Stanje po skoraj dveh letih veljavnosti zakona o zaščiti prijaviteljev

ZZPri celovito ureja področje varstva prijaviteljev kršitev z namenom zaščite javnega interesa. Prijavitelji so tako upravičeni do zaščite po tem zakonu, če se prijavljene kršitve predpisov nanašajo na delovno okolje prijavitelja.⁴ Pristop zakonodajalca sledi pristopu v direktivi, ki celovito naslavlja zagotavljanje varstva prijaviteljem kršitev prava EU in se s predlaganim zakonom prenaša v slovenski pravni red. Družbeno odgovorni posameznik, ki se izpostavi, da opozori na nepravilnosti, ki jih je ugotovil v delovnem okolju, mora biti zagotovo zaščiten pred morebitnimi povračilnimi ukrepi. Zakonodaja pa mora nuditi dejansko, ne le navidezne zaščite.

Do nezakonitih dejavnosti in zlorabe predpisov lahko pride v vsakem delovnem okolju, ne glede na velikost, število zaposlenih itd. Če se ne obravnavajo, lahko povzročijo resno škodo za javni interes, zato je cilj zakona dodatna okrepitev pravilne uporabe in spoštovanja prava EU ter spoštovanja nacionalne zakonodaje.⁵

ZZPri posledično celovito ureja področje varstva prijaviteljev kršitev predpisov in določa vzpostavitev notranjih in zunanjih prijavnih poti ter javno razkritje kršitev. Poleg tega prepoveduje povračilne ukrepe ter določa zaščitne in podporne ukrepe za prijavitelje.⁶

V skladu z ZZPri morajo zavezanci, organi za zunanjo prijavo in Vrhovno sodišče RS Komisiji za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: Komisija) enkrat letno sporočiti podatke v zvezi s prejetimi prijavami, Komisija pa na podlagi prejetih podatkov najkasneje do 1. aprila tekočega leta pripravi skupno letno poročilo za preteklo leto, in sicer za potrebe statističnega poročanja Evropski komisiji. V ta namen sta na spletni strani Komisije od 1. januarja 2024 dostopna dva spletna obrazca, preko katerih so lahko zavezanci posredovali podatke. Do 1. marca 2024 je Komisiji podatke posredovalo 2038 zavezancev.

Iz skupnega poročila Komisije se ne da razbrati, ali Komisija razpolaga s podatkom, koliko je vseh zavezancev po ZZPri v Sloveniji ter ali so vsi izpolnili svojo obveznost poročanja, kajti iz poročila izhaja le, koliko zavezancev je podatke posredovalo. Iz podatkov zavezancev, ki so izpolnili svojo obveznost poročanja Komisiji, je Komisija ugotovila, da so poročevalci skupaj prejeli 433 prijav, od tega 233 anonimnih, ter da je bilo od vseh prejetih prijav 184 utemeljenih, povračilni ukrepi pa niso bili zaznani.⁷ Iz skupnega poročila Komisije tako ni mogoče ugotoviti, koliko zavezancev za vzpostavitev notranjih poti za prijavo je dejansko izpolnilo svojo obveznost vzpostavitve notranje poti za prijavo in koliko teh v Sloveniji sploh obstaja. Vemo, da so to vsi subjekti v javnem in zasebnem sektorju s 50 ali več zaposlenimi, subjekti v javnem ali zasebnem sektorju z najmanj 10 zaposlenimi, če svojo glavno dejavnost opravljajo na področjih, ki so izrecno navedena v zakonu, ter državni organi, ne glede na število zaposlenih,⁸ nikjer pa ni moč ugotoviti dejanskega števila vseh zavezancev.

V praksi je zlasti za zavezance iz gospodarstva mogoče na splošno ugotoviti, da je le manjše število podjetij izpolnilo svojo obveznost vzpostaviti notranje poti za prijavo kršitev. Nekaj jih je svojo obveznost izpolnilo le formalno, to je na način, da so sprejeli interni akt ter imenovali zaupnika, a ga niso ustrezno izobrazili, vodstvo podjetja pa tudi ni podprlo sprejema internega akta in dalo dejanske zelene luči za uveljavitev dela zaupnika v podjetju. Večina podjetij pa po podatkih iz prakse svoje obveznosti ni izpolnila. Glede na to v skupnem poročilu pogrešam evalvacijo podatkov, ki jih je prejela Komisija, saj skupno poročilo dejansko predstavlja le podlago za poročanje podatkov Evropski komisiji za potrebe statističnega spremljanja, nima pa nobene siceršnje vrednosti, ker podatki niso obdelani.

