Drugače kot v nekaterih drugih državah članicah EU v Sloveniji po mojem osebnem mnenju učinkovitega pravnega varstva individualnih premoženjskih pravic potrošnikov, predvsem v upravnem postopku, na žalost nimamo. V prispevku se bom osredotočil zgolj na neskladnost blaga in storitev ter obvezno garancijo za brezhibno delovanje stvari. V nasprotju z nekaterimi drugimi avtorji te revije sam nimam dobrih izkušenj z izvensodnim reševanjem potrošniških sporov. Nasprotno: v praksi ga ni niti na področju trgovinske dejavnosti niti na področju obrti in še kje, ker podjetja vnaprej zavračajo tako reševanje, ki po zakonu ni obvezno oz. je povezano s prevelikimi stroški, ki največkrat presegajo vrednost spornega predmeta oz. storitve.
S členom 13 EKČP in členom 47 Listine EU o temeljnih pravicah je zagotovljena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Ta pravica je nujni del dostopa do pravnega varstva. Posameznikom omogoča, da zahtevajo odškodnino v primeru kršitve pravic. Za različne vrste kršitev so namenjene različne vrste pravnih sredstev:
- Pojem »pravno sredstvo« ni opredeljen v EKČP niti v Listini EU o temeljnih pravicah. Prednostno se zahteva, da je pravno sredstvo »učinkovito« v praksi in v pravu. Nobenih zahtev ni glede oblike pravnega sredstva, države pa imajo v zvezi s tem določeno mero diskrecijske pravice. Pri presoji o tem, kaj je učinkovito, se pravna sredstva obravnavajo združeno.
- Člen 13 EKČP in člen 47 Listine EU o temeljnih pravicah imata različni področji uporabe. V členu 13 je določena pravica do »učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi« za »dokazljive trditve« o kršitvah pravic iz EKČP
- S členom 47 Listine EU o temeljnih pravicah se zahteva učinkovito sodno varstvo pravic, ki izhajajo iz prava EU. Ta člen temelji na členu 13 EKČP in zagotavlja širše varstvo. člen 47, s katerim je določena pravica do pravnega sredstva pred sodiščem, se uporablja za vse pravice in svoboščine iz prava EU in ni omejen na pravice iz Listine.
- V okviru prava EU na splošno velja, da morajo biti pravna sredstva usklajena z načelom enakosti. To pomeni, da pogoji v zvezi z zahtevki na podlagi prava EU ne morejo biti manj ugodni od tistih, ki se nanašajo na podobne tožbe na podlagi nacionalnega prava.2
Na žalost je projekt iz leta 2008 na Uradu za varstvo potrošnikov, ki se je nanašal na javno shemo izvensodnega reševanja potrošniških sporov z razsodiščem in bi ga financirala država, klavrno propadel. Očitno je bilo preveč zasebnih interesov, da bi pobuda za javno shemo izvensodnega reševanja potrošniških sporov Urada za varstvo potrošnikov lahko uspela.3
Na kratko naj še omenim, da Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport (Sektor za varstvo potrošnikov in konkurence) že od leta 2011 izvaja javno službo svetovanja potrošnikom4 in je dnevno v stiku s potrošniki. Največ problemov ima ravno z uveljavljanjem neskladnosti blaga in storitev ter izpolnjevanjem obveznosti iz obvezne garancije, zadnje čase pa je veliko klicev tudi zaradi spletnih prevar, ki so posledica premajhne previdnosti potrošnikov pri preverjanju bonitete spletnega trgovca. Na žalost ugotovitve iz izvajanja javne službe svetovanja potrošnikov v predlogu niso nikjer omenjene in upoštevane, četudi bi se na teh ugotovitvah že zdavnaj morale pripraviti zakonodajne spremembe.
Spremembe ZVPot-1A naj bi bile povezane predvsem s prenosom Direktiv EU, ki se jim izteka rok za prenos v slovensko zakonodajo, in sicer:
- Direktiva (EU) 2023/2673 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. novembra 2023 o spremembi Direktive 2011/83/EU glede pogodb o finančnih storitvah, sklenjenih na daljavo, in razveljavitvi Direktive 2002/65/ES,
- Direktiva (EU) 2024/825 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. februarja 2024 o spremembi direktiv 2005/29/ES in 2011/83/EU v zvezi s krepitvijo vloge potrošnikov za zeleni prehod z boljšim varstvom pred nepoštenimi praksami in boljšim obveščanjem,
- Direktiva (EU) 2024/1799 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. junija 2024 o skupnih pravilih za spodbujanje popravila blaga in o spremembi Uredbe (EU) 2017/2394 ter direktiv (EU) 2019/771 in (EU) 2020/1828.
Vse lepo in prav, ampak skoraj vse direktive vsebujejo tudi člen, da so države članice dolžne zagotoviti učinkovito pravno varstvo. Pa ga imamo? Retorično vprašanje. V primeru neskladnosti blaga in storitev ter obvezne garancije zagotovo ne, če imamo v mislih upravno varstvo individualnih premoženjskih pravic potrošnikov. Tega smo nekoč že imeli, pa je bil takrat veljavni 71. člen leta 20025,6 spremenjen tako, da je bilo od takrat naprej zahtevano mnenje sodnega izvedenca, in nato spet 2011,7 ko so bile iz drugega odstavka črtane besede »na predlog potrošnika«. Obe spremembi sta posledično pripeljali do tega, da se večina primerov konča z napotitvijo potrošnikov na sodišče.
