Geneza konflikta in družbeni kontekst
Slovenski zdravstveni sistem se že tri desetletja nahaja v stanju permanentne tranzicije, kjer se nenehno išče krhko ravnovesje med ustavno zagotovljeno socialno pravico do zdravstvenega varstva in tržnimi mehanizmi, ki so v sistem vstopili ob prehodu iz socializma, v katerem je popolnoma vsa zdravstvena dejavnost potekala v javnih zavodih, saj je bila zasebna gospodarska pobuda praktično prepovedana. V središču tega konflikta je vprašanje t.i. "dvojne prakse" zdravnikov, ki so primarno zaposleni v javnih zdravstvenih zavodih (bolnišnicah, zdravstvenih domovih), hkrati pa v svojem prostem času opravljajo zdravstvene storitve pri zasebnih izvajalcih ali koncesionarjih. Ta praksa, ki je bila dolga leta spodbujana kot način reševanja kadrovskih stisk in skrajševanja čakalnih dob, je v mandatu aktualne vlade postala točka hudega ideološkega pritiska.
Vrhunec teh napetosti predstavlja sprejem novele Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-N) spomladi 2025, ki jo je pripravilo Ministrstvo za zdravje pod vodstvom ministrice Valentine Prevolnik Rupel in s sodelovanjem vplivnih aktivističnih nevladnih organizacij (t. i. grupacija Glas ljudstva), in jo proglasilo za ključni del »zdravstvene reforme«. Kljub argumentiranemu nasprotovanju Zakonodajno-pravne službe DZ je zakonodajalec utemeljeval, da z novelo zamejuje prelivanje kadrov in finančnih sredstev ZZZS iz javnega v zasebni sektor, s tem, ko strogo omejuje izdajanje soglasij za delo drugje in s prepoveduje opravljanje dela prek statusa samostojnega podjetnika (s. p.) v okviru javne mreže. Prvi rezultat presoje ustavnosti je delna odločba Ustavnega sodišča št. U-I-79/25 z dne 11. decembra 2025. Pričujoče poročilo raziskuje sociološke, ekonomske in politične implikacije sodbe, podrobno razčlenjuje motivacijo zakonodajalca in nasprotnikov, ter skozi prizmo petih ločenih mnenj ustavnih sodnikov slika kompleksno sliko pravnih dilem, s katerimi se sooča tranzicijska Slovenija.
Motivacija Vlade RS za sprejem novele ZZDej-N
Vladna motivacija za sprejem novele ZZDej-N ni nastala v vakuumu, temveč tudi kot posledica ugotovitev nadzornih institucij in perečih težav v dostopnosti javnega zdravstva. Ključni cilj vlade je bil vzpostaviti jasno ločnico med javnim in zasebnim zdravstvom, ki naj bi zagotovila, da so kapacitete javnih zavodov – tako prostorske kot kadrovske – primarno namenjene pacientom, ki storitve uveljavljajo v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Argumenti transparentnosti in preprečevanja konflikta interesov
Eden temeljnih argumentov vlade je izhajal iz ugotovitev Računskega sodišča in analiz Ministrstva za zdravje, ki so pokazale na sistemsko pomanjkljivost pri nadzoru nad delom zdravnikov. Vlada je trdila, da obstoječi sistem soglasij za delo pri drugem delodajalcu ni deloval. Zdravniki so pridobivali soglasja avtomatično, brez preverjanja, ali so v matičnem zavodu opravili vse obveznosti. To je vodilo v situacije, kjer so bile čakalne dobe v javnih zavodih nedopustno dolge, isti zdravniki pa so popoldne, pogosto v prostorih koncesionarjev ali zasebnikov, opravljali iste storitve samoplačniško ali prek koncesij, s čimer se je ustvarjal videz "umetnega" ustvarjanja čakalnih vrst za preusmerjanje pacientov v zasebni sektor.
