Ugovor vesti v zdravstveni in lekarniški dejavnosti

Pravica do ugovora vesti,⁵ ki ščiti posameznikovo na vesti temelječo odločitev, da ne bo izpolnil obveznosti, ki mu jo nalaga pozitivno pravo,⁶ je v slovenski ustavi urejena v dveh členih, do nedavnega pa je bila ob že omenjenih ZZDej in ZZdrS na zakonski ravni urejena le še na področju obrambe, in sicer v Zakonu o vojaški dolžnosti (ZVojD)⁷ ter Zakonu o obrambi (ZObr).⁸ Člen 46 Ustave Republike Slovenije (URS),⁹ ki predstavlja splošno ureditev pravice do ugovora vesti, določa, da je ta dopusten v primerih, ki jih določi zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb. Posebno ureditev vsebuje 123. člen URS, ki ureja dolžnost sodelovanja pri obrambi države. Drugi odstavek 123. člena določa, da je treba državljanom, ki zaradi svojih religioznih, filozofskih ali humanitarnih nazorov niso pripravljeni sodelovati pri opravljanju vojaških obveznosti, omogočiti, da sodelujejo pri obrambi države na drug način.¹⁰

Drugače kot URS Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) pravice do ugovora vesti izrecno ne ureja. Od odločitve Bayatyan proti Armeniji, št. 23459/03 iz leta 2011, ki je spremenila do tedaj vzpostavljeno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice,¹¹ pa je to mogoče izpeljati iz 9. člena EKČP, ki ureja svobodo mišljenja, vesti in vere. Kot izhaja iz drugega odstavka 9. člena, se sme svobodo izpovedovanja vere ali prepričanja omejiti samo v primerih, ki jih določa zakon in če je to v demokratični družbi nujno zaradi javne varnosti, za varovanje javnega reda, zdravja ali morale ali zaradi varstva pravic in svoboščin drugih ljudi.¹² Na področju ugovora vesti države prav tako uživajo široko polje proste presoje.

V kontekstu slovenske ustave je pravica do ugovora vesti, kot ugotavlja Ivanc, povezana s pravico do svobode vesti, urejeno v 41. členu URS, in predstavlja njeno ureditev lex specialis.¹³ Drugače Vernik ugotavlja, da je vsebina pravice do ugovora vesti precej drugačna od svobode vesti, saj pri obeh ne gre le za vprašanje razmerja med pravicami in svoboščinami, za njihovo dopolnjevanje ali morebiten konflikt, temveč za odnos do prava. Ugovor vesti namreč označuje dejanje, ki je načeloma protipravno, saj posameznik zaradi svojega subjektivnega odnosa do dolžnosti, ki mu jo narekuje pravna norma, te dolžnosti zavestno ni pripravljen izpolniti.¹⁴ Kaučič in Grad pravico do ugovora vesti umeščata v skupino pravic, ki urejajo svobodo izražanja in opredeljevanja.¹⁵ Ivanc o njej nadalje ugotavlja, da se v skladu s 15. členom URS uresničuje neposredno na podlagi ustave, način njenega izvrševanja pa je glede na drugi odstavek 15. člena zakonodajalec upravičen in zaradi izrecnega zakonskega pridržka iz 46. člena tudi zavezan urediti z zakonom.¹⁶ Prav z zakonskim pridržkom je povezano eno osrednjih vprašanj tega prispevka, in sicer ali se lahko zakonodajalec na njegovi podlagi, ki mu omogoča večjo mero diskrecije pri uravnoteževanju individualnih pravic in javnega interesa, odloči, da pravico do ugovora vesti na nekem področju prepove. Kot ugotavlja Cerar,¹⁷ je ta v ustavi določena pogojno, in sicer tako, da njeno izvrševanje ne posega v pravice in svoboščine drugih. S tem je povezano drugo osrednje vprašanje tega prispevka, in sicer vprašanje trka med individualnimi pravicami pacientov oziroma obvezno zavarovanih oseb in zdravstvenih delavcev oziroma farmacevtskih strokovnih delavcev.

