tudi umetniška dela tožnikov, naj bi podjetje OpenAI usposabljalo aplikacijo ChatGPT z namenom ustvarjanja novih »umetniških« del, pri tem pa naj bi po mnenju avtorjev kopiralo, povzemalo ali posnemalo njihova avtorska dela. Tožniki zatrjujejo, da naj bi podjetje OpenAI lahko usposabljalo svojo aplikacijo na podatkih, ki so javno dostopni, oziroma za dostop plačalo razumno licenčnino in da gre pri navedeni uporabi avtorskih del za kršitev ameriškega zakona o avtorskih pravicah. Vendar pa to ni edini primer tožbe, povezane z umetno inteligenco. Zanimivo se, še posebej v Združenih državah Amerike, tožbe zoper aplikacije umetne inteligence vrstijo druga za drugo, pri tem pa poleg avtorskopravne podlage temeljijo tudi na primer na kršitvah varstva osebnih podatkov ali na očitkih obrekovanja.

Na področju umetne inteligence se v vse večji meri sprejemajo dokumenti, ki bi jih lahko uvrstili pod »mehko pravo«. Gre za smernice delovanja, ki so jih objavili na primer Algorithm Watch, Google, IEEE, OECD, GPAI itd. Ker se t. i. »internetni velikani« teh smernic pogosto držijo, se zastavlja vprašanje njihove pravne narave. Po eni strani gre za mehko pravo, po drugi strani pa dokumenti včasih predvidevajo tudi pravno sankcijo, kar je tipično za klasične pravne norme.

Akademska literatura o uporabi umetne inteligence pri sodniškem odločanju je vse bolj obsežna. Avtorji v njej izpostavljajo prednosti in ovire za uporabo umetne inteligence pri sodniškem odločanju in pri tem na eni strani poudarjajo olajšanje sodniškega dela in možnost večje učinkovitosti, hkrati pa opozarjajo na potrebo po sodniških izkušnjah, predvsem v zapletenih in nevsakdanjih primerih (gl. npr. Cofone, Reiling). V tej kolumni, ki bo objavljena v dveh delih, želim s kritičnega vidika na kratko predstaviti pogled na uporabo umetne inteligence pri sodniškem odločanju, ne le na teoretični ravni, temveč predvsem na podlagi praktičnih problemov, ki jih izzove uporaba te tehnologije na sodiščih.

Čeprav sta nacionalno pravo in pravo Evropske unije (v nadaljevanju: pravo EU) formalno ločena pravna vira, lahko nacionalno pravo v pravu EU igra pomembno vlogo. Nacionalno pravo je lahko za pravo EU relevantno kot neformalni pravni vir oziroma kot iztočnica za interpretacijo pravnega pojma v pravu EU, kot formalni pravni vir v primerih, ko mora Sodišče EU razsoditi na podlagi nacionalnega prava, ter celo kot dejansko vprašanje.