Vlada je v predlogu zakona izpostavila, da javna zdravstvena služba ne more delovati po principih prostega trga. Javno zdravstvo temelji na načelih solidarnosti in enakopravne dostopnosti, medtem ko zasebna iniciativa zasleduje profitni motiv. Ko se ta dva svetova prepletata brez jasnih pravil, prihaja do t. i. "kanibalizacije" javnega sistema, kjer zasebni sektor prevzema dobičkonosne programe in lažje paciente, javnemu sektorju pa ostajajo najzahtevnejši primeri in nujna medicinska pomoč, ki so finančno podhranjeni. Novela ZZDej-N je zato uvedla široko konkurenčno prepoved, ki je zdravstvenim delavcem omejevala delo pri drugih izvajalcih, če to kakorkoli ogroža poslovanje ali organizacijo matičnega javnega zavoda.
Problematika statusa samostojnega podjetnika
Posebej pereč problem, kot ga je videla vlada, je bil status samostojnega podjetnika (s. p.) znotraj javne mreže. Vlada je argumentirala, da je pojav zdravnikov, ki so v javnih zavodih zaposleni za krajši delovni čas, preostanek pa opravljajo prek s. p.-ja pri istem ali drugem javnem izvajalcu, davčno in sistemsko sporen. Takšna oblika dela omogoča davčno optimizacijo (nižji prispevki v primerjavi s plačo), hkrati pa zdravnika "osvobaja" določenih dolžnosti, ki pritičejo javnim uslužbencem, kot so vključevanje v neprekinjeno zdravstveno varstvo (dežurstva), mentorstvo specializantom in administrativne zadolžitve.
Zakonodajalec je z novelo želel doseči, da se redno delo v javni zdravstveni službi opravlja izključno na podlagi pogodbe o zaposlitvi. S tem bi se zagotovila večja stabilnost timov, boljša organizacija dela in enakopravnejša obremenitev vseh zaposlenih. Argument vlade je bil, da s.p. v zdravstvu predstavlja obliko "prikritega delovnega razmerja", ki erodira solidarnostni sistem financiranja pokojninske in zdravstvene blagajne.
Ostri pogoji za izdajo soglasja kot varovalka javnega interesa
Da bi preprečili zlorabe, je vlada v 53.b člen ZZDej vgradila izjemno restriktiven mehanizem za izdajo soglasij za delo drugje. Direktorji javnih zavodov bi po novem smeli izdati soglasje le, če bi bilo kumulativno izpolnjenih deset pogojev. Med temi pogoji so izstopali:
1. Neobstoj čakalnih dob: Soglasje ni mogoče, če v matičnem zavodu za določeno storitev obstajajo nedopustno dolge čakalne dobe.
2. Polna zaposlitev: Zdravnik mora biti v javnem sistemu zaposlen za polni delovni čas.
3. Izvrševanje vseh obveznosti: Vključno z nadurami in dežurstvi.
4. Interes zavoda: Zavod ne sme imeti potrebe po dodatnem delu lastnih zaposlenih (kar se dokazuje s tem, da zavod ne sklepa podjemnih pogodb z zunanjimi izvajalci za iste storitve).
Vladna logika je bila jasna: zdravnik najprej poskrbi za paciente v svoji matični ustanovi. Šele ko so vse potrebe javnega zavoda pokrite in šele ko ni čakalnih vrst, lahko zdravnik svoj prosti čas nameni delu drugje. S tem je vlada želela "interes pacienta" postaviti pred "interes zdravnika po dodatnem zaslužku v prostem času".
Kritični odzivi zdravniške stroke na novelo
Sprejem novele je v vrstah medicinske stroke sprožil val ogorčenja, ki se ni dotikal zgolj plačila za delo, ampak je šlo za globlje vprašanje percepcije zdravniškega poklica in njegove avtonomije. Zdravniške organizacije so z nejevero in razočaranjem spremljale popolno ignoriranje njihovih stališč s strani vladajoče koalicije, zlasti pa vladno ščuvanje proti zdravnikom preko javnih medijev in provladnih portalov. Zdravniška zbornica Slovenije, sindikat FIDES in Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov so v svojih odzivih poudarjali, da novela pomeni grob poseg v ustavne pravice in da bo povzročila kolaps javnega zdravstva zaradi odhajanja zdravniškega in sestrskega kadra.
