Študentski s.p.

S temi vprašanji se ukvarja tudi stroka: o statusnopravnih vprašanjih samostojnega podjetnika smo se letos pogovarjali na 24. Dnevih civilnega in gospodarskega prava (aprila v Portorožu), prav tako pa bo na to temo potekala samostojna sekcija na 52. Dnevih slovenskih pravnikov. V tokratni kolumni bi rad spisal nekaj besed prav o predlogu Zakona o uvedbi študentskega samostojnega podjetnika.

Predlog zakona se začne z udarnim zapisom, da so nekatera najboljša podjetja na svetu, kot so Virgin, Microsoft in Apple, ustanovili zelo mladi študentje. To drži, a pri tem je vendarle treba poudariti, da Microsoft in Apple seveda nista nastala kot samostojna podjetnika, ampak kot »General Partnership«, torej kot oblika, ki ji je v Sloveniji še najbolj podobna družba z neomejeno odgovornostjo. Ko sta Bill Gates in Paul Allen leta 1975 začela v obliki General Partnership, Allen ni bil študent, ampak je bil v delovnem razmerju, Gates pa je res bil študent na Harvardu in študija nikoli ni končal. Že ob ustanovitvi partnerstva z Allenom ga je prekinil, pozneje pa povsem opustil. Richard Branson, ustanovitelj Virgina, je šolanje zapustil že pred koncem srednje šole in nikoli ni bil študent.

Apple so ustanovili Steve Jobs, Steve Wozniak in Ronald Wayne. Tudi Apple je bil registriran kot General Partnership. Steve Jobs je s študijem prenehal že pred nastankom Appla. Wozniak je zapustil študij, ker se je odločil za zaposlitev v Hewlett-Packardu (HP), svojo poslovno pot v Applu pa je razvijal ob delu zanj. V 80. letih se je sicer ob začasnem umiku iz Appla vrnil na univerzo in leta 1986 tudi diplomiral. Ob Jobsu in Wozniaku je bil družbenik in ustanovitelj Appla tudi Ronald Wayne, ki pa je bil ob nastanku partnerstva star 41 let in nikoli ni študiral. Partner je bil sicer zgolj 12 dni, saj se je potem ustrašil neomejene osebne odgovornosti za dolgove družbe.

Ampak pustimo to ob strani in se osredotočimo na vsebino predloga zakona. Če zelo poenostavim, zakon predvideva možnost, da študentje, ki so mlajši od 26 let, kljub registraciji kot samostojni podjetnik obdržijo določene posebne »študentske pravice« oziroma, če ne presežejo letnega predpisanega prihodkovnega praga, niso zavezanci za vključitev v obvezna socialna zavarovanja. Nova ureditev ni na voljo dijakom, namenjena pa je tudi udeležencem izobraževanja odraslih, če so mlajši od 26 let in se izobražujejo po javno veljavnih programih osnovnega, poklicnega, srednjega in višjega strokovnega izobraževanja.

Zakon s tega vidika v resnici ureja dva različna »študentska« samostojna podjetnika, in sicer tiste podjetnice in podjetnike, ki letno ne presežejo praga prihodkov, ki je določen kot znesek letne minimalne plače (v letu 2026 je to 17.782,56 €), in tiste, ki ta prag presegajo. Morda bi jih lahko poimenovali »mini študentski s.p.« in »študentski s.p.«.

Podjetnice in podjetniki, ki so mlajši od 26 let in imajo hkrati status študenta, bodo lahko, ob izpolnjevanju drugih pogojev, ne glede na letni prihodek obdržali pravico do bivanja v študentskem domu, do subvencionirane prehrane in prevoza, do družinske pokojnine in do statusa vzdrževanega družinskega člana.

