|
|
|
|
Ta tematika je v zvezi s pravom še posebej praktično zanimiva zato, ker zadeva znano krilatico dva pravnika - tri mnenja. To pomeni, da naj bi na podlagi enega zakona, dva pravnika prišla do treh mnenj - kar naj bi seveda šaljivo in nazorno opozarjalo, da smo pravniki zgolj sofisti v tistem pomenu tega starogrškega pojma, ki sofizem enači z moralnim, političnim in nasploh spoznavnim relativizmom. Naj spomnim, da so Sofisti izvorno kot modreci, kasneje pa predvsem kot praktični filozofi in retoriki, dokazovali, da je človek središče ali izhodišče sveta ter je kot takšen mera mogočega spoznanja (homo mensura). Trdili so, da so človekova spoznanja subjektivna in relativna, pri čemer so to spoznanje začeli uporabljati v javnem življenju tako, da so argumente prilagajali ciljem, za katere so si prizadevali. Za vsak cilj, npr. za zmago v politični razpravi, se je našel dober in sprejemljiv argument. To je vodilo v situacijo, ko cilj miselnega iskanja ni bila več resnica, pač pa le utemeljitev kateregakoli politično ali drugače zastavljenega družbenega cilja.
|
|
|