Argumentacija "prisilnega dela" in kršitev svobode dela (49. člen Ustave)
Osrednji argument zdravniških organizacij je bil, da novela de facto uvaja "prisilno delo" oziroma nesorazmerno omejuje svobodo dela. Zdravniki so opozarjali, da je pogojevanje dela v prostem času z organizacijskimi razmerami v matičnem zavodu (na katere delavec sploh nima vpliva) nepravično. Če direktor zavoda ne zna organizirati dela ali če zavarovalnica ne plača dovolj programa, da bi se čakalne dobe skrajšale, je za to po novi zakonodaji kaznovan zdravnik s prepovedjo dela drugje.
Zdravniška zbornica je izpostavila, da je zahteva po soglasju za delo v prostem času poseg v zasebnost. Argumentirali so, da ima delodajalec pravico razpolagati z delavcem le v času rednega delovnega časa. Kar delavec počne v svojem prostem času – pa naj bo to zdravljenje ljudi, kmetovanje ali pisanje knjig – ne bi smelo biti stvar delodajalca, dokler to ne predstavlja neposredne konkurence. Še posebej problematična se jim je zdela določba, da soglasja ne morejo dobiti tisti, ki delajo krajši delovni čas zaradi starševstva, kar so označili za diskriminatorno.
Svarila pred eksodusom vrhunskih zdravnikov iz javnih zavodov in posledičnim poslabšanjem dostopnosti storitev
Strokovna združenja so svarila pred bumerang efektom. Namesto da bi zdravnike "priklenil" na javne zavode, kot je načrtovala vlada, jih bo zakon odgnal. Argumentacija je tekla v smeri, da bodo zdravniki, soočeni z birokratskimi ovirami in nezmožnostjo dodatnega zaslužka v urejenem okolju (javna mreža), preprosto zapustili javne zavode, saj jim bo bolj privlačno "čisto" zasebništvo (izven javne mreže), kjer omejitve ZZDej-N ne veljajo, ali pa pogodbeno delo v tujini (Avstrija, Hrvaška).
FIDES je poudarjal, da slovenski zdravstveni sistem sloni na entuziazmu in nadurnem delu. Z omejevanjem in "kaznovanjem" najbolj delovnih zdravnikov se bo zmanjšal obseg opravljenih storitev. Če zdravnik ne bo smel popoldne operirati pri koncesionarju (kjer se ravno tako skrajšuje čakalne dobe, saj je koncesionar del javne mreže), bo ta čas raje preživel doma, pacienti pa bodo ostali neobravnavani. "Počitek ni rešitev za čakalne vrste," je bil eden od sloganov nasprotnikov zakona.
Pravna bitka proti prepovedi statusa s. p. in kršitev svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave)
Pobudniki ustavne presoje, med njimi tudi zasebni zdravniki in zobozdravniki, so izpodbijali prepoved dela prek s.p. Trdili so, da gre za neupravičen poseg v svobodno gospodarsko pobudo. Po njihovem mnenju je oblika, v kateri zdravnik opravlja storitev (bodisi kot zaposleni, podjemnik ali s. p.), irelevantna za pacienta in kakovost storitve. Prepoved s. p.-jev so videli kot ideološki napad na podjetništvo v zdravstvu, ki bo podražil storitve za izvajalce (zaradi višjih stroškov dela pri podjemnih pogodbah) in s tem zmanjšal obseg programa, ki ga lahko izvedejo za isti denar ZZZS.
Posebno pozornost so namenili tudi vodstvenim kadrom. Popolna prepoved dodatnega dela za direktorje in vodje oddelkov je bila po mnenju pobudnikov nesorazmerna in je odvračala vrhunske strokovnjake od prevzemanja vodstvenih funkcij, saj bi s tem avtomatično izgubili možnost dodatnega strokovnega udejstvovanja in zaslužka.
Salomonska odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-79/25
Ustavno sodišče je 11. decembra 2025 sprejelo odločitev, ki jo lahko označimo za "salomonsko", saj je v določenih točkah pritrdilo vladi, v drugih pa zdravniškim organizacijam. Delna odločba je kompleksna in razkriva razmišljanje sedanje sestave sodišča o naravi javne službe v pogojih prava EU.
Razveljavitev restriktivnih pogojev za soglasja (zmaga zdravnikov)
V prvi in drugi točki izreka je Ustavno sodišče ugotovilo, da so določbe 53.b člena ZZDej-N, ki so urejale pogoje za izdajo soglasja za delo pri drugem izvajalcu, v neskladju z Ustavo.