Na splošno lahko ugotovimo, da gre pri pravici do ugovora vesti za osebnostno, individualno in relativno pravico negativnega statusa, ki ščiti posameznikovo zasebno avtonomijo oziroma osebnost in dostojanstvo s tem, ko od njega izjemoma ne terja zapovedanega ravnanja, če je to v neskladju z njegovimi osebnimi prepričanji. Pravica do ugovora vesti je torej pravno dopustna možnost, da v določenem primeru posameznikov moralni imperativ, ki mu ga narekuje vest ali drugo prepričanje, prevlada nad imperativom pravne norme in s tem predstavlja poslednjo stopnico pred subjektivizacijo prava, zaradi česa ugovor vesti predstavlja izjemo od pravila.¹⁸ Drugače, ugovor vesti je dopustno uveljavljati le na področjih, na katerih je določen z zakonom, in izjemoma le pod določenimi pogoji, kar pa ne pomeni, da na nekem področju, na katerem ta ne bi bil urejen, ustavno sodišče ne bi prepoznalo protiustavne pravne praznine, npr. zaradi nedoločnosti ali nepredvidljivosti ureditve, ali kršitve 41. člena URS.

Ob ureditvi vojaške službe, ki danes ne določa več obveznega služenja vojaškega roka, zaradi česar je pravica do ugovora vesti izgubila pomen, to v Sloveniji, kot omenjeno, poznamo zgolj na področju zdravstvene dejavnosti, ki med drugim obsega tudi lekarniško dejavnost. ZZDej in ZZdrS pravico urejata tako, da ugovor vesti pod posebnimi pogoji dopuščata, nasprotno pa ZLD-1 uveljavljanje ugovora vesti zdaj izrecno prepoveduje. S tem je slovenski zakonodajalec, zanašajoč se na polje proste presoje, ki ga uživa na področju, do neke mere spremenil dojemanje urejanja pravice do ugovora vesti. Do nedavnega bi namreč lahko pričakovali, da se bo pravica pojavila na več področjih človekovega delovanja, npr. na področju veterinarske medicine, vzgoje in izobraževanja. Leta 2005 je ravnateljica gimnazije npr. izdala opomin zoper učitelja, ki je zaradi spoštovanja vsebine verskega nauka pričel kršiti z izvajanjem maturitetnega preverjanja znanja povezane delovne obveznosti ob sobotah. Varuh človekovih pravic (v nadaljevanju: Varuh), ki je dopuščal možnost, da bi zakonodajalec za navedene primere predvidel ugovor vesti, je ugotovil, da v danem primeru ni šlo za poseg v svobodo vesti, temveč za nasprotje dveh obveznosti, ki imata različno naravo in ki si ju je pobudnik naložil sam.¹⁹

Ivanc ugotavlja, da je zakonodajalec dolžan predvideti obseg pravice in njene meje, določiti postopek za njeno uresničevanje in način njenega izvrševanja.²⁰ Avtor ocenjuje, da je s slovensko ustavo neskladna tako omejujoča ureditev po ZZdrS kot tudi pomanjkljiva ureditev postopkovnega varstva pravice v ZZDej in ZLD-1 ter njena opustitev na področju vzgoje in izobraževanja.²¹ Zakonskega pridržka, kot omenjeno, prav tako ni dopustno razlagati omejujoče, in sicer v smislu, da ima zakonodajalec z izjemo urejanja ugovora vesti zoper opravljanje vojaške službe, izrecno omenjene v URS, široko ali celo povsem prosto polje presoje. To bi pomenilo, da ustava pravico določa le pogojno in da gre v bistvu za zakonsko pravico, kar bi po Ivančevem mnenju nasprotovalo sistemski razlagi pomena zakonskega pridržka.²²

Urejanje pravice do ugovora vesti z ZLD-1 je bilo pravzaprav nujno. ZZDej v 56. členu namreč uporablja termine, kot so zdravstveni poseg, mednarodna pravila medicinske etike in nujna medicinska pomoč, ter je z golo jezikovno razlago tako primeren le za storitve zdravljenja oziroma na področju zdravniške službe, kjer pa veljajo določbe 49. člena ZZdrS. Zanimivo, lex specialis ZZdrS odklonitev zdravniškega posega dopušča v primeru, ko zdravnik presodi, da ta ni v skladu z njegovo vestjo, medtem ko lex generalis ZZDej odklonitev zdravstvenega posega dopušča v primeru, ko zdravstveni delavec presodi, da ta ni v skladu z njegovo vestjo in mednarodnimi pravili medicinske etike. Drugače od področnega zdravniškega kodeksa Kodeks lekarniške deontologije pravice do ugovora vesti izrecno ne ureja, temveč v 14. členu le določa, da je farmacevtski strokovni delavec za svoje delo odgovoren pred svojo vestjo, pacientom in družbo. Kot kažejo rezultati kvalitativne raziskave v obliki fokusne skupine, ki so jo opravili Kodrič, Kreslin in Horvat,²³ pa uveljavljanje ugovora vesti farmacevtskim strokovnim delavcem ni tuj, zato je potrebna določna ureditev z ZLD-1.