Podjetnice in podjetniki, katerih letni prihodki ne bodo presegli 17.782,56 €, pa bodo poleg navedenih pravic lahko uveljavili še izjemo od vključitve v obvezna socialna zavarovanja, kar pomeni predvsem, da ne bodo zavezanci za (polno) plačilo prispevkov in da bo njihovo zdravstveno zavarovanje urejeno po starših. Tako imenovani »mini« študentski podjetniki bodo morali plačevati pavšalne prispevke za zavarovanje za primer invalidnosti in smrti ter za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, pa tudi prispevek za dolgotrajno oskrbo. V letu 2026 znašajo ti prispevki 113,01 € mesečno oziroma 1.356 € letno.

Študentske podjetnice in podjetniki, ki ta cenzus presegajo, pa bodo morali biti vključeni v sistem obveznih socialnih zavarovanj. Minimalni prispevki za samostojne podjetnice in podjetnike se obračunavajo od osnove, enake 60 % povprečne bruto plače, po odmerni stopnji 40,2 % in trenutno znašajo 648,85 € mesečno oziroma 7.812,48 € letno.

Tako mini kot klasični študentski s.p.-ji bodo zavezanci za dohodnino, pri čemer bo obseg njihove dohodninske obveznosti odvisen od izbire sistema obdavčitve, torej ali bodo izbrali sistem ugotavljanja davčne osnove po dejanskih prihodkih in odhodkih ali pa sistem dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov. Predpostavljam, da bo večina izbrala sistem normiranstva, kar pomeni, da bodo od svojih prihodkov plačevali še vsaj 4 % dohodnine.

Mini študentski s.p. ima tako ob predpostavki »polnih« prihodkov v znesku 17.782,56 € efektivno obremenitev 11,63 %. Nižji kot so prihodki študenta, višja je njegova efektivna obremenitev (pavšalni prispevki so fiksni): pri letnih prihodkih 5.000 € je efektivna obremenitev 31 %. Pri tem ne upoštevam morebitnih dodatnih stroškov odprtja posebnega TRR ter (sicer nepotrebnih) stroškov računovodstva za oddajo letne napovedi dohodnine podjetnika normiranca; takšni stroški lahko efektivno obremenitev pri zaslužku 5.000 € hitro dvignejo nad 40 odstotkov. Dobra stran predloga je torej v tem, da bodo študentje z vidika davčno-socialne obremenitve motivirani, da vsaj do zneska 17.782,56 € delajo čim več.

Po drugi strani pa ZIURS v 21. členu določa, da bodo podjetnice in podjetniki, ki ne izpolnjujejo pogojev za »študentski s.p.«, njihovi letni prihodki pa ne presegajo letne minimalne plače v RS (v letu 2026 je to 17.782,56 €), plačevali obvezne socialne prispevke od osnove, ki znaša 45 % minimalne plače, kar pomeni 3.056 € letno oziroma 254 € mesečno.

Študentski samostojni podjetnik je odličen substitut študentskemu delu. Pri zaslužku študentke, ki je enak letni minimalni bruto plači (17.782,56 €), mora izplačevalec (delodajalec) plačati kar 24.956 €. To pomeni, da je efektivna obremenitev 38,7 %, kar je samo tri odstotne točke manj, kot je efektivna obremenitev delavca na minimalni plači (42 %). Efektivna obremenitev delavca na minimalni plači je izračunana kot skupno izplačilo delodajalca (bruto bruto) v primerjavi z neto prejemkom delavca ob predpostavki, da uveljavlja zgolj splošno davčno olajšavo.

Komu je torej zakon v resnici namenjen? Predlagatelji menijo, da naj bi predvsem spodbujal podjetništvo med študenti. Ne med mladimi nasploh, temveč med študenti oziroma osebami, ki imajo enega izmed posebej določenih izobraževalnih statusov. Če je problem v tem, da mladi težko začnejo s svojo prvo podjetniško dejavnostjo, potem ni povsem jasno, zakaj bi moral biti privilegij vezan prav na status študenta, ne pa na starost, obseg prihodkov, prvo registracijo dejavnosti ali kakšno drugo splošnejše in bolj nevtralno merilo.