Pravna argumentacija: Sodišče je uporabilo test sorazmernosti. Čeprav je cilj vlade (krepitev javnega zdravstva) legitimen, so izbrana sredstva (tako strogi pogoji, da soglasja praktično ni mogoče dobiti) nesorazmerna. Sodišče je presodilo, da birokratske ovire, ki preprečujejo pretok dela in znanja znotraj javne mreže (npr. specialist iz UKC pomaga v SB Novo mesto), ne koristijo pacientom. Nasprotno, takšna rigidnost sistem hromi. Pogojevanje soglasja z neobstojem čakalnih dob v matičnem zavodu je bilo spoznano za prekomerno breme za posameznega zdravnika, ki pogosto ne more vplivati na sistemske razloge za čakalne dobe.
Posledice: Zakonodajalec ima eno leto časa za odpravo neustavnosti. Do takrat velja začasni režim, ki je manj restriktiven in omogoča direktorjem več diskrecije pri presoji, kdaj izdati soglasje, pri čemer morajo primarno zasledovati nemoteno delovanje javnega zavoda, ne pa slepo slediti birokratskim kljukicam.
Potrditev ustavnosti prepovedi statusa s. p. (zmaga vlade)
V točkah 4 in 5 izreka pa je sodišče zavrnilo pobudo za razveljavitev členov, ki prepovedujejo delo prek s. p. v javni zdravstveni mreži.
Pravna argumentacija: Sodišče je pritrdilo stališču vlade, da država lahko določa pogoje za izvajanje javne službe. Ustavna pravica do svobodne gospodarske pobude ni absolutna. Ko gre za javno financirano dejavnost, ima država pravico zahtevati, da se ta izvaja v statusnih oblikah, ki zagotavljajo večjo stabilnost in integracijo v sistem (zaposlitev, podjemna pogodba), in ne prek "zunanjih" podjetniških oblik, ki so primarno namenjene tržnemu delovanju. Sodišče je prepoznalo, da je cilj preprečevanja "prekarizacije" in davčnega izigravanja v javnem sektorju ustavno dopusten.
Posledice: Zdravniki, ki so doslej dodatno delo opravljali prek svojih s.p.-jev in izdajali račune bolnišnicam ali koncesionarjem, bodo morali te pogodbe preoblikovati v podjemne pogodbe (ki so davčno zelo neugodne) ali se dodatno zaposliti. Koncesionarji ne bodo več smeli najemati s.p.-jev za izvajanje programa, financiranega iz ZZZS. Nekateri zdravniki, ki so doslej na tak način delovali v svojem prostem času in s tem krajšali čakalne vrste, tega odslej ne bodo več počeli, saj je obdavčitev podjemnih pogodb izjemno visoka in se jim delo pod takimi pogoji ne izplača. Primer izračuna: ob strošku naročnika storitve 1353,80 EUR, dobi podjemnik-izvajalec storitve samo 719,80 EUR neto. Vse ostalo pobere država v obliki davkov in prispevkov.
Za maksilofacialno kirurgijo na UKC Ljubljana je bila odločba prepozna
Kljub pravnemu olajšanju za del zdravnikov je za nekatere ključne dele zdravstvenega sistema odločitev sodišča prišla prepozno, saj so se uresničila svarila zdravniških organizacij o "bumerang efektu" in selitvi vrhunskih strokovnjakov iz javnega zdravstva. Najbolj drastičen, nikakor pa ne edini, primer se je zgodil na Kliničnem oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana, kjer je grožnja z rigidnimi omejitvami privedla do kadrovskega zloma. Vrhunski kirurgi, med njimi prim. Vojko Didanovič in dr. Tadej Dovšak, so zaradi nevzdržnih razmer in občutka, da politika ne ceni njihovega dela, podali odpovedi že pred končno sodbo. Predsednik razširjenega strokovnega kolegija dr. Aleš Vesnaver je javno opozoril, da odhajajoči zdravniki ne bežijo zaradi plač, temveč zaradi sistemskega onemogočanja dela, ki ga je prinesla novela. Njihov odhod je ohromil terciarno obravnavo najtežjih onkoloških bolnikov in poškodb glave, saj gre za specifična znanja, ki jih ni mogoče nadomestiti čez noč. Nekateri zahtevni posegi se v Sloveniji opravljajo izključno v tem oddelku, ki je sedaj izgubil več vrhunskih zdravnikov. Sodišče je s svojo odločbo sicer odpravilo pogoje, ki so te odhode sprožili, a zaupanja v sistem pri teh strokovnjakih to ni povrnilo, škoda za paciente pa je že nastala.
