Ustavno sodišče je v tem tednu predstavilo letno poročilo za leto 2017, ki se znova posredno in neposredno dotika starih in bolečih, a nerešenih ran slovenskega ustavnopravnega reda in stroke. Zato gre predsednici Ustavnega sodišča, dr. Jadranki Sovdat priznanje, da jih je v predgovoru k omenjenem poročilu znova odprla, ko je zapisala, da »ob tem, ko zakonodajalec že nekaj let vse bolj zapira in oži dostop do Vrhovnega sodišča, se nedopustno hkrati ne vpraša, ali ima to lahko dejanske negativne posledice na učinkovitost Ustavnega sodišča. Ima jih, kar kaže prav veliko naraščanje števila ustavnih pritožb«. (Poročilo o delu 2017, str. 5-6). Predsednica je predstavila svoj poglede na omenjene dileme, ko je poudarila, da so »rešitev ... ustavne spremembe, ki bodo Ustavnemu sodišču omogočile izbiranje ustavnih pritožb, o katerih bo odločalo, zato da bo lahko resno obravnavalo najpomembnejša ustavnopravna vprašanja. Take ustavne spremembe glede Ustavnega sodišča so danes v resnici še bistveno nujnejše, kot so bile takrat, ko ustavodajalec začetega ustavnorevizijskega postopka ni uspešno zaključil. Razlogi so razvidni iz poročila. Če se ustavne spremembe ne bodo zgodile, bo po moji oceni že ob koncu tega leta mogoče pričakovati še bistveno več nerešenih zadev pred Ustavnim sodiščem. V nadaljnjih letih bo samo še slabše« (str. 6).
Podatki, ki so objavljeni v poročilu sporočajo, da je Ustavno sodišče v letu 2017 od 784 rešenih ustavnih pritožb v vsebinsko obravnavno sprejelo 88 (11.22 odstotkov), od katerih je ugodilo veliki večini (82) (Poročilo o delu 2017, tabela 17, str. 89). Pri tem je prišlo do občutne spremembe v primerjavi z lanskim letom, ko je Ustavno sodišče vsebinsko obravnavalo le 4.8 odstotka rešenih zadev (Poročilo o delu 2017, tabela 17, str. 89). Povečal se je tudi pripad ustavnih pritožb, saj so jih na Ustavnem sodišču prejeli 1134 (Poročilo o delu 2017, graf 6, str. 83). Na zadnji dan lanskega leta je bilo nerešenih 1347 ustavnih pritožb (Poročilo o delu 2017, tabela 22, str. 91).
Predsednica Ustavnega sodišča upravičeno opozarja, da je dostop do Vrhovnega sodišča že dalj časa omejen, kar se zagotovo odraža tudi v številu prejetih ustavnih pritožb. Istočasno je lahko razumeti, da Ustavno sodišče trenutno morda ne razpolaga s finančnimi sredstvi, ki bi mu omogočila obravnavo večjega števila pritožb. A visoko število ustavnih pritožb zagotovo ne gre pripisati le restriktivni praksi vrhov rednega sodstva, temveč zagotovo tudi nezadovoljstvu pritožnikov, kar tudi izhaja iz samega števila pritožb, nad delom slovenskega rednega sodstva ter tudi splošno pomanjkljivega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v slovenski družbi.
Kako naj se Ustavno sodišče in seveda tudi ustavodajalec odzoveta na zvišano število ustavnih pritožb? Tukaj se znajdemo v stari in boleči rani slovenske ustavnopravne stroke. En del, se podobno kot predsednica Ustavnega sodišča, zavzema za uvedbo precedenčnega sistema, ko bi si ustavni sodniki sami izbirali med pritožbami, drugi del stroke pa se zavzema za prost dostop do Ustavnega sodišča.
V tej debati je treba jasno povedati (kar pa ne izhaja iz letnega poročila), da si Ustavno sodišče že sedaj izbira zadeve na podlagi »ne-pomembnosti« ustavnopravnega vprašanja na podlagi famoznega drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču. Drugi odstavek tega zakona tako določa, da se lahko ustavna pritožba obravnava le »če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve«. Res se je v letu 2017 število sprejetih ustavnih pritožb v vsebinsko obravnavo občutno zvišalo, kar je pohvalno. A po drugi strani “precedenčna vloga” Ustavnega sodišča, kot je v predgovoru k letnemu poročilu zapisala njegova predsednica, v praksi vsaj delno že obstaja.
Sam menim, da argumenti predsednice Ustavnega sodišča niso prepričljivi. Kot sem v preteklosti večkrat že razložil (glej denimo J. Letnar Černič, Vsebinska obravnava ustavne pritožbe kot luksuz peščice, Pravna praksa, 13. april 2017, leto 36, št. 15, str. 6-7), je Ustavno sodišče najvišji varuh človekovih pravic in temeljnih svoboščin v slovenski državi. Zato mora biti dostop do njega običajnim ljudem prosto zagotovljen, s čim manj ovirami. Ustava navsezadnje s temeljnimi načeli in vrednotami slovenske ustave zavezuje Ustavno sodišče, da varuje človekove pravice in temeljne svoboščine, in mu ne daje proste roke, da si samo izbira zadeve, pogosto brez obrazložitve, na podlagi pravno nedoločenega pojma »pomembnega ustavnopravnega vprašanja«.
Kaj se zgodi, če Ustavno sodišče ne opravlja svoje ustavnopravne vloge, smo v zadnjem letu boleče ugotovili v vsaj štirih sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice zoper Slovenijo, in sicer: Vaskrsić proti Sloveniji (št. 31371/12, 25. april 2017), Kranjc proti Sloveniji (št. 38775/14, 31. oktober 2017), Ribać proti Sloveniji (št. 57101/10, 5. december 2017) in Mirovni inštitut proti Sloveniji (št. 32303/13, 13. marec 2018). V vseh omenjenih zadevah je Evropsko sodišče ugotovilo, da je Slovenila kršila Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin tudi zato, ker Ustavno sodišče na podlagi 55.b. člena Zakona o Ustavnem sodišču ni sprejelo ustavnih pritožb pritožnikov v vsebinsko obravnavo.
Zato rešitev ni v omejevanju dostopa do vsebinske obravnave ustavnih pritožb na Ustavnem sodišču. Nasprotno, rešitev je lahko v tranzicijski družbi le v demokratizaciji dostopa do vsebinske obravnave ustavnih pritožb, seveda s potrebno kadrovsko okrepitvijo na Ustavnem sodišču. Čeprav je odstotek vsebinsko obravnavnih ustavnih pritožb letos porastel, bi se morala ta številka v tranzicijski družbi približati vsaj 25 odstotkom vseh rešenih ustavnih pritožb. Institucije državne oblasti bodo lahko le preko širokega dostopa do vsebinske obravnave ustavnih pritožb postopoma ponotranjile vrednote ustavne demokracije, ki še vedno tako umanjka v slovenski državi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