Na voljo nimam podatkov o tem, koliko študentov v času študija res razvija poslovne oziroma podjetniške ideje, ki jih niso mogli preizkusiti zato, ker jim poslovno, davčno ali davčno-socialno okolje tega ni omogočalo. Prav tako ne poznam podatkov o tem, zakaj se ti študentje niso odločili za ustanovitev gospodarske družbe, kjer se jim z vidika študentskega statusa, če niso hkrati poslovodne osebe, praviloma ne spremeni nič. Še manj je jasno, o kakšnih prebojnih podjetniških idejah govorimo, če so te ideje v predlogu zakona omejene s prihodkovnim pragom letne minimalne plače.

Tu se pokaže osnovna napetost predloga. Če bi predlagatelji res želeli ustvariti pravni okvir za naslednji Apple ali Microsoft, bi morali razmišljati predvsem o mladih soustanoviteljih, poslovnih deležih, omejeni odgovornosti, zagonskem kapitalu, vstopu investitorjev in nagrajevanju sodelavcev z deleži. Prebojne podjetniške ideje se namreč praviloma ne razvijajo v obliki samostojnega podjetnika posameznika, temveč v gospodarskih družbah. Te omogočajo omejeno odgovornost za dolgove, lažje lastniško financiranje, vstop posebej usposobljenih skladov ali posameznih investitorjev, jasnejšo delitev ustanoviteljskih deležev in nagrajevanje sodelavcev s poslovnimi deleži oziroma drugimi oblikami udeležbe.

Samostojni podjetnik je za razvoj takšnih podjetniških idej ena slabših možnih oblik. Ne zato, ker bi bila oblika sama po sebi neprimerna za vsako dejavnost, temveč zato, ker je po svoji naravi vezana na fizično osebo, osebno odgovornost in precej omejene možnosti lastniškega financiranja. V sami osnovi sta ključna problema osebna odgovornost za dolgove in nezmožnost pridobivanja zagonskega kapitala na način, ki je značilen za hitro rastoča podjetja. Če bi želeli rešiti problem mladih podjetniških soustanoviteljev, bi bilo treba razmišljati o pravilih za študente kot družbenike in poslovodne osebe gospodarskih družb, ne pa predvsem o študentu kot individualnem izvajalcu storitev prek s.p.

Prav zato predlog zakona ne rešuje primera, s katerim se sam rad predstavlja. Microsoft in Apple nista nastala kot študentska s.p.-ja. Nastala sta kot partnerska oziroma soustanoviteljska projekta. Če bi njuno začetno pravno obliko skušali prevesti v slovenski pravni jezik, bi bil funkcionalni približek prej osebna družba oziroma družba z neomejeno odgovornostjo kot pa samostojni podjetnik. Toda ravno pri družbi z neomejeno odgovornostjo se za študenta pokaže dodatna težava: družbenik je praviloma tudi poslovodja, s tem pa hitro nastane podlaga za obvezno vključitev v socialna zavarovanja. Predlog tega problema ne rešuje. Rešuje nekaj drugega: omogoča, da študent kot fizična oseba samostojno opravlja dejavnost, hkrati pa ohrani pomemben del statusnih ugodnosti.

Po drugi strani predlog zakona zato predstavlja predvsem izrazito ugodno davčno-socialno okolje za zelo ozko določeno skupino posameznikov. Gre za še en mehanizem, ki mladim med 18. in 26. letom sporoča, da je status študenta ekonomsko dragocen sam po sebi. Slovenski sistem že zdaj ustvarja številne spodbude za podaljševanje študentskega statusa. Predlog jih ne zmanjšuje, temveč jim dodaja novo ekonomsko vsebino: možnost opravljanja dejavnosti ob ohranitvi pomembnega dela študentskih ugodnosti.

