Prikrito delovno razmerje ni le razmerje, ki daje videz drugačnega razmerja, ki obstaja med strankama, z namenom zmanjševanja pravnega varstva, pač pa tudi razmerje, ki navzven obstaja med dvema strankama, pa se dejansko izvaja med drugima strankama z namenom zmanjševanja pravic in pravnega varstva delavca.
Tožnik je vložil tožbo proti prvi toženki A. d. o. o. – v stečaju, ki je delovala kot družba za posredovanje začasne delovne sile, in proti drugi toženki B. d. d., pri kateri je dejansko opravljal delo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi med tožnikom in družbo A nična ter da je delovno razmerje dejansko obstajalo med tožnikom in družbo B. Ta naj bi po odločitvi sodišča tožnika pozvala nazaj na delo in mu priznala vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavila v obvezna zavarovanja, mu vpisala delovno dobo v matično evidenco ter mu izplačala mesečne plače za nazaj. V pritožbenem postopku je sodišče druge stopnje pritožbi druge toženke delno ugodilo, saj ni soglašalo s stališčem sodišča prve stopnje, da so med tožnikom in drugo toženko obstajali elementi delovnega razmerja. Po mnenju pritožbenega sodišča je bil tožnik formalno v delovnem razmerju pri prvi toženki, ki mu je tudi zagotavljala določene pravice iz delovnega razmerja (izplačevala mu je plačo, evidentirala je njegov delovni čas …). Pritožbeno sodišče tudi meni, da tožnik za isto obdobje, ko je že imel sklenjeno delovno razmerje pri prvi toženki, ne more pridobiti še priznanja delovnega razmerja pri drugi toženki.
Vrhovno sodišče je s sodbo in sklepom VIII Ips 11/2022 reviziji delno ugodilo. Prva in druga toženka sta sodelovali na podlagi podjemnih pogodb ter na takšni podlagi izvajali posredovanje začasne delovne sile, pri čemer je revizijsko sodišče poudarilo, da se prva toženka s takšnim posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ne sprejemati. S temi pogodbami sta dejansko želeli prikriti stalno potrebo druge toženke po delu tožnika, saj je tožnik delo pri drugi toženki opravljal trajno (enako velja za druge delavce). Način poslovanja, ki sta ga vzpostavili toženki, ni izpolnjeval formalnih pogojev za zakonito izvajanje dejavnosti posredovanja dela delavcev, hkrati pa je tudi prihajalo do kršitve osnovnih pogojev zaposlitve delavcev. Glede na zakonsko ureditev (tretji odstavek 163. člena > Zakona o urejanju trga dela (ZUTD) in prvi odstavek 61. člena > Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)) je napotitev delavca lahko le začasne narave, pri čemer lahko uporabnik sprejme napotene delavce le od delodajalca za zagotavljanje dela drugemu uporabniku, ki ima dovoljenje za tovrstno dejavnost in je vpisan v evidenco. Zaradi tega je bil delavec prikrajšan pri svojih pravicah, ki bi jih imel, če bi pri drugi toženki opravljal delo kot napoteni delavec v skladu z zavezujočimi določbami ZDR-1.
Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je druga toženka ob sodelovanju s prvo toženko ravnala očitno nezakonito in je zlorabila na videz zakonite pogodbe v škodo tožnika in drugih delavcev prve toženke. Na ta način je bil vzpostavljen specifičen poslovni model teh pravnih oseb, ki po vsebini ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč tudi delovno razmerje teh delavcev pri drugi toženki. Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju sicer izhajali iz zakonskih možnosti, vendar sta jih uporabili na nezakonit način, zaradi česar sta tožnika prikrajšali za delovno razmerje pri dejanskem delodajalcu (drugi toženki) in za pravice iz tega razmerja.
Sodišče ugotavlja, da takšni zlorabi, ki poleg očitne kršitve temeljnih zahtev Direktive 2008/104/ES o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, določb ZDR-1 in določb ZUTD pomeni tudi kršitev temeljnih načel obligacijskega razmerja iz 5. in 7. člena > Obligacijskega zakonika (OZ) (načelo vestnosti in poštenja, prepoved zlorabe pravic) v škodo tožnika, ni mogoče dati pravnega varstva. Meni, da je bil dejanski delodajalec tožnika druga toženka, ki pa je hotela ta svoj položaj prikriti z na videz zakonitimi pogodbami oziroma poslovnim modelom. Delovno razmerje tožnika je bilo v takšnem poslovnem modelu prikrito delovno razmerje z drugo toženko. Prikrito delovno razmerje ni le razmerje, ki daje videz drugačnega razmerja, ki obstaja med strankama, z namenom zmanjševanja pravnega varstva, pač pa tudi razmerje, ki navzven obstaja med dvema strankama, pa se dejansko izvaja med drugima strankama z namenom zmanjševanja pravic in pravnega varstva. To prikritost dokazuje več okoliščin: nezakonitost delovanja prve toženke; odvisnost prve toženke od druge toženke; nepretrganost in trajnost potrebe po tožnikovem delu pri drugi toženki; tožnik se je moral povsem podrejati režimu naročanja delavcev druge toženke; to sodelovanje v delovnem procesu bi lahko druga toženka kadarkoli prekinila; razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je posredna posledica ravnanja druge toženke itd. Pri takšnem poslovnem modelu govorimo o eksternalizaciji delovnih razmerij, ki se prenašajo na zunanje izvajalce, pri čemer dejanski delodajalec ohrani odločilen vpliv na dejavnost formalnega delodajalca, na njegovo zaposlovanje in na vsebino delovnih razmerij. Običajno je namen takšnega (nezakonitega) modela povečanje dobička družb, ki v njem sodelujejo, v povezavi z zmanjševanjem pravic delavcev, kar je bilo ugotovljeno tudi v konkretnem primeru.