Prijavitelj lahko v skladu z ZZPri poda tudi zunanjo prijavo pri enem izmed organov za zunanjo prijavo, ki so našteti v 14. členu ZZPri. Tudi ti morajo do 1. marca tekočega leta za preteklo leto Komisiji poročati o številu prejetih prijav, pri čemer morajo podatke razdelati tako, da je razvidno, koliko je bilo vseh prijav, koliko jih je bilo anonimnih in koliko od teh je bilo utemeljenih, prav tako pa morajo posredovati podatke o številu obravnavanih kršitev in o vrstah sprejetih ukrepov, o številu obravnavanih povračilnih ukrepov, o oceni finančne škode, če je ta ugotovljena, ter o izterjanih zneskih po preiskavah in postopkih v zvezi s prijavljenimi kršitvami. Do 1. marca letos je vseh 25 zavezancev posredovalo zahtevane podatke, iz katerih izhaja, da so skupno prejeli 77 zunanjih prijav.⁹ V tem primeru je seveda jasno, kakšno je skupno število zavezancev, zato iz skupnega poročila tudi izhaja podatek, da so vsi izpolnili obveznost poročanja ter da so vsi skupaj prejeli 77 prijav. Zanimivo je videti, da je bilo največ zunanjih prijav podanih na področjih, ki so v tabeli obravnavana kot »drugo«, takih je bilo 64, od tega kar 53 anonimnih, pri čemer iz skupnega poročila ne izhaja, katera so ta »druga« področja. Sicer pa je bilo večje število prijav podanih na področju javnega naročanja, in sicer sedem, ter po ena na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, varnosti v prometu, varstva okolja, javnega zdravja, varstva potrošnikov, varstva zasebnosti in osebnih podatkov.

Podatke mora posredovati tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je do 1. marca 2024 sporočilo, da je bila v letu 2023 na Delovno in socialno sodišče vložena ena tožba, v kateri se tožnik sklicuje na določila ZZPri, ki pa do objave poročila še ni bila pravnomočno zaključena.¹⁰

Po letu in pol veljavnosti ZZPri je smiselno oceniti učinkovitost zakona in izpostaviti izzive, s katerimi se soočajo podjetja, natančneje imenovani zaupniki, ki so odgovorni za sprejemanje in obravnavo prijav.

V tem času so vidni pozitivni učinki le na področju povečane transparentnosti na področju zakonsko obveznega poročanja. Ostaja pa vrsta izzivov, ki zahtevajo nadaljnje ukrepe in izboljšave, predvsem na področju razumevanja pomembnosti vzpostavitve učinkovite in neodvisne notranje poti za prijave ter dela zaupnika.

Po sprejetju zakona se je predvsem pri zavezancih v zasebnem sektorju, ki zaposlujejo do 249 zaposlenih, pojavila kopica vsebinskih in tehničnih vprašanj, ki so se nanašala na način in razloge za izpolnitev zakonskih obveznosti, ki jih je predvidel in predpisal zakonodajalec.

Vprašanja so se nanašala predvsem na:

- Smisel notranjih poti za prijave?
- Katere prijave bodo morali obravnavati?
- Koliko dodatnega dela bodo prinesle obveznosti?
- Kdo bo zaupnik?
- Kakšni stroški bodo pri tem nastali?
- Komu in o čem bo treba poročati?
- Kdo bo preverjal realizacijo izpolnjenih obveznosti pri zavezancih?

Vzpostavitev neodvisnega notranjega sistema za prijave ter odgovorno delovanje zaupnika sta ključna za učinkovito delovanje sistema, ki si ga je organizacija zastavila.

V praksi se kažejo vrzeli, ki zahtevajo izboljšave na naslednjih področjih.

Nadaljevanje članka za naročnike >> Tanja Bohl, Boštjan Trstenjak: Stanje po skoraj dveh letih veljavnosti zakona o zaščiti prijaviteljev

>> ali na portalu Pravna praksa, št. 31-32, 2024

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!

----------------------------