Če je skupina poslank in poslancev ugotovila, da študentje težko začnejo z razvijanjem svoje poslovne ideje, ker je poslovno, davčno ali davčno-socialno okolje zanje neprivlačno, bi bilo primerneje, da bi razmislek razširil na celotno populacijo mladih oziroma vsaj na celotno populacijo v tej starostni skupini. Ni namreč povsem jasno, zakaj bi moral nekdo, ki je končal srednjo strokovno ali poklicno-tehniško izobraževanje, nato iskati mesto na eni izmed univerz ali samostojnih visokošolskih ustanov samo zato, da bi lahko uporabil spodbude za razvoj podjetniške dejavnosti, za katero se je morda celo izobraževal že v okviru srednješolskega izobraževanja. Če je namen spodbujanje prvih podjetniških korakov, potem bi moral biti režim oblikovan okoli prve dejavnosti, nizkih prihodkov, omejenega časa trajanja ali starosti, ne pa okoli študentskega statusa kot takega.

Kot pravnik moram ob tem poudariti še nekaj drugega. Gre za še enega v vrsti zakonov, ki povsem nesistemsko posegajo v več pravnih podsistemov hkrati: davke, socialna zavarovanja, ureditev študija, študentsko delo, štipendije, subvencionirano prehrano, prevoz, družinsko pokojnino in položaj vzdrževanih družinskih članov. Pri tem nisem zagovornik niti trenutne davčne ureditve, niti trenutne ureditve socialnih zavarovanj, niti sedanje ureditve študentskega dela. Vendar je treba ta vprašanja reševati celovito in sistemsko, ne pa vedno znova s posameznimi popravki, ki temeljijo na posamezni (dobri) ideji.

Učinka predloga z vidika novih, inovativnih in visokotehnoloških podjetij ne znam zanesljivo oceniti. Povsem mogoče je, da bo ugodna ureditev študentskega podjetnika komu res predstavljala tisto dodatno spodbudo, ki jo je potreboval za prvi samostojni poslovni poskus. V tem smislu predlog ni brez vsake racionalne podlage. Težava je drugje: veliko lažje kot nastanek novih visokotehnoloških podjetij si je predstavljati, da bo nova zakonodaja pri ponudnikih študentskega dela sprožila razmislek o študentskem podjetniku kot odličnem substitutu študentskega dela.

Študentski podjetnik nima minimalne urne postavke. Od dogovorjenega plačila naročniku ni treba odvajati prispevkov in davkov, temveč mora zgolj plačati račun. Pri zakonitih, projektnih ali storitvenih oblikah dela je zato študentski s.p. naravni substitut študentskemu delu. Pri tem se bo sicer vedno znova zastavljalo tudi vprašanje elementov delovnega razmerja, vendar je bilo to vprašanje odprto že doslej, saj tudi študentsko delo ne sme prikrivati razmerja, ki ima dejanske elemente delovnega razmerja. S tega vidika se presoja teh elementov ne bi smela spremeniti zgolj zato, ker študent delo opravlja prek študentskega servisa ali kot podjetnik.

Z dejstvom, da je študentska podjetnica oziroma študentski podjetnik naravni substitut študentskemu delu, morda samo po sebi ni nič narobe. Morda je zakonodajalec naklonjen ideji, da so socialni prispevki in davki, s katerimi je obremenjeno študentsko delo, previsoki ali celo odvečni. Morda meni, da je institut študentskih servisov preživet in da minimalne urne postavke pri študentskem delu predstavljajo nepotrebno omejitev podjetniške svobode. Konec koncev je efektivna obremenitev študentskega dela skoraj 39 %, provizije študentskih servisov pa so lahko razumljene tudi kot dodatna birokratska ovira med ponudniki dela in študenti.

Toda če je to res, potem bi bilo treba to tudi jasno povedati. Razprava bi morala potekati o reformi študentskega dela, o vlogi študentskih servisov, o višini prispevkov in o tem, kakšne socialne pravice naj iz študentskega dela sploh izhajajo. Konec koncev smo razpravo o ukinitvi študentskih servisov imeli že leta 2019, v času Šarčeve vlade, ko je Levica predlagala prenos posredovanja študentskega dela na Zavod za zaposlovanje. Morda bo predlagateljem tega zakona uspelo tisto, kar Levici takrat ni.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.