V drugi zadevi VII Ips št. 18/2022 je Vrhovno sodišče glede ugotavljanja prikritih delovnih razmerij opozorilo na priporočilo MOD 198. Preprečevanje prikritih razmerij velja tudi za delavce, ki so v delovnem razmerju po pogodbi o zaposlitvi, elementi delovnega razmerja pa obstajajo pri drugem delodajalcu. Delavec mora biti kot šibkejša stranka zaščiten pred vsemi oblikami navideznih delovnih razmerij. V preučevanem primeru so toženke s konstruktom pogodb obšle kogentne določbe in prikrile dejanskega delodajalca, vse z namenom pridobivanja višjega dobička na račun šibkejših – delavcev, ki jim je bilo onemogočeno delovnopravno varstvo v razmerju do njihovega dejanskega delodajalca. Tožnik (enako velja tudi za druge delavce) je imel nižjo urno postavko, kršena mu je bila pravica do dodatkov k plači, ni bila spoštovana pravica do dnevnega in tedenskega počitka, zanj se ni uporabljala kolektivna pogodba tretje toženke.
Vrhovno sodišče meni, da formalno sklenjena pogodba o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko ne more imeti prednosti pred obstojem delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki kot njegovem dejanskem delodajalcu. Pri tem tudi ni odločilna volja strank v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi tožnika s prvo toženko. Tudi pojma delodajalca iz drugega odstavka 5. člena ZDR-1 ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre le za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče je poudarilo, da je bistvena dejanska narava razmerja med strankama in ne njegovo poimenovanje.
Revizijsko sodišče se v zadevi VIII Ips 11/2022 zato ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da sta določbi 13. in 18. člena ZDR-1 namenjeni samo tistim, ki niso v delovnem razmerju in da lahko delavec v primeru kršitev odpravo teh zahteva od (formalnega) delodajalca. Pravno varstvo delavcev mora biti zagotovljeno tudi v primerih, ko pogodbeno izvajanje obveznosti delavce neupravičeno prikrajša pri njihovih pravicah in uveljavljanju le-teh, v konkretnem primeru v prikritih delovnih razmerjih.
Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil tožnik v dejanskem delovnem razmerju pri drugi toženki, zaradi česar mu je ugodilo v delu zahtevka za poziv na delo k drugi toženki in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja pri drugi toženki za obdobje od prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri prvi toženki do zaposlitve pri drugi toženki.
Ker pa je imel tožnik pred tem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pri prvi toženki od 1. 9. 2000, ki ga je tudi prijavila v obvezna zavarovanja kot delavca, mu za obdobje do prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi s prvo toženko ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri drugi toženki. Na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi s prvo toženko je tožnik namreč že pridobil pravice iz socialnih statusov in lastnost zavarovanca, ne glede na to, da je bil prikrajšan pri določenih pravicah iz delovnega razmerja. Vrhovno sodišče je na tem mestu potrdilo odločitev sodišča druge stopnje ter zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri drugi toženki za obdobje, ko je imel tožnik že priznano delovno razmerje pri prvi toženki.
Vendar je revizijsko sodišče opozorilo, da je druga toženka odgovorna za prikrajšanja delavca (prenizke plače in drugih prejemkov) v času obstoja delovnega razmerja pri prvi toženki. V konkretnem primeru odgovornost druge toženke kot dejanskega delodajalca tožnika ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja – torej za izplačilo razlik v teh prejemkih (z upoštevanjem že prejetih zneskov pri prvi toženki) z vsemi davki in prispevki, enako kot v primeru delovnega razmerja pri istem delodajalcu. Zato je treba tudi tožnikovo prikrajšanje za obdobje njegovega delovnega razmerja pri prvi toženki obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja proti drugi toženki. Le na tak način bo položaj tožnika, v katerem se je znašel zaradi zlorabe, saniran.
Vrhovno sodišče zaključuje, da tožnik od druge toženke kot dejanskega delodajalca za čas od prenehanja delovnega razmerja utemeljeno uveljavlja obstoj delovnega razmerja z vsemi pripadajočimi pravicami, do katerih bi bil upravičen, če bi bil pri njej zaposlen.
Ker sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava niti se ni opredelilo do drugih odločilnih dejstev (npr. glede datuma prenehanja delovnega razmerja tožnika pri prvi toženki), je Vrhovno sodišče reviziji tožnika delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v I. točki ter delu II. točke izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V tem bo moralo sodišče druge stopnje ponovno odločiti o pritožbah strank, tudi upoštevaje določbo 350. člena > Zakona o pravdnem postopku (ZPP).
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