Pet pogledov na prihodnost zdravstva v ločenih mnenjih sodnikov
Odločba ni bila sprejeta soglasno v vseh točkah, kar se odraža v petih ločenih mnenjih, ki ponujajo izjemen vpogled v ideološka razhajanja znotraj sodišča.
Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Rajka Kneza
Dr. Knez je mnenje spisal, da bi pojasnil svojo podporo "sredinski" poti sodišča. Kot strokovnjak za pravo EU in ekonomske vidike prava je želel utemeljiti, zakaj poseg v tržno svobodo zdravnikov ni nujno protiustaven.
Nosilni argumenti:
- Trk pravic: Knez poudarja, da ne gre za enostaven primer kršitve pravice do dela, temveč za trk pravice do dela (49. člen) in pravice do zdravstvenega varstva (51. člen). Ko ti dve pravici trčita, mora država najti ravnovesje.
- Primerjalno pravo: Sklicuje se na tuje študije, ki kažejo, da popolna liberalizacija dela zdravnikov ne vodi nujno v večjo dostopnost za paciente, temveč pogosto v večjo neenakost. Zato so omejitve dopustne, če so nujne za delovanje javnega sistema.
- Podpora prepovedi s. p.: Knez se strinja, da s. p. ni primerna oblika za redno delo v javni službi, saj javna služba zahteva določeno stopnjo podrejenosti in vključenosti v organizacijo, ki jo podjetniška oblika ne omogoča.
Delno pritrdilno in delno odklonilno mnenje sodnika dr. Roka Čeferina
Dr. Čeferin, ki izhaja iz odvetniških vrst, je zavzel stališče, ki je najbolj naklonjeno individualni svobodi in kritično do neučinkovitosti države. Njegovo mnenje je močna kritika "papirnate" reforme.
Nosilni argumenti:
- Sodna zadržanost (judicialrestraint): Čeferin meni, da bi moralo sodišče vladi pustiti, da izpelje reformo, in nosi politično odgovornost za njen (ne)uspeh. Poseganje sodišča v zakonodajno strategijo se mu zdi problematično.
- Kritika "prisilnega brezdelja": Po drugi strani pa ostro nasprotuje omejevanju dodatnega dela. Njegov argument je ekonomsko-logičen: "Zakaj bi zdravnika silili, da sedi doma, namesto da zdravi ljudi?" Čeferin meni, da prepoved dela ne prestane testa nujnosti.
- Finančni paradoks: Izpostavlja podatek, da je ZZZS ustvaril 79 milijonov evrov dobička, medtem ko so čakalne vrste rekordne. To zanj dokazuje, da problem ni v pomanjkanju denarja ali zdravnikih s. p., temveč v slabem upravljanju sistema in v neučinkovitem delovanju ZZZS.
Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Roka Svetliča
Dr. Svetlič se osredotoča na filozofsko in sistemsko kritiko odločbe. Nasprotuje 4. in 5. točki izreka (potrditev prepovedi s. p.), saj meni, da gre za zgrešen fokus.
Nosilni argumenti:
- Napačna tarča: Svetlič trdi, da je preganjanje zdravnikov s. p. "lov na čarovnice", medtem ko pravi problemi ležijo drugje. Izpostavlja sistemsko korupcijo pri dobavah medicinske opreme in gradnjah, kjer poniknejo stokrat večji zneski kot pri davčnih optimizacijah zdravnikov. "Davčni manevri zdravnikov samostojnih podjetnikov so kaplja v morje v primerjavi s korupcijo," zapiše.
- Javni interes kot alibi: Opozarja, da se pojem "javni interes" pogosto zlorablja za zaščito statusa quo in neučinkovitih državnih monopolov, namesto da bi dejansko služil pacientom.
Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Katje Šugman Stubbs
Sodnica dr. Šugman Stubbs je v svojem mnenju poudarjala, da v razpravah o zdravstvu vprašanje ekonomske svobode zdravnikov ni bistveno.