Novi 21.a člen ZLD-1 se je izvorno²⁴ glasil:

Predlog je v tem smislu sledil določbam ZZDej oziroma ZZdrS. Kot izhaja iz obrazložitve 3. člena ZLD-1D, ki je za 21. členom dodal nov, 21.a člen ZLD-1, se s predlagano spremembo bolj podrobno ureja ugovor vesti v lekarniški dejavnosti, in sicer z izključitvijo nujnih stanj, predhodnim informiranjem delodajalca o uveljavljanju ugovora vesti z namenom primerne organizacije dela ter ob upoštevanju dejstva, da se v vsaki od območnih enot Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZZZS) organizira vsaj ena lekarna, ki zagotavlja 24-urno preskrbo prebivalstva z zdravili, kot to izhaja iz drugega odstavka 9. člena ZLD-1. Sprememba predlaganega 21.a člena ZLD-1, ki ugovor vesti na področju lekarniške dejavnosti prepoveduje, izhaja iz amandmaja k 3. členu ZLD-1D,²⁵ ki je zatrjeval ustavno spornost rešitve, ki predvideva napotitev pacienta k drugemu magistru farmacije oziroma v drugo lekarno, saj ne gre nujno za zagotavljanje storitve v okviru lastne lekarne, in je v ožjem testu sorazmernosti dajal prednost ustavnim pravicam pacientov, in sicer iz 51., 34., 35. in 55. člena URS, pred pravicami farmacevtskih strokovnih delavcev. Zagovornik načela enakosti je v zadevi podal priporočilo,²⁶ naj se 3. člen ZLD-1D črta, in sicer zato, ker naj bi pomenil diskriminacijo pri dostopu do preskrbe z zdravili in ostalih storitev vsem prebivalcem Slovenije, ki se mora zagotavljati enako, ne glede na kraj bivanja, zdravstveno in premoženjsko stanje, spol, starost in invalidnost, podobno stališče pa je izhajalo tudi iz nekaterih drugih pripomb k predlogu zakona. ZZZS je npr. opozoril na potrebo po ureditvi pravice do povračila potnih stroškov, kadar bi obvezno zavarovana oseba storitev morala uveljavljati v drugi lekarni.²⁷ Lekarniška zbornica Slovenije se, zanimivo, do tega dela ureditve ni opredelila.²⁸

Dejstvo je, da je zakonodajalec s spremembo ZLD-1 zagotovil določnost ureditve in predvidljivost ravnanja tako za paciente oziroma obvezno zavarovane osebe kot tudi zdravstvene delavce oziroma farmacevtske strokovne delavce. Strinjamo se lahko tudi z Ivančevim stališčem, da zakonodajalčevo polje presoje ni povsem prosto, vendar pa ustava v 46. členu ne določa področij, na katerih je pravico treba urediti, prav tako pa je ureditev ZLD-1 skladna s stališčem, da je zakonodajalec dolžan predvideti obseg pravice in njene meje. Prav to je namreč storil s spremembo lex specialis, ki velja za farmacevtske strokovne delavce in ki zdaj prinaša, kot omenjeno, določno in predvidljivo ureditev v obliki absolutne prepovedi ugovora vesti in prioritizacijo pacientovih pravic. Ocena primernosti zakonske ureditev, h kateri prehajamo v sklepnem delu besedila, pa je odvisna od pravne presoje razmerja med pravicami pacientov oziroma obvezno zavarovanih oseb in farmacevtskih strokovnih delavcev ter primerjave z drugimi zdravstvenimi delavci, ki je v moralno-etičnem smislu povezana z razumevanjem oziroma fenomenološkim razlikovanjem med povzročanjem ali zgolj omogočanjem zla oziroma škode.²⁹ Nezanemarljivo je tudi vprašanje avtonomnega prevzemanja obveznosti, ki so v neskladju s posameznikovim moralnim imperativom.

Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Luka Mišič: Ugovor vesti v zdravstveni in lekarniški dejavnosti

>> ali na portalu Pravna praksa, št. 1-2, 2025

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
----------------