Na spletni strani TIRS – Prijava kršitve Tržnemu inšpektoratu je med drugim navedeno, da
»[t]ržni inšpektorat z mnenjem izvedenca, ki ga predloži potrošnik, seznani prodajalca kot zavezanca v inšpekcijskem postopku in mu v skladu z načelom kontradiktornosti da možnost, da se izjasni o strokovnem mnenju. O tem, katera dejstva šteti za dokazana, presodi tržni inšpektor po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.«
Navedeno pomeni, da kljub predložitvi izvedenskega mnenja s strani potrošnika še ne pomeni, da bo odločeno v korist potrošnika oziroma bo o sporu med potrošnikom in prodajalcem lahko odločalo le pristojno sodišče!8
Torej: od potrošnika se zahteva mnenje sodnega izvedenca, od podjetja pa samo pisni odziv v osmih dneh, ali neskladnost blaga ali storitve priznava ali jo zavrača. Enakopravnost strank v postopku varstva? Sporna pa so lahko tudi mnenja sodnih izvedencev, ki delajo za podjetja in pišejo mnenja po naročilu. Še posebno je to očitno, ko gre za neskladnost na obutvi ali tekstilu. Tudi mnenja servisov pri uveljavljanju garancije so v prid podjetja in ni zelo verjetno, da bi nekdo, ki za naročnika dela po podjemni pogodbi, napisal mnenje, ki bi bilo v korist potrošnika. Navedeno je v nasprotju z že uveljavljeno sodno prakso Upravnega sodišča, ki je odločalo na podlagi 71. člena ZVPot, ki pa je bil kasneje spremenjen v škodo učinkovitega pravnega varstva potrošnikov v upravnem postopku.
In kaj je po mojem mnenju in izkušnjah z izvajanjem javne službe svetovanja potrošnikov narobe? Kot že omenjeno, je bila leta 2011 določba takrat veljavnega 71. člena spremenjena v škodo potrošnikov kljub dotedanji sodni praksi.
Do takrat je veljalo pravilo, da TIRS odloča v upravnem postopku na predlog potrošnika, kar je pomenilo, da je TIRS moral odločiti, četudi v škodo potrošnika. Ta pa je imel v nadaljevanju možnost pritožbe na drugo stopnjo, kjer so preverili procesno in materialno odločitev TIRS. In če je drugostopenjski organ potrdil odločitev TIRS, je imel potrošnik še možnost pritožbe na Upravno sodišče, v nekaterih primerih pa tudi na Vrhovno sodišče. Tako se je izoblikovala sodna praksa, ki je bila v pomoč tako potrošnikom kot podjetjem.
TIRS je od leta 2011 do 6. marca 2025 izdal zgolj 212 odločb na podlagi prej 71. člena in zdaj veljavnega 232. člena ZVPot, kar je približno ena na mesec! To je malo, glede na to, da je iz poročil izvajanja javne službe svetovanja potrošnikom razvidno, da je na leto 2.500 vprašanj potrošnikov, najmanj polovica vprašanj pa se nanaša na spore zaradi neskladnosti blaga in storitev ter izpolnjevanje obveznosti iz obvezne garancije.
V Pravno-informacijskem sistemu RS (PISRS) je cela vrsta sodb, citiram pa samo tiste, ki najbolj izražajo vsebino, o kateri pišem:
- Potrošnikova zahteva za vrnitev zneska za plačano blago z napako je bila neupravičeno zavrnjena, zato je inšpektor na potrošnikov predlog z odločbo odredil, da se zahtevi ugodi.9
- »Na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, in navedb tožeče stranke je sodišče prve stopnje imelo prav, ko je štelo, da obstoj napake ni bil sporen ter da je potrošnik zahteval vračilo plačanega zneska za opravljeno storitev, tožeča stranka pa je to zahtevo neupravičeno zavrnila. Ob tako ugotovljenih okoliščinah pa je inšpekcijski organ imel podlago za izdajo ukrepa po določbi 71. člena ZVPot.«10
- Po 71. členu ZVPot je bilo mogoče v upravnem postopku odločati tudi o spornih razmerjih iz obligacijskega prava, o katerih sicer odločajo sodišča v pravdnem postopku. Že iz tega sledi, da je treba določbo drugega odstavka 71. člena ZVPot razlagati tako, da mora biti ugotovljena napaka in tudi vse ostale za odločitev relevantne okoliščine.11
Tudi zdaj se lahko odloča o premoženjskih pravicah, vendar se potrošnikom postavljajo materialne in procesne ovire, ki so po mojem mnenju nesprejemljive. Že pojem, ki daje nadzornemu organu izbirno možnost s pojmom »lahko«, postavlja potrošnika v izrazito podrejen položaj in »lahko« njegovo zahtevo zavrnejo z navadnim dopisom, brez upravnega akta.
Nadaljevanje članka za naročnike >> Ivan Krsnik: Učinkovito pravno varstvo individualnih premoženjskih pravic potrošnikov v upravnem postopku - neskladnost blaga in storitev ter obvezna garancija
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 10-11, 2025
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
------------------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