Nosilni argumenti:
- Solidarnost pred trgom: Poudarila je, da je javno zdravstvo utemeljeno na "netržnih idejah", zlasti na solidarnosti in skrbi za šibke. Opozorila je na nevarnost spreminjanja narave zdravstvene dejavnosti iz neprofitne javne službe v tržno dejavnost.
- Legitimnost omejitev: Izpostavila je, da že splošna delovnopravna zakonodaja (ZDR-1) določa prepoved konkurenčnega dela kot pravilo, soglasje delodajalca pa kot izjemo. S tem je pritrdila stališču, da ima država pravico in dolžnost regulirati delo v javni službi, da zaščiti njen javni značaj, in kritizirala prevelik poudarek odločbe zgolj na "svobodni gospodarski pobudi".
Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Neže Kogovšek Šalamon
Sodnica dr. Kogovšek Šalamon, ki praviloma zagovarja socialne pravice, je podprla odločbo z vidika nujnosti reševanja sistema pred kolapsom.
Nosilni argumenti:
- Resnost situacije: Sklicuje se na podatke o razpadanju javnega zdravstva. Meni, da je situacija tako kritična, da upravičuje določene posege v svobodo dela, če je to edini način za ohranitev dostopnega zdravstva.
- Pravica pacienta ima prednost: V koliziji med pravico zdravnika do zaslužka in pravico pacienta do zdravljenja, mora prevladati slednja. Strinja se z omejitvami, ki so nujne za zagotavljanje neprekinjenega zdravstvenega varstva.
Tabela 1: Primerjava posledic odločbe za različne deležnike
| Deležnik | Pred odločbo U-I-79/25 (ZZDej-N) | Po odločbi U-I-79/25 | Ključna sprememba |
| Zdravnik v javnem zavodu | Soglasje za delo drugje skoraj nemogoče dobiti (10 pogojev). | Soglasje lažje dosegljivo. Restriktivni pogoji razveljavljeni. | Večja svoboda dela, a še vedno pod nadzorom direktorja. |
| Zdravnik s.p. | Prepoved dela v javni mreži. | Prepoved ostaja. Potrjena ustavnost. | Prenehanje s. p. prakse v javni mreži; prehod na podjemne pogodbe. |
| Direktor javnega zavoda | Zvezane roke; moral zavrniti soglasje, če so bile čakalne dobe. | Večja diskrecija. Odloča na podlagi dejanskih potreb zavoda. | Večja odgovornost za organizacijo dela. |
| Koncesionar | Moral prenehati sodelovati z s. p.-ji. | Moral prenehati sodelovati z s .p.-ji. | Višji stroški dela (podjemne pogodbe so bistveno dražje od računov s. p.). |
| Pacient | V teoriji: zdravnik bo več časa delal v javnem zavodu, ker ne bo smel delati drugje. V praksi: grožnja odhodov vrhunskih zdravnikov iz javnih zavodov (ki se je delno že uresničila v maksilofacialni kirurgiji) | Status quoantez elementi tveganja, da se pogoji ponovno poslabšajo. | Sistem se ne bo sprostil čez noč; škoda je že narejena, nevarnost administrativnega kaosa. |
Ureditev "dvojne prakse" v EU
Odločitev slovenskega Ustavnega sodišča ni osamljena v iskanju ravnovesja med javnim interesom in svobodo zdravnikov; t. i. "dual practice" (dvojna praksa) je v Evropi prej pravilo kot izjema, a se pristopi k regulaciji bistveno razlikujejo od slovenskega poskusa "totalne zamejitve".
Glede na podatke OECD in WHO je dvojna praksa prisotna v večini evropskih držav, vendar jo države regulirajo različno. Skoraj popolne prepovedi, kakršno je uvedla novela ZZDej-N, so izjemno redke in se, kot kažejo primeri (npr. poskusi v Italiji leta 1999), pogosto izkažejo za neučinkovite ali politično nevzdržne, saj izkušeni zdravniki, ki so pogosto tudi mentorji mlajšim, preprosto odidejo v čisti zasebni sektor ali v tujino.
