Glavni argumenti države in trenutne sodne prakse
Država z zakonodajo in do sedaj uveljavljeno sodno prakso argumentira v prid veljavni rešitvi (šesti odstavek 11.a člena ZPDI). Izpostavlja se, da je sodniško pripravništvo namenjeno predvsem zahtevnemu izobraževanju pripravnikov in njihovi usposobitvi za opravljanje državnega izpita ter pomembnih funkcij v pravosodju. Zato naj bi se obveznost do države, ki to usposabljanje finančno krije, zdela povsem upravičena. Prejeta bruto plača služi v tem smislu zgolj kot merilo, s katerim se opredeli višina te obveznosti za primere, ko posameznik odkloni zaposlitev. Po prepričanju Vrhovnega sodišča takšen sistem enakomerno porazdeli obveznosti in ne posega v pridobljene pravice sodniškega pripravnika (pokojninsko in zdravstveno zavarovanje se ne razveljavijo) ter po njihovi presoji tudi ne krši svobode dela (49. člen Ustave RS). Obveznost se argumentira kot naložba in preprečevanje prelivanja javnih sredstev v zasebni sektor.
Argumenti Varuha človekovih pravic
Varuh poudarja, da predstavlja obveznost vračila seštevka vseh prejetih bruto plač med opravljanjem pripravništva, določena v šestem odstavku 11.a člena ZPDI, hud poseg v več temeljnih človekovih pravic.
Prvič, v pravico do zasebne lastnine po 33. in 67. členu Ustave RS in po 1. členu Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic. Varuh opozarja, da se sodniški pripravniki med svojim usposabljanjem dejansko vključujejo v redne delovne procese na sodišču, vključno s pripravo osnutkov sodb in asistiranjem na obravnavah, s čimer sodišču zagotavljajo precejšnjo ekonomsko korist. Plačilo, ki ga prejmejo, ni zgolj strošek usposabljanja, temveč tudi kompenzacija za opravljeno delo. Vračilo bruto zneska plač, s katerim posameznik v realnosti sploh nikoli ne razpolaga (ker prejme le neto znesek), posameznika prisili, da mora ne le vrniti prihodke, namenjene lastnemu preživetju, ampak efektivno doplačati celotne davke in prispevke za to obdobje, s čimer to delo postane plačljivo nazaj oziroma de facto neplačano. Varuh to povezuje z odločitvijo Evropskega odbora za socialne pravice o diskriminatornosti neplačanih pripravništev, ki posega v pravico delavca do plačila (Evropska socialna listina).
Drugič, institut vračila povsem nesorazmerno in nepravično (2. člen URS) obremeni pripravnika, ki je že tako šibkejša stranka, saj prostovoljna izbira ob sklenitvi in kasnejši zaposlitvi ob grožnji z 41.000 EUR vračila ni svobodna (49. člen URS). Tretjič, določba po prepričanju Varuha lahko krši tudi načelo enakosti (14. člen URS) pred zakonom v primerjavi s specializanti v zdravstvu. Zdravnikom specializantom v primeru prekinitve usposabljanja ni treba vračati prejetih plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja.
Sklep in ocena upravičenosti argumentov
Glede na priložene argumente in evropsko in slovensko zakonodajno prakso se ocenjuje, da imajo argumenti Varuha človekovih pravic močnejšo težo in prepričljivost. Čeprav je razumljiv in legitimen cilj države, da zaščiti svoje investicije v kadre, se zdi trenutna denarna sankcija pretirana in kaznovalna ter nesorazmerna (kot po 2. členu Ustave RS).
Vrnitev seštevka celotnih bruto plač popolnoma izniči samo bistvo delovnega razmerja. Pripravniki v času dela generirajo neposredno dodano vrednost. Takšna določba, zlasti ker zahteva celo vračilo denarja, ki ga je država pobrala kot davke, meji na konfiskacijo in efektivno izniči pravico do plačila za delo po Evropski socialni listini. Stališče, da gre le za merilo in ne za poseg v plačo, je preveč formalistično in spregleda materialno resničnost ter varstvo socialnih pravic in enakosti, zato se zdi rešitev delovnega spora v prid argumentaciji Varuha edina pravilna z vidika varstva človekovih pravic.
Viri in reference
- https://www.varuh-rs.si/sporocila-za-javnost/varuh-z-neodvisno-intervencijo-na-delovno-sodisce-glede-obveznosti-vracila-stroskov-izobrazevanja-v-visini-sestevka-bruto-plac-sodniskih-pripravnikov
- https://www.varuh-rs.si/assets/uploads/files/vsebine/2/8/5/3/intervencija-varuha-na-podlagi-25.-lena-zvarcp.pdf