Prevladujeta dva modela:
- Model integracije (npr. Avstrija, Italija, Irska): Da bi zadržale vrhunske strokovnjake v javnih bolnišnicah, jim države omogočajo opravljanje zasebne dejavnosti znotraj javnih zavodov (npr. Sonderklasse v Avstriji ali intramoenia v Italiji). Zdravnik del zaslužka deli z bolnišnico, kar ustvarja "win-win" situacijo: zavod dobi sredstva, zdravnik legalen zaslužek, pacient pa ostane v sistemu.
- Model ločitve s pogoji (npr. Velika Britanija, Francija): V Združenem kraljestvu (NHS) lahko zdravniki (svetovalci) delajo zasebno, vendar pogodba jasno določa prioriteto javne službe (npr. 10 ali 11 poldnevnih terminov za NHS). Če zdravnik želi napredovati ali prejemati bonuse, se mora pogosto zavezati k večjemu obsegu dela za NHS.
Ključna razlika s slovenskim primerom: Slovenski zakonodajalec je z ZZDej-N poskušal soglasje za delo drugje vezati na rezultat sistema (čakalne dobe). To je v evropskem merilu unikum. Večina držav EU omejitve veže na:
- Konflikt interesov: Zdravnik ne sme preusmerjati javnih pacientov v svojo zasebno ambulanto (strogo sankcionirano v Franciji in UK).
- Obseg dela: Upoštevanje Evropske direktive o delovnem času (EWTD), ki omejuje skupno obremenitev zaradi varnosti pacientov, ne pa primarno zaradi konkurence.
- Dohodek: V nekaterih sistemih (npr. Francija) je omejen delež dohodka, ki ga lahko javni uslužbenec ustvari zasebno.
Ustavno sodišče je zdaj unikatno slovensko ureditev nekoliko približalo sredinskim evropskim praksam. S tem, ko je zavrnilo pogojevanje dela s čakalnimi dobami (kar je sistemski problem), je preprečilo "kaznovanje" posameznikov, kar bi bilo v nasprotju s trendi v EU, kjer se pomanjkanje kadra rešuje z motivacijo in fleksibilnostjo, ne pa s prisilo. Hkrati pa je s potrditvijo prepovedi statusa s. p. sledilo logiki večine zahodnih držav (npr. Nemčija), kjer je redno delo v bolnišnici statusno urejeno kot delovno razmerje, ki zagotavlja socialno varnost in hierarhično odgovornost, in ne kot pogodbeno razmerje med podjetji.
Sklep: kaj bi dejansko koristilo pacientom
Delna odločba Ustavnega sodišča U-I-79/25 je pomemben mejnik, a ne rešuje krize slovenskega zdravstva. Sodišče je postavilo okvir: javna služba ni trg, zato jo država lahko regulira in prepove "anomalije" (kot so s. p.-ji), vendar pa ta regulacija ne sme biti tako toga, da bi dušila tiste, ki zdravstvene storitve izvajajo (zdravnike). Odgovornost se zdaj vrača na zakonodajalca, da v enem letu pripravi ustreznejšo ureditev, in na direktorje zavodov, da s pridobljeno avtonomijo pri soglasjih ravnajo modro. Za paciente pa ostaja ključno vprašanje, ali bo ta pravna bitka rezultirala v večji dostopnosti do zdravnika, ali pa bo le še ena etapa v dolgotrajnem razkroju javnega sistema. Je za krajšanje čakalnih dob boljše, da se zdravnike omejuje, tako da delajo manj, ali da se jih spodbuja, da delajo več?
Viri in reference
1. U-I-79/25
2. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-N)
3. Novela Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-N) in ureditev ..., https://www.zdravniskazbornica.si/informacije-publikacije-in-analize/obvestila/2025/04/23/novela-zakona-o-zdravstveni-dejavnosti-(zzdej-n)-in-ureditev-soglasja-zdravstvenih-(so)delavcev-zaposlenih-v-javnih-zavodih-za-opravljanje-zdravstvenih-storitev
4. 22. 10. 2025, Odziv Ministrstva za zdravje na Analizo dodatnega dela zdravnikov, zobozdravnikov in ostalega - Komisija za preprečevanje korupcije
5. Trditve o »dvojni praksi« zdravnikov: primerjalno-pravna analiza, IUS-INFO, 12. december 2025
Pripravil: Gemini, verzija 3 Pro
